Part

  1 I  |           in pokrižaj se tríkrat!" ~Tako je govoril oče in je umrl,
  2 I  |     pomislil Marko: ~"Kaj bi zmerom tako sedel v zaklenjeni hiši?
  3 I  |            prijatelje na sedmino." ~Tako je Marko storil. Vstal je
  4 I  |           Lotila se ga je žalost. ~"Tako sem spoštoval očeta in besede
  5 I  |     pijanost se preganja z vinom!" ~Tako je preudarjal in se je vrnil
  6 I  |         kmalu je uganil. ~"Saj imam tako opravila v mestu ! Popeljem
  7 I  |          pokušal in vino mu je bilo tako pogodi, da je pokušal do
  8 I  |        Dolgčas mu je bilo samemu in tako je sedel med veselo družbo,
  9 I  |          vožnje pa bi že na delo?" ~Tako je mislil. ~Prijazno ga
 10 I  |             plesal sam sredi izbe. ~Tako je Marko pil in je godel
 11 I  |          začudil. ~"Zakaj so ljudje tako potrti?" ~Zaslišal je s
 12 I  |             ni, ne voza, ne konj!" ~Tako je stokal Marko in debele
 13 I  |        klatil, Marko, da te ni bilo tako dolgo na izpregled?" ~"Po
 14 I  |            je še daleč sodni dan!" ~Tako se je tolažil in izgovarjal
 15 I  |         napotil k polnočnici, se je tako opotekal, da je napravil
 16 I  |              Nič ni mislil Marko in tako tudi ni pomislil, da ima
 17 I  |        obresti -- pa Bog s teboj!" ~Tako je odhajal Marko, kakor
 18 I  |           eni sami zimi in če je še tako dolga? Kam je šlo?" ~Ležal
 19 I  |             s pestjo po mizi. ~"Kaj tako govoriš z mano? Kako pa
 20 I  |          vedel, če me ni osleparil! Tako je, še enkrat stopim k njemu!" ~
 21 I  |          stopim k njemu!" ~In ko je tako sklenil, je bila mahoma
 22 I  |         bolj in se tresel. ~"Ali je tako, Marko, ali ni?" ~Nič ni
 23 I  |          Marko, ne desetice! Saj bi tako spet vse zapil!" ~"Kaj bi
 24 II | neizmernosti, v neskončnem šumenju, tako srce stiskajoč, sladek strah
 25 II |        polja ni videl prej, živega, tako sopečega, ne tistih luči,
 26 II |            je godel vesele pesmi in tako prijetno in lahko mu je
 27 II |        budalo v svojih skrbeh! Prav tako sključen bi hodil, prav
 28 II |             sključen bi hodil, prav tako mrko bi gledal, da mi nisi
 29 II |         kozolci na svetu in zato so tako daleč od vasi. ~Legel je
 30 II |           je in je zaspal in smrčal tako močno, da se je razlegalo
 31 II |           pa je postal. ~"Kam se ti tako mudi, Marko?" ~"V svet,
 32 II |           misli in vdal se jim je s tako prijetnim občutkom, kakor
 33 II |             nespametne tvoje misli; tako je bilo v tistih časih in
 34 II |           je bilo v tistih časih in tako bo še... nekoč. ~Krčmar
 35 II |             tam je bilo zapisano." ~Tako je govoril hlapec. ~"Takrat
 36 II |          umrl!" je vzkliknil Marko. Tako mu je bilo pri srcu, kakor
 37 II |       napotil na polje, je bil prav tako sključen, težak in okoren,
 38 II |          mogel. ~"Živel sem nekoč," tako je mislil, "živel sem nekoč,
 39 II |              njih srce je koprnelo. Tako so mi zavidali, tako so
 40 II |      koprnelo. Tako so mi zavidali, tako so me sovražili in so me
 41 II |              In obšla ga je žalost, tako globoka, velika. ~"O, kaj
 42 II |             rodna hiša, ki si se mi tako lepo smejala, ko sem se
 43 II |            se nisem mogel. Pa so še tako mlade moje noge, tako veselo
