Part

  1 I  |           Marko pa se je razjokal kakor otrok. Samotna je bila izba,
  2 I  |       Samotna je bila izba, tiha, kakor gozd ob poletnem poldnevu,
  3 I  |    širokih mestnih ulicah ponosen kakor cesar. ~"Zdaj pa pokusimo,
  4 I  |      glavo: razleteli so se bili, kakor da bi bil veter zapihal
  5 I  |          usula se je toča, grozna kakor nikoli, izlila se je povodenj
  6 I  |          povodenj od črnega neba, kakor trstje se je klanjalo drevje
  7 I  |       nebo, še vse rosno je bilo, kakor objokano. Glej -- polja
  8 I  |         Glej -- polja pomendrana, kakor od tisočerih konjskih kopit,
  9 I  |         tisočerih konjskih kopit, kakor od silne vojske, prihrule
 10 I  |      njegove oči pa so bile rdeče kakor od solza. ~Marko se je začudil. ~"
 11 I  |          parkrat pošteno z bičem, kakor se je pač spodobilo, nato
 12 I  |  spodobilo, nato pa ga je naložil kakor vrečo in ga je prepeljal
 13 I  |       mejo, nekrščansko pijanega, kakor je bil. ~Na vozu se je streznil
 14 I  |          brez klobuka -- potepuh, kakor se mu človek ogne, če ga
 15 I  |           kozolca ni poznal več. ~Kakor tat se je vračal Marko v
 16 I  |           ga je bilo razcapanega, kakor je bil. Tiho, po prstih
 17 I  |          kesanje in ne na pokoro. Kakor bi zalučil kamen po klancu
 18 I  |     travnik, za travnikom gozd -- kakor da bi mu bila povodenj odplavila
 19 I  |            Tako je odhajal Marko, kakor da bi ga bil kdo udaril
 20 I  |      Vstal je in je begal po hiši kakor brez pameti. ~"To je bila
 21 I  |        Prazno je zdaj in pusto -- kakor da bi bili odnesli pravkar
 22 I  |        vas in noge so ga zanesle, kakor so bile pač navajene, naravnost
 23 I  |         žepu bele kronice, je bil kakor med -- zdaj pa bi me že
 24 I  |        bila misel: "Naj bo že vse kakor je -- samo denarja je treba,
 25 I  |      Marko je šel, opotekal se je kakor pijan. ~"Kaj sem zdaj drugega
 26 I  |            Zgodilo se je natanko, kakor je Marko sanjal v hudih
 27 II |       vžigale se v njem, ugašale, kakor ognjeni cvetovi. Čudno se
 28 II |           svojemu rodu na žalost: kakor list, ki pada z veje ob
 29 II |          to je tvoja postelja. In kakor je bilo treba, se je zbudilo
 30 II |         sloni gozd, močan, silen, kakor zvest hlapec, v črn plašč
 31 II |        polgnilih, mahovitih streh kakor same krmežljave, zlovoljne
 32 II |            gozd je porušil vihar, kakor da bi ga z britvijo obril
 33 II |          sedel široko in lagotno, kakor prisodi domačemu človeku.
 34 II |          tako prijetnim občutkom, kakor da bi se kopal v mlačni
 35 II |        vse dobrote, in delal boš, kakor vsi krščanski ljudje, prihranil
 36 II |      razoran je bil njegov obraz, kakor kepa trde, razpokane, nerodovite
 37 II |       ukopane so bile mrke oči. ~"Kakor vas, ta pusta, samotna,"
 38 II |           gledal je srepo predse, kakor da bi sanjal naglas. Poslušali
 39 II |         srcu se je čudno zgenilo, kakor da bi mu bil kdo rekel:
 40 II |         Matjažem je rodila zemlja kakor nikoli poprej, ne toče ni
 41 II |         bili obrazi v njeni luči, kakor obrazi mrtvecev. ~"Ne, ni
 42 II |         Tako mu je bilo pri srcu, kakor da bi umrlo vse njegovo
 43 II |       umrlo vse njegovo upanje in kakor da bi umrl on sam, če bi
 44 II |        sključen, težak in okoren, kakor stari hlapec in kakor gospodar.
 45 II |     okoren, kakor stari hlapec in kakor gospodar. In ničesar ni
 46 II |         mislil, "živel sem nekoč, kakor je treba živeti krščanskemu
 47 II |         vsi so bili v svojem srcu kakor jaz. Radi bi držali križem
 48 II |        svetilo v jutranjem soncu, kakor okrvavljeno. Njegov obraz
