Part

 502 IV |            iztegali roke in so padali hropeč. Skozi duri, skozi razbita
 503 IV |            otrok pod drevesom zaspane hrošče in so jih povezali še napol
 504 IV |             Povejte mi, botra, kakšna huda nesreča vas je zadela, da
 505 I  |               kakor je Marko sanjal v hudih sanjah: vse njegovo bogastvo
 506 I  |             počel! Kaj si storil! Sam hudobec te je bil obsedel! Ne denarja
 507 IV |        paševem gradu! ~Smejal se je s hudobnim smehom in se je napotil
 508 V  |             dalje svojo trudno pot. ~"Hvala ti, o dete ljubeznivo, in
 509 VI |          človek utonil vanje in bi še hvalil Boga za lepo smrt. Zame
 510 I  |                                       I  "Posebno pa si še dobro
 511 IV |                Kaj se niste tako lepo igrali z mano, ko sem bil še paglavec?
 512 II |                                       II ~Napotil se je Marko v svet
 513 III|                                       III ~Zelo se je začudil Marko
 514 VI |             korenine, kakor razpokana ilovica je bil njen obraz. ~"Slabo
 515 II |              prsten, z lopato iz trde ilovice izklesan. ~Ni večerjal,
 516 I  |           konj, ki vesta vselej, kdaj imata zadosti! Pa povej rajši,
 517 V  |               nanjo. Petero sinov sem imela, petero lepih, mladih fantov,
 518 IV |           lesenega križa, ne napisali imena in letnice? ~-- Ali ti povem,
 519 III|            mlad godec, ki je bil tako imeniten v svoji umetnosti, da ga
 520 III|         prišel in zakaj popiva v tako imenitni in slovesni družbi. ~--
 521 V  |               žal in ni se mu storilo inako, ko se je ozrl še poslednjikrat
 522 IV |            Neveste ni bilo v dvorani; iskale so jo osteklele oči in je
 523 VI |            noge in tako je bilo poti, iskanja, nemira željno njegovo srce.
 524 III|             Ali paša sam, da je treba iskati leka za bolezen lepe hčerke,
 525 VI |       prostrani hlevi, kjer dremljejo iskri vranci in čakajo, da zaplešejo
 526 III|           jedila, v steklenicah se je iskrila najžlahtnejša starina. Godec
 527 VI |           brez smeri naprej, nazaj po isti poti -- kakor otrok za metuljem!
 528 IV |                                       IV ~Tako sta ležala pod kozolcem
 529 V  |                Posedali so v temotnih izbah, stari, zgrbljeni, čemerni
 530 IV |      neumrljivo koprnenje, tolikokrat izbičano, vselej spet privrelo iz
 531 I  |              žejo. ~"Klin se s klinom izbija, pijanost se preganja z
 532 IV |             paša na svojem gradu, ker izbira ženina za svojo hčer. Silno
 533 III|               za bolezen lepe hčerke, izbirati ženina. Ko se je tako domislil
 534 V  |               in godec. Kruha imam na izbiro: ne zapode me od nobenega
 535 IV |              na plešo, cepec v obraz; izbite oči padajo v blato -- iščejo
 536 III|            boš videla svojega ženina. Izbral sem ti ga po vesti in očetovskem
 537 VI |             naposled bi se še oženil, izbrali bi me za župana, ker sem
 538 VI |               v hrbet na roki je bila izdolbena globoka okrogla jamica,
 539 IV |               dvoje onemoglih peroti, izgine v dimu; za njim zafrfotajo
 540 I  |          odprl nastežaj okna in duri. Izginil je iz hiše mrtvaški duh
 541 VI |               stene; vlaga si je bila izglodala vanje tànke struge, od kamenitega
 542 II |           samoti lačen pes, ki je bil izgubil gospodarja. ~Marko je stresel
 543 VI |               je izginila pod nogami, izgubila se je v gosto rašč in grmičevje.
 544 II |           zaspal: niti za ped se niso izgubile misli od ravne poti. ~"Ni
 545 I  |              so vso noč in vso noč je izgubljal pijani Marko. Zjutraj pa
 546 VI |                Nerodovitna, za zmerom izgubljena, vržena čez plot, kakor
 547 II |              z lopato iz trde ilovice izklesan. ~Ni večerjal, pozdravil
 548 IV |               in trda, kakor iz kamna izklesana. ~-- Sedi, krčmar, in pripoveduj
 549 II |          čudno skrčenimi prsti, kakor izkopane korenine, črne, krivenčaste,
 550 V  |               bi oslepele moje oči in izkrvavelo bi moje srce!" ~Marko ni
 551 IV |              se pokrižal ter se rešil izkušnjavca. ~Svetilka je dremala, zadremala
 552 I  |          premislil, ga je že premagal izkušnjavec in napotil se je proti krčmi,
 553 III|              je zasmejal veseli Peter iznad kozarca. ~-- Ali veš, baron
 554 II |           bili tisti časi? Kdaj se je izneverila zemlja?" ~Starec je vzdignil
 555 VI |           Bližala se je bela luč, ali izplamtela ni, svetila je mirno in
 556 V  |          zdebelil; lica so se mu lepo izpolnila in zaokrožila, njegove roke
 557 III|     sramežljivih očeh. In takoj se je izpolnilo njegovo pijano koprnenje.
 558 I  |               napotil k oderuhu in si izposodil denarja. ~"Če imam to lehico,
 559 III|               izpovednik, da bi se mi izpovedaval in da bi ti dajal odvezo.
 560 III|               klečiš pred mano? Nisem izpovednik, da bi se mi izpovedaval
 561 V  |          ogenj jih ni izžgal, ne voda izprala. Izvil se je iz plamena,
 562 I  |              te ni bilo tako dolgo na izpregled?" ~"Po svetu sem bil, po
 563 V  |            zasmejati se ni smel, niti izpregovoriti glasne besede, zato da bi
