Part

1002 I  |              bile besede. Kmalu pa je napolnil izbo veseli vinski duh in
1003 IV |       poslušal in neskončna miloba je napolnila njegovo srce. Tako proseča
1004 IV |     matjaževanju! ~Silno koprnenje je napolnilo zrak; privihralo je z vetrom,
1005 III|              je poljubil; nato sta se napotila k mizi, med strmečo družbo
1006 II |              zasmejalo in misli so se napotile v Matjaževo deželo. ~Ujec
1007 III|        razmeknili in so se vzdignili, napotili so se v tuje dežele. ~"Ali
1008 III|                Ali paša je bil ukazal napraviti mehko posteljo, da bi prenočil
1009 VI |            desno, na levo, brez smeri naprej, nazaj po isti poti -- kakor
1010 II |             našel. Zbogom, starec, pa naroči mi pozdrav za sina, amerikanca,
1011 II |              gospodar, zbogom, botra! Naročita mi pozdrav za kralja Matjaža!" ~
1012 III|               dežela, spoznal sem vse narode na zemlji, gore sem preplezal,
1013 V  |               sopar, globoko je sopla nasičena, odpočita zemlja. ~"Kako
1014 III|               prelepa hčerka Ali paše naskrivaj storila mnogotero dobroto
1015 I  |           ugledal v izbi luč. Ozre se naskrivoma skozi okno: hlapec in dekla
1016 IV |        Okamenel je prešerni in zlobni nasmeh na njegovih ustnicah. ~--
1017 III|              tako srečen, da bi se mu nasmehnile njene ustnice. Hodila je
1018 V  |               tudi njegovo srce se je nasmehnilo; občutilo je radost, tako
1019 III|              s hriba v gozd ter se je nastanil v koči, ki je samevala razpala
1020 III|              ter nagajal ljubljanskim natakaricam? ~Tedaj pa se je zgodilo,
1021 I  |              obraz od srda in sramu.  Natihem pa je premišljeval: "Težko
1022 VI |             da sem se ravnal po lepih naukih svojega očeta in drugih
1023 I  |             posušile solze na obrazu, nauxxx je bilo že tudi srce mirno
1024 III|               se je vse izpremenilo. ~Navada je bila, da so sedeli v
1025 I  |            zanesle, kakor so bile pač navajene, naravnost v krčmo. ~Nič
1026 IV |         sladko zaspal. ~Zjutraj mu je naznanil krčmar: ~-- Velike gostbe
1027 IV |               zelene senožeti, kje je naš temni, šumeči gozd? V enem
1028 III|            odkod, čudno našemljene in naščepirjene babnice, ki bi krščanski
1029 III|           grad, Bog vedi odkod, čudno našemljene in naščepirjene babnice,
1030 IV |              osteklele oči in je niso našle; skozi odprte duri je pihal
1031 IV |               od groze. Zjutraj bi ga našli mrtvega pod oknom, s spačenim
1032 III|              podoba, kakor od Boga iz nebes poslana, da bi se spokorili
1033 IV |               od grada se je spustila nebeška podoba, bela nevesta, in
1034 V  |     pozdravljali debelega Marka kakor nebeškega angela. Pljunil bi bil Marko,
1035 VI |              življenju. Zgodilo se je nebeško čudo: zašumel je gozd v
1036 IV |               je bil dotaknil ženin z nečisto roko in je uvenela prezgodaj?
1037 III|               gospod, bolj okruten in nečloveški, nego katerikoli nemški
1038 VI |             se je bil na praznik tako nečloveško, da je obležal ob cesti
1039 III|                pa si privošči komaj v nedeljo kozarec kislice. Kakšna
1040 V  |              pokoj, Ali paša; umrl si nedolžen in brez greha!" ~Nato pa
1041 III|       dohtarji in pijani baroni na to nedolžno pokrajino in devetkrat se
1042 VI |              ti si moje koprnenje, ti nedosegljiva, tako nenadoma, po nevrednem
1043 II |             je bil užaljen nad toliko nehvaležnostjo in je umrl. Z njim pa je
1044 V  |             in življenju, je hodil po neizmernem pokopališču; še zasmejati
1045 IV |            bogate kleti, odprli so se neizmerni sodje in v potokih je teklo
1046 II |               veličasten v svoji črni neizmernosti, v neskončnem šumenju, tako
1047 VI |            bile uročene; strmele so z neizrečenim občudovanjem in prebolestno
1048 II |         gospodarja. ~Marko je stresel nejevoljen z glavo. ~"No, zdaj kriči
1049 II |                vzdihujoči v upanju, v nejevolji vdani. ~"O, vi vsi, vi vsi!"
1050 III|              bil grad pretesen zanje. Nekateri so nočevali v krčmi in po
1051 I  |               je noč; utrudili so se, nekaterim so klonile glave in nekdo
1052 III|             življenja. ~Zgodilo se je nekega dne, da je prišel v tisto
1053 II |           svet in življenje je dolgo: nekje, nekoč, kjerkoli, kadarkoli
1054 I  |            Marku. ~"O ti pijana duša, nekrščanska, ne zmerjaj mojih konj,
1055 VI |           tako je bilo poti, iskanja, nemira željno njegovo srce. Dokler
1056 V  |       svinjine. Njen obraz je bil ves nemiren, dvoje kapelj krvi je bilo
1057 V  |           Agate so jokale in koprnele nemirne misli. In zdihoval je v
1058 III|            groze osteklelo oko, romal nemirni njen duh v dolgem belem
1059 VI |              Slabo si spal, godec, in nemirno si sanjal; počitka in zajtrka
1060 III|           nečloveški, nego katerikoli nemški baron; zató so mu dali kmetje
1061 III|              pobegnilo na Hrvaško, na Nemško in v Ameriko, ostali pa
1062 V  |           rodila takrat naša polja -- neobdelana in nerodovitna samevajo
1063 II |             ves že sama grobna gruda, neoškropljena, razpokana in nerodovita. ~"
