| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Ivan Cankar Potepuh Marko in Kralj Matjaž IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 V | kakor se godi meni pri teti Agati, tvoji materi? Kaj nimaš 2 VI | bil, na dobrotljivo teto Agato, na pogrnjeno mizo in na 3 V | starec, popotnik brez miru, ahasver. Ziblje se ob palici, z 4 IV | nevesto, kakor kralj Matjaž Alenčico. ~-- --- -- -- ~To je tista 5 II | naroči mi pozdrav za sina, amerikanca, in za lepo snaho in za 6 V | ugledala pred smrtjo; sam božji angel ti je kazal pot. Stopi, 7 V | debelega Marka kakor nebeškega angela. Pljunil bi bil Marko, če 8 III| bili zaslišali božji glas, angelsko pesem. Sladka tolažba je 9 IV | gradič z zelenimi okni je dom Antikristov; tam so domovi, ki nam jih 10 III| je toča, pa se še stare babe niso več pokrižale; nastopila 11 III| doma med svojimi sedmerimi babnicami? ~Baron Peter je pogledal 12 III| našemljene in naščepirjene babnice, ki bi krščanski človek 13 II | Pozna me; zlodej vzemi babo! ~Še niže na nos je potisnil 14 VI | starec na polje, ki se je bahalo v dolini pod svetlim soncem, 15 V | Marko, ne poslušaj sladkih bajk, da ti ne omamijo lahkovernega 16 IV | pol že lepa in neverjetna bajka; ob spominih je zakljuvalo 17 III| Nihče ni verjel tem neumnim bajkam, ampak lepo je vendar, če 18 IV | sega po očrnelih podobah v bakrenih okvirjih. Milost! Dvoje 19 I | Zjutraj pa je prešteval bankovce in je povesil glavo: razleteli 20 I | mu je bilo lepih, pisanih bankovcev. Ali Marko ni bil rad žalosten 21 I | vzdignil denar. Lepi so bili bankovci, še čisto novi, in Marku 22 IV | neljubljenemu možu, debelemu baronu! ~Godec pa ni bil nič žalosten, 23 II | Marko; ali v sanjah, ali z bdečimi očmi. ~"Pa napoči dan, tvoj 24 II | zasmejal. ~"Kako sem bil bebec v svoji žalosti, budalo 25 I | potepuh!" ~Vstal je in je begal po hiši kakor brez pameti. ~" 26 II | radost. Gledal je, kako se je belila megla zmerom bolj, kako 27 VI | Marka. Stopil je k mrkemu, belobradatemu, hudo oboroženemu starcu 28 VI | godcih; črni so bili vsi, belozobi in bujnolasi. Najstarejši 29 IV | krik; med drhal padajo lepi beneški kozarci, dragoceno platno, 30 III| svojo ljubeznijo. Kakor berač sem bil, ki je pohlepen 31 I | prikazali na pragu, vse berače in popotnike. Ko se je nagnil 32 V | prelepa je sitost, če stoje berači na pragu. A kako bi bil 33 III| in usmiljeno, da mi je, beraču, samo ponudilo to prelepo 34 IV | skoro bi ti že trebalo bergle, pa ti ne more biti več 35 III| bogastev ni mogoče popisati z besedami. Hodil bi od jutra do večera, 36 III| umrjem na cesti; star sem in betežen, ti si mlad; sam glej! Tako 37 V | belem obrazu njegovem so bežale sence, v nebo so strmele 38 II | spet; veliki, črni oblaki beže preko neba, zastirajo okno 39 V | pokopališče, ki so ga bili bežeč ostavili plahi pogrebci; 40 II | delila se že skoro v boječe, bežeče plasti. Njegove oči so bile 41 V | dušečim dimom, butil ga je bežečega ob tla. "Hej, tlačan, kaj 42 IV | oj, ljudje, zasužnjeni, bičani, prišel je čas Matjažev! 43 I | ošvrknil parkrat pošteno z bičem, kakor se je pač spodobilo, 44 IV | verigah, gonijo jo s črnimi biči, tulečo, krvi in vina in 45 IV | rdeče iskre, proti nebu bijejo ostudne kletve. Okna zažvenkečejo; 46 II | zamolklo, zaječalo. ~"Čemu me biješ?" ~Marko je stal in je gledal. ~" 47 II | pobila, da ni ostalo ne bilke več, gozd je porušil vihar, 48 V | skodelice se sklanja bel, tako blag in usmiljen obraz, pramenič 49 I | rodil na pomlad stoteren blagoslov! -- Kaj pa si iskal tam 50 II | starodavne svoboščine. Bog je blagoslovil njegovo dobrotljivost in 51 VI | Agata, polna usmiljenja in blagosti, kako hudo sem te ranil! 52 I | je: pobit po rokah, ves blaten, brez suknje, brez klobuka -- 53 I | se mu je, da roma sam po blatni cesti, ves ubog in razcapan; 54 IV | vrgli so na grmado debelo blatno vrečo. ~Poslušal bi človek: 55 V | pariš na tej vroči, žaltavi blazini in delaš sramoto svojemu 56 IV | bi videl, kako so že vsa bleda in suha moja lica in kako 57 V | je oči, kakor da bi se mu bleščalo in je pogledal Marka zelo 58 IV | gosposki vdani ljudje. Po bliskoma so švigale iz kraja v kraj, 59 IV | Bog vedi, hudi časi se bližajo. ~In se je pokrižal in je 60 III| opletajočimi koraki se je bližal svoji nevesti, poklonil 61 VI | sveta sem prehodil upajoč, blodeč in nisem te našel. Daj mi 62 I | zapel pred njegovo hišo boben svojo pesem. ~Zgodilo se 63 III| razrastel v Ali pašo. Njegovih bogastev ni mogoče popisati z besedami. 