 49 II |       pokale pod potno srajco. In kakor je udaril, je zastokalo
 50 II |         na polje. Lep dan je bil; kakor božje obličje se je svetilo
 51 II |              Vstal je bil hlapec, kakor pijan se je opotekal po
 52 II |          s čudno skrčenimi prsti, kakor izkopane korenine, črne,
 53 II |         strahu, proseč, obupajoč. Kakor da je zacvilil v samoti
 54 II |         se je izvil samoten glas, kakor da bi bil kdo narahlo potrkal
 55 II |         sonce tako lepo in toplo, kakor drugemu nikomur, da prepeva
 56 II |       Tako pa sem pobegnil ponoči kakor hudodelec in še zbogom nisem
 57 II |       škropilo. V veliki daljavi, kakor pod zemljo, je zagrmelo
 58 II |          visokega črnega človeka, kakor da bi bil zrastel iz tal.
 59 II |      silno od vzhoda do zahoda in kakor v belem ognju je stal kozolec. ~
 60 III|        veter. Tako je vse prav in kakor je treba in ne bi bilo pravice
 61 III|   izobilici. Pa ni trajalo dolgo; kakor da bi trenil, so minila
 62 III|          pepelnica. Stal sem tam, kakor otrok v pustinji; nisem
 63 III|          se mi je dobro in slabo, kakor je pač sijalo sonce. O,
 64 III|         da sem se ponoči zdramil, kakor da bi me bil kdo po imenu
 65 III|   sključen do pasu, ves nadložen. Kakor prikazen v sanjah: bilo
 66 III|        siromašnih kmetiških kočah kakor duhovnik z lece. Če je šel
 67 III|      takoj in se sklonil še niže, kakor da bi mu bil zapel nad hrbtom
 68 III|           je bil prišel v deželo, kakor pride vsak mešetar: umazan,
 69 III|           krčmi samo ob nedeljah, kakor se kristjanom spodobi, in
 70 III|         paša, je bila vsa dolina, kakor da bi jo bil zlodej obsedel.
 71 III|       trlo pri njem ob delavnikih kakor ob nedeljah, podnevi in
 72 III|       ljudje po cesti, kričali so kakor prasci in prepevali, da
 73 III|        usmili, taki časi so bili, kakor da je bil prišel v deželo
 74 III|         naokoli. Ljudje so živeli kakor pod Matjažem: držali so
 75 III|     zaspane, na opustošena polja, kakor živino. Ni bilo več najbolj
 76 III|        gradič ter klonile v pasu, kakor da bi jim pel nad hrbtom
 77 III|            Skoro bi rekel človek, kakor je v knjigah pisano, da
 78 III|           s tolikim občudovanjem, kakor ga po pravici zaslužijo,
 79 III|          in dobrota njenega srca. Kakor sveta Genovefa, ki je delila
 80 III|          dolini in so se odkrili, kakor da bi bili zaslišali božji
 81 III|          Ali paša ga je pogostil, kakor se spodobi za tako imenitnega
 82 III|           vzdih iz noči, od neba, kakor da bi bila zavzdihnila zvezda. ~
 83 III|       njegove gosli tako čudežno, kakor je zapelo takrat njegovo
 84 III|      razžalil s svojo ljubeznijo. Kakor berač sem bil, ki je pohlepen
 85 III|          nikoli, dolge in črne -- kakor vran na snegu -- so le ležale
 86 III|      ustnice. Hodila je med njimi kakor v sanjah, videla ni nikogar,
 87 III|     sladke besede, ki so frfotale kakor metulji okoli njenih ušes. ~
 88 III|           kmetje, da bi ne živel, kakor se spodobi graščaku? ~In
 89 III|   poglavitni vzrok in namen. Tako kakor so pozabili snubci, čemu
 90 III|          pa so prišli še Petrovi; kakor črne kobilice so se usuli
 91 III|        prikazala čudovita podoba, kakor od Boga iz nebes poslana,
 92 III|          se je oglasilo iz gozda, kakor pred nevihto šumečega. Oglasila
 93 III|     bližala se je čudovito hitro, kakor na bežečih, grmečih oblakih.
 94 IV |          beli cesti. Tiho je bilo kakor na pokopališču. Ne vesele
 95 IV |         glasilo zamolklo šumenje, kakor da bi popivali črni pogrebci. ~--
 96 IV |        mrkega, temnega. Hodil je, kakor da bi nosil križ na rami
 97 IV |         teman. ~S plahimi koraki, kakor da bi se bal zbuditi bolnika,
