Part

 1 I  |         urno polko. ~Tedaj pa se je že svetlikalo skozi okno, megle
 2 I  |             spal do večera. ~"Glej, že spet sem prespal ves dan!"
 3 I  |         polja. ~"Kaj bi zdaj, ko je že mrak?" je pomislil Marko."
 4 I  |             vračal zdaj domu, ko je že noč?" je pomislil. "Pot
 5 I  |        truden od dolge vožnje pa bi že na delo?" ~Tako je mislil. ~
 6 I  |           na obrazu, nauxxx je bilo že tudi srce mirno in veselo. ~"
 7 I  |           dan! In pozno popoldne je že, nagiba se sonce na večerno
 8 I  |           še dobro premislil, ga je že premagal izkušnjavec in
 9 I  |           zažvižgal natihoma. ~"Kaj že, Marko? Kaj že?" ~Osorno
10 I  |      natihoma. ~"Kaj že, Marko? Kaj že?" ~Osorno ga je pogledal
11 I  |           Saj ti dam na upanje! Boš že plačal!" ~"Seveda bom plačal!"
12 I  |          kakor med -- zdaj pa bi me že skoro podil preko praga!" ~
13 I  |         živa je bila misel: "Naj bo že vse kakor je -- samo denarja
14 I  |           Ali veš, Marko, koliko si že dolžan? Kdaj boš pa plačal?" ~
15 I  |            je vzkipel. ~"Kaj sem te že kdaj osleparil, da me terjaš?" ~"
16 I  |             pa bodi brez skrbi! Bom že plačal!" ~"Kdaj?"  "O ti
17 I  |           Marko, ker pravijo, da si že precej na koncu." ~"Kdo
18 I  |            krčmo drugi dan, o mraku že; noge so ga zanesle tja,
19 I  |              Marko, nič več! Saj si že zadosti pil, čas je, da
20 I  |         začneš delati -- potepaš se že leto in dan!" ~"Zakaj mi
21 II |          Marko, kje boš spal? Ko je že hlad in se mrači v dolini. ~
22 II |      samotna," je pomislil Marko in že mu je bilo tudi samemu pusto
23 II |           prsteno suknjo zavit, ves že sama grobna gruda, neoškropljena,
24 II |          umrl!" je zavzdihnil Marko že v polusanjah. ~"Kaj meni
25 II |           še niže je klonila glava. Že je bil podoben starcu, hlapcu.
26 II |          podoben starcu, hlapcu. In že je potrkala misel na njegovo
27 II |           za njim, ampak noge se mi že tresejo, komaj seženj je
28 II |            piše; veliko denarja ima že pač, kupil si je že morda
29 II |             ima že pač, kupil si je že morda hišo, morda se je
30 II |             morda hišo, morda se je že oženil. Rad bi jo videl,
31 II |             se ni zgenil. ~"Kako so že umirale te moje lepe misli!
32 II |           se je opotekal. "Pozno je že, spati je treba!" ~In sta
33 II |           je; otrok, ki je poslušal že v polusanjah lepo staro
34 II |             zmerom bolj, kako se je že budila, vztrepetavala v
35 II | vztrepetavala v plahosti, delila se že skoro v boječe, bežeče plasti.
36 II |           bolj sivi so bili oblaki, že je škropilo. V veliki daljavi,
37 II |            njegovih licih, pa se je že srce zasmejalo in misli
38 II |            povede v izbo. V izbi je že miza pogrnjena, sočne pečenke
39 III|             grešnik in sem odslužil že vnaprej vse nadloge in kazni,
40 III|            prepevali. Ene krčme jim že ni bilo zadosti, pa je ustanovil
41 III|             povpraševal: Kaj ste se že naveličali Matjaževega kraljevanja?
42 III|           Pripravi se, o Milena, in že prihodnjo noč se bodo združile
43 III|         zakrvavele; malo plešast je že bil, imel pa je silno košate,
44 III|          zakaj popivaš za tole mizo že cele tri tedne noč in dan? ~
45 III|        rotilo. ~-- Poslednji dan je že, o dragi moj godec, že se
46 III|           je že, o dragi moj godec, že se bliža poslednja ura.