 564 II |          čudil se je, kako zelo so se izpremenile njegove oči. Nikoli ni videl
 565 III|            Feliks, in tedaj se je vse izpremenilo. ~Navada je bila, da so
 566 IV |              je vzdignil glavo in ves izpremenjen je bil njegov obraz. Njegove
 567 III|        poslana, da bi se spokorili in izpreobrnili pijani grešniki. Prešerna
 568 V  |               tolažil v bridkosti. -- Izpusti me, tudi meni se že mudi!" ~
 569 IV |          posvetnostjo, nato pa jih bo izročil zlodeju in njegovemu ognju. ~
 570 V  |            nad njim; klonil je glavo, iztegal onemogle roke, milosti proseč.
 571 IV |             luči v dvorani. Svatje so iztegali roke in so padali hropeč.
 572 V  |            dobroto!" ~Pol v sanjah, z iztegnjenimi rokami, strah v očeh, je
 573 V  |               in prosila, on pa se je iztrgal iz mojih rok in je šel in
 574 VI |          poslušal to prečudno pesem o izveličavni ljubezni. -- ~Marko se je
 575 II |          Nikoli te ni ranil moj plug, izžemal ti nisem trudnega telesa.
 576 IV |               oči, zasolzile se niso, izžete od trpljenja. ~-- Odkod
 577 VI |             Za nič, za to, da je zdaj izžeto, kesanja in žalosti trudno
 578 V  |          krvave pege, ne ogenj jih ni izžgal, ne voda izprala. Izvil
 579 VI |              mi v sladkem dremežu pod jablano muhe ne nagajale. No, pobegnil
 580 IV |              postarala, kakor da je v jadrnih urah preživela vekove. ~--
 581 IV |               krčme je pridrdral voz, jadrno je švignil mimo. ~-- Koliko
 582 II |              razločil iz megle visoke jagnedi ob cesti, a polje se še
 583 IV |           paša, da nam kuriš o svetem Jakobu! ~Nato je legel in je zaspal.
 584 IV |             starka obraz, iz globokih jam so pogledale ugasle oči. ~--
 585 VI |             izdolbena globoka okrogla jamica, kaplja na kapljo je padala
 586 V  |               ga z zasmehom zalučil v jarek! Edini ti si vreden hrepenenja,
 587 I  |              za plotom, skakal je čez jarke. Prišel je do svoje hiše
 588 III|            župan sam je ležal nekoč v jarku dva dni in dve noči, preden
 589 I  |                Ozrl se je skozi okno: jasen pomladanski dan, sonce se
 590 VI |           zjasnilo v njegovi duši. Na jasi pred njim, v luči plamena,
 591 VI |              njegovi pesmi, zapela so jasna polja, iz razora se je vzdignil
 592 VI |              in zasvetil se je košček jasnega neba, z zvezdami posutega. ~
 593 V  |             Markove globoke vzdihe in jecajoče, nerazumljive besede. Še
 594 II |             črna senca. ~"Ne, ne!" je jecal Marko, prestrašen, začuden.
 595 V  |               je razjokal Marko in ne jed mu ni teknila več in ne
 596 III|              Godec pa skoro ni okusil jedil in še za vino se ni zmenil
 597 I  |               in jej!" ~Pa so pili in jedli do pozne noči, do svetega
 598 I  |              kaj bi se začel pokoriti jeseni? Počakajmo do prihodnje
 599 I  |            stopil na prag. ~"Kako lep jesenski dan! In pozno popoldne je
 600 VI |           tako prostorna, da bi lahko jezdec vanjo, če bi nekoliko upognil
 601 IV |             da ti ne bo mraz, ko bova jezdila skozi gozd. Od grada pa
 602 I  |                  No, Marko, nič se ne jezi! Ampak mislil sem si pač,
 603 III|             škrici, rdečenosi baroni, jezični dohtarji in druga svojat,
 604 I  |             Marku naravnost v obraz z jeznimi očmi in ni izpregovoril
 605 I  |                kljuseti?" je zaklical jezno, ko sta stopala konja počasi
 606 III|           imel več nego svetopisemski Job, ko mu je bil Bog povrnil
 607 I  |             Zaslišal je s ceste krik, jok. Prišle so mu ženske naproti,
 608 V  |                da ti povem zgodbo, ki jokajo moje oči vsako noč ob mislih
 609 I  |              potil za denar, zakaj bi jokal za njim?" ~Napregel je in
 610 V  |              zakoprnelo po tujini. -- Jokala sem in prosila, on pa se
 611 IV |          Svetila jim je dvojna bakla: jutranja zarja, ki je prodirala izza
 612 V  |              bo več toplega dežja, ne jutranje rose; tako boš žalovala,
 613 II |                železo se je svetilo v jutranjem soncu, kakor okrvavljeno.
 614 II |        prikazali. Stresel ga je rezki jutranji hlad, v srce pa je prišla
 615 I  |          brigal za včerajšnji dan, za jutrišnji dan še celo ne. ~Ustavil
 616 III|           vročemu soncu in celo mehki jutrnji sapici, ki bi jih hudo ranila.
 617 VI |          veter in da ne bo z burjo na južno stran. Govori, ti moje srce,
 618 IV |        večerni zarji kakor silna črna kača; že liže ob grajskem zidu
 619 II |               nekje, nekoč, kjerkoli, kadarkoli čaka radost, prijeten počitek,
 620 V  |              svetla senca: Na mizi se kadi vroča, dišeča kava, nad
 621 V  |               in zibal po župansko in kadil je iz dolge pipe. Preudaril
 622 V  |                Ko se je zbudil, se je kadila na mizi vroča, dišeča kava
 623 IV |               Vsaj obraz mi poglejte! Kakšen greh vas teži, da gledate
 624 III|              v tisto faro Bog vedi po kakšnem naključju, mlad godec, ki
 625 I  |            cesar. ~"Zdaj pa pokusimo, kakšno vino točijo v mestu!" ~Marko
