Part

  1 I  |    poznalo žalovanje, v besedah ga ni bilo več in tudi v srcu
  2 I  |  omeglile, se mu je zazdelo, da ga je nekdo narahlo potrkal
  3 I  |         delavniku pijo, ne bodo ga imeli za praznik!" ~Pljunil
  4 I  |       planili nanj, pretepli so ga dodobrega in so ga vrgli
  5 I  |  pretepli so ga dodobrega in so ga vrgli pod kap, harmoniko
  6 I  |        jutra. Ko se je zdramil, ga je bolela glava. Premišljeval
  7 I  |      obhajal sedmino. Lotila se ga je žalost. ~"Tako sem spoštoval
  8 I  |        je opotekal domu. Srečal ga je sosed in se ga je ognil. "
  9 I  |        Srečal ga je sosed in se ga je ognil. "Kaj te ni sram
 10 I  |      polju, jaz spim!" ~Spet se ga je polotila žalost, bila
 11 I  |       Tako je mislil. ~Prijazno ga je pozdravil krčmar, še
 12 I  |        krčmar, še bolj prijazno ga je pozdravila žejna družba.
 13 I  |   pokrižale; tudi kmet na njivi ga je slišal in je vzdignil
 14 I  |         zasmeh. Usmiljen voznik ga je ošvrknil parkrat pošteno
 15 I  |       je pač spodobilo, nato pa ga je naložil kakor vrečo in
 16 I  |       je naložil kakor vrečo in ga je prepeljal čez mejo, nekrščansko
 17 I  |     kakor se mu človek ogne, če ga sreča na cesti. ~"O Marko!
 18 I  |    Napol pijan je še bil, glava ga je bolela in zibalo se mu
 19 I  |     Toda v izbo ni stopil; sram ga je bilo razcapanega, kakor
 20 I  |    Komaj je še dobro premislil, ga je že premagal izkušnjavec
 21 I  |         kako. ~"Hej, Marko!" so ga pozdravili zgodnji pivci,
 22 I  |      večer, natanko opolnoči se ga je poslednjikrat polotilo
 23 I  |      goljufi-kvartopirci, da so ga obirali po cigansko. Dobro
 24 I  |        se je godilo Marku in ni ga bilo mar, da so se ga ogibali
 25 I  |        ni ga bilo mar, da so se ga ogibali vsi krščanski ljudje. ~
 26 I  |      odhajal Marko, kakor da bi ga bil kdo udaril po glavi.
 27 I  |    Vrnil se je v vas in noge so ga zanesle, kakor so bile pač
 28 I  |         Marko? Kaj že?" ~Osorno ga je pogledal Marko. ~"Kaj?"  "
 29 I  |       ni govoril. In vsi, ki so ga videli, so uganili: Konec
 30 I  |        slabe volje -- razjezila ga je bila žena, pa se je stresel
 31 I  |        bilo treba na polje. ~Pa ga popraša krčmar nekoč: ~"
 32 I  |        dan, o mraku že; noge so ga zanesle tja, ker niso poznale
 33 I  |       Ali si prinesel denarja?" ga je pozdravil krčmar. ~"Upaj
 34 II |         neba, zastirajo okno in ga odgrinjajo. Močen, hladen
 35 II |        nima pokoja, pregnali so ga iz izbe na svisli, v skedenj,
 36 II |  skedenj, celo izpod kozolca so ga pregnali! O!" ~Klel je Marko
 37 II |      porušil vihar, kakor da bi ga z britvijo obril in hiša
 38 II |     veter." ~Marko je pil in ni ga bilo sram hudega greha.
 39 II |      domačemu človeku. Obšle so ga vesele misli in vdal se
 40 II |      Tudi hlapec je sanjal, ker ga je bilo groba strah; sam
 41 II |     svetu, sleparji!" ~In obšla ga je žalost, tako globoka,
 42 II |    udaril zemlji v obraz, da so ga oškropile sive kaplje, vroče
 43 II | zadremal. ~"Oj, jaz pa vem, kje ga poiščem. V gori spi, tam