 44 II |            še tako mlade moje noge, tako veselo je še moje srce.
 45 II |        pomislil Marko, "in je ležal tako od rojstva in bo ležal do
 46 II |             in za kralja Matjaža." ~Tako se je napotil, klobuk postrani,
 47 II |            poskakovale, zagodel je: tako bi se zavrtila po izbi. ~"
 48 II |          Videl je, da mu sije sonce tako lepo in toplo, kakor drugemu
 49 II |            slišal in je bil vesel. ~Tako je romal Marko čez hribe
 50 II |         bilo godca, ki bi bil godel tako lepe in sladke pesmi, komaj
 51 II |            treba potepati po svetu. Tako pa sem pobegnil ponoči kakor
 52 II |            utolažilo. ~"Ni koristna tako velika bridkost. Kaj za
 53 II |             kako se ti je godilo!" ~Tako je sanjal Marko; težko je
 54 II |             zakaj se potepaš tod ob tako poznem času, tako da ne
 55 II |            tod ob tako poznem času, tako da ne morejo spati pošteni
 56 III|         klobuk mi je odnesel veter. Tako je vse prav in kakor je
 57 III|      betežen, ti si mlad; sam glej! Tako je minil moj veseli predpust,
 58 III|       pametna misel ni mogla vanjo. Tako sem povezal culo in sem
 59 III|           glas. Njegov glas je bil, tako žalosten. Težka vrata zaškripljejo
 60 III|            je klical ob smrtni uri. Tako žalosten je bil njegov glas,
 61 III|        žalosten je bil njegov glas, tako očitajoč. In zgrabil sem
 62 III|             gradič z zelenimi okni. Tako je stala, da se je grela
 63 III|             nad hrbtom valptov bič. Tako so se povrnili časi tlake
 64 III|           krvi. Tisti kraji so bili tako rodovitni in od Boga blagoslovljeni,
 65 III|           zapravljivci, ne pijanci. Tako je bilo, ko je prišel v
 66 III|            se človek leto in dan -- tako so zamislili -- pa si privošči
 67 III|             od strahu in od kesanja tako oslabeli, da se jim je vrnila
 68 III|          Njena lica so bila bela in tako prečudno nežna, da jih je
 69 III|           Če so se uprle v človeka, tako velike, globoke, vse sladkosti
 70 III|      brezsrčnega in okrutnega moža, tako je tudi prelepa hčerka Ali
 71 III|    naključju, mlad godec, ki je bil tako imeniten v svoji umetnosti,
 72 III|      zajokali od radosti in milobe. Tako preotožno je zdihovalo,
 73 III|             še ni godel mladi godec tako čudovito, zakaj ugledal
 74 III|       pogostil, kakor se spodobi za tako imenitnega gosta; dišala
 75 III|         čudežno globoke oči device. Tako močna in koprnenja polna
 76 III|             niso pele njegove gosli tako čudežno, kakor je zapelo
 77 III|              Milena, ki me kličeš s tako sladkim glasom? ~Nagnila
 78 III|          obraz v mesečini. Zakaj je tako bled tvoj obraz? ~-- Od
 79 III|             o Milena, tvoje srce je tako dobrotljivo in usmiljeno,
 80 III|           združile najine ustnice. ~Tako sta se menila vso dolgo
 81 III|          najokal, je zagodel pesem, tako žalostno in milobno, da
 82 III|           domislil. ~-- Oženim jo! ~Tako so prihajali v grad neštevilni
 83 III|        Nobeden izmed snubcev ni bil tako srečen, da bi se bile ozrle
 84 III|             nanj njene oči, nobeden tako srečen, da bi se mu nasmehnile
 85 III|         ženske komaj pol veselja in tako so prišle ženske v grad,
 86 III|          poglavitni vzrok in namen. Tako kakor so pozabili snubci,
