Part

2005 IV |               cepci oborožena se vali rjoveča drhal po holmu navzgor,
2006 IV |                zobato lobanjo in belo rjuho ovito okoli okostnika.
2007 IV |             vzdigali oblaki, že so se robili z rumenim zlatom. ~In popotnik
2008 III|             Milena! Čemu se je trudil ročni vrvar, da je spletel vrv,
2009 I  |               vendarle še ostal in bi rodil na pomlad stoteren blagoslov! --
2010 IV |          minila, da nisem videl svoje rodne zemlje. Zdaj pa prihajam,
2011 III|              Tisti kraji so bili tako rodovitni in od Boga blagoslovljeni,
2012 I  |             moja hiša! Moj ded je bil rojen v njej in moj oče; moja
2013 II |           Marko, "in je ležal tako od rojstva in bo ležal do groba. Nikoli
2014 V  |               malodušno njegovo srce; romaj brez cilja in brez konca,
2015 VI |              ob njegovem grobu in smo romali dalje brez četrtega godca,
2016 II |              Truden sem. Doklej še to romanje, kam?" ~Legel je pod kozolec
2017 VI |          sledu. To življenje, veselo, romarsko, ki se mi je zdelo tako
2018 V  |               po nebu. ~"Lepo bi bilo romati ob taki noči, ampak zasluženje
2019 III|          pijani baron Peter, prevrnil ropotoma težki stol ter se udaril
2020 V  |            toplega dežja, ne jutranje rose; tako boš žalovala, vdova
2021 V  |               bilo šele komaj otreslo rosnih sanj, in pozdravljal ga
2022 I  |              je zjasnilo nebo, še vse rosno je bilo, kakor objokano.
2023 III|              Župnik je pridigal in je rotil, pa ni pomagalo nič, zato
2024 III|            ali njeno srce je klicalo, rotilo. ~-- Poslednji dan je že,
2025 VI |           Moje roke ne morejo več, še rovnice ne drže več. Tam je polje,
2026 IV |               da celo tista lepa tuja roža v njenem poročnem šopku,
2027 III|              belih licih so vzcvetele rože, rdeče ustnice so se smehljale. ~--
2028 II |           pogrnjena, sočne pečenke in rumene potice vabijo in v steklenicah
2029 IV |           črepinj? Morda celo v tisti rumeni potici, ki jo je bil prinesel
2030 IV |             oblaki, že so se robili z rumenim zlatom. ~In popotnik je
2031 IV |             bilo okajeno in v umazani rumenkasti svetlobi sta bila obadva
2032 III|               so bile bele; jedel sem rumeno potico in pil žlahtno starino.
2033 II |       zasvetilo v oblakih in tik pred sabo je ugledal Marko visokega
2034 V  |             neobdelana in nerodovitna samevajo zdaj; zdaj molči večer --
2035 III|             je nastanil v koči, ki je samevala razpala sredi gozda. Tam
2036 V  |            namerila tvoja noga, smelo samosvoja, trdno uklenjena? Zasmej
2037 V  |         razkopani obraz; le žalost in samota bo orala zdaj brazde vanj,
2038 V  |          poslušal in groza ga je bilo samote; vstal bi ter se napotil
2039 II |             iz bele megle se je izvil samoten glas, kakor da bi bil kdo
2040 V  |             že minilo, tako pustih in samotnih let, da nisem videl rdečih
2041 VI |           prsi, speči, o silnih bojih sanjajoči? Kje so tvoji prostrani
2042 II |              z vetrom gre moja trudna sapa. Moj kruh je vbogajme. O,
2043 III|           soncu in celo mehki jutrnji sapici, ki bi jih hudo ranila.
2044 II |            človek, izpregovori! Če si satan, pa se poberi odtod !" ~
2045 II |          neverni!" ~Tak je bil Marko, sebi in svojemu rodu na žalost:
2046 IV |            mizo, pred polnimi kozarci sede črno oblečeni škrici, sleparski
2047 III|           zamišljeno. ~-- Zakaj da ne sedim doma? ~-- Res, baron Peter,
2048 I  |           skozi okno: hlapec in dekla sedita za mizo, pijeta in se gostita. ~"
2049 I  |             vasi je povabil znance in sedli so za obložene mize tudi
2050 III|          piješ rajši doma med svojimi sedmerimi babnicami? ~Baron Peter
2051 IV |         življenje. ~V krčmi je sedelo sedmero mož, popotnik je sedel med
2052 IV |             in srebrne posode; plamen sega po očrnelih podobah v bakrenih
2053 V  |                rdeč in visok, do neba segajoč. Iz plamena, iz črnega dima
2054 IV |               spominov in bolečine je segla luč, kakor silna bela roka
2055 I  |            veselo. ~"Orali ste in ste sejali, o ljudje; -- kje je zdaj
2056 II |               ni moje polje; orjem in sejem, želi pa bodo tuji ljudje.
2057 I  |            dneva, Marko? Ne orješ, ne seješ, kako boš žel?" ~Marko pa
2058 IV |               uri ga je posekala tuja sekira. Počivaj mirno, oče, v prezgodnjem
2059 VI |               se ne vda več in niti s sekiro bi je ne presekal." ~Ves
2060 V  |           srce od velikega koprnenja. Sel je na cesto, na polje. Mrtvaški
2061 V  |               zemlja, tako rodovitna, semena željna; in nikogar ni bilo,
2062 V  |             obrazu njegovem so bežale sence, v nebo so strmele njegove
2063 V  |               nanje človeška noga. Na senožetih, na polju -- kakor da je
2064 I  |               imel več, ne bratov, ne sester; sorodniki pa so bili razkropljeni
2065 I  |             upanje! Boš že plačal!" ~"Seveda bom plačal!" je vzkliknil
2066 I  |               prišli kmalu mrazovi od severa, zapadel je zgoden sneg.
2067 II |             ujec stoji na pragu in mu seže v obedve roki in ga povede
