Part

1505 III|               kaj je bil pijančevanja poglavitni vzrok in namen. Tako kakor
1506 V  |      Zaškripale so duri in iz izbe je pogledala plaho stara, sključena ženica,
1507 IV |             obraz, iz globokih jam so pogledale ugasle oči. ~-- Kdo si,
1508 VI |              poslanca mojega rodu, da pogledam in poprašam, kako se godi
1509 IV |            poznate več? Vsaj obraz mi poglejte! Kakšen greh vas teži, da
1510 II |             britvijo obril in hiša je pogorela s skednjem in kaščo vred;
1511 IV |               grešne noči. ~Kaj so se pogovarjali ob tisti pozni in zlousodni
1512 IV |            godec, bi bil šel za mojim pogrebom, ko nisi hotel z mano pred
1513 V  |             bo godilo, ničesar ne boš pogrešal; ne vina, ne belega kruha,
1514 V  |               povedla v izbo; nato je pogrnila mizo z belim prtom, ki je
1515 VI |            dobrotljivo teto Agato, na pogrnjeno mizo in na mehke pernice. ~"
1516 II |              prišla nenadoma sveža in pogumna radost. Gledal je, kako
1517 IV |              na dvorišče pada razbito pohištvo, razčrepinjen porcelan;
1518 III|            Kakor berač sem bil, ki je pohlepen po kraljevski kroni in skriva
1519 III|            globoko v srcu to predrzno pohlepnost, zato da bi ga ne doletela
1520 III|   prerokovanju ni verjel nihče, ampak pohujšalo je ljudi neznansko. Prišlo
1521 III|           doživeli tisti kraji takega pohujšanja. To so bili samo svatje
1522 VI |           napotil še ves dremoten, še poihtevajoč na čudno pot. Noč se je
1523 VI |               pot uglajena pred njim. Poihteval je še, njegovo srce pa je
1524 I  |                 Nič se mu ni sanjalo. Poizkusil je, da bi premislil vse
1525 II |             in se napoti v sanjah, da poišče ptico zlatoperno. ~Še preden
1526 VI |           otožnim glasom. ~"Kamorkoli pojdete, pojdem z vami, ker moje
1527 IV |          krčmar: ~-- Velike gostbe in pojedine pripravlja Ali paša na svojem
1528 I  |           žalost. ~Napravil je veliko pojedino, bogato gostovanje; celo
1529 VI |              kaj boste dremali, kadar pojezdi mimo kralj Matjaž na belem
1530 V  |              poslednji! Ostani, da te pojim in hranim in ti postiljam
1531 VI |        zdramil. Tako smo ga zagrebli, pojokali smo še malo ob njegovem
1532 II |              se je krivilo, mišice so pokale pod potno srajco. In kakor
1533 V  |               postlana" ~-- Starka je pokazala s prstom in Marko se je
1534 II |             hlapec, ki je zdihoval in pokašljeval. Tudi hlapec je sanjal,
1535 I  |             nad mano! Treba je, da mi pokaže, koliko sem mu dolžan, zato
1536 VI |              blizu njegov veliki čas. Pokažite mi pot in povejte mi, če
1537 VI |              z žalostnim glasom in je pokleknil sredi dvorane. ~"Kaj bo
1538 III|             vesel, da je takoj ukazal poklicati svojo hčerko, lepo Mileno. ~
1539 V  |            svoje lenobe, če lenari po poklicu in z lahko vestjo, kako
1540 IV |             mene, starca, če se mu ne poklonim do pasu ter se ne odkrijem
1541 II |              In duh mojega očeta nima pokoja, pregnali so ga iz izbe
1542 I  |               božjem svetu. ~Marko je pokopal očeta, nato je žaloval ves
1543 I  |              poletje, kaj bi se začel pokoriti jeseni? Počakajmo do prihodnje
1544 I  |                ne na kesanje in ne na pokoro. Kakor bi zalučil kamen
1545 IV |              enem samem večeru jih je pokosila tuja kosa, v eni sami uri
1546 VI |              ukopan; vlaga ga je bila pokrila po obrazu, plašču in orožju
1547 I  |        ponosen kakor cesar. ~"Zdaj pa pokusimo, kakšno vino točijo v mestu!" ~
1548 I  |                kakor gozd ob poletnem poldnevu, ko se ne gane veter. In
1549 VI |               Tedaj je zašumelo mehko poleg njega, topla roka mu je
1550 V  |               počival. Postopal je in polegal in pasel lenobo, kakor se
1551 IV |          svojega očeta. Nevihta se je polegla, debele kaplje so pošumevale
1552 I  |             izba, tiha, kakor gozd ob poletnem poldnevu, ko se ne gane
1553 II |              gledala izpod slamnatih, polgnilih, mahovitih streh kakor same
1554 I  |            kesanje. Sedel je pijan za polito mizo, upiral je glavo v
1555 I  |          vračal Marko v rodno vas; po poljski stezi je šel, za hišami,
1556 III|               ponudila roko, da jo je poljubil; nato sta se napotila k
1557 VI |             In v svetlem mraku sta se poljubila, kakor je ukazalo srce. ~"
1558 I  |              gostje so zaplesali urno polko. ~Tedaj pa se je že svetlikalo
1559 V  |            daj mi, mlademu, koprnenja polnemu, da se napotim v svet, da
1560 I  |            Marko, nato pa je vzdignil polni kozarec. ~"Ej, očka, Bog
1561 IV |                Za obloženo mizo, pred polnimi kozarci sede črno oblečeni
1562 I  |        pohujšanje; ko se je napotil k polnočnici, se je tako opotekal, da
1563 I  |             jaz spim!" ~Spet se ga je polotila žalost, bila pa je še manj
1564 I  |       opolnoči se ga je poslednjikrat polotilo kesanje. Sedel je pijan
1565 II |              hlapca." ~"Pa ostanem." ~Položil je harmoniko v kot in je
1566 V  |     Poslednjikrat ga je videl Marko s polspečimi očmi, ko se je zazibal,
1567 III|              več ni razločila njegova polt od bele obleke. Šivilje,