64 V | saj ni siromak, kdor nima bogastva! Ti si popotnik, ki si ostavil 65 VI | Vse izgubljeno: dediščina bogata, lepa nevesta in veselo 66 IV | Odprle so se jim nastežaj bogate kleti, odprli so se neizmerni 67 III| prepolni, njegove žitnice bogatejše od faraonovih, živine je 68 IV | pobrali in so ga zagrebli bogvedi kam. Lahka mu bodi zemlja 69 IV | ga tolaži. ~-- Nič se ne boj, popotnik, in nič ne omahuj. 70 V | bil, jaz pa sem prečula v bojazni dolge noči in prejokala. 71 II | plahosti, delila se že skoro v boječe, bežeče plasti. Njegove 72 VI | na prsi, speči, o silnih bojih sanjajoči? Kje so tvoji 73 I | ti muha sitna, ti! Kaj se bojiš za teh par soldov?" ~"Zato, 74 II | je volja, mi potoži svojo bolečino, da ti bo laže pri srcu." ~ 75 V | je, ki roma proti cilju, bolehno je že in malodušno njegovo 76 VI | in je strmel; oči so ga bolele in zelo mu je trepetalo 77 VI | ali je bila pritajena, bolestna radost. Povesil je glavo, 78 VI | kesanja, ali od pritajene, bolestne radosti. ~Šel je dalje, 79 III| je treba iskati leka za bolezen lepe hčerke, izbirati ženina. 80 IV | in se vrni tja, o Gregor! Boljše je povsodi na svetu, nego 81 V | Dobra je bila kava, še boljši je bil masleni kruh, teta 82 I | zaklenjeni hiši? Saj nisem ne bolnik, ne hudodelec!" ~Ozrl se 83 IV | kakor da bi se bal zbuditi bolnika, je stopal popotnik v vas. 84 V | noč zunaj in ko je tako bolno moje srce!" ~Stopila je 85 V | spomnil na capastega in bosonogega popotnika in se je hudo 86 IV | pripovedoval Marku razcapani in bosonogi popotnik. ~ ~ 87 III| Nikoli, o Milan, se ne bosta srečali najini roki, nikoli 88 VI | hranil, botra bi umrla, boter za njo in vse bi bilo moje, 89 II | pečjo?" ~"Kaj ne poznaš več botre?" ~"Dobro jutro, botra!" ~ 90 IV | odeni, da ti ne bo mraz, ko bova jezdila skozi gozd. Od grada 91 V | nikoli ni bil okusil, gorke, božajoče besede, ki jih prej nikoli 92 V | njegovi postelji in mu je božala roke in obraz. "Zatisni 93 II | polje. Lep dan je bil; kakor božje obličje se je svetilo nebo. 94 II | po izbi. ~"No, vse je v božjih rokah. Kdo ve, če mi ne 95 VI | nekoč v farni cerkvi pred božjim grobom; tudi tako rjava 96 V | da se ziblje pred njim bradat in sključen starec, popotnik 97 VI | grobom; tudi tako rjava in bradata sta bila v obraz. ~Marko 98 V | stal tam na pragu Ali paša, bradati in veseli ujec moj, pozdravil 99 VI | Matjaža, doteknil se je sive brade. Kamen, ki je kapal od stropa, 100 II | sanjal. ~"Pa je bilo nekoč; bral sem v knjigah in tam je 101 V | mehke postelje; ki mu ne branijo ne materine prošnje, ne 102 I | stopi v mojo hišo, ne bom mu branil. Ampak zastonj ne napajam 103 V | pustem in tesnem kraju; za bratom pojdem, da mu sporočim vaš 104 V | pogovarjal se je s svojim bratrancem, ki je prihajal ponoči v 105 V | da je obolelo srce mojemu bratrancu, najmlajšemu vašemu sinu, 106 V | sanjah, ko je govoril moj bratranec, vaš najmlajši sin. Ogovarjal 107 II | da so letele kepe preko brazd. ~"Prokleta! Prokleta!" ~ 108 III| šivale poročno obleko, so brbljale in pripovedovale, ona ni 109 III| vzdihnil prebridko izpod bremena, ki mu je težilo srce. ~" 110 III| svojat, tako razuzdana, brezbožna in z vsemi grehi obložena, 111 I | Prestrašile so se ženske njegovih brezbožnih besed in so se pokrižale; 112 II | Tam je cesta, dolga, brezkončna. Pa če ni konca! Upanje 113 VI | pesem je vzkipela proti brezkončnemu nebu, zakoprnela v brezkončno 114 VI | brezkončnemu nebu, zakoprnela v brezkončno daljavo. Trudna je vzkriknila, 115 II | strani, razmeknila se v brezkončnost, zažarela, in nebo je oživelo, 116 III| siromakom proti volji svojega brezsrčnega in okrutnega moža, tako 117 IV | brez križa, pozabljene od brezsrčnih sorodnikov. Kakor votle 118 V | prosila, drsala za njim, brezsrčnim, do praga: "Ostani, mojega 119 V | je tvoja ljubezen, tako brezsrčno tvoje usmiljenje: daj mi, 120 VI | Matjaž!" ~Zgrbljen, rjav, brezzob obraz se mu je zasmejal 121 IV | gledale votle oči, zamolkel, brezzvočen je bil njih glas. In prestrašene 122 III| Milena je pretakala ob lini bridke solze, doli v dvorani pa 123 I | razsrdil v svoji pijanosti. ~"Brigaj se zase in za svojo staro! 