 626 VI |              in kopjih svetla, mokra, kamenena plast, trda skorja, tanka
 627 VI |               orožju s tanko, svetlo, kameneno plastjo; mlade ustnice,
 628 VI |                Sredi dvorane je stala kamenita miza na oblem, gladkem kamenu.
 629 II |          vojščaki. Tam sedi za veliko kamenito mizo, glava počiva v dlaneh,
 630 VI |       kamenita miza na oblem, gladkem kamenu. Za mizo je sedel kralj
 631 VI |              sive brade. Kamen, ki je kapal od stropa, je bil ovil s
 632 VI |               curljala po črnem zidu, kapala je od stropa. Ob stenah
 633 V  |             je bil ves nemiren, dvoje kapelj krvi je bilo stopilo v lica,
 634 VI |               globoka okrogla jamica, kaplja na kapljo je padala vanjo
 635 III|               ni pomagala nič; ni jih kapljic na svetu, ki bi zacelile
 636 I  |              O domača krčma! O domača kapljica!" je zaklical s solzami
 637 VI |             okrogla jamica, kaplja na kapljo je padala vanjo od črnega
 638 VI |          njegov veliki čas. Povej mi, katera veža drži do njegove izbe
 639 VI |               v dolino, še list ve, v kateri smeri ga nosi veter in da
 640 III|           okruten in nečloveški, nego katerikoli nemški baron; zató so mu
 641 V  |            nevihta. Sivi oblaki so mu kazali pot, veter je ukal preko
 642 III|              ga ne doletela zaslužena kazen. Toda, o Milena, tvoje srce
 643 IV |           tako zelo in tako zasluženo kaznoval. Zbogom, Gregor! ~Še niže
 644 V  |            sem v zakleto vas, od Boga kaznovano za veliki greh!" ~Prišel
 645 IV |               Matjaž te je poslal, da kaznuješ hudodelca, ki je tako strašno
 646 II |         premajhna sta bila skedenj in kašča. V toliki obilici pa so
 647 II |                  Tja in drugam, kamor kaže pot. Doma je vse po starem.
 648 II |               bil njegov obraz, kakor kepa trde, razpokane, nerodovite
 649 II |             je z nogami, da so letele kepe preko brazd. ~"Prokleta!
 650 VI |             si verjelo!"  Marko se je kesal, kakor že mnogokdaj, zato
 651 VI |               ali kakor da bi stresal kip od kamena: trd in nepremičen,
 652 VI |             so vabile, koprnele njene kipeče ustnice. ~Marko je vztrepetal;
 653 IV |         Povesili so glave; odgovor je kipel iz srca, beseda si ni upala
 654 V  |              zapuščeni obraz, tako so kipele te usahle prsi. Mrtvec je
 655 III|              sramoten denar, za slabo kislico; toliko da jim je pustil
 656 III|          potokih je lilo sladko vino, klali in pekli in cvrli so noč
 657 I  |                Podil je po cesti, čez klance, v dolino, po zeleni ravni.
 658 VI |        odgovoril in je šel dalje. Nad klancem se je ozrl in čudno se mu
 659 V  |            plezaj, padaj po kamenitih klancih, brodi skozi šumeče potoke,
 660 I  |             Kakor bi zalučil kamen po klancu navzdol: udari včasi ob
 661 I  |              neba, kakor trstje se je klanjalo drevje in se je lomilo.
 662 III|            nego živina, ki se ji vsaj klanjati ni treba pred gospodom.
 663 I  |              pobila devetindevetdeset klasov, eden bi vendarle še ostal
 664 II |          dolino. Polje ni rodilo niti klasu, vinograd niti najslabše
 665 III|              mi, zakaj visiš tam tako klavrno, a ne da bi predel pravde
 666 III|          drugače zgrudil na kolena in klečal tam ter pozabil na vso spodobnost,
 667 V  |              Bledi gost se je smejal; klečala je nekoč pred njim in ni
 668 III|              polna do vrat, kmetje so klečali in so se trkali na prsi;
 669 III|             glej jaz grešnik nevredni klečim pred teboj. Ne zavrzi me! ~
 670 III|           izpregovoril: ~"Kdo sem, da klečiš pred mano? Nisem izpovednik,
 671 II |          kozolca so ga pregnali! O!" ~Klel je Marko in je ihteč zaspal.
 672 IV |             so se jim nastežaj bogate kleti, odprli so se neizmerni
 673 IV |             proti nebu bijejo ostudne kletve. Okna zažvenkečejo; grohot
 674 III|              Kaj si ti, Milena, ki me kličeš s tako sladkim glasom? ~
 675 I  |             Začutil je veliko žejo. ~"Klin se s klinom izbija, pijanost
 676 I  |              veliko žejo. ~"Klin se s klinom izbija, pijanost se preganja
 677 V  |             gost pa je prihajal skozi ključavnico, prihajal je z mesečino,
 678 I  |            Marko. ~"Ali sta ohromeli, kljuseti?" je zaklical jezno, ko
 679 IV |            oče, tudi v tvojem srcu je kljuvalo hrepenenje, iz spomina porojeno.
 680 IV |             prstan, v razhojeno blato kloni glava, okrvavljene, blatne
 681 VI |             Trudno je bilo, k tlom je klonilo srce in tako je zaslišalo
 682 VI |             brez dela. Čemu živiš? Še klop nisi, še miza ne za nobeno
 683 Inc|             Matjaž kraljôval,~onda bo kmetič dobro kmetôval."~
 684 I  |           svetlo luč. ~Prišla je mimo kmetica; na polje je šla. ~"Ljudje
 685 II |                Časih je srečal kmeta, kmetico, ljudi obložene, trudne,
 686 IV |           dežele in ki so prihajale v kmetiške koče Ponoči, ko spe vsi
 687 III|             njegovi najlepši gozdovi. Kmetom je ostalo komaj par kamenitih
 688 Inc|       kraljôval,~onda bo kmetič dobro kmetôval."~