 98 IV |        dalje in strah ga je bilo; kakor je človeka strah na pokopališču
 99 IV |        sije mesec še tako svetlo. Kakor mrtveci so bili ljudje,
100 IV |         vsa vas. Polurazpale koče kakor gomile brez cvetic in brez
101 IV |         od brezsrčnih sorodnikov. Kakor votle oči iz blatne lobanje
102 IV |            Manjša se mu je zdela, kakor sključena, zgrbljena od
103 IV |        vas teži, da gledate v tla kakor razbojnik? ~Krčmar se je
104 IV |           dolina se je postarala, kakor da je v jadrnih urah preživela
105 IV |        lica so bila siva in trda, kakor iz kamna izklesana. ~--
106 IV |           nenadoma se je zdrznil, kakor da je bil ugledal ob oknu
107 IV |          kesanje ni bilo globoko; kakor iz zrahljane prsti je poganjalo
108 IV |           se svetila grajska okna kakor trepetajoče bele vešče.
109 IV |         doživel svet take svatbe, kakor jo bo doživel na Ali paševem
110 IV |            v očeh se je zasvetilo kakor sladak spomin, kakor slajše
111 IV |    zasvetilo kakor sladak spomin, kakor slajše hrepenenje. ~-- Kako
112 IV |         in bolečine je segla luč, kakor silna bela roka in jezero
113 IV |           zabita okna je zašumelo kakor veselo pirovanje iz daljave.
114 IV |           hlad je dihal od njega, kakor da bi bil iz samega ledu
115 IV |          obraz in strmeli so nanj kakor uročeni. Besede so bile
116 IV |          švigale iz kraja v kraj, kakor kuga: ne gora jih ni ovirala
117 IV |      proti gradu ob večerni zarji kakor silna črna kača; že liže
118 IV |       lučih, tako belih, otožnih, kakor sveče ob mrtvaškem odru.
119 IV |         sijale in je bil tako bel kakor mrtvečev obraz. ~-- Zapisano
120 IV |          in podkrižano; zgodi se, kakor je božja volja. ~Tudi nič
121 IV |         globočine. In obšlo ga je kakor sočutje. ~-- Zakaj bi jim
122 IV |          Zdaj pa se lepo napravi, kakor se spodobi nevesti, odpri
123 IV |     bližala se je čudovito hitro, kakor na bežečih, grmečih oblakih.
124 IV |          ramah, na rokah in nogah kakor železne verige; hotel je
125 IV |      mogel; tiščalo ga je za vrat kakor železna roka. ~Na pragu
126 IV |          tako prešerno in zlobno, kakor se smeje lobanja. Tako se
127 IV |          sužnjev, ki so omahovali kakor v poluspanju, ker so čutili
128 IV |         bil ovil Ali pašev gradič kakor z rdečim plaščem. Tu tam
129 IV |        ležali so v blatu in vinu, kakor snopje, ki jih je bil razmetal
130 IV |           biriči, pobrali so jih, kakor pobira otrok pod drevesom
131 IV |        svojo mlado, lepo nevesto, kakor kralj Matjaž Alenčico. ~-- --- -- -- ~
132 V  |   trepetajoč in globoko upognjen, kakor nadložen starec ob palici. ~"
133 V  |       glasneje, že je zadremal in kakor v sanjah se mu je zdelo,
134 V  |         rame, težak in silen križ kakor si ga je bil iztesal. Odpusti
135 V  |          za njegovo ubogo dušo!" ~Kakor v sanjah je videl Marko:
136 V  |        dolino, objel je popotnika kakor z žgočim, dušečim dimom,
137 V  |   oblečeni, vsi so bili upognjeni kakor trudni starci, gledali so
138 V  |      pokoj, o Ali paša, ujec moj! Kakor si bil velik slepar in razbojnik,
139 V  |           me pogostil in napojil, kakor se spodobi in bi mi pokazal
140 V  |          neposute in nerazvožene, kakor da nikoli ni stopila nanje
141 V  |         Na senožetih, na polju -- kakor da je bilo kamenje deževalo
142 V  |       neba, belo, ožgano kamenje, kakor ga Marko še na prisojnih,
143 V  |          palici, zasenčil je oči, kakor da bi se mu bleščalo in
144 V  |           daj, da se te nagledam, kakor mi srce želi. Toliko let
145 V  | utrujenost, tako mehka in sladka, kakor da bi ležal do vrata v mirni
