Part

 1 I  |       ko se ne gane veter. In njegova duša je bila zmerom bolj
 2 I  |      konja -- ne, konja nista njegova! Pogledal je voz -- tudi
 3 III|       obhodil njegove zemlje. Njegova so bila najbolj rodovitna
 4 III|      prisojnem holmu je stala njegova hiša, bel gradič z zelenimi
 5 III| siromašne koče, ki bi ne bila njegova, ne kosca polja, ki ga ni
 6 III|       koprnenja polna je bila njegova ljubezen, da so mu obledela
 7 III|       se nič več ni razločila njegova polt od bele obleke. Šivilje,
 8 V  |      upognil hrbet, so upadla njegova lica, so onemogle njegove
 9 VI |     ga ne bo videl. Še obleka njegova je okamenela; guba na plašču
10 VI |   preotožno, brez končno pot; njegova pesem je vzkipela proti