1568 II |            svetilka, izba je tonila v polumrak. Marko je ležal na klopi
1569 IV |          pokopališče je bila vsa vas. Polurazpale koče kakor gomile brez cvetic
1570 VI |               na prsi; tiho so stali, poluzaprte oči so strmele v tla, osorni
1571 II |            mrko bi gledal, da mi nisi pomagal do življenja, o krčmar,
1572 III|       zdravnike, toda njih učenost ni pomagala nič; ni jih kapljic na svetu,
1573 I  |               objokano. Glej -- polja pomendrana, kakor od tisočerih konjskih
1574 I  |            hlev in tudi s posli se ni pomenil. Napregel je in je pognal.
1575 VI |              soboto pride dekla in ga pomete. Da bi že prišla božja dekla!
1576 I  |               se je skozi okno: jasen pomladanski dan, sonce se vozi po nebu! ~"
1577 I  |                Počakajmo do prihodnje pomladi, saj je še daleč sodni dan!" ~
1578 II |             belega kruha, Marko pa je pomôlil natihoma v zahvalo Bogu,
1579 I  |               tihem. "Če sem zapravil ponemarnem pomlad in poletje, kaj bi
1580 VI |              Z odkrito glavo, plah in ponižen je ostal Marko sredi dvorane. ~"
1581 VI |              tresla od spoštovanja in ponižnosti. ~"Ne zameri mi, kralj Matjaž,
1582 I  |             po širokih mestnih ulicah ponosen kakor cesar. ~"Zdaj pa pokusimo,
1583 V  |          popotnik, ki si ostavil in s ponosnim srcem zatajil svoj topli
1584 III|        Sklonila se je usmiljeno in mu ponudila roko, da jo je poljubil;
1585 III|                da mi je, beraču, samo ponudilo to prelepo zlato krono.
1586 V  |              Treba je počakati, da se pooblači to jasno nebo in da se vzdigne
1587 II |         stanovitnost in zadovoljnost? Pooblačilo se je nebo, zapihali so
1588 I  |    premišljeval; napregel je in se je popeljal na Hrvaško. ~Sam Bog vedi,
1589 I  |               tako opravila v mestu ! Popeljem se tja, pa vzdignem še tisto.
1590 II |           travnik, gozd, konje, in se popelješ v mesto in tam bo lepo." ~
1591 IV |              podstrešju. ~Popotnik je popil vino in komaj da je rekel
1592 IV |             da bi ne verjel, če bi ti popisaval po pravici te reči. Celo
1593 III|               samotni gradič in zakaj popivaš za tole mizo že cele tri
1594 IV |         napoti v svet! Ne moreš: tudi popotna palica ni tvoja. Slabši
1595 IV |           temi se je razločil samo še popotnikov obraz in strmeli so nanj
1596 IV |              glas. In prestrašene oči popotnikove so videle golo, zobato lobanjo
1597 V  |              prijetnosti in sladkosti popotniškega življenja. Oprl se je z
1598 V  |               vesel in ne sitosti. Ne popotovanja in ne počitka. Truda ne
1599 I  |           bilo treba na polje. ~Pa ga popraša krčmar nekoč: ~"Ali veš,
1600 VI |              na vrhu s temnimi hojami porastel. Pot mu je izginila pod
1601 V  |               in z osatom in plevelom porastlo. Ceste grapave, neposute
1602 IV |        razbito pohištvo, razčrepinjen porcelan; zaleskečejo se v rdeči
1603 VI |             ljubezni. -- ~Marko se je poročil z lepo cigansko devojko
1604 IV |               lepa tuja roža v njenem poročnem šopku, ki se je je bil dotaknil
1605 IV |           niso zaupale, ko so se bile porodile same iz dna grešne noči. ~
1606 VI |             iz lenobe in dolgega časa porojena; kaj bi ga nadlegoval? Hudo
1607 IV |       kljuvalo hrepenenje, iz spomina porojeno. Potrpi, oče: nocoj se ti
1608 II |          ostalo ne bilke več, gozd je porušil vihar, kakor da bi ga z
1609 V  |             da bi ne dramil mrtvecev. Posedali so v temotnih izbah, stari,
1610 V  |               Zazehalo se je Marku in posegel je s plaho roko po harmoniki.
1611 IV |            kosa, v eni sami uri ga je posekala tuja sekira. Počivaj mirno,
1612 III|                kakor od Boga iz nebes poslana, da bi se spokorili in izpreobrnili
1613 VI |              me je poslal, nevrednega poslanca mojega rodu, da pogledam
1614 IV |              grada pa se nikar nič ne poslavljaj, tudi ne oziraj se ne, kadar
1615 III|          dragi moj godec, že se bliža poslednja ura. O povej, sporoči, kaj
1616 I  |             pogledal v hlev in tudi s posli se ni pomenil. Napregel
1617 IV |              dolga noč. Povečerjaj in poslovi se lepo od očeta in ženina,
1618 III|            gledale njene globoke oči; poslušala je, če se ne oglasi morda
1619 III|            mraz mi je bilo. ~Gregor!  Poslušam in se stresem. Zakaj pomisli,
1620 VI |              tako pesem, ki je ne sme poslušati krščanski človek. Kako hudo
1621 VI |             si mi dalo, srce, za mojo poslušnost? Še tolažbe ne ob grenkih
1622 IV |         dimasti luči zlate in srebrne posode; plamen sega po očrnelih
1623 II |               rad, da bi se še jaz!" ~Pospešil je korake in se ni več ozrl. ~"
1624 IV |            Popotnik je trkal na okna, postajal med durmi. Iskal je oči,
1625 IV |             spoznal. Vsa dolina se je postarala, kakor da je v jadrnih urah
1626 IV |              starih krivic in krvavih postav; utrudijo se, usujejo se
1627 IV |        ugrabili zase proti pravici in postavi. Vozijo se na grad, tam
1628 IV |               groba. ~-- Kaj mu niste postavili na gomilo lesenega križa,
1629 V  |              dekličje; pri hoji se je postavljal in zibal po župansko in
