Part

  1 I  |         bil prazen in odgovora ni bilo, Marko pa se je razjokal
  2 I  |        žalovanje, v besedah ga ni bilo več in tudi v srcu ne. ~
  3 I  |           čisto novi, in Marku je bilo prijetno pri srcu, ko je
  4 I  |          je pokušal in vino mu je bilo tako pogodi, da je pokušal
  5 I  |           iz krčme. Dolgčas mu je bilo samemu in tako je sedel
  6 I  |     zavzdihnil Marko in žal mu je bilo lepih, pisanih bankovcev.
  7 I  |    zjasnilo nebo, še vse rosno je bilo, kakor objokano. Glej --
  8 I  |        izbo ni stopil; sram ga je bilo razcapanega, kakor je bil.
  9 I  |        solze na obrazu, nauxxx je bilo že tudi srce mirno in veselo. ~"
 10 I  |           klatil, Marko, da te ni bilo tako dolgo na izpregled?" ~"
 11 I  |       začudil krčmar. "Nikogar ni bilo! Pijan si, Marko, pijan;
 12 I  |         napotil domov. Srce mu je bilo težko in sanjal je ponoči
 13 I  |          je godilo Marku in ni ga bilo mar, da so se ga ogibali
 14 I  |           vse? Kam je šlo? Saj je bilo zemlje veliko; polje, da
 15 I  |       zemlje veliko; polje, da ni bilo lepšega v vasi, prostrani
 16 I  |    skedenj in v hlev. ~"To vse je bilo moje in to vse je bilo polno
 17 I  |         je bilo moje in to vse je bilo polno nekoč. Prazno je zdaj
 18 I  |       polje, na travnik. Sonce je bilo raztopilo sneg, iz mokre
 19 I  |         in je bil vesel, da mu ni bilo treba na polje. ~Pa ga popraša
 20 II |          bil dan lep in topel, ni bilo v njegovem srcu ne žalosti,
 21 II |        plačilo brez dela. Čemu bi bilo človeku srce, da ni upanja
 22 II |          si je Marko, da bi mu ne bilo dolgčas. Oziral se je po
 23 II |           prijetno in lahko mu je bilo, da ni čutil nog. Časih
 24 II |       tvoja postelja. In kakor je bilo treba, se je zbudilo v njegovem
 25 II |         je ihteč zaspal. Jutro je bilo vlažno in hladno, umazano,
 26 II |      hladno, umazano, cunjasto je bilo nebo. Potrt, ves truden
 27 II |             Marko je pil in ni ga bilo sram hudega greha. Botra
 28 II |        pomislil Marko in že mu je bilo tudi samemu pusto in samotno
 29 II |   nerodovita. ~"V tistih časih ni bilo ne davkov, ne vojska; dvakrat
 30 II |           pobila toča, ne suše ni bilo, ne povodnji. Ljudje so
 31 II |   nespametne tvoje misli; tako je bilo v tistih časih in tako bo
 32 II |        gore in vode: In vendar je bilo nekoč; človek je držal roke
 33 II |       hlapec je sanjal, ker ga je bilo groba strah; sam ni vedel,
 34 II |          o čem je sanjal. ~"Pa je bilo nekoč; bral sem v knjigah
 35 II |           sem v knjigah in tam je bilo zapisano." ~Tako je govoril
 36 II |       govoril hlapec. ~"Takrat je bilo, ko je kraljeval kralj Matjaž
 37 II |         nikoli poprej, ne toče ni bilo, ne suše, ne povodnji. Kmet
 38 II |       vzkliknil Marko. Tako mu je bilo pri srcu, kakor da bi umrlo
 39 II |        mar!" je zamrmral hlapec. "Bilo je nekoč, ne bo nikoli več.
 40 II |          hlapec: čemeren, mrk -- "bilo je in ne bo več nikoli";
 41 II |       vsega sem imel v izobilici. Bilo je, pa je minilo, Bog vedi,
 42 II |           in še bolj sključeno je bilo njegovo telo, še težje so
 43 II |      misel na njegovo pusto srce: Bilo je; nikoli več ne bo. Šel
 44 II |           rokah, Bog vedi, kaj je bilo; železo se je svetilo v
 45 II |       seženj do groba. Kako bi ne bilo v mojem srcu, ko je še tak
 46 II |        ugasnila. ~"Hej!"  Tiho je bilo na svislih; še seno ni zašumelo. ~"
 47 II |          in tri noči in nič mu ni bilo hudega. Zagodel je in ljudje