 689 III|        Opustil je kupčijo in krčmo in kmetovanje in je živel večen praznik.
 690 III|         prišli še Petrovi; kakor črne kobilice so se usuli ti črni škrici,
 691 III|               po siromašnih kmetiških kočah kakor duhovnik z lece. Če
 692 III|             gozd ter se je nastanil v koči, ki je samevala razpala
 693 VI |              padali na ramena v lepih kodrih; spala sta. ~Marko je stal
 694 V  |          pragu, upognjeni, s trudnimi koleni in so pozdravljali debelega
 695 II |            Odpusti mi, o Marko, in ne kolni me nikar!" ~Marko se je
 696 III|          Baron Peter se je naslonil s komolci na mizo in je uprl glavo
 697 VI |          pomel oči, vzdignil se je na komolcih. Pred njim je stala stara,
 698 II |           Marko se je bil vzdignil na komolcu, gledal je v temo, bele
 699 VI |            presladko, preotožno, brez končno pot; njegova pesem je vzkipela
 700 I  |        pomendrana, kakor od tisočerih konjskih kopit, kakor od silne vojske,
 701 VI |             topli dom in sem romal na konopcu goljufivega koprnenja, romal,
 702 II |              občutkom, kakor da bi se kopal v mlačni vodi. ~"Glej, zdaj
 703 I  |           kakor od tisočerih konjskih kopit, kakor od silne vojske,
 704 VI |              silni ščiti, dolgi meči, kopja in sulice; a na ščitih in
 705 VI |               a na ščitih in mečih in kopjih svetla, mokra, kamenena
 706 VI |             Pol mladosti sem preživel koprneč, pol sveta sem prehodil
 707 II |             ta zemlja, kipeča, k nebu koprneča, bi kralju Matjažu naproti" ~
 708 VI |             krivico sem delal svojemu koprnečemu srcu! In že čisto blizu
 709 II |           izpod suhe, razpokane prsti koprneči, vzdihujoči v upanju, v
 710 VI |               Počival je, gledal je s koprnečimi očmi; dolga je bila pač
 711 IV |             koprnelo? Čemu bi kmet ne koprnel po matjaževanju? Kralj Matjaž
 712 IV |          mrtvaška. Zunaj ni bilo čuti koraka, ne glasu. ~-- Težko je
 713 II |              se še jaz!" ~Pospešil je korake in se ni več ozrl. ~"Starec,
 714 V  |               se je napotil z veselim korakom. Poslednjikrat se je ozrl
 715 I  |               je napravil komaj deset korakov in se je vrnil v krčmo,
 716 I  |             se na tuji zemlji za tujo korist?" ~In sedel je v krčmo in
 717 III|             sijalo, pa je sijalo brez koristi; usula se je toča, pa se
 718 II |         kesanje se je utolažilo. ~"Ni koristna tako velika bridkost. Kaj
 719 II |            pognali so me po svetu, še kos kruha mi niso dali na pot.
 720 IV |           večeru jih je pokosila tuja kosa, v eni sami uri ga je posekala
 721 IV |            nenadoma silno strahoto: S kosami in srpi in cepci oborožena
 722 III|             ki bi ne bila njegova, ne kosca polja, ki ga ni bil ugrabil;
 723 II |                Položil je harmoniko v kot in je sedel široko in lagotno,
 724 III|               gostom in jim je točila kozarce, toda njene trepalnice se
 725 IV |             morda v tistem dragocenem kozarcu, ki ga je bil pijani dohtar
 726 II |             je namenil Marko; zato so kozolci na svetu in zato so tako
 727 II |              hriba, snopje pošumeva v kozolcu. ~O Marko, to je tvoja postelja.
 728 VI |               in se niso genile, tudi košati sivi brki niso vztrepetali. ~
 729 VI |              Svetel dan je sijal izza košatih bukev, skozi šumeče listje.
 730 VI |         Dospel je pod hrib, do pasa s košatimi, svetlimi bukvami, na vrhu
 731 VI |             vejevje in zasvetil se je košček jasnega neba, z zvezdami
 732 V  |            Agate so bile tako bele in koščene kakor roke mrtveca in belota
 733 II |            star ni bil in ne mlad; po koščenem obrazu so poganjale dolge,
 734 I  |              stal Markov oče v dolgem kožuhu, črno kučmo na glavi. Stal
 735 IV |             Po bliskoma so švigale iz kraja v kraj, kakor kuga: ne gora
 736 VI |              sta. ~Marko je stal pred kraljem; priklonil se je bil globoko,
 737 III|            sem zadobil nocoj najlepše kraljestvo, kakršnega nima nobeden
 738 III|              se razgledaval po svojem kraljestvu. Opustil je kupčijo in krčmo
 739 VI |            svetlo svileno haljo mizo, kraljev obraz, bele roke in brado
 740 II |                 Takrat je bilo, ko je kraljeval kralj Matjaž vsem deželam.
 741 III|             že naveličali Matjaževega kraljevanja? Kaj vam ne diši več vino,
 742 VI |          črnega vrana, ki je sedel na kraljevi rami; tudi vranovo perje
 743 III|            sem bil, ki je pohlepen po kraljevski kroni in skriva globoko
 744 Inc|                 Kadar bo kralj Matjaž kraljôval,~onda bo kmetič dobro kmetôval."~
 745 II |              morja njegove misli. Tam kraljuje kralj Matjaž; križem drži
 746 I  |              mogoče!" ~Zasmejal se je kramar, oderuh. ~"Glej, Marko!
 747 IV |             sočutje. ~-- Zakaj bi jim kratil to koprnenje? Kako bi živeli
 748 I  |               manj globoka in še bolj kratka nego kdaj poprej. ~Pogledal
 749 IV |           upanja vriskajoča, da se je krčilo srce in je kipelo od veselja
 750 II |             dolgimi koraki skozi vas. Krčmarica je stala na pragu. ~"He,