1630 V  |               jedi in pijače in mehke posteljice?" ~Zasmejal se je bledi
1631 V  |              te pojim in hranim in ti postiljam mehko posteljo. Glej, tako
1632 III|          pripoveduj." ~Popotnik si je postlal in je legel in vzdihnil
1633 V  |            miza pogrnjena in postelja postlana" ~-- Starka je pokazala
1634 IV |             večni pokoj, je plesal ob postnem času in se je ženil na stara
1635 IV |                kaj me ne poznate več? Postojte in se ozrite name! ~Počasi
1636 II |         zavidno: "Lahko tebi, Kurent, postopač!" ~Marko pa se je zasmejal. ~"
1637 I  |              Ampak zastonj ne napajam postopačev. Zbogom, Marko!" ~In tisto
1638 IV |               Bogati lenuhi, objestni postopači, v gosposkih cunjah, z zlatom
1639 V  |           srce. ~In Marko je počival. Postopal je in polegal in pasel lenobo,
1640 VI |              jasnega neba, z zvezdami posutega. ~Zaspal je Marko in ko
1641 III|             tihemu, z belimi zvezdami posutemu. In ko gleda in zdihuje,
1642 VI |               suša, toča, duhovska in posvetna gosposka in druge nadloge
1643 IV |              zapeljal jih bo s sladko posvetnostjo, nato pa jih bo izročil
1644 I  |                  In kaj se je zgodilo potem, tega Marko ni vedel več. ~"
1645 I  |                kaj je počel tam doli! Potepal se je pač s pijanci in cigani,
1646 II |                ne bilo bi se mi treba potepati po svetu. Tako pa sem pobegnil
1647 I  |              v očeh in je napajal vse potepuhe, ki so se prikazali na pragu,
1648 I  |              Marko je igral vso noč s potepuhi, cigani in kontrabantarji. ~
1649 II |               sočne pečenke in rumene potice vabijo in v steklenicah
1650 IV |             Morda celo v tisti rumeni potici, ki jo je bil prinesel v
1651 III|           bile bele; jedel sem rumeno potico in pil žlahtno starino.
1652 VI |            delež? Večna pot, nestalno potikanje, grenko kesanje. O srce,
1653 II |         krivilo, mišice so pokale pod potno srajco. In kakor je udaril,
1654 V  |           klancih, brodi skozi šumeče potoke, zaukaj, če ti plane ploha
1655 IV |              brez suknje; skočil je k potoku, legel je na trebuh, razprostrl
1656 II |              si in če te je volja, mi potoži svojo bolečino, da ti bo
1657 V  |               je udomil moj ujec!" je potožil Marko natihoma, ko je bil
1658 II |              starcu, hlapcu. In že je potrkala misel na njegovo pusto srce:
1659 IV |               nadloga te je tako hudo potrla? ~-- Odkod prihajaš? ~--
1660 IV |      hrepenenje, iz spomina porojeno. Potrpi, oče: nocoj se ti izpolni
1661 VI |        smehljale, zgenile se niso. ~S potrtim in žalostnim srcem se je
1662 II |              dobrotljiva botra. In me povabi v hišo in mi prinese na
1663 I  |              minilo in spodobi se, da povabim sosede in prijatelje na
1664 IV |               tla in se zakotalila in povaljala v prahu? Oče, kje je naše
1665 IV |        prevalila preko praga, v blatu povaljana, razcapana vreča, debeli
1666 IV |            mudi, saj je še dolga noč. Povečerjaj in poslovi se lepo od očeta
1667 II |              seže v obedve roki in ga povede v izbo. V izbi je že miza
1668 V  |        Prijela ga je za roko in ga je povedla v izbo; nato je pogrnila
1669 III|             sladkosti polne, je moral povesiti glavo, ker bi se drugače
1670 IV |              zaspane hrošče in so jih povezali še napol speče, v prelepih
1671 V  |               name in tudi cula je že povezana." ~Teta Agata je spala pred
1672 VI |        vojščakov. Globoko na prsi sta povešala glavo, roke so se opirale
1673 III|          smejal na vse grlo in jih je povpraševal: Kaj ste se že naveličali
1674 V  |              spodobi in bi mi pokazal povrhu še svojo lepo hčerko, zato
1675 II |            kislice. Vse nadloge so se povrnile med ljudi, zavladala je
1676 IV |              se vrni v daljno deželo. Povsod je bolje nego v tej dolini,
1677 IV |              tja, o Gregor! Boljše je povsodi na svetu, nego v tej dolini,
1678 III|               o Milena! Nisem si upal povzdigniti pregrešnih oči do tebe,
1679 VI |             pripognil kolena kakor ob povzdigovanju. Srce se mu je stisnilo
1680 III|               in namen. Tako kakor so pozabili snubci, čemu so bili prišli
1681 V  |             ležala v kotu oprašena in pozabljena. Dotaknil pa se je ni. Zakaj
1682 IV |            brez cvetic in brez križa, pozabljene od brezsrčnih sorodnikov.
1683 IV |            nego v tej dolini, od Boga pozabljeni. -- Od nikoder pesmi, ne
1684 V  |            bolj pusta in samotna; dom pozabljenih, brez tolažbe umirajočih.
1685 I  |            kako. ~"Hej, Marko!" so ga pozdravili zgodnji pivci, lenuhi, in
1686 II |           Odpahnil je vrata z nogo in pozdravilo ga je megleno jutro, mrzlo
1687 VI |               ne odzdravil prijaznemu pozdravilu. Kaj boste spali, kadar
1688 IV |                Ali paša, zakaj nas ne pozdraviš? Zakaj nas ne vabiš za to
1689 IV |               so bile vse solzne. ~-- Pozdravljena, o rodna zemlja, ki sem
1690 I  |              se je Marko neprijaznemu pozdravu. ~"E, kaj bi! Še sto forintov
1691 I  |              da še svojega kozolca ni poznal več. ~Kakor tat se je vračal