1064 V  |            tvojem čelu in da utihnejo nepokojne misli." ~Marko pa je videl
1065 III|               tam neobdelano, senožet nepokošena; Bog je pošiljal dež, pa
1066 V  |              porastlo. Ceste grapave, neposute in nerazvožene, kakor da
1067 VI |         stresal kip od kamena: trd in nepremičen, globoko v tla ukopan; vlaga
1068 VI |              molil? Še Bogu je zoprna neprestana molitev, iz lenobe in dolgega
1069 VI |       ukazovalo!" ~Spoznaval je svojo nepridnost in lahkovernost, ihtel je
1070 V  |                ki je bila vsa tiha in neprijazna. Kmetje so delali na polju;
1071 I  |          Marko?" ~Začudil se je Marko neprijaznemu pozdravu. ~"E, kaj bi! Še
1072 V  |           globoke vzdihe in jecajoče, nerazumljive besede. Še so se poznali
1073 VI |               njegovo življenje; tako nerazumljivo, srečno-nesrečno nekoč,
1074 V  |            Ceste grapave, neposute in nerazvožene, kakor da nikoli ni stopila
1075 IV |          dvorano na srebrnem krožniku neroden služabnik, pa se je spotaknil
1076 IV |          opotekale proti holmu, tolpe nerodnih sužnjev, ki so omahovali
1077 II |           neoškropljena, razpokana in nerodovita. ~"V tistih časih ni bilo
1078 II |           kakor kepa trde, razpokane, nerodovite zemlje. In je pogledal Marku
1079 IV |               Popotnik je poslušal in neskončna miloba je napolnila njegovo
1080 II |            svoji črni neizmernosti, v neskončnem šumenju, tako srce stiskajoč,
1081 II |          grenke misli. ~"Kako sem bil nespameten in kako nehvaležen! Šel
1082 II |             Čisto sem pozabil v svoji nespameti, da sem se bil napotil k
1083 III|              najine ustnice. ~-- Kako nespametna je tvoja žalost, o Milena!
1084 II |               bil kdo rekel: Saj niso nespametne tvoje misli; tako je bilo
1085 VI |           veselo in utolaženo. ~"Kako nespametno sem tarnal, kako veliko
1086 III|               in pri ženskah najhujši nesramnež. Baron Peter je bil debelušen
1087 IV |        Povejte mi, botra, kakšna huda nesreča vas je zadela, da se je
1088 VI |            zdaj moj delež? Večna pot, nestalno potikanje, grenko kesanje.
1089 III|            neprestano pijan. ~-- Kako neumen sem bil -- je pomislil --
1090 III|          praznik. Nihče ni verjel tem neumnim bajkam, ampak lepo je vendar,
1091 VI |              do zadnje besede! In ti, neumno srce, si verjelo!"  Marko
1092 VI |              pot po prostranem svetu. Neumrljiv je, ker je neumrljivo moje
1093 VI |        neumrljivo moje srce in ker je neumrljiva lepota tvojih oči." ~Tisto
1094 III|            izobilici. Ali paša je bil neusmiljen gospod, bolj okruten in
1095 V  |           občutim tvoje žalosti. Tako neusmiljena je tvoja ljubezen, tako
1096 IV |               svojih sosedov, na njih neutolažljivo, neumrljivo koprnenje, tolikokrat
1097 III|             roke so bile bele in dela nevajene, v glavi mi je šumelo od
1098 IV |       osleparil in nas. Ampak strašno nevarno je, norčevati se iz kralja
1099 IV |            pol resnica pol že lepa in neverjetna bajka; ob spominih je zakljuvalo
1100 II |           življenja, o krčmar, slepar neverni!" ~Tak je bil Marko, sebi
1101 VI |                 Šel je dalje, truden, nevesel, brez koprnenja; v gozdu
1102 IV |          zaspal pod mizo. Povej mi, o nevestica, zakaj pa so bledela tvoja
1103 IV |             zli duhovi, uročenim očem nevidni, grohotajoči se in preklinjajoči.
1104 VI |           ampak Bog sam me je poslal, nevrednega poslanca mojega rodu, da
1105 VI |       nedosegljiva, tako nenadoma, po nevrednem dosežena. Kje sem te iskal,
1106 III|               sveta, glej jaz grešnik nevredni klečim pred teboj. Ne zavrzi
1107 III|             in s spoznanjem je prišla nezadovoljnost. Ko jim je govoril prekanjeni
1108 II |            bil ves nekrščanski, plah, nezaupljiv, obraz hudodelca, ki so
1109 IV |              Krčmar se je ozrl nanj z nezaupljivim pogledom. ~-- Ne poznam
1110 I  |         popival ter napajal znance in neznance. Zaslovel je po vsej fari
1111 IV |        stiskalo od čudne bolečine, od neznanega strahu. Gledal je in poslušal,
1112 VI |             Kam? Vprašanje, popotniku neznano. Kje je konec, zaželjeni
1113 III|              ampak pohujšalo je ljudi neznansko. Prišlo je mednje spoznanje
1114 V  |            Starka, prezgodaj osivela, nezvesto zapuščena, hirajoča v koprnenju. ~"
1115 III|              Tako so prihajali v grad neštevilni gostje iz vseh gradov te
1116 IV |             svilena rokavica na njeni nežni roki? O, ali pa morda da
1117 III|            lepoti, po belem oblačilu, nežnih licih in sramežljivih očeh.
1118 I  |               pestjo po čelu. ~"O jaz ničvrednež, nesrečnež! O jaz Marko,
1119 III|              ranila. O njenih očeh pa nikakor ni mogoče govoriti s tolikim
1120 I  |               kolobarju in niso mogle nikamor. ~"Kdaj pa je šlo vse? Kam
1121 III|          marali v družbo; moji čevlji nimajo podplatov, suknja se še
1122 VI |        prestrašili cigani. "Nikoli še nismo slišali take pesmi in ni
1123 II |            spečo, siromašno in pusto. Nizke koče so stale ob poti; ne
1124 IV |             jih bo izročil zlodeju in njegovemu ognju. ~Krčmarjevo kesanje
1125 I  |                Moj ded je bil rojen v njej in moj oče; moja zibka je