2068 VI |               dolga starcu; preko sto sežnjev. Omahoval je, klonil je
2069 V  |                Ozrl se je skozi okno: sijajna bela mesečina je bila razlita
2070 V  |            videl skozi zagrnjeno okno sijajno mesečino, jasno noč in pod
2071 VI |            dan je že!" ~Svetel dan je sijal izza košatih bukev, skozi
2072 II |          nogah. ~"Marko!"  Glas, poln silnega strahu, proseč, obupajoč.
2073 IV |       ognjenih rok se je vzdignilo, v silnem loku pada valpet iz visočine,
2074 VI |            povešeno na prsi, speči, o silnih bojih sanjajoči? Kje so
2075 III|               dlanjo po čelu s toliko silo, da se je slišalo v dolino.
2076 V  |               ob mislih nanjo. Petero sinov sem imela, petero lepih,
2077 V  |         bratrancu, najmlajšemu vašemu sinu, ki je bil vašega srca tolažba?" ~
2078 III|              velikih skrbi in nadlog; siromaka ni bilo med njimi in tudi
2079 III|          sveta Genovefa, ki je delila siromakom proti volji svojega brezsrčnega
2080 II |              treba, Bog se nas usmili siromakov!" ~"Ni umrl, ni treba trpeti!" ~
2081 III|           živino. Ni bilo več najbolj siromašne koče, ki bi ne bila njegova,
2082 III|            razgledavala po dolini, po siromašnih kmetiških kočah kakor duhovnik
2083 II |             skozi vas, v megli spečo, siromašno in pusto. Nizke koče so
2084 V  |              Ampak ti, ki si debel in sit, ti, ki je pred tabo pogrnjena
2085 V  |          česar se je domislil v svoji siti lenobi. In tako se je polagoma
2086 I  |         plačal!" ~"Kdaj?"  "O ti muha sitna, ti! Kaj se bojiš za teh
2087 V  |                 Ne lakoti vesel in ne sitosti. Ne popotovanja in ne počitka.
2088 V  |              ženica, zavita v dopetno sivo ruto. Čudno bel in ves zgrbljen
2089 I  |              skrival se je za plotom, skakal je čez jarke. Prišel je
2090 I  |               navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči, nato hiti še
2091 II |           obril in hiša je pogorela s skednjem in kaščo vred; še harmoniko
2092 I  |              len, in je zavzdihnil iz skesanega srca. ~"Marko, kje je tvoj
2093 II |                  Marku se je zasmilil skesani popotnik. ~"Tudi jaz sem
2094 VI |            nesreče in zapuščenosti. S skesanim srcem in težko vestjo, s
2095 V  |           kava, nad bele skodelice se sklanja bel, tako blag in usmiljen
2096 IV |             so hodili biriči in so se sklanjali in so uklepali blatne, onemogle
2097 IV |            ugledal človeka, prezgodaj sključenega, mrkega, temnega. Hodil
2098 II |          nadložni! Kam boš zdaj s tem sključenim hrbtom, s temi trudnimi
2099 II |            polje drugi dan in še bolj sključeno je bilo njegovo telo, še
2100 III|            pred teboj. Ne zavrzi me! ~Sklonila se je usmiljeno in mu ponudila
2101 V  |            vroča, dišeča kava v belih skodelicah. ~"Dobro jutro, teta Agata!"
2102 V  |          vroča, dišeča kava, nad bele skodelice se sklanja bel, tako blag
2103 VI |           mokra, kamenena plast, trda skorja, tanka kakor svetloba. ~
2104 V  |              še sonce samo ni prodrlo skozenj. Čisto sam, živ človek,
2105 II |                v večnost gleda človek skoznje! Tam zvezda, mirna, velika --
2106 IV |             da je komaj vteknil glavo skoznjo. Videl je po dolini, že
2107 II |              žalosti, budalo v svojih skrbeh! Prav tako sključen bi hodil,
2108 II |           velike, težke roke, s čudno skrčenimi prsti, kakor izkopane korenine,
2109 II |               je roke pod glavo in je skrčil pesti. ~"Ne morem! Ne morem!" ~
2110 I  |               dnevu?" ~Za vasjo se je skril pod kozolec in je čakal
2111 IV |           gradom, v senci kostanja, v skriti noči, in je čakal svoje
2112 IV |           utonila v senco kostanja, v skrito noč. ~-- Kak pozno prihajaš,
2113 III|       pohlepen po kraljevski kroni in skriva globoko v srcu to predrzno
2114 I  |              stezi je šel, za hišami, skrival se je za plotom, skakal
2115 III|               nežna, da jih je morala skrivati vročemu soncu in celo mehki
2116 VI |          mogel domisliti, kaj je bila skuhala devojka tisto jutro. Hrana
2117 I  |              velik pijanec, Marko, pa slab računar! Hiša je moja --
2118 I  |            noč?" je pomislil. "Pot je slaba in razbojnikov je veliko
2119 IV |              popotna palica ni tvoja. Slabši si od živine v hlevu, ki
2120 III|                 Poklical ga je z line sladàk glas in nikoli niso pele
2121 II |         šumenju, tako srce stiskajoč, sladek strah budeč. Tudi polja
2122 VI |            obrazu. O, kdaj že ni bilo sladkega potu na mojem obrazu! Samotno
2123 V  |               zbudiš. Dosegel si svoj sladki cilj. -- To je hrepenenje." ~
2124 V  |       poslušaj ga, Marko, ne poslušaj sladkih bajk, da ti ne omamijo lahkovernega
2125 III|           Milena, ki me kličeš s tako sladkim glasom? ~Nagnila je glavo
2126 IV |            kakor sladak spomin, kakor slajše hrepenenje. ~-- Kako pa
2127 II |              sem grešnik in dovolj je slame tukaj za naju obadva; saj
2128 II |            vas, okna so gledala izpod slamnatih, polgnilih, mahovitih streh
2129 I  |               me ni strah ne toče, ne slane!" ~Prestrašile so se ženske