1692 V  |         nerazumljive besede. Še so se poznali žulji na njenih kolenih,
1693 III|             burno vzplapolale, nikoli poznane silne ljubezni. Z opletajočimi
1694 II |          zakaj se potepaš tod ob tako poznem času, tako da ne morejo
1695 IV |               se pogovarjali ob tisti pozni in zlousodni uri, tega ni
1696 VI |              kralju Matjažu, kadar te pozove?" ~Oprodove ustnice so se
1697 III|            senožet nepokošena; Bog je pošiljal dež, pa se nihče ni zmenil
1698 II |           veter piha od hriba, snopje pošumeva v kozolcu. ~O Marko, to
1699 V  |            imel vsega, kar mu je srce poželelo in česar se je domislil
1700 V  |           vsega dovolj, česar ti srce poželi? Povej mi, kaj želiš, da
1701 V  |              praga; pijače kolikor je poželim: dobrotljivi ljudje so pijanci;
1702 IV |            Kadar se domisli Ali paša, požene na cesto, na polje, pod
1703 IV |              razprostrl je roke in je požiral, da se Bogu usmili. Ko je
1704 IV |             sem slišal njegove glasne požirke in njegovo smrčanje, ko
1705 IV |              je v tistem samem dolgem požirku, ki ga je bil pravkar nagnil
1706 V  |               so bila zagrnjena; pred pragom je rastla trava. ~Marko
1707 VI |               miza ne za nobeno rabo; prah, ki se zbira na tleh brez
1708 V  |               blag in usmiljen obraz, pramenič osivelih las je bil zdrknil
1709 IV |              v črnem dimu se krešejo, prasketajo proti nebu rdeče iskre,
1710 III|            klavrno, a ne da bi predel pravde ter nagajal ljubljanskim
1711 IV |              krvavem puntu in o stari pravdi. ~Poslušal bi človek in
1712 II |              žalujete po meni, svojem pravem gospodarju!" ~Slišal je
1713 III|        ognjenim dežjem, bi niti enega pravičnega ne našel na fari in v vseh
1714 IV |              podelimo s tabo; po svoj pravični delež prihajamo. ~Ali paša
1715 II |              njegovo dobrotljivost in pravičnost; pod Matjažem je rodila
1716 I  |           soldov?" ~"Zato, Marko, ker pravijo, da si že precej na koncu." ~"
1717 IV |           slepar, sladak in prijazen, pravil mi je lepe bajke in mi je
1718 II |               v polusanjah lepo staro pravljico in se napoti v sanjah, da
1719 V  |             čakale vstajenja, je bilo pravo njegovo življenje, zdaj
1720 I  |             oče?" ~Očetov stol je bil prazen in odgovora ni bilo, Marko
1721 V  |              ko je stopal v vas. Hiše prazne, temne, razpale. Duri zaklenjene,
1722 III|               noč je bila. Spal sem v praznem hlevu in mraz mi je bilo. ~
1723 V  |            povezal culo in je oblekel prazniško obleko in se je napotil.
1724 I  |              vse je bilo polno nekoč. Prazno je zdaj in pusto -- kakor
1725 I  |            gledal je in računil in je prebledeval zmerom bolj in se tresel. ~"
1726 VI |           neizrečenim občudovanjem in prebolestno ljubeznijo na lepo cigansko
1727 III|               in je legel in vzdihnil prebridko izpod bremena, ki mu je
1728 I  |          Marko, ker pravijo, da si že precej na koncu." ~"Kdo pravi?" ~"
1729 V  |           žalosten je bil, jaz pa sem prečula v bojazni dolge noči in
1730 III|              tako klavrno, a ne da bi predel pravde ter nagajal ljubljanskim
1731 V  |            nikogar, da bi se postavil predenj: "Jaz sem Marko, kdo pa
1732 III|            človek neznanec, stopil je predme v cunjah, a njegov obraz
1733 III|               človek še ne pljunil ne prednje. In začelo se je pohujšanje,
1734 IV |              ženina, ki se je zgrudil prednjo na kolena in poljubljal
1735 III|               v glavi mi je šumelo od predpustnega plesa, pametna misel ni
1736 IV |                Kam te je zanesla pot, predrzni tujec? Le brž, le brž poveži
1737 III|              skriva globoko v srcu to predrzno pohlepnost, zato da bi ga
1738 II |        govoril mirno, gledal je srepo predse, kakor da bi sanjal naglas.
1739 I  |            klinom izbija, pijanost se preganja z vinom!" ~Tako je preudarjal
1740 II |               na najvišji hrib, bi ne pregledal njegove zemlje. No, Marko
1741 III|             Nisem si upal povzdigniti pregrešnih oči do tebe, da bi te ne
1742 VI |       preživel koprneč, pol sveta sem prehodil upajoč, blodeč in nisem
1743 V  |               moje srce. Začeli bi se preimenitni dnevi, tudi meni bi bila
1744 III|              sem preplezal, morja sem prejadral. In nikjer ni zadobilo moje
1745 VI |        počitek!" ~V grenki žalosti je prejokal Marko dan, gozd je tonil
1746 V  |               v bojazni dolge noči in prejokala. Prišla je pomlad, on pa
1747 IV |            nevidni, grohotajoči se in preklinjajoči. Nad drhaljo, pred njo in
1748 II |             sladke pesmi, komaj bi ga prekosil Kurent sam. To so bile pesmi,
1749 VI |           pesem: Marko je bil ugledal prelepe oči ciganske devojke in
1750 III|                Ves zamaknjen je bil v prelepi beli obraz in čudežno globoke
1751 IV |            povezali še napol speče, v prelepih sanjah vriskajoče. ~-- Matjaž,
1752 III|              beraču, samo ponudilo to prelepo zlato krono. Kako bi ne
1753 IV |              tudi tisti pot, ki ga še prelijemo do smrti. Samo duše nam
1754 II |               črni gozd? Moja roka ni prelila kaplje tvoje krvi; zavil