1126 IV |                  Glej, sosed, to lepo njivo, ki se ziblje živa v soncu!
1127 V  |         starci, gledali so čemerno in noben mu ni odzdravil. ~"Kaj tukaj
1128 VI |              nobeno oko se ni odprlo, nobena guba ni zašumela. Brezglasno
1129 III|        slišala ni šuma in razumela ni nobene sladke besede, ki so frfotale
1130 V  |               izbiro: ne zapode me od nobenega praga; pijače kolikor je
1131 VI |      imenitnega, da mu ni enakega pod nobenim cesarstvom. Ostani pri nas,
1132 III|           pretesen zanje. Nekateri so nočevali v krčmi in po kmetiških
1133 III|              je in pije in se iz Boga norca dela. Snubec je stopal snubcu
1134 IV |             Ampak strašno nevarno je, norčevati se iz kralja in njegove
1135 VI |            list ve, v kateri smeri ga nosi veter in da ne bo z burjo
1136 IV |            živeli brez njega? Zdaj še nosijo svoj jarem, kako bi ga nosili,
1137 IV |         nosijo svoj jarem, kako bi ga nosili, če bi ne bilo Matjaževe
1138 I  |          prijazna hišica! Le pripravi novcev, le kmalu prinesi obresti --
1139 I  |               bili bankovci, še čisto novi, in Marku je bilo prijetno
1140 I  |              je! Zdaj je treba začeti novo življenje. Čas je še!" ~
1141 V  |               jih ne zasužnjil, če ti nudijo roke in hrbet? Zakaj bi
1142 V  |              Ogovarjal me je in mi je nudil roko." ~Prestrašila se je
1143 V  |        njegovo srce se je nasmehnilo; občutilo je radost, tako veliko in
1144 V  |          vidim tvojih solz, majka, ne občutim tvoje žalosti. Tako neusmiljena
1145 II |               jim je s tako prijetnim občutkom, kakor da bi se kopal v
1146 V  |                prijela ga je trdno za obe roki. ~"Ostani, ne hodi,
1147 III|             uri. Spomni me jutri pred obedom. ~Utrudile so ga dolge besede,
1148 II |           stoji na pragu in mu seže v obedve roki in ga povede v izbo.
1149 V  |           rodu in cehu, namesto da bi obesil culo na palico ter se napotil
1150 I  |               mu je umrl oče in da je obhajal sedmino. Lotila se ga je
1151 III|             jutra do večera, pa bi ne obhodil njegove zemlje. Njegova
1152 II |            skedenj in kašča. V toliki obilici pa so se ljudje prevzeli
1153 I  |         goljufi-kvartopirci, da so ga obirali po cigansko. Dobro se je
1154 III|           moje roke, da te sprejmejo, objamejo. Pridi, moj dragi godec,
1155 VI |              rad? Poljubi me rajši in objemi, nama obema v tolažbo in
1156 III|              srce se mu je smejalo od objesti. Kolikor daleč mu je segel
1157 IV |      pokopališču. Ne vesele pesmi, ne objestnega ukanja; še sonce samo je
1158 VI |               padel na obraz. ~Ihteč, objokan se je zdramil Marko. ~"Hej,
1159 I  |              vse rosno je bilo, kakor objokano. Glej -- polja pomendrana,
1160 IV |            rdeči plameni in silen črn oblak je prepregel nebo od izhoda
1161 VI |               ni bilo na nebu in tudi oblaka ne, ki bi ga zakrival. Marko
1162 IV |           zarja, ki je prodirala izza oblakov in silni plamen, ki je bil
1163 VI |              za laket mladega, bahato oblečenega oprodo, ali kakor da bi
1164 VI |          vranovo perje se je svetilo, oblečeno v kamen. ~"Umrl!" je vzkliknil
1165 IV |        zježili lasje, obraz bi mu bil obledel in srce bi mu bilo oledenelo
1166 III|            njegova ljubezen, da so mu obledela in upadla lica še tisto
1167 III|        razločila njegova polt od bele obleke. Šivilje, ki so ji šivale
1168 VI |             je stala kamenita miza na oblem, gladkem kamenu. Za mizo
1169 IV |               v dolgih požirkih in so obležali. Svetila jim je dvojna bakla:
1170 II |               dan je bil; kakor božje obličje se je svetilo nebo. Marko
1171 III|               in iz mnogih mest. Sama oblizana gospoda, suhi škrici, rdečenosi
1172 III|            brezbožna in z vsemi grehi obložena, da se Bogu usmili. Ob času
1173 IV |               kosami in srpi in cepci oborožena se vali rjoveča drhal po
1174 VI |           mrkemu, belobradatemu, hudo oboroženemu starcu in se je doteknil
1175 IV |         mrtvega pod oknom, s spačenim obrazom in stisnjenimi pestmi. ~
1176 II |             kakor da bi ga z britvijo obril in hiša je pogorela s skednjem
1177 IV |            usmili. Ko je vstal, si je obrisal ustnice z dlanjo, ozrl se
1178 VI |           ustnice koprne po tvojih in obrisala bom s temi črnimi lasmi
1179 I  |         splesnil med njimi! Kam bi se obrnil? Tam doli na Hrvaškem, tam
1180 II |               bile skrite pod težkimi obrvmi, pod temnim čelom. ~"Ti
1181 II |            stal kozolec. ~Popotnik je obstrmel in je vzkliknil: ~"Kaj nisi
1182 III|       Prešerna družba je umolknila in obstrmela. ~Prvikrat so se odprle
1183 III|               svoje čudežne gosli, so obstrmeli kmetje v dolini in so se
1184 II |               silnega strahu, proseč, obupajoč. Kakor da je zacvilil v
1185 III|                vse do sončne megle na obzorju so orale črne mravlje, ozirale
1186 VI |           prstom ni zganil. ~Marka je obšel velik strah. ~"O, povejte
1187 II |             prisodi domačemu človeku. Obšle so ga vesele misli in vdal
1188 IV |             privrelo iz globočine. In obšlo ga je kakor sočutje. ~--
1189 VI |             Tako je bil Marko uročen, očaran in zaljubljen, da ni okusil
