Part

  1 I  |                   I  "Posebno pa si še dobro zapomni, sin moj:
  2 I  |         ljudje, ki jih ni bil videl še nikoli v življenju. Marko
  3 I  |           veseli vinski duh in samo še na črnih suknjah se je poznalo
  4 I  |            po rami. ~"Posebno pa si še zapomni, sin moj: kadar
  5 I  |          daj večni pokoj, -- kaj mi še ob svoji sedmini ne privoščite
  6 I  |          pesmi. Toda večer je dolg, še daljša je noč; utrudili
  7 I  |          kako in je spal do noči in še vso noč do jutra. Ko se
  8 I  |         polotila žalost, bila pa je še manj globoka in še bolj
  9 I  |            pa je še manj globoka in še bolj kratka nego kdaj poprej. ~
 10 I  |        svetu je vse minljivo, denar še celo. Vino je drago, cigan
 11 I  |        Popeljem se tja, pa vzdignem še tisto. Kaj bi brez denarja?" ~
 12 I  |             denarja?" ~In zraven je še pomislil: ~"Lepo je mesto,
 13 I  |             ko mi je umrl oče?" ~Ni še ozrl po hiši, ni pogledal
 14 I  |             po zeleni ravni. Mudilo še mu je pač. Ko je dospel
 15 I  |              Lepi so bili bankovci, še čisto novi, in Marku je
 16 I  |           je kmalu. ~"Ej, ostalo je še dovolj! Če bi jih snoči
 17 I  |    včerajšnji dan, za jutrišnji dan še celo ne. ~Ustavil je pred
 18 I  |           Komaj sem se povrnil, ves še truden od dolge vožnje pa
 19 I  |             ga je pozdravil krčmar, še bolj prijazno ga je pozdravila
 20 I  |             Pa se je zjasnilo nebo, še vse rosno je bilo, kakor
 21 I  |            ne za godbo, ne za ples! Še sam bi človek splesnil med
 22 I  |       prodal voz in konje, naposled še suknjo, dokler ni pijan
 23 I  |            na desno. Napol pijan je še bil, glava ga je bolela
 24 I  |            potepuh je bil Marko, da še svojega kozolca ni poznal
 25 I  |            klasov, eden bi vendarle še ostal in bi rodil na pomlad
 26 I  |       začeti novo življenje. Čas je še!" ~Vstal je, šel je v izbo
 27 I  |             Kaj bi zdaj?" ~Komaj je še dobro premislil, ga je že
 28 I  |          napotil se je proti krčmi, še sam ni prav vedel kako. ~"
 29 I  |           prihodnje pomladi, saj je še daleč sodni dan!" ~Tako
 30 I  |          bil, da je imel pred seboj še vso dolgo zimo, dolgo zimo
 31 I  |         skalo in odskoči, nato hiti še urneje v dolino. ~Zapil
 32 I  |           je nimam; dovolj sveta mi še ostane!" si je mislil in
 33 I  |      odplavila svet. Naposled Marko še sam ni več vedel, kaj je
 34 I  | neprijaznemu pozdravu. ~"E, kaj bi! Še sto forintov mi dajte!" ~"
 35 I  |          boš pa plačal?" ~"Saj imam še hišo?" ~"Nimaš je!" ~Prestrašil
 36 I  |            v eni sami zimi in če je še tako dolga? Kam je šlo?" ~
 37 I  |          Lahko me je ogoljufal! Saj še pogledal nisem papirja,
 38 I  |                Če bi stopil k njemu še enkrat? Morda je bil samo
 39 I  |           me ni osleparil! Tako je, še enkrat stopim k njemu!" ~
 40 I  |             smejejo v obraz. ~"Samo še stotak, prijatelj, človek!" ~"
 41 I  |               je prosil Marko. "Saj še za kruh nimam!" ~"Prej bi
 42 I  |         pozdravil krčmar. ~"Upaj mi še nocoj!" je odgovoril Marko
 43 I  |       harmonika. Vzel je harmoniko, še enkrat se je ozrl na svojo
 44 II |         kesanje. ~Niti postelje, o! Še suknje ne, da bi se ogrnil,
 45 II |        polje gleda, na dobrotljivo, še v spanju doječe; a nad njo
 46 II |             me; zlodej vzemi babo! ~Še niže na nos je potisnil
 47 II |             skednjem in kaščo vred; še harmoniko bi mi bil kmalu
 48 II |          travnik, nato si boš kupil še to in še ono polje, še en
 49 II |          nato si boš kupil še to in še ono polje, še en travnik,