2130 IV |           steklenice. Čigava so tista slastna jedila, ki bodo nocoj polnila
2131 I  |               me terjaš?" ~"Kaj bi me sleparil! Ampak jaz bi le rad vedel,
2132 V  |               sonce je bilo oprašeno, slepo, in čemerno. In od nikoder
2133 VI |              cigani. "Nikoli še nismo slišali take pesmi in ni še bilo
2134 III|               s toliko silo, da se je slišalo v dolino. Nato je pobral
2135 VI |             so tvoji hrabri vojščaki, sloneči ob dolgih stenah, glavo
2136 V  |           življenje. To je bila tista slovesna ura, ko je ugledal Marko
2137 III|             popiva v tako imenitni in slovesni družbi. ~-- To pa na zdravje
2138 VI |              Marka in ga je nagovoril slovesno. ~"Žalostni smo bili in
2139 IV |             srebrnem krožniku neroden služabnik, pa se je spotaknil ter
2140 IV |              v hlev med živino, da mu služim do smrti. -- Jaz pa vas
2141 VI |            zapel tako pesem, ki je ne sme poslušati krščanski človek.
2142 IV |                  Od nikoder pesmi, ne smeha, ne zvonke besede. Popotnik
2143 II |           hiša, ki si se mi tako lepo smejala, ko sem se vračal iz krčme
2144 IV |          prešerno in zlobno, kakor se smeje lobanja. Tako se je smejal
2145 I  |              zdelo se mu je, da se mu smejejo v obraz. ~"Samo še stotak,
2146 II |              podu z okornimi škornji, smejo se s tujim smehom. In duh
2147 V  |       pokopališču; še zasmejati se ni smel, niti izpregovoriti glasne
2148 V  |               je namerila tvoja noga, smelo samosvoja, trdno uklenjena?
2149 V  |             na romanju!" ~Marku se je smilil starec, ki ga je bila spravila
2150 V  |           nekoč pred njim in ni se mu smilila. ~Poslušal je Marko pesem
2151 III|              preden je razčistila ves smrad, ki so ga bili prinesli
2152 II |              Legel je in je zaspal in smrčal tako močno, da se je razlegalo
2153 I  |            sedmini mojega očeta boste smrčali za mizo? Ali sem vas zato
2154 IV |             glasne požirke in njegovo smrčanje, ko je zaspal pod mizo.
2155 V  |               da sem te ugledala pred smrtjo; sam božji angel ti je kazal
2156 III|            umrl in da me je klical ob smrtni uri. Tako žalosten je bil
2157 IV |        obljubil in kralj Matjaž ne bo snedel besede. Ali paša nas je
2158 IV |             oropal me je v tihi noči, snel mi je celo prstan s prsta
2159 III|          norca dela. Snubec je stopal snubcu na pete, gostba se je vrstila
2160 VI |               na tleh brez potrebe; v soboto pride dekla in ga pomete.
2161 III|      rodovitna polja, njegove najbolj sočnate senožeti, njegovi najlepši
2162 II |            izbi je že miza pogrnjena, sočne pečenke in rumene potice
2163 IV |       globočine. In obšlo ga je kakor sočutje. ~-- Zakaj bi jim kratil
2164 I  |              da ima dno celo največji sod. ~Prišel je k oderuhu. ~"
2165 IV |           brez strahu. Pisana je bila sodba in podkrižal jo je; ne odvrnila
2166 I  |          kozarec pred njim. ~"Kesanje sodi starcu; dokler je človek
2167 IV |                odprli so se neizmerni sodje in v potokih je teklo vino;
2168 I  |              pomladi, saj je še daleč sodni dan!" ~Tako se je tolažil
2169 I  |               Kaj se bojiš za teh par soldov?" ~"Zato, Marko, ker pravijo,
2170 I  |              kapljica!" je zaklical s solzami v očeh in je napajal vse
2171 III|        žlahtno starino. Še ti ne veš, solzna šleva, zaljubljena, dohtar
2172 IV |               njegove oči so bile vse solzne. ~-- Pozdravljena, o rodna
2173 II |           klanec; stopil je v svetlo, sončno jutro, speča dolina je ležala
2174 V  |             mokre prsti je puhtel bel sopar, globoko je sopla nasičena,
2175 II |              videl prej, živega, tako sopečega, ne tistih luči, ki so trepetale,
2176 VI |             strah. ~"Tako tiho je, še sopenja ni čuti. Bog vedi, če nisem
2177 V  |          puhtel bel sopar, globoko je sopla nasičena, odpočita zemlja. ~"
2178 I  |            več, ne bratov, ne sester; sorodniki pa so bili razkropljeni
2179 IV |              pozabljene od brezsrčnih sorodnikov. Kakor votle oči iz blatne
2180 I  |             je šel dalje in je srečal soseda, ki se je vračal s polja. ~"
2181 I  |             in spodobi se, da povabim sosede in prijatelje na sedmino." ~
2182 I  |            bogato gostovanje; celo iz sosednjih vasi je povabil znance in
2183 I  |               krčme, se je napravil v sosednjo vas in je tam popival ter
2184 IV |          neumne bajke in vraže svojih sosedov, na njih neutolažljivo,
2185 II |               in je gledal. ~"Kako jo sovraži, majko dobrotljivo ! Tudi
2186 II |               mi zavidali, tako so me sovražili in so me pognali po svetu,
2187 V  |               njegov obraz je bled in spačen; na licih, na rokah krvave
2188 IV |            našli mrtvega pod oknom, s spačenim obrazom in stisnjenimi pestmi. ~
2189 V  |                V tistih pesmih, ki so spale tam in čakale vstajenja,
2190 III|         hčerka in bi ponoči, ko bi ne spalo njegovo od groze osteklelo
2191 VI |             tako hudo omamil ta dolgi spanec? Ne zamerite, ampak ne spodobi
2192 VI |            presedalo bi mi tako dolgo spanje!" ~Vojščak je molčal. Strahoma