 751 IV |         Gregor, lepi časi so bili... ~Krčmarjeve oči so se čudno zasvetile,
 752 IV |          zlodeju in njegovemu ognju. ~Krčmarjevo kesanje ni bilo globoko;
 753 I  |          Marko je skočil z voza in je krenil na desno. Napol pijan je
 754 V  |              zdramil, preleknil se je krepak in prešeren ter zašumel,
 755 VI |         Blagor ti, ki so še zdrave in krepke tvoje roke!" ~Ozrl se je
 756 IV |         goreča bakla; v črnem dimu se krešejo, prasketajo proti nebu rdeče
 757 II |        nejevoljen z glavo. ~"No, zdaj kriči starec, pa ne da bi bil
 758 II |            zamahnil z roko. ~"Čemu pa kričiš, budalo? Sam se je zaril
 759 IV |           uboge ožgane očrnele peroti krilijo plaho nad plamenom. Milost!
 760 IV |          prsih, svetel gumb na njenem krilu? Ali morda samo pentlja
 761 III|            samo ob nedeljah, kakor se kristjanom spodobi, in še takrat ne
 762 IV |            beli metulji, pisma starih krivic in krvavih postav; utrudijo
 763 VI |               sem tarnal, kako veliko krivico sem delal svojemu koprnečemu
 764 II |         Udaril je vdrugič, telo se je krivilo, mišice so pokale pod potno
 765 IV |             od živine v hlevu, ki ima krme dovolj in duše nič. -- Povej,
 766 II |            mahovitih streh kakor same krmežljave, zlovoljne oči. ~Marko je
 767 I  |          dokler je bila v žepu svetla krona, se Marko ni brigal za včerajšnji
 768 III|             je pohlepen po kraljevski kroni in skriva globoko v srcu
 769 I  |             so žvenketale v žepu bele kronice, je bil kakor med -- zdaj
 770 IV |              pada valpet iz visočine, kroži roke, dvoje onemoglih peroti,
 771 IV |        prinesel v dvorano na srebrnem krožniku neroden služabnik, pa se
 772 II |           gostoljubni hiši, pri svoji krstni botri, ki je poštena ženska,
 773 IV |               kaj me niste držali pri krstu v svojem naročju? Kaj se
 774 IV |             podplatov in gole noge so krvavele. Globoko mu je klonila glava,
 775 IV |            nekoč in ki so prepevale o krvavem puntu in o stari pravdi. ~
 776 IV |                pisma starih krivic in krvavih postav; utrudijo se, usujejo
 777 II |          nekoč, kakor je treba živeti krščanskemu človeku. Križem sem držal
 778 II |               se je pokrižal. ~"Če si krščen človek, izpregovori! Če
 779 VI |               ciganska devojka jim je kuhala zajtrk. ~Marko se je komaj
 780 III|         svojem kraljestvu. Opustil je kupčijo in krčmo in kmetovanje in
 781 IV |             Ni lepo, Ali paša, da nam kuriš o svetem Jakobu! ~Nato je
 782 II |              na vse strani so štrleli kuštravi lasje. Obraz je bil ves
 783 V  |               ki mu je bila razmršila kuštravo glavo. Marko se mu je odkril
 784 II |              počitka željnih, veselja lačnih. Razmeknila se bo gora,
 785 II |             kot in je sedel široko in lagotno, kakor prisodi domačemu
 786 IV |              ga zagrebli bogvedi kam. Lahka mu bodi zemlja Ali paševa! ~
 787 V  |        sladkih bajk, da ti ne omamijo lahkovernega srca. Tudi jaz sem ga videla
 788 VI |             je vodilo moje zapeljano, lahkoverno srce? Na desno, na levo,
 789 VI |      Spoznaval je svojo nepridnost in lahkovernost, ihtel je zmerom bolj in
 790 III|        tlačanom svojega očeta ter jim lajšala nadloge tega hudega življenja. ~
 791 VI |      zavzdihnil Marko. ~Stresel je za laket mladega, bahato oblečenega
 792 II |           ljudi, zavladala je strašna lakot in kuga je prišla v deželo.
 793 V  |               ter ga je spoznal. ~"Ne lakoti vesel in ne sitosti. Ne
 794 III|               streznili ter si pulili lase od žalosti in obupa. Ali
 795 V  |               izbo, da ti postrežem z latvico mleka? Saj si pač lačen
 796 V  |               na prisojnih, kamenitih lazih nikoli ni videl. Še gozd,
 797 III|            ostalo komaj par kamenitih lazov. Njegovi hramovi so bili
 798 III|      kmetiških kočah kakor duhovnik z lece. Če je šel človek po dolini
 799 IV |             kakor da bi bil iz samega ledu njegov obraz. Nikomur ni
 800 V  |              prej nikoli ni slišal -- leglo mu je na dušo kakor težàk
 801 II |                Ne morem!" ~Zapihal je lehàk, prijeten veter, prijetne
 802 I  |       izposodil denarja. ~"Če imam to lehico, ali če je nimam; dovolj
 803 VI |       prikupil bi si bil še to in ono leho, še ta in oni travnik; morda
 804 III|               sam, da je treba iskati leka za bolezen lepe hčerke,
 805 I  |              pomel oči, ves zaspan in len, in je zavzdihnil iz skesanega
 806 V  |               človek svoje lenobe, če lenari po poklicu in z lahko vestjo,
 807 IV |               in je lil v počasnem in lenem curku mimo oči po licih
 808 VI |             moje srce je bilo že tako leno in debelo, ti pa si prišel
 809 I  |             je ognil. "Kaj te ni sram lepega dneva, Marko? Ne orješ,
 810 II |                Ni videl gozda, šumeče lepote njegove; ni videl polja,
 811 III|            mogle dopovedati to veliko lepoto, ne vzklikov, ki bi primerno
 812 I  |             veliko; polje, da ni bilo lepšega v vasi, prostrani pašniki,
 813 I  |             po prstih se je plazil po lestvici na podstrešje, zaril se