1190 V  |             je pokrižal in je pomolil očenaš. ~"Bog ti dodeli večni pokoj,
1191 III|               ni legel in ni zatisnil očesa vso noč. Slonel je ob oknu
1192 IV |               ozrl nanjo z usmiljenim očesom. Kesanje se trka na prsi,
1193 III|          Izbral sem ti ga po vesti in očetovskem srcu. Baron Peter je tvoj
1194 I  |                  O cigani, kako so me ociganili!" ~Voznik se je okrenil. ~"
1195 III|              je bil njegov glas, tako očitajoč. In zgrabil sem popotno
1196 I  |         vzdignil polni kozarec. ~"Ej, očka, Bog vam daj večni pokoj, --
1197 IV |             grmado, njih uboge ožgane očrnele peroti krilijo plaho nad
1198 IV |        srebrne posode; plamen sega po očrnelih podobah v bakrenih okvirjih.
1199 II |                In sta legla in sta se odela; hladna je bila noč. ~Zašumelo
1200 IV |              dobro se zavij, gorko se odeni, da ti ne bo mraz, ko bova
1201 I  |                Zasmejal se je kramar, oderuh. ~"Glej, Marko! Glej in
1202 I  |          svetu sem bil, po svetu!" je odgovarjal Marko in ni povedal, da
1203 IV |            grlih? ~Povesili so glave; odgovor je kipel iz srca, beseda
1204 II |           Zašumelo je v slami, nič ni odgovorilo. ~Marko se je pokrižal. ~"
1205 III|             zavozlano, da ti ne morem odgovoriti nanje ob tej lenobni uri.
1206 II |            neba, zastirajo okno in ga odgrinjajo. Močen, hladen veter piha
1207 I  |             pa Bog s teboj!" ~Tako je odhajal Marko, kakor da bi ga bil
1208 III|             Ali paša je bil pijan, ni odjenjal. ~-- Jaz bi pa le rad vedel,
1209 IV |              se vrni v daljno deželo, odkoder si prišel. ~Kmet ni pozdravil
1210 IV |              prevalil se po holmu ter odkotalil v dolino. Prikazal se je
1211 IV |            poklonim do pasu ter se ne odkrijem do črne zemlje. Tvoj oče
1212 III|              kmetje v dolini in so se odkrili, kakor da bi bili zaslišali
1213 VI |               brezdanjo globočino. ~Z odkrito glavo, plah in ponižen je
1214 V  |                  Kaj se mudim? Kaj še odlašam?" ~Ozrl se je skozi okno:
1215 I  |              da bom vedel, kje naj te odložim!" ~Marko se je začudil in
1216 VI |              Marko, "in tako čudno je odmeval moj glas po tej tihi dvorani,
1217 VI |         stopal je po prstih, da bi ne odmevali njegovi koraki, ne zbudili
1218 I  |             pusto -- kakor da bi bili odnesli pravkar mrliča odtod!" ~
1219 IV |            drhaljo, družijo se z njo, odpirajo ji duri in okna, klet in
1220 V  |            Veter je pihal skozi izbe, odpiral je okna in duri, težki vzduh
1221 I  |          kakor da bi mu bila povodenj odplavila svet. Naposled Marko še
1222 II |               kozolec ne moj ne tvoj. Odpočij si in če te je volja, mi
1223 VI |               druge poti. Kjerkoli si odpočijete, počijem z vami, dokler
1224 V  |           bilo. "Samo nekoliko sem si odpočil, zato ker sem bil truden.
1225 V  |            globoko je sopla nasičena, odpočita zemlja. ~"Kako pa je bilo
1226 II |       graščake, biriče in financarje, odpravil je desetino in davke in
1227 IV |            jim nastežaj bogate kleti, odprli so se neizmerni sodje in
1228 VI |             nobeden, nobeno oko se ni odprlo, nobena guba ni zašumela.
1229 IV |           pravice pijano. Nastežaj je odprta klet -- oj, ljudje, zasužnjeni,
1230 III|              krščanskega ni zaslužil. Odpustil ni niti groša in obresti
1231 IV |           zemljica, prišel sem, da te odrešim! ~In je legel in je sladko
1232 IV |         svetijo v daljavi? Ne more se odrešiti sam, zatorej blagor mu,
1233 IV |              kakor sveče ob mrtvaškem odru. Tudi na njegov obraz so
1234 I  |               udari včasi ob skalo in odskoči, nato hiti še urneje v dolino. ~
1235 III|              sem velik grešnik in sem odslužil že vnaprej vse nadloge in
1236 III|         izpovedaval in da bi ti dajal odvezo. Postelji si, ko si truden
1237 IV |          sodba in podkrižal jo je; ne odvrnila bi je ne božja ne človeška
1238 IV |               Pozdravljen, Ali paša! ~Odzdrava ni bilo; sto grozepolnih
1239 II |               jim je odkril in jim je odzdravljal prijazno. Videl je, da mu
1240 I  |              ga bilo mar, da so se ga ogibali vsi krščanski ljudje. ~Nič
1241 V  |             tak dolgo, da se nisi nič oglasil pri meni, zapuščeni starki?" ~"
1242 IV |               ramah. Morda so se bili oglasili od daleč zvonki spomini
1243 I  |     zakljuvalo mu je kesanje v srcu. ~Ogledal se je: pobit po rokah, ves
1244 I  |           potepuh, kakor se mu človek ogne, če ga sreča na cesti. ~"
1245 I  |               ga je sosed in se ga je ognil. "Kaj te ni sram lepega
1246 IV |          Dvoje rdečih plamenov, dvoje ognjenih rok se je vzdignilo, v silnem
1247 III|             takrat Bog z žveplenim in ognjenim dežjem, bi niti enega pravičnega
1248 II |               brez greha, nikar me ne ogovarjaj, mene grešnika, ki nisem
1249 V  |         bratranec, vaš najmlajši sin. Ogovarjal me je in mi je nudil roko." ~
1250 VI |              je spodobno odkril in je ogovoril tistega vojščaka, ki je
1251 VI |              Kaj bi mi zameril, če ga ogovorim glasneje in če se ga dotaknem?
1252 VI |               sem ti storil, da me ne ogovoriš? Kaj se nisi še naspal,