 50 II |        kupil še to in še ono polje, še en travnik, gozd, konje,
 51 II |             tistih časih in tako bo še... nekoč. ~Krčmar se je
 52 II |      spuntali proti Bogu in kralju. Še tisto leto se je usula strahovita
 53 II |             vsega v izobilici." ~Ni še zasvetila zarja izza hriba. ~"
 54 II |             kralju Matjažu naproti. Še ta zemlja, še ta zemlja,
 55 II |      Matjažu naproti. Še ta zemlja, še ta zemlja, kipeča, k nebu
 56 II |             pognali so me po svetu, še kos kruha mi niso dali na
 57 II |            je na polje drugi dan in še bolj sključeno je bilo njegovo
 58 II |     sključeno je bilo njegovo telo, še težje so bile njegove noge
 59 II |             so bile njegove noge in še niže je klonila glava. Že
 60 II |             mislil: "To ni moj dom; še to seno, ki v njem ležim,
 61 II |             Mlad je bil, ves majhen še, golobrad. Nič ne piše;
 62 II |            bilo v mojem srcu, ko je še tak mlado?" ~In je zasanjal
 63 II |            so me na rokah in nogah, še geniti se nisem mogel. Pa
 64 II |        geniti se nisem mogel. Pa so še tako mlade moje noge, tako
 65 II |           moje noge, tako veselo je še moje srce. Napotim se k
 66 II |            Tiho je bilo na svislih; še seno ni zašumelo. ~"Ne,
 67 II |           poišče ptico zlatoperno. ~Še preden je zasvetila zarja,
 68 II |        jagnedi ob cesti, a polje se še ni zdramilo, tudi hribi
 69 II |             zdramilo, tudi hribi se še niso prikazali. Stresel
 70 II |           svet pred njimi. ~"Nikoli še nisem videl takega jutra!"
 71 II |        korenine, črne, krivenčaste, še blatne. Razorani, prsteni
 72 II |           seno, pa bi rad, da bi se še jaz!" ~Pospešil je korake
 73 II |             velik. O Marko, čaka te še veliko veselja!" ~Mislil
 74 II |          umolknili in poslušali, Ni še bilo godca, ki bi bil godel
 75 II |      žalosten. ~"Truden sem. Doklej še to romanje, kam?" ~Legel
 76 II |           ponoči kakor hudodelec in še zbogom nisem rekel. O Marko,
 77 II |           bo sijalo sonce. Saj imam še ujca, čemu mi ga je bil
 78 II |            ima vsega v izobilici." ~Še se niso posušile solze na
 79 II |          Razcapan je bil in umazan, še srajce ni imel in je kazal
 80 III|            in tudi vse tiste, ki me še čakajo v prihodnosti. Nocoj
 81 III|          ubog in razcapan, da bi me še cigani ne marali v družbo;
 82 III|         nimajo podplatov, suknja se še komaj drži na ramah, klobuk
 83 III|             se je zgodilo nekoč, ni še dolgo tega, da sem se ponoči
 84 III|          zgrabil sem popotno palico še tisto noč in sem se napotil
 85 III|          odkril takoj in se sklonil še niže, kakor da bi mu bil
 86 III|           se kristjanom spodobi, in še takrat ne pozno v noč. Nikoli
 87 III|              temveč da se povrnejo, še lepši in še bolj veseli
 88 III|            se povrnejo, še lepši in še bolj veseli nego kdaj. Takrat
 89 III|        pijančevanje, kakršnega svet še ni videl. Ob delavnikih,
 90 III|             usula se je toča, pa se še stare babe niso več pokrižale;
 91 III|           slekel, pa jih je pognal, še vse neumne in zaspane, na
 92 III|           da jim je pustil dušo, in še tista je bila vsa pegasta
 93 III|       zveličanje svoje duše. ~Ampak še večja nego njena telesna
 94 III|    zdihovalo, preradostno vriskalo; še zemlja je zapela, še zvezde
 95 III|      vriskalo; še zemlja je zapela, še zvezde so zazvonile s srebrnim
 96 III|           Nikoli v svojem življenju še ni godel mladi godec tako
 97 III|            skoro ni okusil jedil in še za vino se ni zmenil veliko.
 98 III|             obledela in upadla lica še tisto uro in da so mu palile