47 III|            O povej, sporoči, kaj si že čisto pozabil name? Kaj
48 IV |       vzhodu so se vzdigali oblaki, že so se robili z rumenim zlatom. ~
49 IV |            popotnik; večerilo se je že; počival je na hribu in
50 IV |       postaral, Matijec! Ves siv si že, skoro bi ti že trebalo
51 IV |          Ves siv si že, skoro bi ti že trebalo bergle, pa ti ne
52 IV |             samo še pol resnica pol že lepa in neverjetna bajka;
53 IV |             je tukaj. ~Ali zašlo je že sonce in blizu je bila noč;
54 IV |        skoznjo. Videl je po dolini, že v noč utopljeni; na oni
55 IV |          mimo. ~-- Koliko se jih je že vozilo tod nocoj? Bogati
56 IV |        zarji kakor silna črna kača; že liže ob grajskem zidu njen
57 IV |         godec! Ko bi videl, kako so že vsa bleda in suha moja lica
58 V  |                Zasopel je glasneje, že je zadremal in kakor v sanjah
59 V  |           očmi, tudi gozd se je bil že zdavnaj zdramil, preleknil
60 V  |            žlahtnega vina. Da bi me že pozdravil na pragu moj bogati
61 V  |            Nekoč, popoldne je bilo, že skoro v mrak, je dospel
62 V  |            srce želi. Toliko let je že minilo, tako pustih in samotnih
63 V  |       posteljo, ker si truden in je že blizu noč." ~Prijela ga
64 V  |          videl dežel in mest, da so že zaspane moje oči." ~Obšla
65 V  |         vonj in jo je omamilo. ~Pol že v spanju, že skoro v sanjah
66 V  |          omamilo. ~Pol že v spanju, že skoro v sanjah je legel
67 V  |             plast prahu in trohnobe že tudi na njegovo srce. ~In
68 V  |             bila čisto splahnela, a že se je razjokal Marko in
69 V  |      Harmonika leži tam na klopi in že komaj čaka name in tudi
70 V  |           čaka name in tudi cula je že povezana." ~Teta Agata je
71 V  |             proti cilju, bolehno je že in malodušno njegovo srce;
72 V  |            Izpusti me, tudi meni se že mudi!" ~Vzdramil se je,
73 V  |            oblaki, veter je klical, že je klicalo zamolklo tudi
74 V  |          vihar in ker je mrzla noč. Že me kliče za goro; zbogom!" ~
75 VI |              Tako je tožil Marko in že se je spomnil, nehvaležen
76 VI |          bledi gost! Tako debela so že bila moja lica in tudi moje
77 VI |           in tudi moje srce je bilo že tako leno in debelo, ti
78 VI |            Marko se je kesal, kakor že mnogokdaj, zato ker mu je
79 VI |          pragu je sedel starec, pač že stoleten, upiral je glavo
80 VI |             teče po obrazu. O, kdaj že ni bilo sladkega potu na
81 VI |           dekla in ga pomete. Da bi že prišla božja dekla! Kaj
82 VI |          sem Marko, in zdajle bi se že bahal po cesti z dolgo pipo
83 VI |             njegovo srce pa je bilo že veselo in utolaženo. ~"Kako
84 VI |         svojemu koprnečemu srcu! In že čisto blizu uglajene poti
85 VI |             nisi še naspal, ko spiš že tisoč let? Boga mi, presedalo
86 VI |             kralju Matjažu in če je že blizu njegov veliki čas.
87 VI |        Matjaž! Kralj Matjaž, saj si že dolgo spal, že tisoč let,
88 VI |       Matjaž, saj si že dolgo spal, že tisoč let, kaj ne bi malo
89 VI |            se, godec, svetel dan je že!" ~Svetel dan je sijal izza
90 VI |             Najstarejši izmed njih, že nekoliko osivel, že nekoliko
91 VI |           njih, že nekoliko osivel, že nekoliko upognjen, je vstal
92 VI |            truden od poti. Da bi mi že zatisnil oči poslednji počitek!" ~