124 I | svetla krona, se Marko ni brigal za včerajšnji dan, za jutrišnji 125 I | suknjo. Koga pa je to kaj brigalo? ~In Marko je sedel in je 126 III| njena lica so bledela in brisala si je solze s svetlimi lasmi. 127 II | vihar, kakor da bi ga z britvijo obril in hiša je pogorela 128 IV | osmojen in omamljen, brez brk in brez suknje; skočil je 129 III| pa je silno košate, rdeče brke. ~-- Baron Peter! -- ga 130 VI | genile, tudi košati sivi brki niso vztrepetali. ~Silna 131 V | padaj po kamenitih klancih, brodi skozi šumeče potoke, zaukaj, 132 IV | obraz; po razhojenem blatu brodijo ranjene roke, iščejo zlati 133 V | cesta in kjer so široke brvi; v dežju in viharju se napoti, 134 I | klical Marko, "nam pa vino!" ~Bučna vinska radost se je razlegla 135 III| gostbe so bile zmerom bolj bučne in razkošne. Ali paša se 136 II | stiskajoč, sladek strah budeč. Tudi polja ni videl prej, 137 II | zmerom bolj, kako se je že budila, vztrepetavala v plahosti, 138 VI | in zaspal; zjutraj smo ga budili, pa se ni zdramil. Tako 139 VI | Prostrana polja so bila moja, bujne senožeti; prikupil bi si 140 VI | so bili vsi, belozobi in bujnolasi. Najstarejši izmed njih, 141 VI | dan je sijal izza košatih bukev, skozi šumeče listje. Marko 142 VI | bila nenadoma zjasnila, bukova debla so bila prozorna kakor 143 VI | pasa s košatimi, svetlimi bukvami, na vrhu s temnimi hojami 144 VI | Marko in je zaspal. Košate bukve so pošumevale nad njim; 145 VI | nosi veter in da ne bo z burjo na južno stran. Govori, 146 III| vstal, pijan od vina in od burno vzplapolale, nikoli poznane 147 V | z žgočim, dušečim dimom, butil ga je bežečega ob tla. " 148 II | zaškripala vrata v noč in so butila ob zid; luč neba je ugasnila. ~" 149 V | pesmih, ki so spale tam in čakale vstajenja, je bilo pravo 150 VI | polje, glej, kakor da bi čakalo name, moje roke pa ne morejo 151 V | Nato pa se je spomnil na capastega in bosonogega popotnika 152 VI | molitev, iz lenobe in dolgega časa porojena; kaj bi ga nadlegoval? 153 III| je prerokoval, da tistih časov ni za zmerom konec, temveč 154 II | pesmi, zložene samo njemu na čast, da šume in se priklanjajo 155 III| nobeden izmed vas, mojih častitih in veselih gostov, ne more 156 IV | nagnil iz silne srebrne čaše debeli baron? Ali morda 157 III| ne diši več vino, ki se cedi v potokih, ne teknejo več 158 III| zmenil zanj, vino se je cedilo v potokih in treba je bilo 159 V | sramoto svojemu rodu in cehu, namesto da bi obesil culo 160 II | ni oskrunil pot od mojega čela, ne vzdih iz mojih prsi. 161 VI | široki ščiti, glave s težkimi čeladami so klonile na prsi, roke 162 III| popivaš za tole mizo že cele tri tedne noč in dan? ~Nikoli 163 II | težkimi obrvmi, pod temnim čelom. ~"Ti prokleta ! Prokleta!" ~ 164 II | groba strah; sam ni vedel, o čem je sanjal. ~"Pa je bilo 165 IV | strahoto: S kosami in srpi in cepci oborožena se vali rjoveča 166 II | Mlad je človek, čemu bi čepel za pečjo?" ~"Kaj ne poznaš 167 VI | na glavi je imel ogrsko čepico z dolgim peresom. Ob prestolu 168 II | je pomislil: "Človek je, čeprav ne veliko prida. "Bog vedi, 169 I | Marko je šel rad najprvi iz cerkve in poslednji iz krčme. Dolgčas 170 IV | name z veselim srcem še na cerkvenem pragu? ~-- O dragi, toliko 171 VI | videl Marko nekoč v farni cerkvi pred božjim grobom; tudi 172 VI | Kam sem se bil nameril, česa sem iskal? Se kamen ve kam, 173 IV | je bil razlegel po vsem cesarstvu in je segel celo preko njegovih 174 VI | in smo romali dalje brez četrtega godca, kar je bilo zelo 175 VI | Marko, ker nam je bil umrl četrti godec. Velik umetnik je 176 IV | pentlja na njenem drobnem čeveljčku, samo svilena rokavica na 177 V | pernica; ti, ki močijo tvoje čevlje solze tvoje matere in ki 178 V | si pač lačen in žejen, na čevljih se ti pozna, da imaš dolgo 179 V | trepalnice, kako se je nagnil čezenj bel, zgrbljen obraz in bela 180 VI | stala stara, suha, sključena ciganka, oblečena v cunje. Njene 181 VI | Marko je vstal in je šel s ciganko skozi gozd in je dospel 182 VI | Sredi jase je sedelo troje ciganov, troje črnih godcev, a mlada 183 VI | bil ugledal prelepe oči ciganske devojke in je spoznal svoje 184 IV | mize in polne steklenice. Čigava so tista slastna jedila, 185 IV | polnila te gosposke želodce? Čigavo je tisto žlahtno vino, ki 186 V | popotnik je, ki roma proti cilju, bolehno je že in malodušno 187 IV | njeno poročno obleko, drobna čipka na njenih prsih, svetel 188 III| Prišla