1253 II |                Še suknje ne, da bi se ogrnil, o! Pa stoji hiša tam doli,
1254 VI |          okoli mize; na glavi je imel ogrsko čepico z dolgim peresom.
1255 I  |             streznil Marko. ~"Ali sta ohromeli, kljuseti?" je zaklical
1256 IV |              okna; zaspano je svetila okajena svetilka na stropu. ~Popotnik
1257 IV |              nad mizo. Steklo je bilo okajeno in v umazani rumenkasti
1258 VI |           videl. Še obleka njegova je okamenela; guba na plašču se ne vda
1259 VI |             je njegove roke, ki se je oklepala ratišča. ~"Hej, ti hrabri
1260 I  |            prihrule izza gore; drevje okleščeno, golo. ~Stopil je Marko
1261 IV |               bi ga našli mrtvega pod oknom, s spačenim obrazom in stisnjenimi
1262 II |               tako sključen, težak in okoren, kakor stari hlapec in kakor
1263 II |             izbi, razbijajo po podu z okornimi škornji, smejo se s tujim
1264 IV |             in belo rjuho ovito okoli okostnika.  Samotno in žalostno pokopališče
1265 VI |               dvorane, z dolgimi meči okrašene? Kje so tvoji hrabri vojščaki,
1266 VI |             je bila izdolbena globoka okrogla jamica, kaplja na kapljo
1267 V  |          Marko, siromak!" ~Še so bile okrogle njegove roke in tudi lica
1268 III|               neusmiljen gospod, bolj okruten in nečloveški, nego katerikoli
1269 III|          volji svojega brezsrčnega in okrutnega moža, tako je tudi prelepa
1270 IV |          razhojeno blato kloni glava, okrvavljene, blatne oči iščejo zlati
1271 II |              v jutranjem soncu, kakor okrvavljeno. Njegov obraz je bil trd
1272 IV |           očrnelih podobah v bakrenih okvirjih. Milost! Dvoje rdečih plamenov,
1273 IV |             ko nisi hotel z mano pred oltar. Kje imaš konja in voz? ~--
1274 III|             pozabil name? Kaj je tako omahljiva ljubezen tvojega srca? Glej,
1275 III|             toda opotekel se je in je omahnil; omamila ga je čista lepota
1276 VI |        daljavo. Trudna je vzkriknila, omahnila na zemljo, Marko je povesil
1277 I  |               kozarca?" ~In vstali so omahovaje in so trkali, da je lilo
1278 VI |            starcu; preko sto sežnjev. Omahoval je, klonil je globoko; dospel
1279 VI |               noge so se tresle in so omahovale. Počasi, varno, ob dveh
1280 IV |               nerodnih sužnjev, ki so omahovali kakor v poluspanju, ker
1281 IV |              boj, popotnik, in nič ne omahuj. Sam kralj Matjaž te je
1282 VI |               mu šibila, plah, pijan, omahujoč se je približal mizi, doteknil
1283 V  |       poslušaj sladkih bajk, da ti ne omamijo lahkovernega srca. Tudi
1284 III|         opotekel se je in je omahnil; omamila ga je čista lepota neveste
1285 V  |             kakor težàk vonj in jo je omamilo. ~Pol že v spanju, že skoro
1286 III|        zaljubljenost srca, od teh oči omamljenega. Če so se uprle v človeka,
1287 III|               hipu zaspal. ~Milena je omedlela. ~Ali paša se je namenil,
1288 V  |           pokopališču. ~Z žalostnimi, omeglelimi očmi je gledal na polja,
1289 I  |               in so se mu misli močno omeglile, se mu je zazdelo, da ga
1290 II |             potepuh!" ~In solze so mu omočile lica. Mračilo se je, zmerom
1291 III|            brbljale in pripovedovale, ona ni slišala ničesar. Skozi
1292 Inc|               kralj Matjaž kraljôval,~onda bo kmetič dobro kmetôval."~
1293 IV |           visočine, kroži roke, dvoje onemoglih peroti, izgine v dimu; za
1294 II |             je Marko in takoj so bile onstran morja njegove misli. Tam
1295 VI |            bil slepar in malopridnež. Opil se je bil na praznik tako
1296 VI |          visokem prestolu. Komolce je opiral na mizo, glavo v dlani;
1297 VI |             vojščaki v dolgih vrstah, opirali so se ob dolge meče, klonili
1298 III|             poznane silne ljubezni. Z opletajočimi koraki se je bližal svoji
1299 I  |           govoril z nikomer. Sedel je opoldne za mizo in je lomil kruh,
1300 IV |              vzdigale iz tal in so se opotekale proti holmu, tolpe nerodnih
1301 III|               da bi se poklonil, toda opotekel se je in je omahnil; omamila
1302 III|               suženjstva. Kmet ni več opravljal svojega dela na svojem polju;
1303 V  |              kraje, je bil ves tih in oprašen in še sonce, še to visoko
1304 V  |        harmoniko, ki je ležala v kotu oprašena in pozabljena. Dotaknil
1305 V  |               popotniškega življenja. Oprl se je z žalostnim pogledom
1306 VI |            mladega, bahato oblečenega oprodo, ali kakor da bi stresal
1307 VI |             prestolu je slonelo dvoje oprodov; gologlava sta bila in rdeče
1308 VI |           Matjažu, kadar te pozove?" ~Oprodove ustnice so se smehljale,
1309 III|     razgledaval po svojem kraljestvu. Opustil je kupčijo in krčmo in kmetovanje
1310 III|            pravica je to na svetu? In opustili so delo in trud in pričelo
1311 III|             vse neumne in zaspane, na opustošena polja, kakor živino. Ni
1312 V  |                le žalost in samota bo orala zdaj brazde vanj, le solze
1313 III|            sončne megle na obzorju so orale črne mravlje, ozirale se
1314 I  |              se je zasmejal veselo. ~"Orali ste in ste sejali, o ljudje; --