 99 III|            veselo in bučno, da svet še ni videl takega. Pijani
100 III|       takega. Pijani snubci in njih še bolj pijani pajdaši in vozniki
101 III|              ki bi krščanski človek še ne pljunil ne prednje. In
102 III|            počeli take reči, da jih še popisati ni mogoče. ~V pijanosti
103 III|           tedne noč in dan? ~Nikoli še ni bilo človeka, ki bi bil
104 III|            to mojo žlahtno starino. Še ti ne veš, solzna šleva,
105 III|          hčeri tako svatbo, kakršne še ni videl svet. Povabil je
106 III|             paše, nato pa so prišli še Petrovi; kakor črne kobilice
107 III|            potolažil se je kmalu in še tisti večer se je dodobrega
108 III|           Stavim, dragi moj zet, da še nisi videl neveste s treznimi
109 IV |        pesmi, ne objestnega ukanja; še sonce samo je umiralo tiho
110 IV |           Popotnik se je začudil in še bolj se mu je stisnilo srce
111 IV |            si se z mano, ko sem bil še paglavec. Zelo si se postaral,
112 IV |           igrali z mano, ko sem bil še paglavec? Kako zelo ste
113 IV |          kaznoval. Zbogom, Gregor! ~Še niže se je sklonil njen
114 IV |           se je sklonil njen život, še težji je bil križ na njenih
115 IV |           bo nikoli več, ki je samo še pol resnica pol že lepa
116 IV |           opolnoči in če sije mesec še tako svetlo. Kakor mrtveci
117 IV |       izpraznil pri vas, ko sem bil še paglavec in vaš sosed. Zelo
118 IV |            krčmar, komaj da sem vas še spoznal. Vsa dolina se je
119 IV |          zgodilo. Bog je hotel. Kaj še nisi slišal o Matjaževih
120 IV |       obraza, tudi tisti pot, ki ga še prelijemo do smrti. Samo
121 IV |            prestrašile; ena sama je še ostala, gorela je mirno
122 IV |             bo svatbo, kakršne svet še ni doživel. ~Popotnik se
123 IV |                  Res, o krčmar, res še ni doživel svet take svatbe,
124 IV |           se zdramil, me je uklenil še samega ter me vteknil v
125 IV |           velike groze, ki spi zdaj še v noči in globoko v srcu. ~
126 IV |            temi se je razločil samo še popotnikov obraz in strmeli
127 IV |             živeli brez njega? Zdaj še nosijo svoj jarem, kako
128 IV |              in pomolil bom, da Bog še ni slišal take molitve.
129 IV |             moži svojo hčer in svet še ni doživel take svatbe.
130 IV |           je utihnila, trepetala je še pod nebom, združila se je
131 IV |         čakala name z veselim srcem še na cerkvenem pragu? ~--
132 IV |            konja in voz? ~-- Saj se še ne mudi, saj je še dolga
133 IV |           Saj se še ne mudi, saj je še dolga noč. Povečerjaj in
134 IV |    poljubljal njenega krila rob. Ni še ura minila, pa se je oglasila
135 IV |           poluspanju, ker so čutili še zmerom železne verige na
136 IV |           hrošče in so jih povezali še napol speče, v prelepih
137 V  |       izhodu. ~"Dani se in dolga je še moja pot. -- O Marko, popotnik
138 V  |            bi ne vzel, če ti mečejo še srajco pred noge? Bog ti
139 V  |             in bi mi pokazal povrhu še svojo lepo hčerko, zato
140 V  |         mrtvo vas. Nikoli in nikjer še ni videl tako pustih in
141 V  |             kamenje, kakor ga Marko še na prisojnih, kamenitih
142 V  |    kamenitih lazih nikoli ni videl. Še gozd, ki je gledal od daleč
143 V  |           bil ves tih in oprašen in še sonce, še to visoko sonce
144 V  |             in oprašen in še sonce, še to visoko sonce je bilo
145 V  |             Dobro nam je tukaj!" je še pomislil in je zaspal. ~
146 V  |         sledu. ~Dobra je bila kava, še boljši je bil masleni kruh,
147 V  |          prijaznega in ljubeznivega še misliti ni mogoče, Marko