je, kako pridejo čiste sanje. Belo je bila oblečena, 189 III| zahrepenelo mu je pijano srce po čistejši lepoti, po belem oblačilu, 190 III| črno suknjo in gosposke čižme; moji lasje so bili lepo 191 V | in čemerno. In od nikoder človeškega glasu. ~Ves plah in potrt 192 IV | razdrobil v tisočero svetlih črepinj? Morda celo v tisti rumeni 193 III| v kri pristna tlačanska čud in bi se bili dali vpreči 194 III| Peter se je začudil in od čuda izpraznil na dušek svoj 195 IV | ugasnile vešče, se je izvil čudežen glas iz gozda. Popotnik 196 III| zasviral mladi godec na svoje čudežne gosli, so obstrmeli kmetje 197 V | je začudil. ~"Nič se ne čudi, otrok ljubeznivi, in daj, 198 V | zgrbljeni, čemerni in so se čudili, ko je šla mimo mladost; 199 VI | Marko se ni prestrašil; le v čudnem, plahem in sladkem pričakovanju 200 VI | življenju. Zgodilo se je nebeško čudo: zašumel je gozd v njegovi 201 III| na pragu se je prikazala čudovita podoba, kakor od Boga iz 202 VI | je stal kakor ob božjem čudu, odkril se je, pripognil 203 II | ne glasu, ne vzdiha ni čul Marko iz njih globokega, 204 V | komaj čaka name in tudi cula je že povezana." ~Teta Agata 205 II | vlažno in hladno, umazano, cunjasto je bilo nebo. Potrt, ves 206 VI | sključena ciganka, oblečena v cunje. Njene roke so bile črne 207 IV | lil v počasnem in lenem curku mimo oči po licih navzdol. 208 VI | bila in prazna, vlaga je curljala po črnem zidu, kapala je 209 VI | roke, na upognjeno glavo; curljale so po licih, v brado, kapale 210 IV | kakor v poluspanju, ker so čutili še zmerom železne verige 211 III| in njegovo turško srce ni čutilo ne sramu, ne usmiljenja. ~ 212 IV | Polurazpale koče kakor gomile brez cvetic in brez križa, pozabljene 213 II | ugašale, kakor ognjeni cvetovi. Čudno se je osvobodilo 214 III| spravi pod mizo kozarec cvička. Povej mi, zakaj visiš tam 215 II | Iskal je hlapec in je našel. Cvileč so zaškripala vrata v noč 216 III| vino, klali in pekli in cvrli so noč in dan. Življenje 217 III| izpovedaval in da bi ti dajal odvezo. Postelji si, ko 218 VI | leže težko na njem in mu ne dajo dihati; še Bog se mu je 219 I | kaj bi! Še sto forintov mi dajte!" ~"Velik denar, Marko! 220 II | Marko. "Govori, zato ti je dal Bog jezik! Kdo si in zakaj 221 V | stopicale neprestano, roke so si dale mnogo opravila, oči so nenadoma 222 V | zazibal, visoka črna senca, na daljnem holmu ter zatonil. ~Marko 223 V | bil tisti obraz? -- Kakor daljni spomin, kakor sladka žalost 224 IV | popotniku, da je bil prišel iz daljnodaljnih dežel; obleka mu je bila 225 I | Toda večer je dolg, še daljša je noč; utrudili so se, 226 VI | tekle po licih. ~"Kaj si mi dalo, srce, za mojo poslušnost? 227 I | nisem nič dejal! Saj ti dam na upanje! Boš že plačal!" ~" 228 V | proti zlatemu izhodu. ~"Dani se in dolga je še moja pot. -- 229 V | nikogar, da bi užival moj dar. Tako rade bi dojile moje 230 V | posteljo. Glej, tako rado bi darovalo moje srce, pa ni nikogar, 231 V | usmiljene, ljubezni polne in darovanja željne so bile nekoč te 232 II | odpravil je desetino in davke in je povrnil kmetu starodavne 233 VI | hlapec, je velik siromak; davki, povodnji, suša, toča, duhovska 234 II | tistih časih ni bilo ne davkov, ne vojska; dvakrat v letu 235 VI | zmotil, ti bledi gost! Tako debela so že bila moja lica in 236 V | koleni in so pozdravljali debelega Marka kakor nebeškega angela. 237 IV | so me neljubljenemu možu, debelemu baronu! ~Godec pa ni bil 238 IV | vino, ki bo teklo nocoj v debelih požirkih po teh gosposkih 239 V | se bahal človek s svojim debelim županstvom in s svojo sito 240 III| nesramnež. Baron Peter je bil debelušen človek, ne mlad, ne star, 241 I | To je bila moja hiša! Moj ded je bil rojen v njej in moj 242 VI | nisem rekel. Vse izgubljeno: dediščina bogata, lepa nevesta in 243 I | postrani?" ~"Saj nisem nič dejal! Saj ti dam na upanje! Boš 244 VI | pod svetlim soncem, kakor dekle ob prazniku, in oči so se 245 V | kmalu tolste in bele kakor dekličje; pri hoji se je postavljal 246 V | in neprijazna. Kmetje so delali na polju; v raševino so 247 I | zadosti pil, čas je, da začneš delati -- potepaš se že leto in 248 V | hčerko, zato da bi bilo deležno sladkosti moje srce. Začeli 249 I | opotekal, da je napravil komaj deset korakov in se je vrnil v 250 I | Ko je izpraznil Marko deseti kozarec in so se mu misli 251 I | Ne krone več, Marko, ne