 44 II |      vrata z nogo in pozdravilo ga je megleno jutro, mrzlo
 45 II |         niso prikazali. Stresel ga je rezki jutranji hlad,
 46 II |     Nikoli se ni napotil, in bi ga tudi ne bil našel. Zbogom,
 47 II |       in sladke pesmi, komaj bi ga prekosil Kurent sam. To
 48 II |       Saj imam še ujca, čemu mi ga je bil dodelil Bog? Čisto
 49 II |        mu seže v obedve roki in ga povede v izbo. V izbi je
 50 III|     njegova, ne kosca polja, ki ga ni bil ugrabil; ne le doma
 51 III|     tolikim občudovanjem, kakor ga po pravici zaslužijo, zato
 52 III|  imeniten v svoji umetnosti, da ga je Ali paša takoj povabil
 53 III|       silna ljubezen. ~Ali paša ga je pogostil, kakor se spodobi
 54 III|     Milan, godec moj? ~Poklical ga je z line sladàk glas in
 55 III| predrzno pohlepnost, zato da bi ga ne doletela zaslužena kazen.
 56 III|         je godca pod pazduho in ga je vrgel iz grada, za njim
 57 III|       brke. ~-- Baron Peter! -- ga je poklical Ali paša. ~--
 58 III|       pred obedom. ~Utrudile so ga dolge besede, natočil si
 59 III|        natočil si je kozarec in ga je izpraznil; prijazno se
 60 III|   svojega ženina. Izbral sem ti ga po vesti in očetovskem srcu.
 61 III|       je in je omahnil; omamila ga je čista lepota neveste
 62 III|     razčistila ves smrad, ki so ga bili prinesli s seboj. ~
 63 III|    Baron Peter ni bil vesel, da ga ni pozdravila nevesta na
 64 IV |        se ozrl nanj in ne da bi ga pozdravil. Popotnik pa ga
 65 IV |       ga pozdravil. Popotnik pa ga je spoznal. ~-- Hej, kam,
 66 IV |         me ne poznaš več? ~Kmet ga je pogledal srepo in neprijazno. ~--
 67 IV |     življenje, ki je bilo in ki ga ne bo nikoli več, ki je
 68 IV |  Popotnik je šel dalje in strah ga je bilo; kakor je človeka
 69 IV |       živino, na topli gnoj. Ni ga v tej dolini, o Gregor,
 70 IV |     razor in je umrl. Hlapci so ga pobrali in so ga zagrebli
 71 IV |      Hlapci so ga pobrali in so ga zagrebli bogvedi kam. Lahka
 72 IV |      obraza, tudi tisti pot, ki ga še prelijemo do smrti. Samo
 73 IV |       Popotniku se je zdelo, da ga nekdo kliče in da ga tolaži. ~--
 74 IV |         da ga nekdo kliče in da ga tolaži. ~-- Nič se ne boj,
 75 IV |  oledenelo od groze. Zjutraj bi ga našli mrtvega pod oknom,
 76 IV | privrelo iz globočine. In obšlo ga je kakor sočutje. ~-- Zakaj
 77 IV |      nosijo svoj jarem, kako bi ga nosili, če bi ne bilo Matjaževe
 78 IV |        samem dolgem požirku, ki ga je bil pravkar nagnil iz
 79 IV |   tistem dragocenem kozarcu, ki ga je bil pijani dohtar Pavel,
 80 IV |       tuja kosa, v eni sami uri ga je posekala tuja sekira.
 81 IV |    napravim ti matjaževanje, da ga boš v grobu vesel. ~Tako
 82 IV |  zakričati in ni mogel; tiščalo ga je za vrat kakor železna
 83 IV |         matjaževanje, ki nam si ga bil obljubil. Zdaj prihajamo,
 84 V  |    težak in silen križ kakor si ga je bil iztesal. Odpusti
 85 V  |    žgočim, dušečim dimom, butil ga je bežečega ob tla. "Hej,
 86 V  |    Zadel je na rame križ, ki si ga je bil iztesal sam in se
 87 V  |       brez konca. Poslednjikrat ga je videl Marko s polspečimi