2193 IV |              kmetiške koče Ponoči, ko spe vsi krščanski, Bogu in gosposki
2194 IV |              so jih povezali še napol speče, v prelepih sanjah vriskajoče. ~--
2195 VI |            njegovi koraki, ne zbudili spečih. Iz velike daljave se je
2196 I  |                Drugi so na polju, jaz spim!" ~Spet se ga je polotila
2197 I  |             za ples! Še sam bi človek splesnil med njimi! Kam bi se obrnil?
2198 III|             trudil ročni vrvar, da je spletel vrv, čemu je tesal pridni
2199 III|             bila zavzdihnila zvezda. ~Spleza na okno, skoči na plano. ~--
2200 VI |             tri noči in tri dni, tako spočite in lahke so bile njegove
2201 II |               Glej, zdaj boš hlapec v spodobni in gostoljubni hiši, pri
2202 III|         klečal tam ter pozabil na vso spodobnost, na svoje opravilo in na
2203 III|               nebes poslana, da bi se spokorili in izpreobrnili pijani grešniki.
2204 IV |              oglasili od daleč zvonki spomini na tisto življenje, ki je
2205 IV |               in neverjetna bajka; ob spominih je zakljuvalo kesanje v
2206 V  |             lenoba in zdihovaje se je spominjal časih na vse prijetnosti
2207 IV |          srcih. V mirno, temno jezero spominov in bolečine je segla luč,
2208 III|             nanje ob tej lenobni uri. Spomni me jutri pred obedom. ~Utrudile
2209 III|               poslednja ura. O povej, sporoči, kaj si že čisto pozabil
2210 V  |               za bratom pojdem, da mu sporočim vaš pozdrav. -- In šel je
2211 IV |           neroden služabnik, pa se je spotaknil ter mu je zdrknila na tla
2212 IV |               Moje oči bi vas ne bile spoznale, da vas ni spoznalo moje
2213 IV |              bile spoznale, da vas ni spoznalo moje srce. ~Starki so zakrvavele
2214 VI |            cigan. ~"Zagodi, Marko, da spoznamo tvojo umetnost." ~Marko
2215 III|           neznansko. Prišlo je mednje spoznanje in s spoznanjem je prišla
2216 III|              je mednje spoznanje in s spoznanjem je prišla nezadovoljnost.
2217 VI |         ubogal, kakor si ukazovalo!" ~Spoznaval je svojo nepridnost in lahkovernost,
2218 I  |              ga je žalost. ~"Tako sem spoštoval očeta in besede njegove!" ~
2219 VI |             kolena so se mu tresla od spoštovanja in ponižnosti. ~"Ne zameri
2220 III|               ki delaš pesmi in ki te spravi pod mizo kozarec cvička.
2221 V  |          smilil starec, ki ga je bila spravila starost ob pamet. ~Šel je
2222 V  |         prijazno in ljubeznivo ste me sprejeli, popotnika. Ampak povejte
2223 III|               koprne moje roke, da te sprejmejo, objamejo. Pridi, moj dragi
2224 I  |        harmoniko za peč. Gostje so se sprli, kričali so vsenavzkriž,
2225 VI |            bilo tako polno moje srce? Spuhtelo je proti nebu brez sledu.
2226 II |              ljudje prevzeli in so se spuntali proti Bogu in kralju. Še
2227 IV |            neveste. In od grada se je spustila nebeška podoba, bela nevesta,
2228 II |         Razcapan je bil in umazan, še srajce ni imel in je kazal izpod
2229 III|             oblačilu, nežnih licih in sramežljivih očeh. In takoj se je izpolnilo
2230 III|               je njih delo in trud za sramoten denar, za slabo kislico;
2231 IV |          Težko je pripovedovati o tej sramoti in bridkosti, ko skoro sam
2232 V  |              žaltavi blazini in delaš sramoto svojemu rodu in cehu, namesto
2233 IV |        zaiskrile svetleje ob spominu, src je iskal, ki bi zakričala
2234 IV |        matjaževanju? ~Zgenilo se je v srcih. V mirno, temno jezero spominov
2235 I  |          Marko in je gorel v obraz od srda in sramu.  Natihem pa je
2236 V  |              v tla. ~Marko je pljunil srdito, nato je zavzdihnil ter
2237 IV |             bil prinesel v dvorano na srebrnem krožniku neroden služabnik,
2238 III|              še zvezde so zazvonile s srebrnim zvokom. Nikoli v svojem
2239 IV |         gosposkih cunjah, z zlatom in srebrom nakičeni. Osleparili so
2240 I  |              se mu človek ogne, če ga sreča na cesti. ~"O Marko! Marko!" ~
2241 III|          Nikoli, o Milan, se ne bosta srečali najini roki, nikoli se ne
2242 IV |             so bili ljudje, ki jih je srečaval; neprijazno so gledale votle
2243 V  |            dete ljubeznivo, in veliko sreče na romanju!" ~Marku se je
2244 VI |              počitku dalje hrepeneče, srečno nikoli in zmerom. ~Trudno
2245 VI |         življenje; tako nerazumljivo, srečno-nesrečno nekoč, tako preprosto zdaj. ~"
2246 II |             je dramila. ~Od daleč, iz srede vasi, iz bele megle se je
2247 IV |            prijetno sedeli za mizo in srkali to sladko starino? Doživeli
2248 II |             tvoje krvi; zavil si se v srobot in mah in si zaspal. Kak
2249 I  |             in vse poletje do vročega srpana. ~In tedaj se je zgodilo,
2250 IV |           silno strahoto: S kosami in srpi in cepci oborožena se vali
2251 II |         gozdovi. ~Ali kaj je človeška stanovitnost in zadovoljnost? Pooblačilo
2252 III|            usula se je toča, pa se še stare babe niso več pokrižale;
2253 IV |             nebo; beli metulji, pisma starih krivic in krvavih postav;