 87 III|           izbirati ženina. Ko se je tako domislil v svoji hudi pijanosti,
 88 III|           Ali paša, to vprašanje je tako težko in zavozlano, da ti
 89 III|           Povej mi, zakaj visiš tam tako klavrno, a ne da bi predel
 90 III|         paša pa je bil tega dogodka tako vesel, da je takoj ukazal
 91 III|              da napravi svoji hčeri tako svatbo, kakršne še ni videl
 92 III|           nebom. To je bila svojat, tako razuzdana, brezbožna in
 93 III|    poročnega dne. Njen obraz je bil tako bel, da se nič več ni razločila
 94 III|          čisto pozabil name? Kaj je tako omahljiva ljubezen tvojega
 95 III|             prej, nego pride smrt! ~Tako je klicalo njeno srce in
 96 III|           se je dodobrega upijanil, tako da je popolnoma pozabil,
 97 III|            prišel in zakaj popiva v tako imenitni in slovesni družbi. ~--
 98 III|             Petra mogočni kozarec. ~Tako so pili in se veselili do
 99 IV |                                 IV ~Tako sta ležala pod kozolcem
100 IV |             in kakšna nadloga te je tako hudo potrla? ~-- Odkod prihajaš? ~--
101 IV |        svojem naročju? Kaj se niste tako lepo igrali z mano, ko sem
102 IV |             vas je zadela, da se je tako brž postaralo vaše telo
103 IV |         vaše telo in da se vam roke tako tresejo? ~-- Če si prišel
104 IV |            tej dolini, ki jo je Bog tako zelo in tako zasluženo kaznoval.
105 IV |           ki jo je Bog tako zelo in tako zasluženo kaznoval. Zbogom,
106 IV |        opolnoči in če sije mesec še tako svetlo. Kakor mrtveci so
107 IV |            obraz. Njegove oči, prej tako plahe in žalostne, so gledale
108 IV |             in pijančevanje je bilo tako strahovito, da bi ne verjel,
109 IV |     nastopila je strašna pepelnica. Tako bo storil z ljudmi Antikrist:
110 IV |     poganjalo zeleno koprnenje. ~-- Tako je bilo. Ali paša nas je
111 IV |      ugrabil, ali ostavil nam jo je tako razcunjano in umazano, da
112 IV |           stopil k lini, ki je bila tako ozka, da je komaj vteknil
113 IV |             napolnila njegovo srce. Tako proseča je bila pesem, tako
114 IV |         Tako proseča je bila pesem, tako iz ranjene duše zdihujoča,
115 IV |            duše zdihujoča, nenadoma tako prešerna, iz zmagoslavnega
116 IV |           kaznuješ hudodelca, ki je tako strašno oskrunil njegovo
117 IV |         Glej to belo hišo ob cesti, tako tujo zdaj in žalostno! Tvoja
118 IV |              Kaj ne bi lahko zmerom tako prijetno sedeli za mizo
119 IV |            pa niste znali živeti in tako vam je zatonil. ~Kmetje
120 IV |             v kozarec močnega vina. Tako me je upijanil dodobrega
121 IV |       onemogle roke v težke verige. Tako je minilo veselo matjaževanje. ~
122 IV |            v tisočerih belih lučih, tako belih, otožnih, kakor sveče
123 IV |           obraz so sijale in je bil tako bel kakor mrtvečev obraz. ~--
124 IV |           da ga boš v grobu vesel. ~Tako je molil popotnik. ~To je
125 IV |           za vero nič več prostora. Tako daleč je bila pesem in tako
126 IV |         Tako daleč je bila pesem in tako blizu je bil baron! Da nisi
127 IV |            pesem, vstani in pridi. ~Tako je stopila nevesta v dvorano,
128 IV |            Ustnice pa so se smejale tako prešerno in zlobno, kakor