desetice! Saj bi tako spet vse zapil!" ~" 252 II | financarje, odpravil je desetino in davke in je povrnil kmetu 253 VI | vojščaka, ki je stal na desni strani. ~"Ne zameri, da 254 V | trudno pot. ~"Hvala ti, o dete ljubeznivo, in veliko sreče 255 III| našel na fari in v vseh deveterih vaseh naokoli. Ljudje so 256 III| jim je po blagoslovljeni deveti deželi, po kraljevanju kralja 257 I | če bi ti bila toča pobila devetindevetdeset klasov, eden bi vendarle 258 III| to nedolžno pokrajino in devetkrat se je ulila ploha, preden 259 III| bridkosti. Na lini je slonela devica in njena lica so bledela 260 III| obraz in čudežno globoke oči device. Tako močna in koprnenja 261 VI | ugledal prelepe oči ciganske devojke in je spoznal svoje življenje -- 262 III| sijalo! Videl sem premnogo dežela, spoznal sem vse narode 263 II | kraljeval kralj Matjaž vsem deželam. Premagal je kralje in cesarje 264 V | kakor da je bilo kamenje deževalo z neba, belo, ožgano kamenje, 265 III| z žveplenim in ognjenim dežjem, bi niti enega pravičnega 266 V | in kjer so široke brvi; v dežju in viharju se napoti, skoči 267 IV | od vseh in čuden hlad je dihal od njega, kakor da bi bil 268 II | so bile razgaljene in so dihale težko; roke so ležale ob 269 VI | težko na njem in mu ne dajo dihati; še Bog se mu je skoro izneveril. 270 V | segajoč. Iz plamena, iz črnega dima se je izvil človek; grozepolne 271 IV | zaleskečejo se v rdeči dimasti luči zlate in srebrne posode; 272 V | kakor z žgočim, dušečim dimom, butil ga je bežečega ob 273 V | mizo z belim prtom, ki je dišal nekoliko po trohnobi, prinesla 274 III| za tako imenitnega gosta; dišala so na mizi najslastnejša 275 III| kraljevanja? Kaj vam ne diši več vino, ki se cedi v potokih, 276 IV | se bile porodile same iz dna grešne noči. ~Kaj so se 277 V | Začeli bi se preimenitni dnevi, tudi meni bi bila napočila 278 I | tudi ni pomislil, da ima dno celo največji sod. ~Prišel 279 V | meni bi bila napočila lepa doba Matjaževa. Morda bi se bil 280 IV | pokrižal in je mislil na lepo dobo Matjaževo. ~Popotnik je 281 V | je ugasnilo brez sledu. ~Dobra je bila kava, še boljši 282 III| lepota je bila lepota in dobrota njenega srca. Kakor sveta 283 II | ženska, Bog ji povrni vse dobrote, in delal boš, kakor vsi 284 II | pozdravi poštena ženska, dobrotljiva botra. In me povabi v hišo 285 II | Bog je blagoslovil njegovo dobrotljivost in pravičnost; pod Matjažem 286 III| O slepar, razbojnik! Docela jih je oropal, do nagega 287 II | ujca, čemu mi ga je bil dodelil Bog? Čisto sem pozabil v 288 III| Ali paša pa je bil tega dogodka tako vesel, da je takoj 289 II | dobrotljivo, še v spanju doječe; a nad njo sloni gozd, močan, 290 V | otroka ni bilo, da bi ga dojila. Starka, prezgodaj osivela, 291 V | užival moj dar. Tako rade bi dojile moje prsi, pa ni nikogar, 292 II | žalosten. ~"Truden sem. Doklej še to romanje, kam?" ~Legel 293 III| oblačilu po stopnicah gor in dol in iz izbe v izbo. In naposled 294 I | vesele pesmi. Toda večer je dolg, še daljša je noč; utrudili 295 VI | je imel ogrsko čepico z dolgim peresom. Ob prestolu je 296 I | je premišljeval Marko,"dolgočasni so ljudje v teh krajih! 297 VI | čakajo, da zaplešejo po dolinah? In kje je tista široka 298 I | vesel. Kadar se je naveličal domače krčme, se je napravil v 299 II | in lagotno, kakor prisodi domačemu človeku. Obšle so ga vesele 300 III| do svetle zarje in sta se domenila. Zjutraj pa je prišel Ali 301 IV | imel hišo in hlev. Kadar se domisli Ali paša, požene na cesto, 302 IV | Kaj so ti storili, o domovina? ~Napotil se je v dolino, 303 V | sključena ženica, zavita v dopetno sivo ruto. Čudno bel in 304 IV | senožeti in naši gozdi. Dopolnil si! ~Nič ni slišal Ali paša 305 III| nima besed, ki bi mogle dopovedati to veliko lepoto, ne vzklikov, 306 V | zatisneš oči in se ne zbudiš. Dosegel si svoj sladki cilj. -- 307 VI | tako nenadoma, po nevrednem dosežena. Kje sem te iskal, in tako 308 VI | zadremal! Če stopim pošteno, dospem še pred mrakom. Oj, zdaj 309 VI | ogovorim glasneje in če se ga dotaknem? S pošteno mislijo prihajam." ~ 310 VI | na kolena, čelo se mu je doteknilo tople brazde. Razprostrl 311 I | denar še celo. Vino je drago, cigan je slepar. ~Nekoč 312 IV | baron? Ali morda v tistem dragocenem kozarcu, ki ga je bil pijani 313 V | glasne besede, zato da bi ne dramil mrtvecev. Posedali so v 314 II | misli; ob zori, ki se je dramila. ~Od daleč, iz srede vasi, 315 VI | zatrobi trobenta; kaj boste dremali, kadar pojezdi mimo kralj 316 VI | kakor da bi mi v sladkem dremežu pod jablano muhe ne nagajale. 