148 V  |           jutru se mu je zdela izba še bolj pusta in samotna; dom
149 V  |              da se mu tako imenitno še nikoli ni godilo. ~Ampak
150 V  |         pokrajino, siv in težak, in še sonce samo ni prodrlo skozenj.
151 V  |             neizmernem pokopališču; še zasmejati se ni smel, niti
152 V  |             O jaz Marko, siromak!" ~Še so bile okrogle njegove
153 V  |           njegove roke in tudi lica še niso bila čisto splahnela,
154 V  |           je godilo tebi, ko si bil še popotnik in godec. Kruha
155 V  |      jecajoče, nerazumljive besede. Še so se poznali žulji na njenih
156 V  |            srca tolažba in radost!" Še so se poznale rane in nenadoma
157 V  |           srce. ~"Kaj se mudim? Kaj še odlašam?" ~Ozrl se je skozi
158 V  |              culo in palico. Nikoli še se mu ni zdel duh po trohnobi
159 V  |        storilo inako, ko se je ozrl še poslednjikrat na belo mizo,
160 V  |           klical: Kaj se mudiš, kaj še odlašaš? ~"Tako pa zbogom,
161 VI |          globoko. "Blagor ti, ki so še zdrave in krepke tvoje roke!" ~
162 VI |            Moje roke ne morejo več, še rovnice ne drže več. Tam
163 VI |      samotno brez dela. Čemu živiš? Še klop nisi, še miza ne za
164 VI |           Čemu živiš? Še klop nisi, še miza ne za nobeno rabo;
165 VI |          božja dekla! Kaj bi molil? Še Bogu je zoprna neprestana
166 VI |         polje; nič se ni postaralo, še zmerom je kakor nevesta.
167 VI |         obraz in je zaihtel. Nikoli še, ob vsem dolgem romanju,
168 VI |            ko se zakotali v dolino, še list ve, v kateri smeri
169 VI |           srce, za mojo poslušnost? Še tolažbe ne ob grenkih urah;
170 VI |        senožeti; prikupil bi si bil še to in ono leho, še ta in
171 VI |           si bil še to in ono leho, še ta in oni travnik; morda
172 VI |       senožet, gozd; naposled bi se še oženil, izbrali bi me za
173 VI |             sem ponoči kakor tat in še zbogom nisem rekel. Vse
174 VI |          budalo, ob viharni noči in še počakal nisem, da bi se
175 VI |            je zaspal, se je napotil še ves dremoten, še poihtevajoč
176 VI |            napotil še ves dremoten, še poihtevajoč na čudno pot.
177 VI |             pred njim. Poihteval je še, njegovo srce pa je bilo
178 VI |           Če stopim pošteno, dospem še pred mrakom. Oj, zdaj pa
179 VI |        čuden strah. ~"Tako tiho je, še sopenja ni čuti. Bog vedi,
180 VI |          poprašam spoštljivo, če ni še blizu njegov veliki čas.
181 VI |                Vojščak se ni ganil, še trepalnic ni vzdignil, stal
182 VI |            ne ogovoriš? Kaj se nisi še naspal, ko spiš že tisoč
183 VI |        konju, on pa ga ne bo videl. Še obleka njegova je okamenela;
184 VI |      sloneli ob zidu in so molčali; še s trepalnico ni pomežiknil
185 VI |   trepalnico ni pomežiknil nobeden, še s prstom ni zganil. ~Marka
186 VI |           brez nehanja tisoč let in še dalje in da bi vsaj v spanju
187 VI |       Velika je bila vaša hrabrost, še večja je vaša lenoba!" ~
188 VI |           razsrdili speči vojščaki, še ozrli se niso na Marka.
189 VI |             plastjo; mlade ustnice, še zmerom polne, so se smehljale,
190 VI |          njem in mu ne dajo dihati; še Bog se mu je skoro izneveril.
191 VI |          čudovito in milobno, kakor še nikoli v življenju. Zgodilo
192 VI |         prestrašili cigani. "Nikoli še nismo slišali take pesmi
193 VI |            slišali take pesmi in ni še bilo godca na svetu, ki
194 VI |           ga zagrebli, pojokali smo še malo ob njegovem grobu in
195 VI |           človek utonil vanje in bi še hvalil Boga za lepo smrt.
196 VI |           živel večno življenje." ~"Še me poljubi, moj lepi godec,