2254 II |             davke in je povrnil kmetu starodavne svoboščine. Bog je blagoslovil
2255 IV |         besede, ki so se glasile pred starodavnimi časi od dežele do dežele
2256 V  |                ki ga je bila spravila starost ob pamet. ~Šel je dalje.
2257 VI |             so bila prozorna kakor od stekla in skozi debla, skozi vejevje
2258 IV |         čakajo obložene mize in polne steklenice. Čigava so tista slastna
2259 V  |        trohnobi, prinesla je oprašeno steklenico in kruha in svinjine. Njen
2260 IV |                ki je visela nad mizo. Steklo je bilo okajeno in v umazani
2261 III|             tesal pridni tesar, da je stesal lestvico? Pripravi se, o
2262 I  |               v rodno vas; po poljski stezi je šel, za hišami, skrival
2263 V  |              kraj, da se človeku srce stiska, in zakaj je tako zadehla
2264 II |         neskončnem šumenju, tako srce stiskajoč, sladek strah budeč. Tudi
2265 IV |             rodni dom! ~Srce se mu je stiskalo od čudne bolečine, od neznanega
2266 IV |            matjaževanju. ~Popotnik je stisnil pesti, oči so se mu zaiskrile. ~--
2267 IV |          oknom, s spačenim obrazom in stisnjenimi pestmi. ~To so bile tiste
2268 V  |          durmi, prelepa je sitost, če stoje berači na pragu. A kako
2269 I  |       velikimi, zaspanimi očmi. ~"Kaj stojiš tam?" je zaklical Marko
2270 III|             je šumel in iz šumenja je stokalo in zdihovalo, prepevalo
2271 VI |               je sedel starec, pač že stoleten, upiral je glavo v dlani
2272 VI |            samega strah. Trdno spi, v stoletjih se ni naspal. Kaj bi mi
2273 IV |            prišel je čas Matjažev! Po stoletnem delavniku večni praznik.
2274 I  |             na mizi, prevračali so se stoli, stresel se je pod -- hej,
2275 I  |             je zaklical jezno, ko sta stopala konja počasi in previdno. ~
2276 II |               obložene, trudne, ki so stopali s težkimi koraki in gledali
2277 V  |               stopilo v lica, noge so stopicale neprestano, roke so si dale
2278 V  |             dvoje kapelj krvi je bilo stopilo v lica, noge so stopicale
2279 III|              dolgem belem oblačilu po stopnicah gor in dol in iz izbe v
2280 III|             hčerka Ali paše naskrivaj storila mnogotero dobroto zatiranim
2281 IV |               pogrebci. ~-- Kaj so ti storili, o domovina? ~Napotil se
2282 V  |            bilo Marku žal in ni se mu storilo inako, ko se je ozrl še
2283 I  |            smejejo v obraz. ~"Samo še stotak, prijatelj, človek!" ~"Ne
2284 I  |           ostal in bi rodil na pomlad stoteren blagoslov! -- Kaj pa si
2285 VI |          spanje!" ~Vojščak je molčal. Strahoma je opazil Marko, da so mu
2286 IV |            Blagor ti, da nisi doživel strahote in nesreče, ki je udarila
2287 IV |               ugledale nenadoma silno strahoto: S kosami in srpi in cepci
2288 II |             Še tisto leto se je usula strahovita toča, hribi so se razmeknili
2289 III|              niso prinesli. Milena je stregla gostom in jim je točila
2290 II |       slamnatih, polgnilih, mahovitih streh kakor same krmežljave, zlovoljne
2291 III|               Gregor!  Poslušam in se stresem. Zakaj pomisli, Marko, spoznal
2292 IV |              Zasmejal se je, da so se stresla okna in se je razlegel razbojniški
2293 III|               se napotila k mizi, med strmečo družbo in mlada nevesta
2294 IV |              lobanje so gledala okna, strmela so naravnost na popotnika
2295 IV |                sto grozepolnih oči je strmelo nanj. ~-- Ali paša, zakaj
2296 VI |            bila izglodala vanje tànke struge, od kamenitega stropa so
2297 IV |           odprl na čelu nenadoma rdeč studenec in je lil v počasnem in
2298 III|          jutro je bil njen obraz bolj suh in bled in luč njenih oči
2299 II |            nikoli"; tam kmetje: izpod suhe, razpokane prsti koprneči,
2300 III|                Sama oblizana gospoda, suhi škrici, rdečenosi baroni,
2301 II |            klopi sključen kmet, star, suhljat, v prsteno suknjo zavit,
2302 II |         Starec je vzdignil razkopani, suhljati obraz, pogledal je v luč
2303 III|              čevlji nimajo podplatov, suknja se še komaj drži na ramah,
2304 I  |               duh in samo še na črnih suknjah se je poznalo žalovanje,
2305 II |            Njegov obraz je bil trd in surov, oči so bile skrite pod
2306 II |       razškropila v kaplje trda prst. Suval je z nogami, da so letele
2307 IV |           proti holmu, tolpe nerodnih sužnjev, ki so omahovali kakor v
2308 IV |        očrnelega trupla je planil črn svat, prevalil se po holmu ter
2309 VI |             smejalo naproti veselo in svatovsko. Počival je, gledal je s
2310 IV |            tako belih, otožnih, kakor sveče ob mrtvaškem odru. Tudi
2311 V  |               ni ganil; če bi prižgal svečo, bi gorel plamen z mirnim
2312 I  |               jedli do pozne noči, do svetega jutra, do belega poldneva. ~
2313 IV |          ugasnila sveta nebesa, ki se svetijo v daljavi? Ne more se odrešiti
2314 IV |            zagrnil okna in je prižgal svetilko, ki je visela nad mizo.
2315 III|          zaprta, nikogar ni na pragu, svetlega neba ni nikjer in sama gluha
2316 IV |               oči, ki bi se zaiskrile svetleje ob spominu, src je iskal,
