Part

  1 I  |          daj večni pokoj, -- kaj mi še ob svoji sedmini ne privoščite
  2 I  |         se malo ne razvedril, ko mi je umrl oče?" ~Ni še ozrl
  3 I  |        če je nimam; dovolj sveta mi še ostane!" si je mislil
  4 I  |          kaj bi! Še sto forintov mi dajte!" ~"Velik denar, Marko!
  5 I  |         gledal v strop. ~"Kaj se mi sanja?" ~Nič se mu ni sanjalo.
  6 I  |   stresel nad mano! Treba je, da mi pokaže, koliko sem mu dolžan,
  7 I  |         pozdravil krčmar. ~"Upaj mi še nocoj!" je odgovoril
  8 I  |         že leto in dan!" ~"Zakaj mi nisi povedal tega prej ?"
  9 II |          tako mrko bi gledal, da mi nisi pomagal do življenja,
 10 II |      kaščo vred; še harmoniko bi mi bil kmalu odnesel veter." ~
 11 II |        me po svetu, še kos kruha mi niso dali na pot. O sleparji,
 12 II |        srce je koprnelo. Tako so mi zavidali, tako so me sovražili
 13 II |        bela rodna hiša, ki si se mi tako lepo smejala, ko sem
 14 II |        bi za njim, ampak noge se mi že tresejo, komaj seženj
 15 II |      senu; hlapec ni spal. ~"Nič mi ne piše. Tudi jaz bi tja,
 16 II |        Zbogom, starec, pa naroči mi pozdrav za sina, amerikanca,
 17 II |          zbogom, botra! Naročita mi pozdrav za kralja Matjaža!" ~
 18 II |         božjih rokah. Kdo ve, če mi ne pride kdaj naproti, kar
 19 II |           In me povabi v hišo in mi prinese na mizo kruha in
 20 II |         pravi. O, prijetno bi se mi bilo godilo, nič bi mi ne
 21 II |        se mi bilo godilo, nič bi mi ne bilo hudega, ne bilo
 22 II |       bilo hudega, ne bilo bi se mi treba potepati po svetu.
 23 II |           Saj imam še ujca, čemu mi ga je bil dodelil Bog? Čisto
 24 II |    Odpočij si in če te je volja, mi potoži svojo bolečino, da
 25 II |        bridko zajokal. ~"Odpusti mi, o Marko, in ne kolni me
 26 III|       Nisem izpovednik, da bi se mi izpovedaval in da bi ti
 27 III|         vse nadloge in kazni, ki mi jih je Bog poslal in tudi
 28 III|      komaj drži na ramah, klobuk mi je odnesel veter. Tako je
 29 III|       pravice na svetu, če bi se mi godilo bolje. ~Toda Marko,
 30 III|       imel vsega v izobilici? Pa mi piše oče: Ne polja ni več,
 31 III|        in dela nevajene, v glavi mi je šumelo od predpustnega
 32 III|         in dolga leta. Godilo se mi je dobro in slabo, kakor
 33 III|     sonce. O, Marko, in malokdaj mi je sijalo! Videl sem premnogo
 34 III|          v praznem hlevu in mraz mi je bilo. ~Gregor!  Poslušam
 35 III|       Stojim in se tresem, zobje mi šklepečejo od strahu in
 36 III|           Ali spiš, Marko?" ~"Ni mi do spanja. Pripoveduj, kako
 37 III|     dobrotljivo in usmiljeno, da mi je, beraču, samo ponudilo
 38 III|       tej gluhi samoti. Zakaj pa mi tlačanijo kmetje, da bi
 39 III|           ne more povedati, čemu mi je bil prišel v goste in
 40 III|       mizo kozarec cvička. Povej mi, zakaj visiš tam tako klavrno,
 41 IV |     grobu svojega očeta. Povejte mi, botra, kakšna huda nesreča
 42 IV |          poznate več? Vsaj obraz mi poglejte! Kakšen greh vas
 43 IV |      Sedi, krčmar, in pripoveduj mi o kazni božji, ki je doletela
 44 IV |          o Ali paši, razbojniku, mi pripoveduj. ~Krčmar je zagrnil
 45 IV |          bilo takrat živeti, Bog mi greh odpusti, ampak hitro
 46 IV |      besede. -- Krčmar, pripravi mi posteljo na podstrešju. ~
 47 IV |          Povej, o sosed, razloži mi, kako je bilo o matjaževanju! ~
 48 IV |       sladak in prijazen, pravil mi je lepe bajke in mi je točil
 49 IV |       pravil mi je lepe bajke in mi je točil v kozarec močnega
 50 IV |          me je v tihi noči, snel mi je celo prstan s prsta in
