Part

  1 I  |            deseti kozarec in so se mu misli močno omeglile, se
  2 I  |           misli močno omeglile, se mu je zazdelo, da ga je nekdo
  3 I  |       premisleku se je spomnil, da mu je umrl oče in da je obhajal
  4 I  |            zeleni ravni. Mudilo še mu je pač. Ko je dospel v mesto,
  5 I  |           Marko je pokušal in vino mu je bilo tako pogodi, da
  6 I  |        poslednji iz krčme. Dolgčas mu je bilo samemu in tako je
  7 I  |            zavzdihnil Marko in žal mu je bilo lepih, pisanih bankovcev.
  8 I  |           Odkod, sosed?" ~Sosed pa mu ni odgovoril. Tiho je šel
  9 I  |         ceste krik, jok. Prišle so mu ženske naproti, šle so mimo
 10 I  |    poprašal natihoma in zakljuvalo mu je kesanje v srcu. ~Ogledal
 11 I  |       klobuka -- potepuh, kakor se mu človek ogne, če ga sreča
 12 I  |          ga je bolela in zibalo se mu je pred očmi. ~"O Marko!
 13 I  |           Marko in debele solze so mu tekle po licih. ~"Nič nisi
 14 I  |           pivci, lenuhi, in krčmar mu je segel v roko."Kod pa
 15 I  |          se je napotil domov. Srce mu je bilo težko in sanjal
 16 I  |        ponoči hude sanje. Zdelo se mu je, da roma sam po blatni
 17 I  |      travnikom gozd -- kakor da bi mu bila povodenj odplavila
 18 I  |          Kaj se mi sanja?" ~Nič se mu ni sanjalo. Poizkusil je,
 19 I  |          vrsti -- toda misli so se mu vrstile v kolobarju in niso
 20 I  |            je z njim, na obrazu se mu pozna! ~Marko pa je premišljeval: ~"
 21 I  |           da mi pokaže, koliko sem mu dolžan, zato da bom vedel,
 22 I  |         gledal je, pred očmi pa se mu je zibalo. ~"Ni res! Ni
 23 I  |        plesale pred njim, zdelo se mu je, da se mu smejejo v obraz. ~"
 24 I  |        njim, zdelo se mu je, da se mu smejejo v obraz. ~"Samo
 25 I  |          nego pocestni potepuh, ki mu je cesta dom in hrana zrak
 26 I  |         upanje in je bil vesel, da mu ni bilo treba na polje. ~
 27 I  |          vedo !" ~Krčmar je šel in mu ni natočil več, Marko pa
 28 I  |          stopi v mojo hišo, ne bom mu branil. Ampak zastonj ne
 29 II |         Zagodel si je Marko, da bi mu ne bilo dolgčas. Oziral
 30 II |          in tako prijetno in lahko mu je bilo, da ni čutil nog.
 31 II |            stopil v hišo. Prinesla mu je vina in belega kruha,
 32 II |            je pomislil Marko in že mu je bilo tudi samemu pusto
 33 II |         čudno zgenilo, kakor da bi mu bil kdo rekel: Saj niso
 34 II |           je vzkliknil Marko. Tako mu je bilo pri srcu, kakor
 35 II |         tam. Nič ne piše; dobro se mu godi. Mlad je bil, ves majhen
 36 II |        prsten, v zemljo ukopan. Ni mu sijalo sonce, polje mu ni
 37 II |          Ni mu sijalo sonce, polje mu ni prepevalo. Sklonil se
 38 II |           in belimi zobmi. Noge so mu poskakovale, zagodel je:
 39 II |              Sam ni vedel, kako se mu je zgodilo: postal je Marko,
 40 II |           in se je pokrižal. ~"Bog mu daj večni pokoj!" ~Z urnimi
 41 II | odzdravljal prijazno. Videl je, da mu sije sonce tako lepo in
 42 II |         tri dni in tri noči in nič mu ni bilo hudega. Zagodel
 43 II |             potepuh!" ~In solze so mu omočile lica. Mračilo se
 44 II |          in ujec stoji na pragu in mu seže v obedve roki in ga
 45 II |           je v temo, bele iskre so mu poskakovale pred očmi in
 46 II |   Zasvetilo se je vdrugič in tedaj mu je videl Marko naravnost
 47 II |             obraz hudodelca, ki so mu biriči za petami. Razcapan
 48 III|        prebridko izpod bremena, ki mu je težilo srce. ~"O Marko,
 49 III|          je paševal Ali paša. Prej mu je bilo ime Feliks, toda
 50 III|         nego svetopisemski Job, ko mu je bil Bog povrnil zdravje.
 51 III|       sklonil še niže, kakor da bi mu bil zapel nad hrbtom valptov