2317 IV |               je razdrobil v tisočero svetlih črepinj? Morda celo v tisti
2318 I  |             polko. ~Tedaj pa se je že svetlikalo skozi okno, megle so se
2319 VI |             se je bahalo v dolini pod svetlim soncem, kakor dekle ob prazniku,
2320 IV |               in v umazani rumenkasti svetlobi sta bila obadva čudno mrtvaška.
2321 VI |            tudi obadva rdeče oblečena svetlolasa oproda. Takrat je opazil
2322 III|               živine je imel več nego svetopisemski Job, ko mu je bil Bog povrnil
2323 II |            srce pa je prišla nenadoma sveža in pogumna radost. Gledal
2324 V  |         stopal v dolino. Vesel je bil svežega mladega polja, ki se je
2325 IV |            kozarci, dragoceno platno, svila in žamet; na dvorišče pada
2326 IV |               drobnem čeveljčku, samo svilena rokavica na njeni nežni
2327 VI |              bil ovil s tanko, svetlo svileno haljo mizo, kraljev obraz,
2328 II |                Hej!"  Tiho je bilo na svislih; še seno ni zašumelo. ~"
2329 II |              povrnil kmetu starodavne svoboščine. Bog je blagoslovil njegovo
2330 I  |           nebu! ~"Greh je žalovati ob takem dnevu," je premišljeval
2331 VI |          kamenena plast, trda skorja, tanka kakor svetloba. ~Odprla
2332 VI |               je bila izglodala vanje tànke struge, od kamenitega stropa
2333 V  |             Nebo se je bilo zjasnilo, tanki sivi oblaki so bežali proti
2334 II |             šumenje gozda iz daljave, tànko zvonjenje polja, zamolklo
2335 I  |             pijeta in se gostita. ~"O tatje, neverniki!" se je razsrdil
2336 VI |           veselo prepevajo in pot jim teče po obrazu. O, kdaj že ni
2337 I  |            očeta, nato je žaloval ves teden. Ni šel ne na polje, ne
2338 III|              za tole mizo že cele tri tedne noč in dan? ~Nikoli še ni
2339 III|              ki se cedi v potokih, ne teknejo več prasci in piščanci,
2340 V  |        razjokal Marko in ne jed mu ni teknila več in ne pijača. ~"Povejte
2341 VI |           lasmi lepe svetle solze, ki teko po tvojih licih." ~Pol so
2342 II |             izžemal ti nisem trudnega telesa. Kaj boš zdaj brez mene,
2343 III|             Ampak še večja nego njena telesna lepota je bila lepota in
2344 IV |              pot, sključen, truden in teman. ~S plahimi koraki, kakor
2345 VI |               ugibal, so se privadile teme njegove oči in ugledal je
2346 V  |            stopal v vas. Hiše prazne, temne, razpale. Duri zaklenjene,
2347 IV |        prezgodaj sključenega, mrkega, temnega. Hodil je, kakor da bi nosil
2348 II |               pod težkimi obrvmi, pod temnim čelom. ~"Ti prokleta ! Prokleta!" ~
2349 VI |           svetlimi bukvami, na vrhu s temnimi hojami porastel. Pot mu
2350 II |               na komolcu, gledal je v temo, bele iskre so mu poskakovale
2351 V  |               mrtvecev. Posedali so v temotnih izbah, stari, zgrbljeni,
2352 III|         veliko mizo in čaka. No, tudi temu prerokovanju ni verjel nihče,
2353 I  |              že kdaj osleparil, da me terjaš?" ~"Kaj bi me sleparil!
2354 III|               je spletel vrv, čemu je tesal pridni tesar, da je stesal
2355 III|             vrv, čemu je tesal pridni tesar, da je stesal lestvico?
2356 V  |             ni živeti v tem pustem in tesnem kraju; za bratom pojdem,
2357 III|              ki bi primerno oznanjali tesnobno zaljubljenost srca, od teh
2358 V  |                kakor se godi meni pri teti Agati, tvoji materi? Kaj
2359 VI |          kakor je bil, na dobrotljivo teto Agato, na pogrnjeno mizo
2360 V  |             leglo mu je na dušo kakor težàk vonj in jo je omamilo. ~
2361 II |           Konec je bil vseh nadlog in težav, pod Matjaževo krono je
2362 III|               nenadoma vse nadloge in težave svojih dni in zahrepenelo
2363 IV |             poglejte! Kakšen greh vas teži, da gledate v tla kakor
2364 III|               izpod bremena, ki mu je težilo srce. ~"O Marko, jaz sem
2365 II |              je zagrmelo zamolklo. Se težja je bila žalost v njegovem
2366 II |              je bilo njegovo telo, še težje so bile njegove noge in
2367 IV |             je sklonil njen život, še težji je bil križ na njenih ramah.
2368 I  |               zdaj?" se je tolažil na tihem. "Če sem zapravil ponemarnem
2369 III|        zdihoval in gledal proti nebu, tihemu, z belimi zvezdami posutemu.
2370 II |             je zasvetilo v oblakih in tik pred sabo je ugledal Marko
2371 IV |             tla, da se je razdrobil v tisočero svetlih črepinj? Morda celo
2372 II |           vetru, zasveti se in ugasne tisočkrat, vse po naturi in pravici,
2373 VI |        spodobno odkril in je ogovoril tistega vojščaka, ki je stal na
2374 VI |              Podobna sta bila natanko tistim rimskim vojščakom, ki jih
2375 IV |             je zakričati in ni mogel; tiščalo ga je za vrat kakor železna
2376 V  |          topli vodi. Zapuščenega doma tišina in trohnoba, materinska
2377 IV |               uročeni. Besede so bile tišje, šepetajoče; celo gluhi
2378 V  |             je bežečega ob tla. "Hej, tlačan, kaj si se naveličal matjaževanja?"
2379 III|             gluhi samoti. Zakaj pa mi tlačanijo kmetje, da bi ne živel,