317 VI | tvoji prostrani hlevi, kjer dremljejo iskri vranci in čakajo, 318 VI | zaspal, se je napotil še ves dremoten, še poihtevajoč na čudno 319 VI | ni, svetila je mirno in dremotno, sveča ob grobu. Na vlažnih 320 IV | kakor pobira otrok pod drevesom zaspane hrošče in so jih 321 I | bil zaigral, bi jih pač drevi! Nisem se potil za denar, 322 IV | na njeno poročno obleko, drobna čipka na njenih prsih, svetel 323 III| star, zaripljen v obraz, drobne oči v tolšči skrite in zakrvavele; 324 IV | morda samo pentlja na njenem drobnem čeveljčku, samo svilena 325 IV | ostala, gorela je mirno z drobnim belim plamenom. ~Komaj so 326 V | kolenih, ko je prosila, drsala za njim, brezsrčnim, do 327 II | si se nameril?" ~"Tja in drugam, kamor kaže pot. Doma je 328 II | tako lepo in toplo, kakor drugemu nikomur, da prepeva polje 329 VI | naukih svojega očeta in drugih pametnih ljudi, kako dobro 330 VI | Hrabri vojščaki, zvesti drugovi kralja Matjaža, gospoda 331 IV | dimi nad tulečo drhaljo, družijo se z njo, odpirajo ji duri 332 II | razpokani; siva prst se je držala rok, suknje, las, v prst 333 VI | morejo več, še rovnice ne drže več. Tam je polje, glej, 334 IV | okna, klet in kaščo; zli duhovi, uročenim očem nevidni, 335 III| siromašnih kmetiških kočah kakor duhovnik z lece. Če je šel človek 336 VI | davki, povodnji, suša, toča, duhovska in posvetna gosposka in 337 V | da se vzdigne vihar." ~Na durih je zapraskalo. ~"Kaj ne 338 I | zdramil in je pogledal proti durim z velikimi, zaspanimi očmi. ~" 339 V | popotnika kakor z žgočim, dušečim dimom, butil ga je bežečega 340 III| in od čuda izpraznil na dušek svoj mogočni kozarec. ~-- 341 III| sam je ležal nekoč v jarku dva dni in dve noči, preden 342 II | bilo ne davkov, ne vojska; dvakrat v letu je rodilo polje, 343 III| nekoč v jarku dva dni in dve noči, preden se je toliko 344 VI | omahovale. Počasi, varno, ob dveh palicah je lezel navzdol, 345 IV | obležali. Svetila jim je dvojna bakla: jutranja zarja, ki 346 IV | platno, svila in žamet; na dvorišče pada razbito pohištvo, razčrepinjen 347 I | devetindevetdeset klasov, eden bi vendarle še ostal in 348 IV | obraz in so se prestrašile; ena sama je še ostala, gorela 349 III| ki ji po lepoti ni bilo enake na vsem svetu. Skoro bi 350 VI | tako imenitnega, da mu ni enakega pod nobenim cesarstvom. 351 III| so popivali in prepevali. Ene krčme jim že ni bilo zadosti, 352 III| ognjenim dežjem, bi niti enega pravičnega ne našel na fari 353 IV | naš temni, šumeči gozd? V enem samem večeru jih je pokosila 354 VI | zato da se vrnem in oznanim evangelij." ~Tako je govoril Marko, 355 V | imela, petero lepih, mladih fantov, da se je razgledovalo oko 356 III| njegove žitnice bogatejše od faraonovih, živine je imel več nego 357 VI | jih je videl Marko nekoč v farni cerkvi pred božjim grobom; 358 III| dne, da je prišel v tisto faro Bog vedi po kakšnem naključju, 359 I | pozdravu. ~"E, kaj bi! Še sto forintov mi dajte!" ~"Velik denar, 360 IV | zafrfotajo beli metulji, frfotajo po zraku, zakrivajo rdeče 361 III| nobene sladke besede, ki so frfotale kakor metulji okoli njenih 362 I | poletnem poldnevu, ko se ne gane veter. In njegova duša je 363 VI | molčala sta oproda in se nista genila in vojščaki so stali ob 364 II | me na rokah in nogah, še geniti se nisem mogel. Pa so še 365 III| njenega srca. Kakor sveta Genovefa, ki je delila siromakom 366 III| slonel na lini in si je gladil črno brado ter se razgledaval 367 VI | kamenita miza na oblem, gladkem kamenu. Za mizo je sedel 368 IV | od belega gradiča se je glasilo zamolklo šumenje, kakor 369 I | glave in nekdo je v kotu glasno zasmrčal. ~"Kaj?" je zaklical 370 I | razlegla po krčmi, s hripavimi glasovi so peli vesele pesmi. Toda 371 IV | Kakšen greh vas teži, da gledate v tla kakor razbojnik? ~ 372 V | Kaj ti je o Marko, da gledaš tako žalostno? Kaj ti ni 373 IV | srcu in križ je zarezal globlje v razranjeno ramo. ~Popotnik 374 IV | vselej spet privrelo iz globočine. In obšlo ga je kakor sočutje. ~-- 375 II | vzdiha ni čul Marko iz njih globokega, trudnega spanja. In spomnil 376 IV | in jezero je zdihnilo v globokem dnu in je zavalovalo. ~Popotnik 377 III| prepevalo o veliki ljubezni in globoki bridkosti. Na lini je slonela 378 IV | vzdignila starka obraz, iz globokih jam so pogledale ugasle 379 IV | legel med živino, na topli gnoj. Ni ga v tej dolini, o Gregor, 380 I | niso ne za pijačo, ne za godbo, ne za ples! Še sam bi človek 381 VI | troje ciganov, troje črnih godcev, a mlada ciganska devojka 382 II | v izobilici. Pili bi in godli in plesali, njih srce je 383 I | pili za njegov denar, in goljufi-kvartopirci, da so ga obirali po cigansko. 