 51 IV |   vprašam: kaj me učite? Povejte mi: kaj je treba storiti? ~
 52 IV |        je zaspal pod mizo. Povej mi, o nevestica, zakaj pa so
 53 V  |           kakor se spodobi in bi mi pokazal povrhu še svojo
 54 V  |            O blagor meni! Blagor mi, da sem po tako dolgih letih
 55 V  |         da se te nagledam, kakor mi srce želi. Toliko let je
 56 V  |       nisem in ne žejen. Povejte mi, kje je hiša moje tete Agate;
 57 V  | zasolzile od radosti. ~"O blagor mi, da sem te ugledala pred
 58 V  |         popotnika. Ampak povejte mi, zakaj je tako pust in žalosten
 59 V  |        ta vaša prijazna izba? To mi povejte." ~Teta Agata je
 60 V  |        so prepevaje vasovali. Pa mi je obolel najstarejši sin,
 61 V  |        na srcu. -- Mati, nič več mi ni živeti tukaj, pretesen
 62 V  |        ni živeti tukaj, pretesen mi je dom, moje srce je zakoprnelo
 63 V  |     nisem videla. Za leto in dan mi oboli drugi sin, hudo mi
 64 V  |         mi oboli drugi sin, hudo mi oboli na srcu. -- Mati,
 65 V  |        na srcu. -- Mati, nič več mi ni živeti v tem pustem in
 66 V  |       lepi mladi sinovi in ostal mi je samo najmlajši, mojega
 67 V  |           Ko sediš pred mano, se mi zdi, da si moj najmlajši
 68 V  |      česar ti srce poželi? Povej mi, kaj želiš, da ti urno postrežem." ~
 69 V  |          in ne pijača. ~"Povejte mi, teta Agata, kako se je
 70 V  |         ti na obrazu. Ali Bog te mi je poslal, ne izpustim te!" ~"
 71 V  |          sin. Ogovarjal me je in mi je nudil roko." ~Prestrašila
 72 V  |        dovolj, Marko, in godi se mi tako imenitno, kakor se
 73 V  |          nobeno pernico: Bog sam mi jo postelje vsako pomlad.
 74 V  |  brezsrčno tvoje usmiljenje: daj mi, mlademu, koprnenja polnemu,
 75 VI |    blodeč in nisem te našel. Daj mi znamenje, da mi srce ne
 76 VI |       našel. Daj mi znamenje, da mi srce ne oboli od žalosti
 77 VI |    debelo, ti pa si prišel in si mi zapel tako pesem, ki je
 78 VI |        ko si potrkal na okno ter mi pripovedoval bajke, ki nikjer
 79 VI |         Kako sem te užil, kaj si mi rodila? Nerodovitna, za
 80 VI |         tekle po licih. ~"Kaj si mi dalo, srce, za mojo poslušnost?
 81 VI |          dobro in prijetno bi se mi godilo! Tam je bil moj dom,
 82 VI |     drugega ničesar, kakor da bi mi v sladkem dremežu pod jablano
 83 VI |          kesanje. O srce, povrni mi, kar si mi vzelo!" ~Tako
 84 VI |          srce, povrni mi, kar si mi vzelo!" ~Tako je tožil in
 85 VI |    stojim; kaj bi čakal? Bog sam mi je bil pokazal pot." ~Komaj
 86 VI |    sladkem spanju. Ampak Bog sam mi je bil pokazal pot in tako
 87 VI |         njegov veliki čas. Povej mi, katera veža drži do njegove
 88 VI |   stoletjih se ni naspal. Kaj bi mi zameril, če ga ogovorim
 89 VI |          spiš že tisoč let? Boga mi, presedalo bi mi tako dolgo
 90 VI |       let? Boga mi, presedalo bi mi tako dolgo spanje!" ~Vojščak
 91 VI |      njegov veliki čas. Pokažite mi pot in povejte mi, če je
 92 VI |       Pokažite mi pot in povejte mi, če je dobre volje, zato
 93 VI |        velik strah. ~"O, povejte mi, hrabri vojščaki, kaj vas
 94 VI |          ponižnosti. ~"Ne zameri mi, kralj Matjaž, odrešenik,
 95 VI |    spanju. Našel sem k tebi, ker mi je bil Bog sam pokazal pot.
 96 VI |        in odkod prihajaš." ~"Ime mi je Marko in svet je moj
 97 VI |           počijem z vami, dokler mi ne zatisne teh trudnih oči
 98 VI |          veselo, romarsko, ki se mi je zdelo tako bogato, leži
 99 VI |         le truden od poti. Da bi mi že zatisnil oči poslednji
100 VI |        moja lepa devojka, kaj se mi je sanjalo snoči! Sanjalo
101 VI |        sanjalo snoči! Sanjalo se mi je, da je umrl kralj Matjaž,