129 IV |             kakor se smeje lobanja. Tako se je smejal Ali paša, ko
130 IV |            razmetal vihar po njivi. Tako so spali do večera. Zvečer
131 V  |            razsrdil. ~"O cigan, kaj tako si me ociganil? Glej, zdaj
132 V  |        Morda bi se bil celo oženil. Tako pa si me ociganil, o cigan,
133 V  |        Nikoli in nikjer še ni videl tako pustih in zapuščenih krajev.
134 V  |          meni! Blagor mi, da sem po tako dolgih letih ugledal mladost!" ~
135 V  |            Toliko let je že minilo, tako pustih in samotnih let,
136 V  |            O blagor meni, da sem po tako dolgih letih ugledala mladost!
137 V  |         prijetno se mu je godilo. ~"Tako sem te vesela, Marko! Odkod
138 V  |     resnična in globoka utrujenost, tako mehka in sladka, kakor da
139 V  |     nasmehnilo; občutilo je radost, tako veliko in sladko kakor nikoli. ~"
140 V  |           skodelice se sklanja bel, tako blag in usmiljen obraz,
141 V  |         mogoče, Marko pa ni bil več tako vesel in zadovoljen, kakor
142 V  |             Roke tete Agate so bile tako bele in koščene kakor roke
143 V  |          Ampak povejte mi, zakaj je tako pust in žalosten ta kraj,
144 V  |            srce stiska, in zakaj je tako zadehla in trohnobna ta
145 V  |          življenje v tej hiši, zdaj tako samotni, in v tej lepi dolini,
146 V  |             v tej lepi dolini, zdaj tako tihi in pusti; bogato so
147 V  |            nisem videla nikoli več. Tako so šli moji sinovi in ni
148 V  |         nikoli več. -- Zato je zdaj tako pust in tih ta moj samotni
149 V  |             ostal, ko sem truden?" ~Tako je legla tenka pajčina,
150 V  |             v svoji siti lenobi. In tako se je polagoma zdebelil;
151 V  |            je ter sklenil, da se mu tako imenitno še nikoli ni godilo. ~
152 V  |             njegovo življenje, zdaj tako po cigansko zatajeno. ~Kako
153 V  |            ti je o Marko, da gledaš tako žalostno? Kaj ti ni več
154 V  |     travnike. Tam je ležala zemlja, tako rodovitna, semena željna;
155 V  |            in ves vesel. ~"Zakaj si tako bled?" ga je vprašal Marko. "
156 V  |           Marko. "Kaj se ti ne godi tako dobro, kakor se godi meni
157 V  |        dovolj, Marko, in godi se mi tako imenitno, kakor se je godilo
158 V  |        pijanci; in moja postelja je tako prostorna in mehka, da je
159 V  |          Marko, kaj te ni nič sram? Tako lepa, topla noč je zunaj,
160 V  |         prepevala v njegovem srcu. ~Tako je prepevala: ~"Ostavi očeta
161 V  |             spal, teta Agata, ko je tako lepa noč zunaj in ko je
162 V  |             lepa noč zunaj in ko je tako bolno moje srce!" ~Stopila
163 V  |           ne občutim tvoje žalosti. Tako neusmiljena je tvoja ljubezen,
164 V  |      neusmiljena je tvoja ljubezen, tako brezsrčno tvoje usmiljenje:
165 V  |            dežja, ne jutranje rose; tako boš žalovala, vdova brez
166 V  |           duh po trohnobi in grobeh tako močan in zadušen kakor to
167 V  |           posteljo. Vesel je bil in tako lahke so bile njegove noge,
168 V  |            mudiš, kaj še odlašaš? ~"Tako pa zbogom, teta Agata, in
169 V  |     postiljam mehko posteljo. Glej, tako rado bi darovalo moje srce,
170 V  |      nikogar, da bi užival moj dar. Tako rade bi dojile moje prsi,