384 VI | in sem romal na konopcu goljufivega koprnenja, romal, nesrečnež, 385 II | Mlad je bil, ves majhen še, golobrad. Nič ne piše; veliko denarja 386 VI | je slonelo dvoje oprodov; gologlava sta bila in rdeče oblečena, 387 IV | Polurazpale koče kakor gomile brez cvetic in brez križa, 388 IV | sem, da pomolim ob tvoji gomili; in pomolil bom, da Bog 389 IV | Kaj mu niste postavili na gomilo lesenega križa, ne napisali 390 IV | vodijo jo na črnih verigah, gonijo jo s črnimi biči, tulečo, 391 III| belem oblačilu po stopnicah gor in dol in iz izbe v izbo. 392 VI | bil moj dom, tako lep in gorak: za kozarec vina sem ga 393 II | ugasnilo, zabobnelo je za gorami, spet je bila noč naokoli. 394 IV | zidu njen ognjeni jezik, goreča bakla; v črnem dimu se krešejo, 395 IV | ena sama je še ostala, gorela je mirno z drobnim belim 396 IV | vetrom, puhtelo je iz zemlje, gorelo je iz sončne luči. To je 397 III| strmeli v grudo, srce polno gorja in kesanja. ~Šum in pijančevanje 398 VI | zalučeno! Zbogom, moj lepi, gorki dom, za zmerom! -- In prišel 399 IV | tebi. In dobro se zavij, gorko se odeni, da ti ne bo mraz, 400 II | lačen pes, ki je bil izgubil gospodarja. ~Marko je stresel nejevoljen 401 II | žalujete po meni, svojem pravem gospodarju!" ~Slišal je Marko šumenje 402 III| vsaj klanjati ni treba pred gospodom. Nekaj jih je pobegnilo 403 IV | komaj da je rekel lahko noč; gospodovalen in osoren je bil njegov 404 VI | toča, duhovska in posvetna gosposka in druge nadloge leže težko 405 III| spodobi za tako imenitnega gosta; dišala so na mizi najslastnejša 406 III| je stopal snubcu na pete, gostba se je vrstila za gostbo, 407 III| gostba se je vrstila za gostbo, v potokih je lilo sladko 408 III| se je začel ozirati po gostih in vsi so mu bili pogodi, 409 I | sedita za mizo, pijeta in se gostita. ~"O tatje, neverniki!" 410 VI | nogami, izgubila se je v gosto rašč in grmičevje. Marko 411 III| prinesli. Milena je stregla gostom in jim je točila kozarce, 412 I | veliko pojedino, bogato gostovanje; celo iz sosednjih vasi 413 III| očeh pa nikakor ni mogoče govoriti s tolikim občudovanjem, 414 I | pestjo po mizi. ~"Kaj tako govoriš z mano? Kako pa si govoril 415 IV | polja, naše senožeti in naši gozdi. Dopolnil si! ~Nič ni slišal 416 II | za hribom, tam za črnim gozdom. Sloni za veliko mizo in 417 II | doline, čez vode in skozi gozdove. Romal je tri dni in tri 418 IV | tam od hriba, od belega gradiča se je glasilo zamolklo šumenje, 419 IV | zasijale. ~Godec je stal pod gradom, v senci kostanja, v skriti 420 III| neštevilni gostje iz vseh gradov te prostrane dežele in iz 421 IV | silna črna kača; že liže ob grajskem zidu njen ognjeni jezik, 422 V | opotekal se po grmičevju, po grapah v dolino; črni dimi, dolge 423 V | plevelom porastlo. Ceste grapave, neposute in nerazvožene, 424 IV | razcapana vreča, debeli graščak. -- Kmetje, bratje! -- Cepec 425 III| živel, kakor se spodobi graščaku? ~In gostbe so bile zmerom 426 VI | na mehke pernice. ~"Kako grdo si me omamil, kako hudo 427 II | kaplje moj pot, z vetrom gre moja trudna sapa. Moj kruh 428 VI | čez plot, kakor kamen iz grede! Kam me je vodilo moje zapeljano, 429 III| razuzdana, brezbožna in z vsemi grehi obložena, da se Bogu usmili. 