Part

2505 VI |               kolena. ~"Ljudje božji, umrite: umrl je kralj Matjaž!" ~
2506 III|               prazna hiša, zato da ne umrjem na cesti; star sem in betežen,
2507 I  |             ga je pozdravil krčmar. ~"Upaj mi še nocoj!" je odgovoril
2508 VI |                pol sveta sem prehodil upajoč, blodeč in nisem te našel.
2509 IV |           kipel iz srca, beseda si ni upala na jezik. ~-- Kaj nas učiš,
2510 II |          prsti koprneči, vzdihujoči v upanju, v nejevolji vdani. ~"O,
2511 IV |              dalje ob palici, do pasu upognjena, življenja trudna. ~-- Botra,
2512 VI |           kaplje za vrat, na roke, na upognjeno glavo; curljale so po licih,
2513 III|               s komolci na mizo in je uprl glavo v dlani, Ali paša
2514 I  |           kleči, glavo povešeno, čelo uprto ob pesti. ~Marko je šel
2515 I  |             in je šel mimo. ~Dolge so ure od jutra do poldneva, dolge
2516 I  |              in odskoči, nato hiti še urneje v dolino. ~Zapil je Marko
2517 V  |           duri. Mesečina je ugasnila, urni sivi oblaki so se podili
2518 VI |            devojko. Tako je bil Marko uročen, očaran in zaljubljen, da
2519 VI |           godcih. Njegove oči so bile uročene; strmele so z neizrečenim
2520 IV |              in strmeli so nanj kakor uročeni. Besede so bile tišje, šepetajoče;
2521 IV |            klet in kaščo; zli duhovi, uročenim očem nevidni, grohotajoči
2522 V  |              obraz, tako so kipele te usahle prsi. Mrtvec je ležal preko
2523 VI |             nerodno. Bog pa se nas je usmilil v tej žalosti in nam je
2524 V  |           njegove osteklele oči. Tako usmiljene, ljubezni polne in darovanja
2525 IV |              nekoč ne bo ozrl nanjo z usmiljenim očesom. Kesanje se trka
2526 V  |        ljubezen, tako brezsrčno tvoje usmiljenje: daj mi, mlademu, koprnenja
2527 VI |               od kamena je bila težka usnjena rokavica; v hrbet na roki
2528 III|             že ni bilo zadosti, pa je ustanovil mešetar drugo in gostov
2529 I  |            jutrišnji dan še celo ne. ~Ustavil je pred hišo in je skočil
2530 III|             od roke, daleč ustnice od ustnic, srce umira od koprnenja.
2531 IV |          odpri vesele oči, z veselimi ustnicami pozdravi svate, da jim osladiš
2532 III|         ranjeno srce. ~Ali paša se je ustrašil in je pomislil, kako dolgčas
2533 IV |          krvavih postav; utrudijo se, usujejo se na grmado, njih uboge
2534 V  |             roka na tvojem čelu in da utihnejo nepokojne misli." ~Marko
2535 VI |              zagodel godec in gozd je utihnil in je poslušal to prečudno
2536 II |               zaječalo je in je takoj utihnilo. ~Sam ni vedel, kako se
2537 VI |               pa je bilo že veselo in utolaženo. ~"Kako nespametno sem tarnal,
2538 VI |           črne, globoke, da bi človek utonil vanje in bi še hvalil Boga
2539 IV |          Videl je po dolini, že v noč utopljeni; na oni strani, na holmu,
2540 IV |             krivic in krvavih postav; utrudijo se, usujejo se na grmado,
2541 I  |               so v krčmi. Marko se je utrudil in je postavil harmoniko
2542 III|         Spomni me jutri pred obedom. ~Utrudile so ga dolge besede, natočil
2543 I  |               dolg, še daljša je noč; utrudili so se, nekaterim so klonile
2544 VI |            njegovo srce. Dokler se ni utrudilo: v brezdelju trudaželjno,
2545 V  |              bila resnična in globoka utrujenost, tako mehka in sladka, kakor
2546 II |       prijeten počitek, sladkost brez utrujenosti, plačilo brez dela. Čemu
2547 IV |            ženin z nečisto roko in je uvenela prezgodaj? Oče, kje so naše
2548 I  |               dolgih zimskih večerov. Ušatoril se je v toplo zakurjeni
2549 II |           deželo. Kralj Matjaž je bil užaljen nad toliko nehvaležnostjo