146 V  |     slišal -- leglo mu je na dušo kakor težàk vonj in jo je omamilo. ~
147 V  |     radost, tako veliko in sladko kakor nikoli. ~"Dobro nam je tukaj!"
148 V  |    nenadoma mu je šinilo mimo oči kakor trenotna svetla senca: Na
149 V  |      čigav je bil tisti obraz? -- Kakor daljni spomin, kakor sladka
150 V  |              Kakor daljni spomin, kakor sladka žalost se je zgenilo
151 V  |         tako vesel in zadovoljen, kakor bi se spodobilo. V svetlem,
152 V  |     umirajočih. Stene sive, mrke, kakor objokane; v kotu razpelo,
153 V  |         bile tako bele in koščene kakor roke mrtveca in belota njenih
154 V  |         brez slovesa. Bilo mu je, kakor da je bil prišel o mraku
155 V  |          polegal in pasel lenobo, kakor se mu je hotelo. Le roko
156 V  |         bile kmalu tolste in bele kakor dekličje; pri hoji se je
157 V  |          nikoli ni godilo. ~Ampak kakor tudi se mu je godilo imenitno,
158 V  |       pozdravljali debelega Marka kakor nebeškega angela. Pljunil
159 V  |          ugledal Marko svoje srce kakor na tleh pred seboj ter ga
160 V  |         se ti ne godi tako dobro, kakor se godi meni pri teti Agati,
161 V  |         godi se mi tako imenitno, kakor se je godilo tebi, ko si
162 V  |         devojka -- ti se vzdigni, kakor si, napoti se brez slovesa
163 V  |      grobeh tako močan in zadušen kakor to poslednjo noč. Veter
164 VI |         se je spomnil, nehvaležen kakor je bil, na dobrotljivo teto
165 VI |     verjelo!"  Marko se je kesal, kakor že mnogokdaj, zato ker mu
166 VI |        dolini pod svetlim soncem, kakor dekle ob prazniku, in oči
167 VI |          več. Tam je polje, glej, kakor da bi čakalo name, moje
168 VI |           postaralo, še zmerom je kakor nevesta. O, blagor ti, ki
169 VI |           sklenil. ~Marko je stal kakor ob božjem čudu, odkril se
170 VI |           se je, pripognil kolena kakor ob povzdigovanju. Srce se
171 VI |         gozdu ga je zalotil mrak. Kakor ranjen se je zgrudil Marko
172 VI |      izgubljena, vržena čez plot, kakor kamen iz grede! Kam me je
173 VI |     naprej, nazaj po isti poti -- kakor otrok za metuljem! Kam sem
174 VI |          zaupal in sem te ubogal, kakor si ukazovalo!" ~Spoznaval
175 VI |           No, pobegnil sem ponoči kakor tat in še zbogom nisem rekel.
176 VI |         hranil in redil pri tebi, kakor tudi je bilo dolgčas, debel
177 VI |         na svetu drugega ničesar, kakor da bi mi v sladkem dremežu
178 VI |     bukova debla so bila prozorna kakor od stekla in skozi debla,
179 VI |            Tako samotno je tukaj, kakor v grobnici. Bog vedi, če
180 VI |      padale brezglasno od stropa, kakor v brezdanjo globočino. ~
181 VI |    trepalnic ni vzdignil, stal je kakor iz kamna. ~"Ni me slišal,"
182 VI |           kaplje na razmočena tla kakor v brezdanjo globočino. ~
183 VI |         je doteknil njegove roke. Kakor od kamena je bila težka
184 VI |     bahato oblečenega oprodo, ali kakor da bi stresal kip od kamena:
185 VI |         plast, trda skorja, tanka kakor svetloba. ~Odprla se je
186 VI |         dvorana, visoka in široka kakor cerkev. Mrak je bil v dvorani;
187 VI |         naše srce, pusto bi bilo, kakor polje brez dežja in sonca.
188 VI |         bile črne in krivenčaste, kakor korenine, kakor razpokana
189 VI |      krivenčaste, kakor korenine, kakor razpokana ilovica je bil
190 VI |         tako čudovito in milobno, kakor še nikoli v življenju. Zgodilo
191 VI |       bogato, leži zdaj pred mano kakor prazna vreča. Za nič, za
192 VI |    kolobarju, da stojim zdaj ubog kakor prvi dan, le truden od poti.
193 VI |           mraku sta se poljubila, kakor je ukazalo srce. ~"Saj ti
194 VI |   koprnenje. Žaloval sem po njem, kakor po očetu in materi, on pa