1755 II |              ni vedel kam s pridelki, premajhna sta bila skedenj in kašča.
1756 IV |               rodna zemlja, ki sem te premalo ljubil; pozdravljen, moj
1757 III|           pride vsak mešetar: umazan, premeten, zvijačen in sleparski,
1758 I  |     Premišljeval je in šele po dolgem premisleku se je spomnil, da mu je
1759 I  |           premišljeval je in ni mogel premisliti ničesar. ~"In hiša! Moja
1760 VI |           prijetno, mehko sladkost ob premišljevanju svoje nesreče in zapuščenosti.
1761 III|               mi je sijalo! Videl sem premnogo dežela, spoznal sem vse
1762 V  |          Agate?" ~Starka je vzdignila premrle oči in ves se je zasvetil
1763 III|              je sedla in je polnila s prenežno roko svojo barona Petra
1764 III|       napraviti mehko posteljo, da bi prenočil godec v gradu; godec pa
1765 I  |                šel je v izbo in se je preoblekel. Nato je stopil na prag. ~"
1766 I  |          naložil kakor vrečo in ga je prepeljal čez mejo, nekrščansko pijanega,
1767 II |             kakor drugemu nikomur, da prepeva polje pesmi, zložene samo
1768 V  |           fantje, moji lepi sinovi so prepevaje vasovali. Pa mi je obolel
1769 VI |            jih, in moji vnuki; veselo prepevajo in pot jim teče po obrazu.
1770 VI |               Vso noč je romal Marko; prepeval je z vetrom, smejal se je
1771 IV |             se glasile nekoč in ki so prepevale o krvavem puntu in o stari
1772 I  |               in kartal brez nehanja. Prepil je tam celo Sveti večer,
1773 II |           razmeknili in silne vode so preplavile dolino. Polje ni rodilo
1774 III|            narode na zemlji, gore sem preplezal, morja sem prejadral. In
1775 II |         prijetno življenje. Matjaž je prepodil graščake, biriče in financarje,
1776 III|               Njegovi hramovi so bili prepolni, njegove žitnice bogatejše
1777 IV |         plameni in silen črn oblak je prepregel nebo od izhoda do zahoda.
1778 VI |           srečno-nesrečno nekoč, tako preprosto zdaj. ~"Pomisli, ljubica,
1779 III|               preotožno je zdihovalo, preradostno vriskalo; še zemlja je zapela,
1780 II |           Marko, prestrašen, začuden. Prerezal je vrv in črno truplo je
1781 III|             kaj takega. In mešetar je prerokoval, da tistih časov ni za zmerom
1782 III|           mizo in čaka. No, tudi temu prerokovanju ni verjel nihče, ampak pohujšalo
1783 V  |       imenitno, v dnu srca mu je zelo presedala večna sitost in lenoba in
1784 VI |           spiš že tisoč let? Boga mi, presedalo bi mi tako dolgo spanje!" ~
1785 VI |             in niti s sekiro bi je ne presekal." ~Ves žalosten in malodušen
1786 VI |            spoznal svoje življenje -- presladko, preotožno, brez končno
1787 IV |           tudi ne oziraj se ne, kadar prestopiš poslednjikrat prag njegov.
1788 II |              Ne, ne!" je jecal Marko, prestrašen, začuden. Prerezal je vrv
1789 IV |       brezzvočen je bil njih glas. In prestrašene oči popotnikove so videle
1790 II |            zdramil, gledal je v noč s prestrašenimi očmi: kako silno okno, v
1791 VI |           zajokal?" so se začudili in prestrašili cigani. "Nikoli še nismo
1792 III|              nikoli takega. Milena je pretakala ob lini bridke solze, doli
1793 I  |                Takoj so planili nanj, pretepli so ga dodobrega in so ga
1794 IV |          rdečim plaščem. Tu tam se je pretrgal rdeči plašč in iz očrnelega
1795 VI |              je umrl kralj Matjaž, o, preudari, ljubica, da je umrlo moje
1796 V  |               kadil je iz dolge pipe. Preudaril je ter sklenil, da se mu
1797 I  |           preganja z vinom!" ~Tako je preudarjal in se je vrnil v krčmo.
1798 IV |            trupla je planil črn svat, prevalil se po holmu ter odkotalil
1799 IV |            grajska vrata; vreča se je prevalila preko praga, v blatu povaljana,
1800 I  |               stopala konja počasi in previdno. ~Voznik je vzel pipo iz
1801 I  |      zažvenketali so kozarci na mizi, prevračali so se stoli, stresel se
1802 III|              mize pijani baron Peter, prevrnil ropotoma težki stol ter
1803 II |               obilici pa so se ljudje prevzeli in so se spuntali proti
1804 IV |         sekira. Počivaj mirno, oče, v prezgodnjem grobu. Prišel sem, da pomolim
1805 IV |             Kmetje so povesili glave; prezgodnji starci, upognjeni, čemerni,
1806 II |               snaho, na lepo žensko s prešernimi, črnimi očmi in rdečimi
1807 IV |         Ustnice pa so se smejale tako prešerno in zlobno, kakor se smeje
1808 V  |          zabita. Marko se je čudil in prešinil ga je strah. ~"Glej, prišel
1809 VI |               devojka, in umrl bom od prežalostnega koprnenja... Resnično, devojka,
1810 VI |          veliki čas? Pol mladosti sem preživel koprneč, pol sveta sem prehodil
1811 IV |            kakor da je v jadrnih urah preživela vekove. ~-- Odkod prihajaš? ~--
1812 VI |           plah, pijan, omahujoč se je približal mizi, doteknil se je bele
1813 VI |             čudnem, plahem in sladkem pričakovanju mu je vztrepetalo srce. ~"
1814 III|         odlašaš! Ko bi vedel, kako te pričakuje moje srce, kako koprne moje
1815 I  |          Marko sam nad seboj in se je pričel biti s pestjo po čelu. ~"
1816 III|           opustili so delo in trud in pričelo se je strahovito pijančevanje,