 48 II |     umolknili in poslušali, Ni še bilo godca, ki bi bil godel tako
 49 II |       pravi. O, prijetno bi se mi bilo godilo, nič bi mi ne bilo
 50 II |         bilo godilo, nič bi mi ne bilo hudega, ne bilo bi se mi
 51 II |          bi mi ne bilo hudega, ne bilo bi se mi treba potepati
 52 III|           kakor je treba in ne bi bilo pravice na svetu, če bi
 53 III|       moje srce miru, zato ker je bilo polno kesanja. Truden sem
 54 III|       praznem hlevu in mraz mi je bilo. ~Gregor!  Poslušam in se
 55 III|          Kakor prikazen v sanjah: bilo je, takoj je ugasnilo. Stojim
 56 III|      paševal Ali paša. Prej mu je bilo ime Feliks, toda Feliks
 57 III|      skrbi in nadlog; siromaka ni bilo med njimi in tudi zadolženi
 58 III| zapravljivci, ne pijanci. Tako je bilo, ko je prišel v deželo Ali
 59 III|    prepevali. Ene krčme jim že ni bilo zadosti, pa je ustanovil
 60 III|      cedilo v potokih in treba je bilo samo zajemati, pečeni prasci
 61 III|     pomagalo nič, zato ne, ker ni bilo nikogar v cerkev. Bog se
 62 III|           polja, kakor živino. Ni bilo več najbolj siromašne koče,
 63 III|        hčerko, ki ji po lepoti ni bilo enake na vsem svetu. Skoro
 64 III|         njih srce in mnogo jih je bilo, ki so zajokali od radosti
 65 III|      pomislil, kako dolgčas bi mu bilo samemu v gradu, če bi mu
 66 III|          noč in dan. Življenje je bilo, veselo in bučno, da svet
 67 III|         noč in dan? ~Nikoli še ni bilo človeka, ki bi bil vprašal
 68 IV |           poslušal, toda glasu ni bilo iz doline, ni se prikazal
 69 IV |     človek na beli cesti. Tiho je bilo kakor na pokopališču. Ne
 70 IV |         na tisto življenje, ki je bilo in ki ga ne bo nikoli več,
 71 IV |          šel dalje in strah ga je bilo; kakor je človeka strah
 72 IV |           od starosti. Nikogar ni bilo na pragu, veža je bila temna;
 73 IV |           samo priprte, v izbi ni bilo človeka. ~-- Hej, krčmar,
 74 IV |        visela nad mizo. Steklo je bilo okajeno in v umazani rumenkasti
 75 IV |          čudno mrtvaška. Zunaj ni bilo čuti koraka, ne glasu. ~--
 76 IV |         dolini in pijančevanje je bilo tako strahovito, da bi ne
 77 IV |     Gregor, sladko in prijetno je bilo takrat živeti, Bog mi greh
 78 IV |             Krčmarjevo kesanje ni bilo globoko; kakor iz zrahljane
 79 IV |     zeleno koprnenje. ~-- Tako je bilo. Ali paša nas je upijanil;
 80 IV |          besedo. ~In popotniku je bilo, da zdihuje rodna zemlja
 81 IV |    pripoveduj no malo, kako pa je bilo o matjaževanju? ~In sosed
 82 IV |        hrepenenje. ~-- Kako pa je bilo o matjaževanju? ~Zgenilo
 83 IV |        sosed, razloži mi, kako je bilo o matjaževanju! ~Silno koprnenje
 84 IV |          je iz sončne luči. To je bilo ob tistem času, ko so se
 85 IV |         bil obledel in srce bi mu bilo oledenelo od groze. Zjutraj
 86 IV |           poslednjo noč. Mirno je bilo njegovo srce, brez žalosti
 87 IV |            Tudi nič hrepenenja ni bilo v njegovem srcu in zasmehljivo
 88 IV |       kako bi ga nosili, če bi ne bilo Matjaževe besede, če bi
 89 IV |         je molil popotnik. ~To je bilo tisto noč, ko se je oglasila
 90 IV |      slišala moje pesmi in kaj ni bilo toliko vere v tvoji ljubezni,
 91 IV |                O dragi, toliko je bilo ljubezni v mojem srcu, da
 92 IV |      ljubezni v mojem srcu, da ni bilo za vero nič več prostora.
 93 IV |  prebledeli od groze. ~Neveste ni bilo v dvorani; iskale so jo
 94 IV |            Ali paša! ~Odzdrava ni bilo; sto grozepolnih oči je