2550 VI |             moja mladost? Kako sem te užil, kaj si mi rodila? Nerodovitna,
2551 II |              pečenke in rumene potice vabijo in v steklenicah se sveti
2552 IV |              glasneje pesem iz gozda. Vabila je, bližala se je in same
2553 VI |            narahlo se umikale, pol so vabile, koprnele njene kipeče ustnice. ~
2554 IV |               pozdraviš? Zakaj nas ne vabiš za to obloženo mizo, med
2555 I  |               je skočil z voza, vrgel vajeti hlapcu ter se napotil naravnost
2556 II |              drži, kamor ukazuje srce vajino." ~Zgenilo se je v senu,
2557 IV |            srpi in cepci oborožena se vali rjoveča drhal po holmu navzgor,
2558 IV |         vzdignilo, v silnem loku pada valpet iz visočine, kroži roke,
2559 V  |           samota bo orala zdaj brazde vanj, le solze ga bodo napajale;
2560 VI |              in so omahovale. Počasi, varno, ob dveh palicah je lezel
2561 III|              fari in v vseh deveterih vaseh naokoli. Ljudje so živeli
2562 I  |                In o belem dnevu?" ~Za vasjo se je skril pod kozolec
2563 V  |              lepi sinovi so prepevaje vasovali. Pa mi je obolel najstarejši
2564 IV |              se je tako brž postaralo vaše telo in da se vam roke tako
2565 V  |    najmlajšemu vašemu sinu, ki je bil vašega srca tolažba?" ~Teta Agata
2566 V  |         mojemu bratrancu, najmlajšemu vašemu sinu, ki je bil vašega srca
2567 I  |              po klancu navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči, nato
2568 I  |          krona, se Marko ni brigal za včerajšnji dan, za jutrišnji dan še
2569 VI |       okamenela; guba na plašču se ne vda več in niti s sekiro bi
2570 I  |               ni bil človek, da bi se vdajal kesanju in žalosti preko
2571 II |           Obšle so ga vesele misli in vdal se jim je s tako prijetnim
2572 V  |              rose; tako boš žalovala, vdova brez otrok, in nikogar ne
2573 IV |            Ali paševe kraje popotnik; večerilo se je že; počival je na
2574 IV |                vije se proti gradu ob večerni zarji kakor silna črna kača;
2575 I  |             je že, nagiba se sonce na večerno stran. Kaj bi zdaj?" ~Komaj
2576 I  |              bil vesel dolgih zimskih večerov. Ušatoril se je v toplo
2577 IV |             šumeči gozd? V enem samem večeru jih je pokosila tuja kosa,
2578 IV |              bil je nenadoma za glavo večji od vseh in čuden hlad je
2579 II |              očmi: kako silno okno, v večnost gleda človek skoznje! Tam
2580 VI |             kdaj; saj ni treba, da bi vedeli, saj ni treba, da bi te
2581 I  |               Kdo pravi?" ~"Tisti, ki vedo !" ~Krčmar je šel in mu
2582 VI |               radosti na svetu, trhla veja je moje življenje in kmalu
2583 II |         žalost: kakor list, ki pada z veje ob sončnem dnevu; trepeče
2584 IV |              v jadrnih urah preživela vekove. ~-- Odkod prihajaš? ~--
2585 II |               prej, kako lep je gozd, veličasten v svoji črni neizmernosti,
2586 VI |         mislih nate. Ne vidimo te, ne vemo, ne odkod da prideš, ne
2587 I  |     devetindevetdeset klasov, eden bi vendarle še ostal in bi rodil na
2588 IV |               njo; vodijo jo na črnih verigah, gonijo jo s črnimi biči,
2589 VI |                In ti, neumno srce, si verjelo!"  Marko se je kesal, kakor
2590 II |           moji bratje, kralja Matjaža verniki. Pa se je zgodilo -- kako
2591 IV |             mojem srcu, da ni bilo za vero nič več prostora. Tako daleč
2592 IV |            sam, zatorej blagor mu, da veruje v odrešenika. ~Premišljeval
2593 III|          kozarec. ~Tako so pili in se veselili do zore, ki je čudno krvava,
2594 III|               vse kratkočasen človek, veseljak po rodu in krvi. Tisti kraji
2595 II |              krščanski, ki imaš čisto vest in srce brez greha, nikar