1817 II |           Človek je, čeprav ne veliko prida. "Bog vedi, odkod je pobegnil." ~
1818 III|              Mileno. ~Prišla je, kako pridejo čiste sanje. Belo je bila
1819 II |            suše, ne povodnji. Kmet je pridelal, da ni vedel kam s pridelki,
1820 II |           pridelal, da ni vedel kam s pridelki, premajhna sta bila skedenj
1821 III|            spletel vrv, čemu je tesal pridni tesar, da je stesal lestvico?
1822 IV |                Po cesti mimo krčme je pridrdral voz, jadrno je švignil mimo. ~--
1823 IV |                  Ne poznam tujcev, ki prihajajo v mojo krčmo. ~-- O krčmar,
1824 IV |             dežele do dežele in ki so prihajale v kmetiške koče Ponoči,
1825 I  |         pokoriti jeseni? Počakajmo do prihodnje pomladi, saj je še daleč
1826 III|          Pripravi se, o Milena, in že prihodnjo noč se bodo združile najine
1827 III|              tiste, ki me še čakajo v prihodnosti. Nocoj sem ubog in razcapan,
1828 II |           kakor vsi krščanski ljudje, prihranil si boš denarja, oženil se
1829 I  |                kakor od silne vojske, prihrule izza gore; drevje okleščeno,
1830 I  |              se, da povabim sosede in prijatelje na sedmino." ~Tako je Marko
1831 IV |              k meni slepar, sladak in prijazen, pravil mi je lepe bajke
1832 V  |            ljubezniva, da si kaj bolj prijaznega in ljubeznivega še misliti
1833 VI |            vsaj v spanju ne odzdravil prijaznemu pozdravilu. Kaj boste spali,
1834 V  |               in trohnoba, materinska prijaznost, ki je prej nikoli ni bil
1835 I  |          nadlog; z obema rokama se je prijel za glavo in je zastokal. ~"
1836 II |             je lehàk, prijeten veter, prijetne misli so prišle z njim. ~"
1837 VI |              odrešenik, da te motim v prijetnem spanju. Našel sem k tebi,
1838 II |              in vdal se jim je s tako prijetnim občutkom, kakor da bi se
1839 V  |             je spominjal časih na vse prijetnosti in sladkosti popotniškega
1840 III|             dvorano in na pragu se je prikazala čudovita podoba, kakor od
1841 III|             pasu, ves nadložen. Kakor prikazen v sanjah: bilo je, takoj
1842 III|               zatemni sonce, kadar se prikaže njen obraz. Njena lica so
1843 II |          njemu na čast, da šume in se priklanjajo gozdovi njemu v pozdrav.
1844 II |           umirale te moje lepe misli! Priklenili so me za roke in noge, zvezali
1845 II |            njemu, glej, pa ne morejo! Priklenjene so jim roke in noge. Celo
1846 IV |               božji! ~Klical je in je priklical nadložnega starca; prišel
1847 VI |           Marko je stal pred kraljem; priklonil se je bil globoko, klobuk
1848 VI |            bila moja, bujne senožeti; prikupil bi si bil še to in ono leho,
1849 VI |               umetnik je bil, ampak v primeri s tabo je bil slepar in
1850 III|            lepoto, ne vzklikov, ki bi primerno oznanjali tesnobno zaljubljenost
1851 II |             In me povabi v hišo in mi prinese na mizo kruha in vina. Pa
1852 IV |             hčer. Morda je naše polje pripeto na njeno poročno obleko,
1853 VI |            božjem čudu, odkril se je, pripognil kolena kakor ob povzdigovanju.
1854 III|        poročno obleko, so brbljale in pripovedovale, ona ni slišala ničesar.
1855 II |           vedi, Marko, če je res, kar pripoveduješ. Zapravil, zapil si pač
1856 IV |             Velike gostbe in pojedine pripravlja Ali paša na svojem gradu,
1857 IV |              krčmo. Duri so bile samo priprte, v izbi ni bilo človeka. ~--
1858 IV |     razbojniški grohot po dolini. ~-- Prisedel je k meni slepar, sladak
1859 II |              široko in lagotno, kakor prisodi domačemu človeku. Obšle
1860 V  |         kamenje, kakor ga Marko še na prisojnih, kamenitih lazih nikoli
1861 III|             da se jim je vrnila v kri pristna tlačanska čud in bi se bili
1862 VI |             bilo kesanje, ali je bila pritajena, bolestna radost. Povesil
1863 VI |                ali od kesanja, ali od pritajene, bolestne radosti. ~Šel
1864 VI |              je stal in ugibal, so se privadile teme njegove oči in ugledal
1865 III|          življenje! Komaj so se dobro privadili lenobi in pijančevanju,
1866 III|           čemu si prišel in kaj te je privedlo v ta moj samotni gradič
1867 IV |          koprnenje je napolnilo zrak; privihralo je z vetrom, puhtelo je
1868 V  |                 Zbogom, teta Agata!" ~Privila se je k njemu, prijela ga
1869 III|            tako so zamislili -- pa si privošči komaj v nedeljo kozarec
1870 I  |             mi še ob svoji sedmini ne privoščite kozarca?" ~In vstali so
1871 IV |      tolikokrat izbičano, vselej spet privrelo iz globočine. In obšlo ga
1872 II |               denarja, oženil se boš, priženil hišo, polje, travnik, nato
1873 IV |          bakla: jutranja zarja, ki je prodirala izza oblakov in silni plamen,
1874 V  |            težak, in še sonce samo ni prodrlo skozenj. Čisto sam, živ
1875 IV |          napolnila njegovo srce. Tako proseča je bila pesem, tako iz ranjene
1876 IV |               ni bilo za vero nič več prostora. Tako daleč je bila pesem
1877 VI |              razširil se in vzbočil v prostorno dvorano. Ob vhodu je slonelo
1878 II |               ne žalosti, ne kesanja. Prostran je svet in življenje je