 52 III|   katerikoli nemški baron; zató so mu dali kmetje turško ime,
 53 III|          njegovem polju in srce se mu je smejalo od objesti. Kolikor
 54 III|          od objesti. Kolikor daleč mu je segel pogled, vse do
 55 III|            njegova ljubezen, da so mu obledela in upadla lica
 56 III|         lica še tisto uro in da so mu palile oči krvave solze.
 57 III|            ko gleda in zdihuje, se mu zazdi nenadoma, da je začul
 58 III|          pomislil, kako dolgčas bi mu bilo samemu v gradu, če
 59 III|         bilo samemu v gradu, če bi mu umrla lepa hčerka in bi
 60 III|      nobeden tako srečen, da bi se mu nasmehnile njene ustnice.
 61 III|        ozirati po gostih in vsi so mu bili pogodi, ker so bili
 62 III|         ljudje. Najbolj po srcu pa mu je bil baron Peter, ki je
 63 III|       čista lepota neveste in vino mu je nenadoma zašumelo v glavi.
 64 III|        kozarcev po vrsti. Zašumelo mu je vino v glavi, zahrepenelo
 65 III|          vino v glavi, zahrepenelo mu je pijano srce po čistejši
 66 III|        Sklonila se je usmiljeno in mu ponudila roko, da jo je
 67 IV |        daljnodaljnih dežel; obleka mu je bila vsa razcapana in
 68 IV |          noge so krvavele. Globoko mu je klonila glava, ko se
 69 IV |            moj rodni dom! ~Srce se mu je stiskalo od čudne bolečine,
 70 IV |           je začudil in še bolj se mu je stisnilo srce od čudne
 71 IV |            popotnik v vas. Naproti mu je prišla starka ob palici,
 72 IV |          ni več spoznal. Manjša se mu je zdela, kakor sključena,
 73 IV |          in ni vedel kam; zdelo se mu je, da je zapisano nad vratmi:
 74 IV |          vode in kruha; roke so se mu tresle, njegov obraz je
 75 IV |          in pol zloben. ~-- Ne boš mu našel groba. ~-- Kaj mu
 76 IV |            mu našel groba. ~-- Kaj mu niste postavili na gomilo
 77 IV |           tudi mene, starca, če se mu ne poklonim do pasu ter
 78 IV |        zagrebli bogvedi kam. Lahka mu bodi zemlja Ali paševa! ~
 79 IV |           Celo tvoj rajni oče, Bog mu dodeli večni pokoj, je plesal
 80 IV |           stisnil pesti, oči so se mu zaiskrile. ~-- Čemu bi ne
 81 IV |           za njim in čudna plahost mu je prešinila srce. ~-- Bog
 82 IV |            sladko zaspal. ~Zjutraj mu je naznanil krčmar: ~--
 83 IV |      vteknil v hlev med živino, da mu služim do smrti. -- Jaz
 84 IV |         oknu in bi poslušal, bi se mu bili zježili lasje, obraz
 85 IV |            zježili lasje, obraz bi mu bil obledel in srce bi mu
 86 IV |          mu bil obledel in srce bi mu bilo oledenelo od groze.
 87 IV |     zaslišal in kje; zastrupile so mu srce in sam ni vedel. Tiste
 88 IV |          srcu in zasmehljivo so se mu napele ustnice, če se je
 89 IV |       odrešiti sam, zatorej blagor mu, da veruje v odrešenika. ~
 90 IV |             pa se je spotaknil ter mu je zdrknila na tla in se
 91 IV |          oči svoje ljubice in srce mu je prešinila čudna miloba. ~
 92 IV |      vzdigniti in ni mogel; ležalo mu je na ramah, na rokah in
 93 IV |           kamenitega obraza, glava mu je segala do stropa. ~--
 94 IV |            in tudi čutil ni, ko se mu je odprl na čelu nenadoma
 95 V  |      zadremal in kakor v sanjah se mu je zdelo, da se ziblje pred
 96 V  |            je bil iztesal. Odpusti mu in moli za njegovo ubogo
 97 V  |        omamljen; v eni sami uri se mu je upognil hrbet, so upadla
 98 V  |           bil." ~Prijazno in toplo mu je svetilo sonce v obraz,
 99 V  |          ob spominu na nevihto, ki mu je bila razmršila kuštravo
100 V  |           kuštravo glavo. Marko se mu je odkril in ga je lepo
101 V  |           je kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~"Kako daleč
102 V  |        gledali so čemerno in noben mu ni odzdravil. ~"Kaj tukaj
103 V  |        Marko. Prašal je starca, ki mu je prišel naproti, prašal