1315 II |            moje. In to ni moje polje; orjem in sejem, želi pa bodo tuji
1316 I  |               lepega dneva, Marko? Ne orješ, ne seješ, kako boš žel?" ~
1317 VI |          pokrila po obrazu, plašču in orožju s tanko, svetlo, kameneno
1318 V  |              udušeno, neobdelano in z osatom in plevelom porastlo. Ceste
1319 VI |             se ne zdramiš nikoli več? Osirotelo bi naše srce, pusto bi bilo,
1320 VI |               izmed njih, že nekoliko osivel, že nekoliko upognjen, je
1321 V  |             dojila. Starka, prezgodaj osivela, nezvesto zapuščena, hirajoča
1322 V  |              usmiljen obraz, pramenič osivelih las je bil zdrknil na čelo;
1323 IV |           rodna zemlja iz noči, plaka oskrunjena in kliče odrešenika. ~--
1324 III|             strahu in od kesanja tako oslabeli, da se jim je vrnila v kri
1325 IV |      ustnicami pozdravi svate, da jim osladiš poslednjo uro, tem ubogim
1326 IV |           zlatom in srebrom nakičeni. Osleparili so kralja Matjaža za besedo;
1327 V  |              izpustim te! Od solza bi oslepele moje oči in izkrvavelo bi
1328 IV |       Prikazal se je baron Peter sam, osmojen in omamljen, brez brk in
1329 IV |            lahko noč; gospodovalen in osoren je bil njegov obraz, ukazujoč
1330 VI |      poluzaprte oči so strmele v tla, osorni in temni so bili obrazi,
1331 I  |              Kaj že, Marko? Kaj že?" ~Osorno ga je pogledal Marko. ~"
1332 I  |          Marko pa se je napotil domov osramočen in jezen. Prišel je v krčmo
1333 IV |              bil pijani dohtar Pavel, osramočeni snubec, zalučil na tla,
1334 III|               na Nemško in v Ameriko, ostali pa so bili od dolgega pijančevanja,
1335 I  |             nimam; dovolj sveta mi še ostane!" si je mislil in je veselo
1336 II |              pri nas za hlapca." ~"Pa ostanem." ~Položil je harmoniko
1337 V  |           srcu. ~Tako je prepevala: ~"Ostavi očeta in mater in hodi za
1338 V  |      pokopališče, ki so ga bili bežeč ostavili plahi pogrebci; in težka
1339 III|             ne spalo njegovo od groze osteklelo oko, romal nemirni njen
1340 IV |              iskre, proti nebu bijejo ostudne kletve. Okna zažvenkečejo;
1341 II |          ognjeni cvetovi. Čudno se je osvobodilo njegovo srce in zemlja se
1342 IV |              belih lučih, tako belih, otožnih, kakor sveče ob mrtvaškem
1343 VI |             pa mu je odgovoril z zelo otožnim glasom. ~"Kamorkoli pojdete,
1344 V  |              ki se je bilo šele komaj otreslo rosnih sanj, in pozdravljal
1345 V  |            njo; čakala je tam mati in otroka ni bilo, da bi ga dojila.
1346 IV |            kakor kuga: ne gora jih ni ovirala in ne voda, človek ni videl,
1347 IV |          zobato lobanjo in belo rjuho ovito okoli okostnika.  Samotno
1348 III|            sem bel ovratnik in pisano ovratnico, črno suknjo in gosposke
1349 III|               moje oči. Nosil sem bel ovratnik in pisano ovratnico, črno
1350 V  |             je bil zasenčil oči in se ozira proti zlatemu izhodu. ~"
1351 IV |            nič ne poslavljaj, tudi ne oziraj se ne, kadar prestopiš poslednjikrat
1352 III|        obzorju so orale črne mravlje, ozirale se trudne na beli gradič
1353 III|           hudi pijanosti, se je začel ozirati po gostih in vsi so mu bili
1354 IV |               k lini, ki je bila tako ozka, da je komaj vteknil glavo
1355 VI |              ura, zato da se vrnem in oznanim evangelij." ~Tako je govoril
1356 III|              vzklikov, ki bi primerno oznanjali tesnobno zaljubljenost srca,
1357 III|             ki je čudno krvava, grozo oznanjujoča, vzplapolala na vzhodu. ~
1358 I  |             in je ugledal v izbi luč. Ozre se naskrivoma skozi okno:
1359 IV |           poznate več? Postojte in se ozrite name! ~Počasi je vzdignila
1360 III|            tako srečen, da bi se bile ozrle nanj njene oči, nobeden
1361 VI |          razsrdili speči vojščaki, še ozrli se niso na Marka. Stopil
1362 II |              koraki in gledali v tla. Ozrlo se je nanj mrko oko, zaničljivo
1363 II |              zemlji v obraz, da so ga oškropile sive kaplje, vroče solze. ~"
1364 I  |         zasmeh. Usmiljen voznik ga je ošvrknil parkrat pošteno z bičem,
1365 III|          naposled se je domislil. ~-- Oženim jo! ~Tako so prihajali v
1366 IV |              se na grmado, njih uboge ožgane očrnele peroti krilijo plaho
1367 V  |        kamenje deževalo z neba, belo, ožgano kamenje, kakor ga Marko
1368 V  |             opravila, oči so nenadoma oživele in so se svetile prijazno.
1369 II |    brezkončnost, zažarela, in nebo je oživelo, zazvonilo nad njo. ~Marko
1370 V  |             in grozi naproti, plezaj, padaj po kamenitih klancih, brodi
1371 VI |           jamica, kaplja na kapljo je padala vanjo od črnega stropa. ~"
1372 II |          naturi in pravici, dokler ne pade na vlažna tla ter zgnije,
1373 II |               na tla, vzdigalo se je, padlo je, vzdignilo se je. ~"No?"  "
1374 V  |         truden?" ~Tako je legla tenka pajčina, tenka plast prahu in trohnobe
1375 III|         snubci in njih še bolj pijani pajdaši in vozniki so se opotekali
1376 IV |                Ne moreš: tudi popotna palica ni tvoja. Slabši si od živine
1377 VI |                Počasi, varno, ob dveh palicah je lezel navzdol, zavil