 95 V  |          v poluspanju. Nebo se je bilo zjasnilo, tanki sivi oblaki
 96 V  |     odpočita zemlja. ~"Kako pa je bilo s popotnikom?" je vprašal
 97 V  |           ob palici. ~"Kako pa je bilo s popotnikom?" ~Zasopel
 98 V  |           mladega polja, ki se je bilo šele komaj otreslo rosnih
 99 V  |           lepo hčerko, zato da bi bilo deležno sladkosti moje srce.
100 V  |       godilo. ~Nekoč, popoldne je bilo, že skoro v mrak, je dospel
101 V  |       zapuščenih krajev. Polje je bilo tam, ampak tiho, udušeno,
102 V  |           na polju -- kakor da je bilo kamenje deževalo z neba,
103 V  |      sonce, še to visoko sonce je bilo oprašeno, slepo, in čemerno.
104 V  |     nemiren, dvoje kapelj krvi je bilo stopilo v lica, noge so
105 V  |          oko nad njimi. Veselo je bilo takrat življenje v tej hiši,
106 V  |         šli moji sinovi in ni jih bilo več nazaj, vsi moji lepi
107 V  |           poslušal in groza ga je bilo samote; vstal bi ter se
108 V  |          se napotil brez slovesa. Bilo mu je, kakor da je bil prišel
109 V  |     veselje mojih oči." ~Strah je bilo Marka in pusto mu je bilo,
110 V  |         bilo Marka in pusto mu je bilo, toda pomislil je: "Rad
111 V  |           in čakale vstajenja, je bilo pravo njegovo življenje,
112 V  |          svojo sito lenobo, če ni bilo nikogar, da bi se postavil
113 V  |    Pljunil bi bil Marko, če bi se bilo spodobilo pljuvati na pokopališču. ~
114 V  |      semena željna; in nikogar ni bilo, ki bi se v ljubezni združil
115 V  |          je tam mati in otroka ni bilo, da bi ga dojila. Starka,
116 V  |    izgovarjal Marko in sram ga je bilo. "Samo nekoliko sem si odpočil,
117 V  |        razlita po nebu. ~"Lepo bi bilo romati ob taki noči, ampak
118 V  |         pred Bogom in Matjažem bi bilo skromno. Treba je počakati,
119 V  |          mirnim plamenom. ~Nič ni bilo Marku žal in ni se mu storilo
120 VI |           njegove noge in tako je bilo poti, iskanja, nemira željno
121 VI |      nikoli in zmerom. ~Trudno je bilo, k tlom je klonilo srce
122 VI |         lica in tudi moje srce je bilo že tako leno in debelo,
123 VI |         mnogokdaj, zato ker mu je bilo ob kesanju laže in ker je
124 VI |          po obrazu. O, kdaj že ni bilo sladkega potu na mojem obrazu!
125 VI |           ali je bil sram, ali je bilo kesanje, ali je bila pritajena,
126 VI |           ti moje srce, kam si se bilo namerilo, ko si tako zaukalo?
127 VI |            boter za njo in vse bi bilo moje, hiša, polje, senožet,
128 VI |           pri tebi, kakor tudi je bilo dolgčas, debel in zadovoljen
129 VI |         podnevna svetloba, kar je bilo skoro čudežno, zakaj sonca
130 VI |           čudežno, zakaj sonca ni bilo na nebu in tudi oblaka ne,
131 VI |         je še, njegovo srce pa je bilo že veselo in utolaženo. ~"
132 VI |          sveča ob grobu. Glasu ni bilo; celo kaplje so padale brezglasno
133 VI |        tej tihi dvorani, da me je bilo samega strah. Trdno spi,
134 VI |           njegovega lica: trdo je bilo in mrzlo, da se je Marko
135 VI |  Osirotelo bi naše srce, pusto bi bilo, kakor polje brez dežja
136 VI |     Pomisli, kralj Matjaž, kaj bi bilo, če bi Bog umrl! Tako zaupamo
137 VI |       slišali take pesmi in ni še bilo godca na svetu, ki bi godel
138 VI |       brez četrtega godca, kar je bilo zelo pusto in nerodno. Bog
139 VI |       zdaj to koprnenje, ki ga je bilo tako polno moje srce? Spuhtelo
140 VI |          njim, v luči plamena, je bilo razprostrto njegovo življenje;