Part

  1 I  |          moj: kadar ugledaš krčmo ob poti, poženi konje in pokrižaj
  2 I  |       bila izba, tiha, kakor gozd ob poletnem poldnevu, ko se
  3 I  |          nebu! ~"Greh je žalovati ob takem dnevu," je premišljeval
  4 I  |         moj: kadar zagledaš krčmo ob poti, poženi konje in pokrižaj
  5 I  |         večni pokoj, -- kaj mi še ob svoji sedmini ne privoščite
  6 I  |         zaklical Marko ves jezen."Ob sedmini mojega očeta boste
  7 I  |        šla. ~"Ljudje nekrščanski, ob sedmini plešejo, ob svetem
  8 I  |  nekrščanski, ob sedmini plešejo, ob svetem jutru!" ~Pokrižala
  9 I  |       mimo kmet; v gozd je šel. ~"Ob delavniku pijo, ne bodo
 10 I  |     vsenavzkriž, bili so s pestmi ob mizo, s petami ob tla in
 11 I  |          pestmi ob mizo, s petami ob tla in naposled so se stepli. ~"
 12 I  |       zato vabil, da bi se stepli ob moji sedmini?" ~Takoj so
 13 I  |         znočilo. ~"Dolgčas nam je ob samem vinu in besedah!"
 14 I  |       zgodilo, da je prišel vihar ob belem dnevu, velik in silen;
 15 I  |        glavo povešeno, čelo uprto ob pesti. ~Marko je šel dalje
 16 I  |       klancu navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči, nato hiti
 17 II |        kakor list, ki pada z veje ob sončnem dnevu; trepeče v
 18 II |          dolino. Župnik je slonel ob oknu in je prešteval zvezde,
 19 II |        hišica, lepo pobeljena, o! Ob cesti stoji, na polje gleda,
 20 II |          vrata v noč in so butila ob zid; luč neba je ugasnila. ~"
 21 II |         padel, prišel je do vrat. Ob vratih se je zibala črna
 22 II |           iz megle visoke jagnedi ob cesti, a polje se še ni
 23 II |      dihale težko; roke so ležale ob životu, velike, težke roke,
 24 II |        pusto. Nizke koče so stale ob poti; ne glasu, ne vzdiha
 25 II |           Mislil je sladke misli; ob zori, ki se je dramila. ~
 26 II |           in zakaj se potepaš tod ob tako poznem času, tako da
 27 III|           na pragu stoji moj oče, ob palici stoji, sključen do
 28 III|           umrl in da me je klical ob smrtni uri. Tako žalosten
 29 III|        gore in doline, da pomolim ob grobu svojega očeta." ~Pljuskala
 30 III|         da so sedeli v krčmi samo ob nedeljah, kakor se kristjanom
 31 III|        gostov se je trlo pri njem ob delavnikih kakor ob nedeljah,
 32 III|          njem ob delavnikih kakor ob nedeljah, podnevi in ponoči.
 33 III|       kakršnega svet še ni videl. Ob delavnikih, ob belem dnevu
 34 III|          ni videl. Ob delavnikih, ob belem dnevu so se opotekali
 35 III|          očesa vso noč. Slonel je ob oknu in je zdihoval in gledal
 36 III|       takega. Milena je pretakala ob lini bridke solze, doli
 37 III|         ne morem odgovoriti nanje ob tej lenobni uri. Spomni
 38 III|           čemu sediš za tole mizo ob tej lenobni uri in zakaj
 39 III|            Belo je bila oblečena, ob životu so visele roke, nalahko
 40 III|      obložena, da se Bogu usmili. Ob času najveselejšega matjaževanja
 41 III|        Njene roke so visele mrtvo ob životu, njene ustnice se
 42 IV |      daljne dežele, da bi pomolil ob grobu svojega očeta. Nevihta
 43 IV |       žalostnem koncu Ali paše. ~"Ob tistem času pa je priromal
 44 IV |           pa prihajam, da pomolim ob grobu svojega očeta. ~--
 45 IV |       Naproti mu je prišla starka ob palici, život upognjen do
 46 IV |           te. ~In hotela je dalje ob palici, do pasu upognjena,
 47 IV |         daljne dežele, da pomolim ob grobu svojega očeta. Povejte
 48 IV |         lepa in neverjetna bajka; ob spominih je zakljuvalo kesanje
 49 IV |         daljne dežele, da pomolim ob grobu svojega očeta. ~Vdrugič
 50 IV |           kakor da je bil ugledal ob oknu grozoten obraz, povesil
 51 IV |     dodeli večni pokoj, je plesal ob postnem času in se je ženil
 52 IV |          bi se zaiskrile svetleje ob spominu, src je iskal, ki