1378 III|              še tisto uro in da so mu palile oči krvave solze. Ali paša
1379 V  |              bila spravila starost ob pamet. ~Šel je dalje. Na pragu
1380 I  |              begal po hiši kakor brez pameti. ~"To je bila moja hiša!
1381 III|         šumelo od predpustnega plesa, pametna misel ni mogla vanjo. Tako
1382 VI |               svojega očeta in drugih pametnih ljudi, kako dobro in prijetno
1383 I  |      ogoljufal! Saj še pogledal nisem papirja, saj nisem vedel nikoli,
1384 IV |        razbojniško, in srca, ki so se parala od koprnenja in zavisti. ~--
1385 III|         žalostno in milobno, da se je paralo srce človeku, ki jo je slišal.
1386 V  |          topla noč je zunaj, ti pa se pariš na tej vroči, žaltavi blazini
1387 I  |        Usmiljen voznik ga je ošvrknil parkrat pošteno z bičem, kakor se
1388 VI |                Dospel je pod hrib, do pasa s košatimi, svetlimi bukvami,
1389 V  |             Postopal je in polegal in pasel lenobo, kakor se mu je hotelo.
1390 IV |            plamen, ki je bil ovil Ali pašev gradič kakor z rdečim plaščem.
1391 IV |              Lahka mu bodi zemlja Ali paševa! ~Popotnik je nagnil glavo
1392 III|              daleč odtod, o Marko, je paševal Ali paša. Prej mu je bilo
1393 IV |            kakor jo bo doživel na Ali paševem gradu! ~Smejal se je s hudobnim
1394 IV |            šel na polje, na polje Ali paševo, delal je do mraka, o mraku
1395 I  |             lepšega v vasi, prostrani pašniki, gozd -- kje je vse? Ali
1396 I  |              je postavil harmoniko za peč. Gostje so se sprli, kričali
1397 II |              že miza pogrnjena, sočne pečenke in rumene potice vabijo
1398 II |              človek, čemu bi čepel za pečjo?" ~"Kaj ne poznaš več botre?" ~"
1399 II |           vedi, če je zaspal: niti za ped se niso izgubile misli od
1400 III|               in še tista je bila vsa pegasta in zanemarjena in polna
1401 V  |             na licih, na rokah krvave pege, ne ogenj jih ni izžgal,
1402 I  |               polje. ~"Kaj bi se zdaj pehal, potil se na tuji zemlji
1403 III|            lilo sladko vino, klali in pekli in cvrli so noč in dan.
1404 III|               v pasu, kakor da bi jim pel nad hrbtom valptov bič. --
1405 III|            sladàk glas in nikoli niso pele njegove gosli tako čudežno,
1406 IV |          njenem krilu? Ali morda samo pentlja na njenem drobnem čeveljčku,
1407 VI |           imel ogrsko čepico z dolgim peresom. Ob prestolu je slonelo
1408 VI |           kraljevi rami; tudi vranovo perje se je svetilo, oblečeno
1409 V  |              se ziblje pod tabo mehka pernica; ti, ki močijo tvoje čevlje
1410 VI |            pogrnjeno mizo in na mehke pernice. ~"Kako grdo si me omamil,
1411 V  |          Marko ni mogel spati v mehki pernici in pogovarjal se je s svojim
1412 II |               zacvilil v samoti lačen pes, ki je bil izgubil gospodarja. ~
1413 I  |              je slišal in je vzdignil pest. ~"Ej," je premišljeval
1414 IV |              ti ne more biti več nego petdeset let. Kakšna žalost te je
1415 III|            Snubec je stopal snubcu na pete, gostba se je vrstila za
1416 III|            paše, nato pa so prišli še Petrovi; kakor črne kobilice so
1417 II |       odgrinjajo. Močen, hladen veter piha od hriba, snopje pošumeva
1418 I  |               iz njih ust, niso ne za pijačo, ne za godbo, ne za ples!
1419 I  |               okrenil k Marku. ~"O ti pijana duša, nekrščanska, ne zmerjaj
1420 III|             dobro privadili lenobi in pijančevanju, je prišla ura, ko so se
1421 IV |        stopila nevesta v dvorano, med pijane svate, pred pijanega ženina,
1422 IV |               dvorana, polna veselih, pijanih svatov. Ali paša moži svojo
1423 IV |              naokoli in je zaklical s pijanim glasom. ~-- Ni lepo, Ali
1424 I  |               čemeren in mrk. ~"Nocoj pijem na upanje!" ~Krčmar je pomežiknil
1425 I  |              in dekla sedita za mizo, pijeta in se gostita. ~"O tatje,
1426 III|               lenobni uri in zakaj ne piješ rajši doma med svojimi sedmerimi
1427 I  |           gozd je šel. ~"Ob delavniku pijo, ne bodo ga imeli za praznik!" ~
1428 V  |         župansko in kadil je iz dolge pipe. Preudaril je ter sklenil,
1429 IV |              je zašumelo kakor veselo pirovanje iz daljave. Poslušali so
1430 IV |               žalosti in brez strahu. Pisana je bila sodba in podkrižal
1431 I  |              in žal mu je bilo lepih, pisanih bankovcev. Ali Marko ni
1432 VI |                  Zmerom bolj je rasla plaha malodušnost v njegovem srcu
1433 IV |                Njegove oči, prej tako plahe in žalostne, so gledale
1434 VI |              prestrašil; le v čudnem, plahem in sladkem pričakovanju
1435 V  |             so ga bili bežeč ostavili plahi pogrebci; in težka železna
1436 IV |              je oziral z začudenim in plahim pogledom in mrzla groza
1437 IV |         sključen, truden in teman. ~S plahimi koraki, kakor da bi se bal
1438 IV |               gledal za njim in čudna plahost mu je prešinila srce. ~--
1439 II |               budila, vztrepetavala v plahosti, delila se že skoro v boječe,
1440 IV |         zdihuje rodna zemlja iz noči, plaka oskrunjena in kliče odrešenika. ~--
1441 IV |              kliče odrešenika. ~-- Ne plakaj, o zemljica, prišel sem,