171 V  |      strmele njegove osteklele oči. Tako usmiljene, ljubezni polne
172 V  |        željne so bile nekoč te oči; tako sladak je bil ta razkopani,
173 V  |         razkopani, zapuščeni obraz, tako so kipele te usahle prsi.
174 VI |          romal tri noči in tri dni, tako spočite in lahke so bile
175 VI |             so bile njegove noge in tako je bilo poti, iskanja, nemira
176 VI |             tlom je klonilo srce in tako je zaslišalo malodušno vprašanje:
177 VI |        oboli od žalosti in obupa!" ~Tako je tožil Marko in že se
178 VI |           me zmotil, ti bledi gost! Tako debela so že bila moja lica
179 VI |           tudi moje srce je bilo že tako leno in debelo, ti pa si
180 VI |            si prišel in si mi zapel tako pesem, ki je ne sme poslušati
181 VI |           bi ga nadlegoval? Hudo je tako življenje, življenje brez
182 VI |             romanju, ni bil občutil tako silne bridkosti. ~"Kje si
183 VI |             se bilo namerilo, ko si tako zaukalo? Zdaj govori, ko
184 VI |         godilo! Tam je bil moj dom, tako lep in gorak: za kozarec
185 VI |       povrni mi, kar si mi vzelo!" ~Tako je tožil in ihtel Marko
186 VI |           visoka in široka votlina, tako prostorna, da bi lahko jezdec
187 VI |             na srce, čuden strah. ~"Tako tiho je, še sopenja ni čuti.
188 VI |          sem se klatil brez potrebe tako dolgo po svetu." ~Ko je
189 VI |           se je stresel od mraza. ~"Tako samotno je tukaj, kakor
190 VI |            pred božjim grobom; tudi tako rjava in bradata sta bila
191 VI |            mi je bil pokazal pot in tako sem prišel, da vidim kralja
192 VI |              je pomislil Marko, "in tako čudno je odmeval moj glas
193 VI |            Boga mi, presedalo bi mi tako dolgo spanje!" ~Vojščak
194 VI |         hrabri vojščaki, kaj vas je tako hudo omamil ta dolgi spanec?
195 VI |       zaspal?" je vzkliknil Marko. "Tako mlad, pa spiš tisoč let
196 VI |             in oznanim evangelij." ~Tako je govoril Marko, kralj
197 VI |            bi bilo, če bi Bog umrl! Tako zaupamo nate in se tolažimo
198 VI |             se ti je sanjalo, da si tako bridko zajokal?" ~Marko
199 VI |           na lepo cigansko devojko. Tako je bil Marko uročen, očaran
200 VI |        Marko je zagodel in je godel tako čudovito in milobno, kakor
201 VI |         godca na svetu, ki bi godel tako čudovito in milobno." ~In
202 VI |           Opil se je bil na praznik tako nečloveško, da je obležal
203 VI |           budili, pa se ni zdramil. Tako smo ga zagrebli, pojokali
204 VI |           nam je poslal tebe, godca tako imenitnega, da mu ni enakega
205 VI |            dobro se ti bo godilo." ~Tako je govoril cigan, Marko
206 VI |          teh trudnih oči poslednji, tako hudo zaželjeni počitek." ~
207 VI |            koprnenje, ki ga je bilo tako polno moje srce? Spuhtelo
208 VI |         romarsko, ki se mi je zdelo tako bogato, leži zdaj pred mano
209 VI |       ugledal tvoje oči? Tvoje oči, tako črne, globoke, da bi človek
210 VI |         koprnenje, ti nedosegljiva, tako nenadoma, po nevrednem dosežena.
211 VI |      dosežena. Kje sem te iskal, in tako blizu si bila!" ~Vse se
212 VI |      razprostrto njegovo življenje; tako nerazumljivo, srečno-nesrečno
213 VI |              srečno-nesrečno nekoč, tako preprosto zdaj. ~"Pomisli,