104 V  |           je kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~Nekoč, popoldne
105 V  |           za veliki greh!" ~Prišel mu je naproti starec ob palici,
106 V  |    zasenčil je oči, kakor da bi se mu bleščalo in je pogledal
107 V  |        jedel in pil in prijetno se mu je godilo. ~"Tako sem te
108 V  |          nikoli ni slišal -- leglo mu je na dušo kakor težàk vonj
109 V  |        pozdravil Marko in nenadoma mu je šinilo mimo oči kakor
110 V  |          svetlem, sončnem jutru se mu je zdela izba še bolj pusta
111 V  |        kraju; za bratom pojdem, da mu sporočim vaš pozdrav. --
112 V  |           je tudi on; zabledela so mu lica in žalosten je bil,
113 V  |         napotil brez slovesa. Bilo mu je, kakor da je bil prišel
114 V  |       Strah je bilo Marka in pusto mu je bilo, toda pomislil je: "
115 V  |          in pasel lenobo, kakor se mu je hotelo. Le roko je iztegnil,
116 V  |    iztegnil, pa je imel vsega, kar mu je srce poželelo in česar
117 V  |      polagoma zdebelil; lica so se mu lepo izpolnila in zaokrožila,
118 V  |    Preudaril je ter sklenil, da se mu tako imenitno še nikoli
119 V  |       godilo. ~Ampak kakor tudi se mu je godilo imenitno, v dnu
120 V  |        godilo imenitno, v dnu srca mu je zelo presedala večna
121 V  |           razjokal Marko in ne jed mu ni teknila več in ne pijača. ~"
122 V  |           nekoč pred njim in ni se mu smilila. ~Poslušal je Marko
123 V  |        vina, ne mehke postelje; ki mu ne branijo ne materine prošnje,
124 V  |            ljubice lepe oči. Lahko mu je in skromno je njegovo
125 V  |           je k njegovi postelji in mu je božala roke in obraz.  "
126 V  |            in palico. Nikoli še se mu ni zdel duh po trohnobi
127 V  |            bilo Marku žal in ni se mu storilo inako, ko se je
128 V  |            nevihta. Sivi oblaki so mu kazali pot, veter je ukal
129 V  |          stopil v noč, mrzel veter mu je pljusknil v obraz. ~"
130 VI |       kakor že mnogokdaj, zato ker mu je bilo ob kesanju laže
131 VI |          ob prazniku, in oči so se mu zasolzile. ~"Moje roke ne
132 VI |     klancem se je ozrl in čudno se mu je stisnilo srce. Starec
133 VI |           je bil vzdignil; do pasu mu je klonil život, noge so
134 VI |           levo, proti polju, ki se mu je smejalo naproti veselo
135 VI |         zgrudil na kolena, čelo se mu je doteknilo tople brazde.
136 VI |          ob povzdigovanju. Srce se mu je stisnilo in sam ni vedel,
137 VI |      zmerom bolj in vroče solze so mu tekle po licih. ~"Kaj si
138 VI |          ni veliko čudil in vse se mu je zdelo po pravici. Stopal
139 VI |             Stopal je urno, ker se mu je mudilo in je bila pot
140 VI |       temnimi hojami porastel. Pot mu je izginila pod nogami,
141 VI |            in sladkem pričakovanju mu je vztrepetalo srce. ~"Na
142 VI |           Stal je na pragu in hlad mu je legel na srce, čuden
143 VI |    Strahoma je opazil Marko, da so mu padale debele kaplje za
144 VI |         obema rokama, kolena so se mu tresla od spoštovanja in
145 VI |      nadloge leže težko na njem in mu ne dajo dihati; še Bog se
146 VI |          ne dajo dihati; še Bog se mu je skoro izneveril. Ni ga
147 VI |           prestrašil Marko in srce mu je oledenelo. ~"Kralj Matjaž,
148 VI |       Vzdignil se je, kolena so se mu šibila, plah, pijan, omahujoč
149 VI |           oči so ga bolele in zelo mu je trepetalo srce. ~"Umrl
150 VI |             rjav, brezzob obraz se mu je zasmejal pred licem. ~"
151 VI |         devojka tisto jutro. Hrana mu je bila ljubezen, njena
152 VI |          godca tako imenitnega, da mu ni enakega pod nobenim cesarstvom.
153 VI |            govoril cigan, Marko pa mu je odgovoril z zelo otožnim
154 VI |            poleg njega, topla roka mu je pobožala obraz. ~"Zakaj