 88 V  |     rosnih sanj, in pozdravljal ga je z veselimi očmi, tudi
 89 V  |        Marko se mu je odkril in ga je lepo pozdravil. Zakaj
 90 V  |     belo, ožgano kamenje, kakor ga Marko še na prisojnih, kamenitih
 91 V  |         se je čudil in prešinil ga je strah. ~"Glej, prišel
 92 V  |       Starec je gledal in ko se ga je nagledal, je šel dalje
 93 V  |         se je smilil starec, ki ga je bila spravila starost
 94 V  |         že blizu noč." ~Prijela ga je za roko in ga je povedla
 95 V  |        Prijela ga je za roko in ga je povedla v izbo; nato
 96 V  |       zaspane moje oči." ~Obšla ga je bila resnična in globoka
 97 V  |     zgrbljen obraz in bela roka ga je pokrižala na čelu, na
 98 V  |         in je šel in nikoli več ga nisem videla. Za leto in
 99 V  |      Marko je poslušal in groza ga je bilo samote; vstal bi
100 V  |     mraku na pokopališče, ki so ga bili bežeč ostavili plahi
101 V  |        in otroka ni bilo, da bi ga dojila. Starka, prezgodaj
102 V  |    kakor na tleh pred seboj ter ga je spoznal. ~"Ne lakoti
103 V  |   iztegnila roke. ~"Ne poslušaj ga, Marko, ne poslušaj sladkih
104 V  | lahkovernega srca. Tudi jaz sem ga videla in ves bled je bil." ~
105 V  |            Zakaj si tako bled?" ga je vprašal Marko. "Kaj se
106 V  |        izgovarjal Marko in sram ga je bilo. "Samo nekoliko
107 V  |          ki imaš bogastvo in si ga z zasmehom zalučil v jarek!
108 V  |     gospod in hlapec njegov, ti ga vodiš, kamor te vodi. --
109 V  |      zdaj brazde vanj, le solze ga bodo napajale; ne bo se
110 V  |         je ukal preko doline in ga je klical: Kaj se mudiš,
111 V  |      prsi, pa ni nikogar, da bi ga prižela nanje. Ostani!" ~
112 V  |  Privila se je k njemu, prijela ga je trdno za obe roki. ~"
113 VI |         v soboto pride dekla in ga pomete. Da bi že prišla
114 VI |   dolgega časa porojena; kaj bi ga nadlegoval? Hudo je tako
115 VI |        glavo. Sam ni vedel, kaj ga je zabolelo v srcu; ali
116 VI |         brez koprnenja; v gozdu ga je zalotil mrak. Kakor ranjen
117 VI |         list ve, v kateri smeri ga nosi veter in da ne bo z
118 VI |      gorak: za kozarec vina sem ga prodal. Prostrana polja
119 VI |        in tudi oblaka ne, ki bi ga zakrival. Marko pa se ni
120 VI |        odrešenika našega, in da ga poprašam spoštljivo, če
121 VI |   naspal. Kaj bi mi zameril, če ga ogovorim glasneje in če
122 VI |      ogovorim glasneje in če se ga dotaknem? S pošteno mislijo
123 VI |    Matjaž na belem konju, on pa ga ne bo videl. Še obleka njegova
124 VI |     globoko v tla ukopan; vlaga ga je bila pokrila po obrazu,
125 VI |       mu je skoro izneveril. Ni ga srca, ki bi v teh žalostnih
126 VI |     gledal in je strmel; oči so ga bolele in zelo mu je trepetalo
127 VI |  nekoliko upognjen, je vstal in ga je pozdravil spodobno in
128 VI |         je stopil pred Marka in ga je nagovoril slovesno. ~"
129 VI |    cesti in zaspal; zjutraj smo ga budili, pa se ni zdramil.
130 VI |         se ni zdramil. Tako smo ga zagrebli, pojokali smo še
131 VI |        je zdaj to koprnenje, ki ga je bilo tako polno moje