 814 III|            pridni tesar, da je stesal lestvico? Pripravi se, o Milena,
 815 III|          prasci in ocvrti piščanci so letali po cesti; večen praznik.
 816 II |              Suval je z nogami, da so letele kepe preko brazd. ~"Prokleta!
 817 IV |           križa, ne napisali imena in letnice? ~-- Ali ti povem, Gregor,
 818 II |          davkov, ne vojska; dvakrat v letu je rodilo polje, nikoli
 819 VI |             varno, ob dveh palicah je lezel navzdol, zavil je na levo,
 820 V  |             je smrt. Smrt je počitek: ležeš in zatisneš oči in se ne
 821 II |            dom; še to seno, ki v njem ležim, ni moje. In to ni moje
 822 I  |               mrak je zapihal Marku v lice. Vrnil se je v vas s povešeno
 823 VI |          obraz se mu je zasmejal pred licem. ~"Zdrami se, godec, svetel
 824 II |                črnimi očmi in rdečimi lici in belimi zobmi. Noge so
 825 IV |          nenadoma rdeč studenec in je lil v počasnem in lenem curku
 826 III|             ni slišala ničesar. Skozi lino, proti gozdu so gledale
 827 VI |           košatih bukev, skozi šumeče listje. Marko si je pomel oči,
 828 I  |                ko se je vračal domov. Listnica res ni bila več rejena,
 829 I  |              je čutil na prsih debelo listnico. Stopal je po širokih mestnih
 830 IV |             kakor silna črna kača; že liže ob grajskem zidu njen ognjeni
 831 V  |             Agata je bila prijazna in ljubezniva, da si kaj bolj prijaznega
 832 V  |             si kaj bolj prijaznega in ljubeznivega še misliti ni mogoče, Marko
 833 V  |                 Nič se ne čudi, otrok ljubeznivi, in daj, da se te nagledam,
 834 IV |             zemlja, ki sem te premalo ljubil; pozdravljen, moj rodni
 835 III|             predel pravde ter nagajal ljubljanskim natakaricam? ~Tedaj pa se
 836 I  |           napol nag obležal na cesti, ljudem v pohujšanje in zasmeh.
 837 IV |           pepelnica. Tako bo storil z ljudmi Antikrist: zapeljal jih
 838 IV |             in zlobno, kakor se smeje lobanja. Tako se je smejal Ali paša,
 839 IV |             Kakor votle oči iz blatne lobanje so gledala okna, strmela
 840 IV |    popotnikove so videle golo, zobato lobanjo in belo rjuho ovito okoli
 841 IV |             se je vzdignilo, v silnem loku pada valpet iz visočine,
 842 I  |              je opoldne za mizo in je lomil kruh, pa se je ozrl nenadoma
 843 I  |              klanjalo drevje in se je lomilo. Pa se je zjasnilo nebo,
 844 II |            njegov obraz ves prsten, z lopato iz trde ilovice izklesan. ~
 845 II |              je vrv in črno truplo je lopnilo na tla, vzdigalo se je,
 846 I  |             in da je obhajal sedmino. Lotila se ga je žalost. ~"Tako
 847 IV |              dolino v tisočerih belih lučih, tako belih, otožnih, kakor
 848 I  |              je tako sklenil, je bila mahoma vsa žalost pri kraju. Pil
 849 II |           izpod slamnatih, polgnilih, mahovitih streh kakor same krmežljave,
 850 II |             mu godi. Mlad je bil, ves majhen še, golobrad. Nič ne piše;
 851 II |            bil kdo narahlo potrkal na mali zvon; zaječalo je in je
 852 VI |           presekal." ~Ves žalosten in malodušen je stopil Marko v dvorano.
 853 VI |            Zmerom bolj je rasla plaha malodušnost v njegovem srcu in stopal
 854 III|            sijalo sonce. O, Marko, in malokdaj mi je sijalo! Videl sem
 855 VI |               s tabo je bil slepar in malopridnež. Opil se je bil na praznik
 856 I  |           daljnih krajev so prihajali malopridneži, da so pili za njegov denar,
 857 III|              usuli ti črni škrici, ti malopridni dohtarji in pijani baroni
 858 I  |        polotila žalost, bila pa je še manj globoka in še bolj kratka
 859 IV |              je skoro ni več spoznal. Manjša se mu je zdela, kakor sključena,
 860 V  |               in ne počitka. Truda ne marajo moje roke in lenobe so trudne.
 861 II |              k njemu; kralj Matjaž ni maral hlapcev; zapodil je iz dežele
 862 III|       razcapan, da bi me še cigani ne marali v družbo; moji čevlji nimajo
 863 I  |              duri in na pragu je stal Markov oče v dolgem kožuhu, črno
 864 V  |             njeno srce, ko je slišala Markove globoke vzdihe in jecajoče,
 865 I  |               hiše mrtvaški duh in iz Markovega srca je izginila žalost. ~
 866 VI |              Silna groza je prešinila Markovo srce. ~"Umrl je!" ~Vzdignil
 867 IV |              krčmar, jaz nisem tujec. Marsikatero merico sem izpraznil pri
 868 V  |           bila kava, še boljši je bil masleni kruh, teta Agata je bila
 869 V  |          prepevala: ~"Ostavi očeta in mater in hodi za menoj! Lahko
 870 V  |         postelje; ki mu ne branijo ne materine prošnje, ne ljubice lepe
 871 V  |              doma tišina in trohnoba, materinska prijaznost, ki je prej nikoli
 872 IV |     zasužnjeni, bičani, prišel je čas Matjažev! Po stoletnem delavniku
 873 V  |               bila napočila lepa doba Matjaževa. Morda bi se bil celo oženil.
 874 IV |              ga nosili, če bi ne bilo Matjaževe besede, če bi nenadoma ugasnila
 875 III|              Kaj ste se že naveličali Matjaževega kraljevanja? Kaj vam ne
 876 III|               Niso se vrnili v deželo Matjaževi časi, temveč časi tlake