430 III| Tako je stala, da se je grela v soncu od zore do mraka 431 I | in je zajokal. Globoka in grenka je bila takrat bridkost 432 VI | oči poslednji počitek!" ~V grenki žalosti je prejokal Marko 433 VI | poslušnost? Še tolažbe ne ob grenkih urah; takrat si se skrilo 434 VI | pot, nestalno potikanje, grenko kesanje. O srce, povrni 435 IV | bile porodile same iz dna grešne noči. ~Kaj so se pogovarjali 436 II | nikar me ne ogovarjaj, mene grešnika, ki nisem vreden, da bi 437 III| spokorili in izpreobrnili pijani grešniki. Prešerna družba je umolknila 438 IV | prsi. ~-- Bog se usmili nas grešnikov! Razuzdanost je bila takrat 439 IV | požirkih po teh gosposkih grlih? ~Povesili so glave; odgovor 440 III| se jim je smejal na vse grlo in jih je povpraševal: Kaj 441 IV | so ležala na holmu, ob grmadi, v blatu in v jarkih razgaljena 442 III| niti groša in obresti je grmadil na obresti. Kmetje so bili 443 V | plamena, opotekal se po grmičevju, po grapah v dolino; črni 444 III| kako si bil šel molit na grob očeta." ~Dolgo je molčal 445 V | zdel duh po trohnobi in grobeh tako močan in zadušen kakor 446 II | suknjo zavit, ves že sama grobna gruda, neoškropljena, razpokana 447 VI | samotno je tukaj, kakor v grobnici. Bog vedi, če nisem prišel 448 VI | farni cerkvi pred božjim grobom; tudi tako rjava in bradata 449 IV | uročenim očem nevidni, grohotajoči se in preklinjajoči. Nad 450 III| doli v dvorani pa so se grohotali objestni pijanci in počeli 451 IV | Popotnik se je zasmejal z grohotom. ~-- Res, o krčmar, res 452 III| na stolu in se je smejal grohotoma. ~-- Stavim, da nobeden 453 VI | ukajoč se je pogovarjal z gromom. Brez počitka je romal tri 454 V | dima se je izvil človek; grozepolne so njegove oči, njegov obraz 455 IV | Odzdrava ni bilo; sto grozepolnih oči je strmelo nanj. ~-- 456 V | gorke postelje, bridkosti in grozi naproti, plezaj, padaj po 457 I | silen; usula se je toča, grozna kakor nikoli, izlila se 458 III| zore, ki je čudno krvava, grozo oznanjujoča, vzplapolala 459 IV | da je bil ugledal ob oknu grozoten obraz, povesil je glavo 460 III| zaslužil. Odpustil ni niti groša in obresti je grmadil na 461 II | zavit, ves že sama grobna gruda, neoškropljena, razpokana 462 IV | počitka željan, k razpokani grudi. Hotela je mimo, ne da bi 463 III| trudni život in strmeli v grudo, srce polno gorja in kesanja. ~ 464 IV | na njenih prsih, svetel gumb na njenem krilu? Ali morda 465 VI | s tanko, svetlo svileno haljo mizo, kraljev obraz, bele 466 V | posegel je s plaho roko po harmoniki. In ob prvem njenem zvoku 467 III| iskati leka za bolezen lepe hčerke, izbirati ženina. Ko se 468 II | Krčmarica je stala na pragu. ~"He, Marko!" ~Pozna me; zlodej 469 II | dali na pot. O sleparji, hinavci, neverniki! In vsi so bili 470 III| glavo na roke in je v tistem hipu zaspal. ~Milena je omedlela. ~ 471 V | osivela, nezvesto zapuščena, hirajoča v koprnenju. ~"Oj sinovi, 472 I | ob skalo in odskoči, nato hiti še urneje v dolino. ~Zapil 473 V | usmiljenja koprneče srce. Hitreje so bežali oblaki, veter 474 III| v krčmi in po kmetiških hišah na vasi, drugi pa so šatorili 475 I | poljski stezi je šel, za hišami, skrival se je za plotom, 476 II | sta legla in sta se odela; hladna je bila noč. ~Zašumelo je 477 II | Jutro je bilo vlažno in hladno, umazano, cunjasto je bilo 478 II | njemu; kralj Matjaž ni maral hlapcev; zapodil je iz dežele graščake, 479 IV | Ne doma ni imel, niti hleva ne, da bi bil legel med 480 VI | Kje so tvoji prostrani hlevi, kjer dremljejo iskri vranci 481 II | hišo, majko! Tuji ljudje hodijo po izbi, razbijajo po podu 482 III| nasmehnile njene ustnice. Hodila je med njimi kakor v sanjah, 483 IV | od trupla do trupla so hodili biriči in so se sklanjali 484 VI | v brezdanjo globočino. ~Hodnik se je razmeknil, razširil 485 VI | vlažnih stenah ob vsem dolgem hodniku so viseli silni ščiti, dolgi 486 VI | bukvami, na vrhu s temnimi hojami porastel. Pot mu je izginila 487 V | bele kakor dekličje; pri hoji se je postavljal in zibal 488 V | je takrat in prepevalo na holmih, moji fantje, moji lepi 489 V | pasel lenobo, kakor se mu je hotelo. Le roko je iztegnil, pa 490 VI | konju? Velika je bila vaša hrabrost, še večja je vaša lenoba!" ~ 491 III| kamenitih lazov. Njegovi hramovi so bili prepolni, njegove 492 III| zadolženi niso bili, celo hranili so bele tolarje, ker niso 493 V | Ostani, da te pojim in hranim in ti postiljam mehko posteljo. 494 II | kipeča, puhteča, k nebu hrepeneča, bi rada k njemu. Ne more. 495 VI | počitka, ob počitku dalje hrepeneče, srečno nikoli in zmerom. ~ 496 VI | drži moja pot; zastonj ni hrepenelo moje srce." ~Dospel je pod 497 V | Poslušal je Marko pesem o hrepenenju, ki je prepevala v njegovem 498 II | Tako je romal Marko čez hribe in doline, čez vode in skozi 499 II | poiščem. V gori spi, tam za hribom, tam za črnim gozdom. Sloni 500 IV | praznik. Vino je teklo, hripave pesmi so se glasile, ukanje 501 I | je razlegla po krčmi, s hripavimi glasovi so peli vesele pesmi.