1879 III|              gostje iz vseh gradov te prostrane dežele in iz mnogih mest.
1880 VI |       kamorkoli naju bo vodila pot po prostranem svetu. Neumrljiv je, ker
1881 VI |        zjasnila, bukova debla so bila prozorna kakor od stekla in skozi
1882 V  |             mu ne branijo ne materine prošnje, ne ljubice lepe oči. Lahko
1883 III|               ni mislil na molitev in prošnjo pot. Če bi bil zažugal takrat
1884 V  |           ploha v obraz in ti razgali prsa! To je hrepenenje. O, saj
1885 IV |              snel mi je celo prstan s prsta in uhane iz ušes in me je
1886 IV |             je naše, vse do poročnega prstana na tvoji roki. To so naši
1887 II |       sključen kmet, star, suhljat, v prsteno suknjo zavit, ves že sama
1888 V  |             cesto, na polje. Mrtvaški prt je ležal nad vso pokrajino,
1889 V  |              je pogrnila mizo z belim prtom, ki je dišal nekoliko po
1890 VI |               dospel je do razora, do prve brazde in se je zgrudil
1891 VI |             da stojim zdaj ubog kakor prvi dan, le truden od poti.
1892 III|              umolknila in obstrmela. ~Prvikrat so se odprle oči neveste
1893 II |            napoti v sanjah, da poišče ptico zlatoperno. ~Še preden je
1894 II |               Celo ta zemlja, kipeča, puhteča, k nebu hrepeneča, bi rada
1895 V  |              zarja. Iz mokre prsti je puhtel bel sopar, globoko je sopla
1896 III|             ko so se streznili ter si pulili lase od žalosti in obupa.
1897 IV |             ki so prepevale o krvavem puntu in o stari pravdi. ~Poslušal
1898 V  |            nič več mi ni živeti v tem pustem in tesnem kraju; za bratom
1899 III|             kislico; toliko da jim je pustil dušo, in še tista je bila
1900 IV |            svojo pot, zakaj žalost in puščoba je tukaj. ~Ali zašlo je
1901 VI |            nisi, še miza ne za nobeno rabo; prah, ki se zbira na tleh
1902 I  |               pijanec, Marko, pa slab računar! Hiša je moja -- prijazna
1903 II |         puhteča, k nebu hrepeneča, bi rada k njemu. Ne more. Toda jaz
1904 V  |               bi užival moj dar. Tako rade bi dojile moje prsi, pa
1905 V  |            mehko posteljo. Glej, tako rado bi darovalo moje srce, pa
1906 II |              razjokal, je bila žalost rahlejša, kesanje se je utolažilo. ~"
1907 IV |            pravici te reči. Celo tvoj rajni oče, Bog mu dodeli večni
1908 I  |               vino na mizo, na tla. ~"Rajnim nebesa," je klical Marko, "
1909 VI |             svetli lasje so padali na ramena v lepih kodrih; spala sta. ~
1910 IV |          zarezal globlje v razranjeno ramo. ~Popotnik je šel dalje
1911 V  |           slišal njenih besed, njenih ran ni videl in tudi pomislil
1912 III|        jutrnji sapici, ki bi jih hudo ranila. O njenih očeh pa nikakor
1913 VI |             ga je zalotil mrak. Kakor ranjen se je zgrudil Marko na obraz
1914 III|              na svetu, ki bi zacelile ranjeno srce. ~Ali paša se je ustrašil
1915 VI |            prepozno." ~Zmerom bolj je rasla plaha malodušnost v njegovem
1916 VI |               roke, ki se je oklepala ratišča. ~"Hej, ti hrabri vojščak,
1917 VI |          glavo, roke so se opirale ob ratišče dolge sulice. Podobna sta
1918 V  |              strahu, ne hodi, kjer je ravna cesta in kjer so široke
1919 VI |             nisem poslušal, da sem se ravnal po lepih naukih svojega
1920 II |             se niso izgubile misli od ravne poti. ~"Ni umrl. Zapisano
1921 I  |           klance, v dolino, po zeleni ravni. Mudilo še mu je pač. Ko
1922 II |           Tuji ljudje hodijo po izbi, razbijajo po podu z okornimi škornji,
1923 IV |             hropeč. Skozi duri, skozi razbita okna je vriskal vihar. Črni
1924 IV |               žamet; na dvorišče pada razbito pohištvo, razčrepinjen porcelan;
1925 IV |           lepo dolino; in o Ali paši, razbojniku, mi pripoveduj. ~Krčmar
1926 IV |              jo je pripovedoval Marku razcapani in bosonogi popotnik. ~ ~
1927 III|             je ulila ploha, preden je razčistila ves smrad, ki so ga bili
1928 IV |       dvorišče pada razbito pohištvo, razčrepinjen porcelan; zaleskečejo se
1929 IV |            ali ostavil nam jo je tako razcunjano in umazano, da se Bog nekoč
1930 IV |              zalučil na tla, da se je razdrobil v tisočero svetlih črepinj?
1931 V  |             plane ploha v obraz in ti razgali prsa! To je hrepenenje.
1932 IV |           grmadi, v blatu in v jarkih razgaljena trupla; od trupla do trupla
1933 II |           odet s suknjo. Prsi so bile razgaljene in so dihale težko; roke
1934 III|              gladil črno brado ter se razgledaval po svojem kraljestvu. Opustil
1935 III|             od zore do mraka in se je razgledavala po dolini, po siromašnih
1936 V  |               mladih fantov, da se je razgledovalo oko nad njimi. Veselo je
1937 III|              je bil v družbi največji razgrajač, najkorenitejši pijanec
1938 III|            zgodilo, da bi vriskali in razgrajali pijanci opolnoči po vasi,
1939 IV |               je visel do tal. Siv in razgreben je bil njen obraz in je
1940 IV |              plešo, cepec v obraz; po razhojenem blatu brodijo ranjene roke,
1941 IV |               zlati poročni prstan, v razhojeno blato kloni glava, okrvavljene,