2380 III|         svojega dela na svojem polju; tlačanil je gospodu, ki je držal
2381 III|           mnogotero dobroto zatiranim tlačanom svojega očeta ter jim lajšala
2382 III|               je vrnila v kri pristna tlačanska čud in bi se bili dali vpreči
2383 I  |              boš plačal, Marko!" ~"Le toči, pa bodi brez skrbi! Bom
2384 I  |              pa pokusimo, kakšno vino točijo v mestu!" ~Marko je pokušal
2385 III|              stregla gostom in jim je točila kozarce, toda njene trepalnice
2386 III|            bili, celo hranili so bele tolarje, ker niso bili ne zapravljivci,
2387 IV |               ga nekdo kliče in da ga tolaži. ~-- Nič se ne boj, popotnik,
2388 VI |               Tako zaupamo nate in se tolažimo v teh bridkih časih ob mislih
2389 II |              bila skedenj in kašča. V toliki obilici pa so se ljudje
2390 III|          nikakor ni mogoče govoriti s tolikim občudovanjem, kakor ga po
2391 IV |  neutolažljivo, neumrljivo koprnenje, tolikokrat izbičano, vselej spet privrelo
2392 V  |            njegove roke so bile kmalu tolste in bele kakor dekličje;
2393 III|       zaripljen v obraz, drobne oči v tolšči skrite in zakrvavele; malo
2394 VI |           prejokal Marko dan, gozd je tonil v zgodnji mrak. Tedaj je
2395 II |             dremala svetilka, izba je tonila v polumrak. Marko je ležal
2396 II |              in ker je bil dan lep in topel, ni bilo v njegovem srcu
2397 VI |               čelo se mu je doteknilo tople brazde. Razprostrl je onemogle,
2398 V  |               v soncu plug, ne bo več toplega dežja, ne jutranje rose;
2399 VI |            roke, objel je, pobožal po toplih, mehkih licih zemljico,
2400 III|               imel v izobilici. Pa ni trajalo dolgo; kakor da bi trenil,
2401 V  |           očmi je gledal na polja, na travnike. Tam je ležala zemlja, tako
2402 I  |            nato pa je šel travnik, za travnikom gozd -- kakor da bi mu bila
2403 VI |              izpregovoril, legel je v travo in je premišljeval grenke
2404 III|        nevesti! -- je zaklical ter je trčil z Ali pašo. ~-- O budalo
2405 VI |              doteknil njegovega lica: trdo je bilo in mrzlo, da se
2406 IV |             siv si že, skoro bi ti že trebalo bergle, pa ti ne more biti
2407 IV |              je k potoku, legel je na trebuh, razprostrl je roke in je
2408 III|            trajalo dolgo; kakor da bi trenil, so minila nebesa. Poslušaj,
2409 V  |              je šinilo mimo oči kakor trenotna svetla senca: Na mizi se
2410 VI |               Vojščak se ni ganil, še trepalnic ni vzdignil, stal je kakor
2411 VI |              zidu in so molčali; še s trepalnico ni pomežiknil nobeden, še
2412 II |              z veje ob sončnem dnevu; trepeče v vetru, zasveti se in ugasne
2413 V  |         ubogega, ki je stal pred njim trepetajoč in globoko upognjen, kakor
2414 IV |           miloba. ~Pesem je utihnila, trepetala je še pod nebom, združila
2415 II |       sopečega, ne tistih luči, ki so trepetale, vžigale se v njem, ugašale,
2416 VI |               ga bolele in zelo mu je trepetalo srce. ~"Umrl je kralj Matjaž!" ~
2417 III|             je ugasnilo. Stojim in se tresem, zobje mi šklepečejo od
2418 VI |               rokama, kolena so se mu tresla od spoštovanja in ponižnosti. ~"
2419 V  |             več?" ~Iztegnila je bele, tresoče roke in oči so se ji zasolzile
2420 II |             lepe sanje in je zaspal. ~Tretji dan je šel Marko na polje.
2421 III|               še nisi videl neveste s treznimi očmi. ~In spet je poskočil
2422 VI |              ni več radosti na svetu, trhla veja je moje življenje in
2423 I  |           poženi konje in pokrižaj se trikrat!" ~Nekoliko se je prestrašil
2424 I  |           poženi konje in pokrižaj se tríkrat!" ~Tako je govoril oče in
2425 IV |         usmiljenim očesom. Kesanje se trka na prsi, srce koprni po
2426 IV |              zavalovalo. ~Popotnik je trkal na okna, postajal med durmi.
2427 III|         mešetar drugo in gostov se je trlo pri njem ob delavnikih kakor
2428 V  |            Zapuščenega doma tišina in trohnoba, materinska prijaznost,
2429 V  |         pajčina, tenka plast prahu in trohnobe že tudi na njegovo srce. ~
2430 V  |              zakaj je tako zadehla in trohnobna ta vaša prijazna izba? To
2431 VI |                tukaj pa je zadehlo in trohnobno. Izpregovori, kralj Matjaž,
2432 IV |          zasolzile se niso, izžete od trpljenja. ~-- Odkod prihajaš, o Gregor? ~--
2433 V  |               je ubogati njemu, ki je trpljenje in bridkost v njegovem srcu;
2434 I  |        povodenj od črnega neba, kakor trstje se je klanjalo drevje in
2435 V  |            popotovanja in ne počitka. Truda ne marajo moje roke in lenobe
2436 VI |              ni utrudilo: v brezdelju trudaželjno, v trudu zdihujoče po prazniku,
2437 III|          žalost, o Milena! Čemu se je trudil ročni vrvar, da je spletel
2438 VI |              dokler mi ne zatisne teh trudnih oči poslednji, tako hudo
2439 VI |              brezdelju trudaželjno, v trudu zdihujoče po prazniku, na
2440 II |               Prerezal je vrv in črno truplo je lopnilo na tla, vzdigalo
2441 V  |                Čisto sam, živ človek, tuj svetu in življenju, je hodil