1442 III|              usuli nanj svetli lasje, plameneči v mesečini. ~-- Le tiho,
1443 IV |               od holma do holma rdeči plameni in silen črn oblak je prepregel
1444 IV |        okvirjih. Milost! Dvoje rdečih plamenov, dvoje ognjenih rok se je
1445 II |             Razmeknila se bo gora, na plan bo stopil kralj Matjaž,
1446 V  |          šumeče potoke, zaukaj, če ti plane ploha v obraz in ti razgali
1447 I  |              moji sedmini?" ~Takoj so planili nanj, pretepli so ga dodobrega
1448 III|              Spleza na okno, skoči na plano. ~-- Kaj si ti, o Milan,
1449 II |             že skoro v boječe, bežeče plasti. Njegove oči so bile spet
1450 VI |               tanko, svetlo, kameneno plastjo; mlade ustnice, še zmerom
1451 IV |            beneški kozarci, dragoceno platno, svila in žamet; na dvorišče
1452 I  |            bil. Tiho, po prstih se je plazil po lestvici na podstrešje,
1453 IV |           pašev gradič kakor z rdečim plaščem. Tu tam se je pretrgal rdeči
1454 I  |            pijačo, ne za godbo, ne za ples! Še sam bi človek splesnil
1455 III|             je šumelo od predpustnega plesa, pametna misel ni mogla
1456 I  |               računil, številke pa so plesale pred njim, zdelo se mu je,
1457 V  |            poganjal mah, dišalo je po plesnobi in trohnobi. ~"Teta Agata!" ~
1458 V  |             neobdelano in z osatom in plevelom porastlo. Ceste grapave,
1459 V  |           bridkosti in grozi naproti, plezaj, padaj po kamenitih klancih,
1460 III|            skrite in zakrvavele; malo plešast je že bil, imel pa je silno
1461 I  |               nekrščanski, ob sedmini plešejo, ob svetem jutru!" ~Pokrižala
1462 III|             ob grobu svojega očeta." ~Pljuskala je ploha, v snopju je šumelo.
1463 V  |              v noč, mrzel veter mu je pljusknil v obraz. ~"Ostani!"  Zaječalo,
1464 III|               moje. ~Poslednjikrat je pljusknilo v kozolec in se je utolažilo.
1465 V  |               če bi se bilo spodobilo pljuvati na pokopališču. ~Z žalostnimi,
1466 VI |             je z vetrom, smejal se je plohi, ukajoč se je pogovarjal
1467 VI |         zmerom izgubljena, vržena čez plot, kakor kamen iz grede! Kam
1468 I  |              hišami, skrival se je za plotom, skakal je čez jarke. Prišel
1469 III|           pred gospodom. Nekaj jih je pobegnilo na Hrvaško, na Nemško in
1470 II |           hiša tam doli, hišica, lepo pobeljena, o! Ob cesti stoji, na polje
1471 II |       izpregovori! Če si satan, pa se poberi odtod !" ~Zasvetilo se je
1472 IV |         biriči, pobrali so jih, kakor pobira otrok pod drevesom zaspane
1473 I  |               v srcu. ~Ogledal se je: pobit po rokah, ves blaten, brez
1474 VI |           trepetajoče roke, objel je, pobožal po toplih, mehkih licih
1475 VI |               njega, topla roka mu je pobožala obraz. ~"Zakaj si otožen,
1476 III|             slišalo v dolino. Nato je pobral stol, sedel za mizo ter
1477 I  |             in mešetarje. Takoj se je pobratil z njimi in jih je napajal;
1478 I  |             se začel pokoriti jeseni? Počakajmo do prihodnje pomladi, saj
1479 VI |         budalo, ob viharni noči in še počakal nisem, da bi se poti posušile
1480 V  |             bi bilo skromno. Treba je počakati, da se pooblači to jasno
1481 IV |             rdeč studenec in je lil v počasnem in lenem curku mimo oči
1482 III|         grohotali objestni pijanci in počeli take reči, da jih še popisati
1483 III|               moji lasje so bili lepo počesani, moje roke so bile bele;
1484 I  |             Kaj sem zdaj drugega nego pocestni potepuh, ki mu je cesta
1485 VI |               Kjerkoli si odpočijete, počijem z vami, dokler mi ne zatisne
1486 VI |               potu željno počitka, ob počitku dalje hrepeneče, srečno
1487 IV |              je posekala tuja sekira. Počivaj mirno, oče, v prezgodnjem
1488 IV |          obljubil. Zdaj prihajamo, da podelimo s tabo; po svoj pravični
1489 V  |                urni sivi oblaki so se podili po nebu. ~"Čas je!" je pomislil
1490 IV |               Pisana je bila sodba in podkrižal jo je; ne odvrnila bi je
1491 IV |             obraz. ~-- Zapisano je in podkrižano; zgodi se, kakor je božja
1492 VI |          skozi vejevje je sijala bela podnevna svetloba, kar je bilo skoro
1493 IV |               plamen sega po očrnelih podobah v bakrenih okvirjih. Milost!
1494 II |              klonila glava. Že je bil podoben starcu, hlapcu. In že je
1495 VI |              ob ratišče dolge sulice. Podobna sta bila natanko tistim
1496 I  |           nisem vedel nikoli, kaj sem podpisal! Samo da sem imel v pesti
1497 I  |             tam pisma, gledal, kaj je podpisaval, gledal je in računil in
1498 I  |              je plazil po lestvici na podstrešje, zaril se je v seno in je
1499 IV |               pripravi mi posteljo na podstrešju. ~Popotnik je popil vino
1500 II |          hodijo po izbi, razbijajo po podu z okornimi škornji, smejo
1501 V  |           trava, na vlažnih stenah je poganjal mah, dišalo je po plesnobi
1502 I  |               sneg, iz mokre prsti je poganjala trava. ~"O zemlja, zemljica,
1503 II |           mlad; po koščenem obrazu so poganjale dolge, redke ščetine, klobuka
1504 IV |           kakor iz zrahljane prsti je poganjalo zeleno koprnenje. ~-- Tako