 877 IV |           hotel. Kaj še nisi slišal o Matjaževih časih, ko je držal kmet
 878 V  |               Zakaj bi ne vzel, če ti mečejo še srajco pred noge? Bog
 879 VI |             in sulice; a na ščitih in mečih in kopjih svetla, mokra,
 880 II |          Gledal je, kako se je belila megla zmerom bolj, kako se je
 881 II |              nogo in pozdravilo ga je megleno jutro, mrzlo in vlažno.
 882 III|           zazdi nenadoma, da je začul mehàk vzdih iz noči, od neba,
 883 VI |          objel je, pobožal po toplih, mehkih licih zemljico, svojo mlado
 884 IV |             segel celo preko njegovih mej. Ali paša je velik gospod
 885 I  |          vrečo in ga je prepeljal čez mejo, nekrščansko pijanega, kakor
 886 I  |            voz -- tudi voz ni njegov! Mel si je oči vščipnil se je
 887 III|          najine ustnice. ~Tako sta se menila vso dolgo noč skoro do svetle
 888 V  |          prostorna in mehka, da je ne menjam za nobeno pernico: Bog sam
 889 I  |              kesanju in žalosti preko mere. Komaj so se posušile solze
 890 IV |              nisem tujec. Marsikatero merico sem izpraznil pri vas, ko
 891 IV |       pokopališču opolnoči in če sije mesec še tako svetlo. Kakor mrtveci
 892 III|              Romal sem po svetu dolge mesece in dolga leta. Godilo se
 893 I  |        listnico. Stopal je po širokih mestnih ulicah ponosen kakor cesar. ~"
 894 VI |           isti poti -- kakor otrok za metuljem! Kam sem se bil nameril,
 895 I  |         veselo družbo, med voznike in mešetarje. Takoj se je pobratil z
 896 I  |        zapihal mednje. ~"O prekanjeni mešetarji! O sleparski vozniki!" je
 897 IV |            razsvetljena, bele luči so migljale skozi noč. ~-- Tam je dvorana,
 898 III|          poklicati svojo hčerko, lepo Mileno. ~Prišla je, kako pridejo
 899 III|          drugi pa so šatorili kar pod milim nebom. To je bila svojat,
 900 III|             so zajokali od radosti in milobe. Tako preotožno je zdihovalo,
 901 I  |  kontrabantarji. ~Ali na svetu je vse minljivo, denar še celo. Vino je
 902 V  |           zaspi, da zadobi tvoje srce mir. Zagrnem ti okno, da ti
 903 V  |          kakor da bi ležal do vrata v mirni topli vodi. Zapuščenega
 904 VI |             se ga dotaknem? S pošteno mislijo prihajam." ~Doteknil se
 905 V  |         prijaznega in ljubeznivega še misliti ni mogoče, Marko pa ni bil
 906 II |      zavzdihnil, zakašljal. ~"Kaj res misliš, Marko, da ni umrl?" ~"Ni
 907 II |          vdrugič, telo se je krivilo, mišice so pokale pod potno srajco.
 908 II |                kakor da bi se kopal v mlačni vodi. ~"Glej, zdaj boš hlapec
 909 V  |             tvoje usmiljenje: daj mi, mlademu, koprnenja polnemu, da se
 910 V  |              sem imela, petero lepih, mladih fantov, da se je razgledovalo
 911 VI |           napoči tvoj veliki čas? Pol mladosti sem preživel koprneč, pol
 912 V  |             da ti postrežem z latvico mleka? Saj si pač lačen in žejen,
 913 III|             te prostrane dežele in iz mnogih mest. Sama oblizana gospoda,
 914 VI |           Marko se je kesal, kakor že mnogokdaj, zato ker mu je bilo ob
 915 III|            Ali paše naskrivaj storila mnogotero dobroto zatiranim tlačanom
 916 IV |               je ne božja ne človeška moč. ~Gledal je v noč, ki je
 917 II |      zastirajo okno in ga odgrinjajo. Močen, hladen veter piha od hriba,
 918 V  |            tabo mehka pernica; ti, ki močijo tvoje čevlje solze tvoje
 919 II |           Prokleta!" ~Udaril je z vso močjo, da se je razškropila v
 920 IV |              in mi je točil v kozarec močnega vina. Tako me je upijanil
 921 III|               plesa, pametna misel ni mogla vanjo. Tako sem povezal
 922 V  |           zgodilo, da je obolelo srce mojemu bratrancu, najmlajšemu vašemu
 923 VI |               mečih in kopjih svetla, mokra, kamenena plast, trda skorja,
 924 VI |             je molčal in se ni ganil; molčala sta oproda in se nista genila
 925 III|           sedel za mizo ter izpraznil molče troje kozarcev po vrsti.
 926 V  |       nerodovitna samevajo zdaj; zdaj molči večer -- ukalo je takrat
 927 IV |          upognjen do pasu, v roki črn molek, ki je visel do tal. Siv
 928 III|           Pripoveduj, kako si bil šel molit na grob očeta." ~Dolgo je
 929 IV |              da Bog še ni slišal take molitve. Ali paša moži svojo hčer
 930 III|               vse sladkosti polne, je moral povesiti glavo, ker bi se
 931 III|             prečudno nežna, da jih je morala skrivati vročemu soncu in
 932 IV |               in se napoti v svet! Ne moreš: tudi popotna palica ni
 933 III|         prasci in piščanci, ki se vam motajo okoli nog pečeni in ocvrti? --
 934 II |             globoko sključen. Ni imel motike v rokah, Bog vedi, kaj je
 935 III|              brezsrčnega in okrutnega moža, tako je tudi prelepa hčerka
 936 II |             spal? Ko je že hlad in se mrači v dolini. ~Pod kozolcem
 937 II |             solze so mu omočile lica. Mračilo se je, zmerom bolj sivi
 938 VI |               pošteno, dospem še pred mrakom. Oj, zdaj pa zbogom, ti
 939 III|              na obzorju so orale črne mravlje, ozirale se trudne na beli