1942 I  |               bil samo slabe volje -- razjezila ga je bila žena, pa se je
1943 II |          kmeta na polju in je postal. Razkoračen je stal kmet in globoko
1944 II |                Sklonil se je in se je razkoračil in je udaril zemlji v obraz,
1945 III|             bile zmerom bolj bučne in razkošne. Ali paša se je domislil,
1946 IV |               in zbiral si za nas, za razkošno matjaževanje, ki nam si
1947 I  |          sester; sorodniki pa so bili razkropljeni po vsem božjem svetu. ~Marko
1948 II |           smrčal tako močno, da se je razlegalo v dolino. Župnik je slonel
1949 I  |             Bučna vinska radost se je razlegla po krčmi, s hripavimi glasovi
1950 I  |         bankovce in je povesil glavo: razleteli so se bili, kakor da bi
1951 VI |         vztrepetal; silen ogenj se je razlil v njegovo telo, v njegovo
1952 V  |         sijajna bela mesečina je bila razlita po nebu. ~"Lepo bi bilo
1953 III|            tako bel, da se nič več ni razločila njegova polt od bele obleke.
1954 IV |               nič. -- Povej, o sosed, razloži mi, kako je bilo o matjaževanju! ~
1955 VI |              globočino. ~Hodnik se je razmeknil, razširil se in vzbočil
1956 VI |               so pošumevale nad njim; razmeknilo se je časih vejevje in zasvetil
1957 IV |           kakor snopje, ki jih je bil razmetal vihar po njivi. Tako so
1958 VI |               padale debele kaplje na razmočena tla kakor v brezdanjo globočino. ~
1959 V  |             na nevihto, ki mu je bila razmršila kuštravo glavo. Marko se
1960 IV |          mraka, o mraku pa je legel v razor in je umrl. Hlapci so ga
1961 II |              komolce na mizo; prsten, razoran je bil njegov obraz, kakor
1962 III|       nastanil v koči, ki je samevala razpala sredi gozda. Tam je legel
1963 V  |              vas. Hiše prazne, temne, razpale. Duri zaklenjene, okna zabita.
1964 V  |                kakor objokane; v kotu razpelo, nad mizo žalostna Mati
1965 V  |              zahoda so segale njegove razprostrte roke. ~Marko je planil v
1966 II |             vzdihnil, ni zakašljal; z razprostrtimi rokami, belimi v temi, je
1967 VI |               v luči plamena, je bilo razprostrto njegovo življenje; tako
1968 IV |             križ je zarezal globlje v razranjeno ramo. ~Popotnik je šel dalje
1969 III|             rastel in rastel in se je razrastel v Ali pašo. Njegovih bogastev
1970 VI |            vaša lenoba!" ~Nič se niso razsrdili speči vojščaki, še ozrli
1971 VI |              švignil proti nebu in je razsvetlil mrak. In v svetlem mraku
1972 IV |               holmu. Vsa okna so bila razsvetljena, bele luči so migljale skozi
1973 III|        koprnenje. Odprle so se duri v razsvetljeno dvorano in na pragu se je
1974 I  |             na travnik. Sonce je bilo raztopilo sneg, iz mokre prsti je
1975 III|           nikogar, slišala ni šuma in razumela ni nobene sladke besede,
1976 III|               To je bila svojat, tako razuzdana, brezbožna in z vsemi grehi
1977 IV |              se usmili nas grešnikov! Razuzdanost je bila takrat velika v
1978 V  |            vem, ne kod ne kam." ~Črne razvaline so stale na holmu, gledale
1979 I  |              tam! Zakaj bi se malo ne razvedril, ko mi je umrl oče?" ~Ni
1980 VI |               Hodnik se je razmeknil, razširil se in vzbočil v prostorno
1981 II |          njegovo srce in zemlja se je razširila silno na vse štiri strani,
1982 II |              je z vso močjo, da se je razškropila v kaplje trda prst. Suval
1983 II |               je imel vsega zadosti. ~Razšli so se kmetje, vas je utihnila.
1984 III|              oči do tebe, da bi te ne razžalil s svojo ljubeznijo. Kakor
1985 VI |                izgubila se je v gosto rašč in grmičevje. Marko se ni
1986 IV |             zahoda. In ko je zasijala rdeča zarja, so ležala na holmu,
1987 III|        oblizana gospoda, suhi škrici, rdečenosi baroni, jezični dohtarji
1988 IV |              Ali pašev gradič kakor z rdečim plaščem. Tu tam se je pretrgal
1989 II |            prešernimi, črnimi očmi in rdečimi lici in belimi zobmi. Noge
1990 VI |               koče, samotno viseče na rebri. Na pragu je sedel starec,
1991 I  |              bom hodil na polje! Lepa reč bi bila, da bi delal ponoči,
1992 VI |               dni bi se bil hranil in redil pri tebi, kakor tudi je
1993 II |            obrazu so poganjale dolge, redke ščetine, klobuka ni imel
1994 I  |              Listnica res ni bila več rejena, pa tudi prazna ni bila.
1995 II |           prsteni obraz je bil trd in resen. ~"Tam leži," je pomislil
1996 IV |         nikoli več, ki je samo še pol resnica pol že lepa in neverjetna
1997 V  |               oči." ~Obšla ga je bila resnična in globoka utrujenost, tako
1998 VI |              ki nikjer in nikoli niso resnične, temveč zlagane vse do zadnje
1999 II |              prikazali. Stresel ga je rezki jutranji hlad, v srce pa
2000 IV |              da bi se pokrižal ter se rešil izkušnjavca. ~Svetilka je
2001 VI |               sta bila natanko tistim rimskim vojščakom, ki jih je videl
2002 VI |             kralj Matjaž!" ~Zgrbljen, rjav, brezzob obraz se mu je
2003 VI |              božjim grobom; tudi tako rjava in bradata sta bila v obraz. ~
2004 VI |             so se poznale na čelu, na rjavih licih. ~Sredi dvorane je