2442 IV |               pogledom. ~-- Ne poznam tujcev, ki prihajajo v mojo krčmo. ~--
2443 III|           vzdignili, napotili so se v tuje dežele. ~"Ali spiš, Marko?" ~"
2444 II |          okornimi škornji, smejo se s tujim smehom. In duh mojega očeta
2445 V  |            moje srce je zakoprnelo po tujini. -- Jokala sem in prosila,
2446 III|               tako omahljiva ljubezen tvojega srca? Glej, zaročili so
2447 III|           kraljevanju kralja Matjaža. Ubija se človek leto in dan --
2448 IV |             veža je bila temna; skozi ubita okna je videl v veliko izbo
2449 VI |               ti vse zaupal in sem te ubogal, kakor si ukazovalo!" ~Spoznaval
2450 V  |               hodi za menoj! Lahko je ubogati njemu, ki je trpljenje in
2451 IV |            usujejo se na grmado, njih uboge ožgane očrnele peroti krilijo
2452 V  |               človeka, razcapanega in ubogega, ki je stal pred njim trepetajoč
2453 IV |            zasmejal se je zvonko. ~-- Ubogi, debeli baron! Do gozda
2454 IV |            osladiš poslednjo uro, tem ubogim črnim svatom. In kadar začuješ
2455 II |               je napotil Marko v vas. Ubožna in pusta je bila vas, okna
2456 III|   najimenitnejše zdravnike, toda njih učenost ni pomagala nič; ni jih
2457 IV |            Jaz pa vas vprašam: kaj me učite? Povejte mi: kaj je treba
2458 IV |           upala na jezik. ~-- Kaj nas učiš, popotnik? Povej nam: kaj
2459 I  |              kamen po klancu navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči,
2460 IV |            strahote in nesreče, ki je udarila tvoj rodni kraj. Le brž
2461 II |               k tlom, noge same so se udirale v tla in komaj jih je vzdigal.
2462 V  |              je bilo tam, ampak tiho, udušeno, neobdelano in z osatom
2463 I  |             ne za sina?" ~In kmalu je uganil. ~"Saj imam tako opravila
2464 I  |              vsi, ki so ga videli, so uganili: Konec je z njim, na obrazu
2465 IV |             globokih jam so pogledale ugasle oči. ~-- Kdo si, tujec,
2466 II |        trepeče v vetru, zasveti se in ugasne tisočkrat, vse po naturi
2467 III|             je glavo in beli obraz je ugasnil, ker so se bili ~usuli nanj
2468 III|             bled in luč njenih oči je ugašala. Ali paša je klical najimenitnejše
2469 II |         trepetale, vžigale se v njem, ugašale, kakor ognjeni cvetovi.
2470 VI |             po svetu." ~Ko je stal in ugibal, so se privadile teme njegove
2471 VI |              je mudilo in je bila pot uglajena pred njim. Poihteval je
2472 VI |               srcu! In že čisto blizu uglajene poti sem bil, prav ob poti
2473 I  |               zapomni, sin moj: kadar ugledaš krčmo ob poti, poženi konje
2474 IV |             kar je obljubil kmetu, so ugrabili zase proti pravici in postavi.
2475 IV |             je celo prstan s prsta in uhane iz ušes in me je slekel
2476 II |             sijalo sonce. Saj imam še ujca, čemu mi ga je bil dodelil
2477 VI |           vetrom, smejal se je plohi, ukajoč se je pogovarjal z gromom.
2478 V  |               mu kazali pot, veter je ukal preko doline in ga je klical:
2479 V  |             zdaj; zdaj molči večer -- ukalo je takrat in prepevalo na
2480 IV |           vesele pesmi, ne objestnega ukanja; še sonce samo je umiralo
2481 IV |          hripave pesmi so se glasile, ukanje od holma do holma; od holma
2482 II |             razmeknila gora na njegov ukaz in da je stopil vanjo s
2483 VI |            sta se poljubila, kakor je ukazalo srce. ~"Saj ti si moje koprnenje,
2484 VI |               sem te ubogal, kakor si ukazovalo!" ~Spoznaval je svojo nepridnost
2485 III|             je poklical Ali paša. ~-- Ukazuj! -- se je zasmejal veseli
2486 II |          krčmar! Moja pot drži, kamor ukazuje srce vajino." ~Zgenilo se
2487 IV |              ko sem se zdramil, me je uklenil še samega ter me vteknil
2488 V  |                smelo samosvoja, trdno uklenjena? Zasmej se in zaveži si
2489 IV |              in so se sklanjali in so uklepali blatne, onemogle roke v
2490 II |              rok, suknje, las, v prst ukopane so bile mrke oči. ~"Kakor
2491 I  |          Stopal je po širokih mestnih ulicah ponosen kakor cesar. ~"Zdaj
2492 III|          pokrajino in devetkrat se je ulila ploha, preden je razčistila
2493 IV |           Steklo je bilo okajeno in v umazani rumenkasti svetlobi sta
2494 VI |              umrl četrti godec. Velik umetnik je bil, ampak v primeri
2495 VI |              Marko, da spoznamo tvojo umetnost." ~Marko je zagodel in je
2496 III|             bil tako imeniten v svoji umetnosti, da ga je Ali paša takoj
2497 VI |             so se smejale, narahlo se umikale, pol so vabile, koprnele
2498 III|               ustnice od ustnic, srce umira od koprnenja. Nikoli, o
2499 V  |             pozabljenih, brez tolažbe umirajočih. Stene sive, mrke, kakor
2500 II |               ni zgenil. ~"Kako so že umirale te moje lepe misli! Priklenili
2501 IV |              ukanja; še sonce samo je umiralo tiho za goro. Le od daleč,
2502 III|          grešniki. Prešerna družba je umolknila in obstrmela. ~Prvikrat
2503 II |               Zagodel je in ljudje so umolknili in poslušali, Ni še bilo
2504 II |         njegovem srcu. ~"Kaj bi zdaj? Umreti, nič drugega!" ~Zakril je