 940 I  |                In res so prišli kmalu mrazovi od severa, zapadel je zgoden
 941 V  |       Vzdramil se je, vztrepetal je v mrazu. Ob zglavju je slonela teta
 942 IV |                prezgodaj sključenega, mrkega, temnega. Hodil je, kakor
 943 VI |            niso na Marka. Stopil je k mrkemu, belobradatemu, hudo oboroženemu
 944 I  |               bi bili odnesli pravkar mrliča odtod!" ~Šel je dalje, šel
 945 IV |               otožnih, kakor sveče ob mrtvaškem odru. Tudi na njegov obraz
 946 V  |            bele in koščene kakor roke mrtveca in belota njenih lic je
 947 IV |           mesec še tako svetlo. Kakor mrtveci so bili ljudje, ki jih je
 948 IV |            groze. Zjutraj bi ga našli mrtvega pod oknom, s spačenim obrazom
 949 VI |           svetila je z mirnim, belim, mrtvim plamenom; plamen sam je
 950 II |               se je nebo, zapihali so mrzli vetrovi in Marko je potisnil
 951 V  |             Odkod prihajaš? Kod si se mudil tak dolgo, da se nisi nič
 952 V  |         kipelo njegovo srce. ~"Kaj se mudim? Kaj še odlašam?" ~Ozrl
 953 V  |               in ga je klical: Kaj se mudiš, kaj še odlašaš? ~"Tako
 954 I  |              plačal!" ~"Kdaj?"  "O ti muha sitna, ti! Kaj se bojiš
 955 VI |           sladkem dremežu pod jablano muhe ne nagajale. No, pobegnil
 956 IV |            prihajaš tod mimo, le urno nadaljuj svojo pot, zakaj žalost
 957 VI |              časa porojena; kaj bi ga nadlegoval? Hudo je tako življenje,
 958 IV |              te je doletela in kakšna nadloga te je tako hudo potrla? ~--
 959 IV |             Klical je in je priklical nadložnega starca; prišel je in je
 960 II |             se ni več ozrl. ~"Starec, nadložni! Kam boš zdaj s tem sključenim
 961 II |              gospod. Hišo ima v dvoje nadstropij, belo hišo z zelenimi okni.
 962 I  |              dokler ni pijan in napol nag obležal na cesti, ljudem
 963 III|               da bi predel pravde ter nagajal ljubljanskim natakaricam? ~
 964 VI |           dremežu pod jablano muhe ne nagajale. No, pobegnil sem, budalo,
 965 I  |              In pozno popoldne je že, nagiba se sonce na večerno stran.
 966 V  |              je gledal in ko se ga je nagledal, je šel dalje svojo trudno
 967 V  |          ljubeznivi, in daj, da se te nagledam, kakor mi srce želi. Toliko
 968 III|               s tako sladkim glasom? ~Nagnila je glavo in beli obraz je
 969 IV |          velikem stolu, glavo globoko nagnjeno nazaj, roke na kolenih.
 970 V  |            Marko, stopi v izbo, da te nahranim in napojim in da ti napravim
 971 III| najkorenitejši pijanec in pri ženskah najhujši nesramnež. Baron Peter je
 972 III|           ugašala. Ali paša je klical najimenitnejše zdravnike, toda njih učenost
 973 III|            družbi največji razgrajač, najkorenitejši pijanec in pri ženskah najhujši
 974 III|           vesel, ko sem zadobil nocoj najlepše kraljestvo, kakršnega nima
 975 III|             sočnate senožeti, njegovi najlepši gozdovi. Kmetom je ostalo
 976 V  |        obolelo srce mojemu bratrancu, najmlajšemu vašemu sinu, ki je bil vašega
 977 III|              se je razjokal. Ko se je najokal, je zagodel pesem, tako
 978 I  |                ampak Marko je šel rad najprvi iz cerkve in poslednji iz
 979 I  |               bila žalost in sramota. Najprvo je zapravil ves denar, nato
 980 II |             niti klasu, vinograd niti najslabše kislice. Vse nadloge so
 981 III|              gosta; dišala so na mizi najslastnejša jedila, v steklenicah se
 982 III|               se Bogu usmili. Ob času najveselejšega matjaževanja niso doživeli
 983 II |                Če bi stopil človek na najvišji hrib, bi ne pregledal njegove
 984 III|             steklenicah se je iskrila najžlahtnejša starina. Godec pa skoro
 985 IV |           cunjah, z zlatom in srebrom nakičeni. Osleparili so kralja Matjaža
 986 III|              faro Bog vedi po kakšnem naključju, mlad godec, ki je bil tako
 987 III|             ob životu so visele roke, nalahko je klonila glava, dolge
 988 I  |              spodobilo, nato pa ga je naložil kakor vrečo in ga je prepeljal
 989 I  |                 In kolikor bolj jo je namakal v vinu, toliko bolj živa
 990 III|      pijančevanja poglavitni vzrok in namen. Tako kakor so pozabili
 991 V  |                Kam te vodi? Kam se je namerila tvoja noga, smelo samosvoja,
 992 VI |             moje srce, kam si se bilo namerilo, ko si tako zaukalo? Zdaj
 993 VI |             sredi dvorane. ~"Kaj bo z nami, o kralj Matjaž, če se ne
 994 II |                Oziral se je po deželi naokrog in čudil se je, kako zelo
 995 V  |         brazde vanj, le solze ga bodo napajale; ne bo se zasvetil več v
 996 I  |              branil. Ampak zastonj ne napajam postopačev. Zbogom, Marko!" ~
 997 IV |               in zasmehljivo so se mu napele ustnice, če se je spomnil
 998 IV |             gomilo lesenega križa, ne napisali imena in letnice? ~-- Ali
 999 V  |              dnevi, tudi meni bi bila napočila lepa doba Matjaževa. Morda
1000 V  |               me in bi me pogostil in napojil, kakor se spodobi in bi
1001 V  |               izbo, da te nahranim in napojim in da ti napravim mehko