 53 IV |           bila. Glej to belo hišo ob cesti, tako tujo zdaj in
 54 IV |           sončne luči. To je bilo ob tistem času, ko so se vozili
 55 IV |    pijanost; on pa se je polastil ob mojem spanju tudi moje hiše,
 56 IV |             Kaj so se pogovarjali ob tisti pozni in zlousodni
 57 IV |   povedati. Če bi bil stal človek ob oknu in bi poslušal, bi
 58 IV |      navzgor, vije se proti gradu ob večerni zarji kakor silna
 59 IV |          silna črna kača; že liže ob grajskem zidu njen ognjeni
 60 IV |        zarja, so ležala na holmu, ob grmadi, v blatu in v jarkih
 61 IV |     človek... ~Popotnik je slonel ob lini tisto poslednjo noč.
 62 IV |       belih, otožnih, kakor sveče ob mrtvaškem odru. Tudi na
 63 IV |            Prišel sem, da pomolim ob tvoji gomili; in pomolil
 64 IV |             Matjaž, o Matjaž!... ~Ob tistem času je jezdil skozi
 65 V  |   upognjen, kakor nadložen starec ob palici. ~"Kako pa je bilo
 66 V  |          miru, ahasver. Ziblje se ob palici, z dlanjo je bil
 67 V  |       dimom, butil ga je bežečega ob tla. "Hej, tlačan, kaj si
 68 V  |          ter zašumel, zasmejal se ob spominu na nevihto, ki mu
 69 V  |       Prišel mu je naproti starec ob palici, zasenčil je oči,
 70 V  |          je bila spravila starost ob pamet. ~Šel je dalje. Na
 71 V  |    napotil. Samotna hiša je stala ob cesti, tiha, speča. Duri
 72 V  |         jokajo moje oči vsako noč ob mislih nanjo. Petero sinov
 73 V  |         ni. Zakaj vedel je, da bi ob prvem njenem zvoku splahnela
 74 V  |       plaho roko po harmoniki. In ob prvem njenem zvoku je splahnela
 75 V  |       nebu. ~"Lepo bi bilo romati ob taki noči, ampak zasluženje
 76 V  |            vztrepetal je v mrazu. Ob zglavju je slonela teta
 77 VI |           na potu željno počitka, ob počitku dalje hrepeneče,
 78 VI |          hrabri vojščaki, sloneči ob dolgih stenah, glavo povešeno
 79 VI |    mnogokdaj, zato ker mu je bilo ob kesanju laže in ker je občutil
 80 VI |          prijetno, mehko sladkost ob premišljevanju svoje nesreče
 81 VI |       svetlim soncem, kakor dekle ob prazniku, in oči so se mu
 82 VI |         omahovale. Počasi, varno, ob dveh palicah je lezel navzdol,
 83 VI |     sklenil. ~Marko je stal kakor ob božjem čudu, odkril se je,
 84 VI |            pripognil kolena kakor ob povzdigovanju. Srce se mu
 85 VI |         in je zaihtel. Nikoli še, ob vsem dolgem romanju, ni
 86 VI |         poslušnost? Še tolažbe ne ob grenkih urah; takrat si
 87 VI |         No, pobegnil sem, budalo, ob viharni noči in še počakal
 88 VI |       uglajene poti sem bil, prav ob poti sem zadremal! Če stopim
 89 VI | svetlikala mirna, bela luč, sveča ob grobu. Glasu ni bilo; celo
 90 VI |      vzbočil v prostorno dvorano. Ob vhodu je slonelo dvoje vojščakov.
 91 VI |         glavo, roke so se opirale ob ratišče dolge sulice. Podobna
 92 VI |        več. Zatrobila bo trobenta ob velikem dnevu, on pa je
 93 VI |        zidu, kapala je od stropa. Ob stenah so sloneli vojščaki
 94 VI |          prsi, roke so se opirale ob meče in dolge sulice. Ko
 95 VI |    nadlego." ~Vojščaki so sloneli ob zidu in so molčali; še s
 96 VI |          mirno in dremotno, sveča ob grobu. Na vlažnih stenah
 97 VI |          grobu. Na vlažnih stenah ob vsem dolgem hodniku so viseli
 98 VI |       plamen sam je bil okamenel. Ob stenah so stali vojščaki
 99 VI |      dolgih vrstah, opirali so se ob dolge meče, klonili so glave
100 VI |          čepico z dolgim peresom. Ob prestolu je slonelo dvoje
101 VI |       genila in vojščaki so stali ob zidu v dolgih vrstah in
102 VI |      tolažimo v teh bridkih časih ob mislih nate. Ne vidimo te,
103 VI |         nečloveško, da je obležal ob cesti in zaspal; zjutraj
104 VI |    zagrebli, pojokali smo še malo ob njegovem grobu in smo romali