2596 I  |             ne zmerjaj mojih konj, ki vesta vselej, kdaj imata zadosti!
2597 V  |           pred njo. ~"O botra, kaj ne veste, kje je hiša moje tete Agate?" ~
2598 III|           ženina. Izbral sem ti ga po vesti in očetovskem srcu. Baron
2599 II |               nebo, zapihali so mrzli vetrovi in Marko je potisnil klobuk
2600 II |             ki jih je vžigala na nebu vešča roka božja; slišal je glas
2601 V  |              je stopil v vežo. Tudi v veži je rastla trava, na vlažnih
2602 V  |               je odprl in je stopil v vežo. Tudi v veži je rastla trava,
2603 VI |               v prostorno dvorano. Ob vhodu je slonelo dvoje vojščakov.
2604 III|               Stopi v senco, da te ne vidi moj oče. O Milan, kako je
2605 VI |              časih ob mislih nate. Ne vidimo te, ne vemo, ne odkod da
2606 V  |               široke brvi; v dežju in viharju se napoti, skoči iz gorke
2607 VI |              pobegnil sem, budalo, ob viharni noči in še počakal nisem,
2608 IV |           vrečo. ~Poslušal bi človek: Vijo se črni dimi nad tulečo
2609 VI |               licih, siva brada se je vila okoli mize; na glavi je
2610 V  |               roke so segale za njim, vile se nad njim; klonil je glavo,
2611 II |           Polje ni rodilo niti klasu, vinograd niti najslabše kislice.
2612 I  |                pijanost se preganja z vinom!" ~Tako je preudarjal in
2613 I  |          Marko, "nam pa vino!" ~Bučna vinska radost se je razlegla po
2614 I  |               je napolnil izbo veseli vinski duh in samo še na črnih
2615 VI |             priromal do koče, samotno viseče na rebri. Na pragu je sedel
2616 IV |               v roki črn molek, ki je visel do tal. Siv in razgreben
2617 VI |             ob vsem dolgem hodniku so viseli silni ščiti, dolgi meči,
2618 III|               cvička. Povej mi, zakaj visiš tam tako klavrno, a ne da
2619 IV |            silnem loku pada valpet iz visočine, kroži roke, dvoje onemoglih
2620 II |            pred sabo je ugledal Marko visokega črnega človeka, kakor da
2621 VI |             sedel kralj Matjaž sam na visokem prestolu. Komolce je opiral
2622 II |            pravici, dokler ne pade na vlažna tla ter zgnije, po naturi
2623 III|            grešnik in sem odslužil že vnaprej vse nadloge in kazni, ki
2624 VI |             so tam, glej jih, in moji vnuki; veselo prepevajo in pot
2625 IV |          drhaljo, pred njo in za njo; vodijo jo na črnih verigah, gonijo
2626 VI |              te ni nič sram! Kako boš vodil konja svojemu gospodu, kralju
2627 VI |               nama, kamorkoli naju bo vodila pot po prostranem svetu.
2628 VI |             kamen iz grede! Kam me je vodilo moje zapeljano, lahkoverno
2629 V  |               in hlapec njegov, ti ga vodiš, kamor te vodi. -- Kam te
2630 II |           časih ni bilo ne davkov, ne vojska; dvakrat v letu je rodilo
2631 I  |        konjskih kopit, kakor od silne vojske, prihrule izza gore; drevje
2632 VI |         odkril in je ogovoril tistega vojščaka, ki je stal na desni strani. ~"
2633 VI |           bila natanko tistim rimskim vojščakom, ki jih je videl Marko nekoč
2634 VI |             Ob vhodu je slonelo dvoje vojščakov. Globoko na prsi sta povešala
2635 III|             je delila siromakom proti volji svojega brezsrčnega in okrutnega
2636 V  |             mu je na dušo kakor težàk vonj in jo je omamilo. ~Pol že
2637 IV |           gosposki svatje v gosposkih vozeh in je zašumelo na gradu
2638 I  |             pomladanski dan, sonce se vozi po nebu! ~"Greh je žalovati
2639 IV |             proti pravici in postavi. Vozijo se na grad, tam jih čakajo
2640 IV |              ob tistem času, ko so se vozili v dolino svatje od vseh
2641 IV |                   Koliko se jih je že vozilo tod nocoj? Bogati lenuhi,
2642 I  |          sedel med veselo družbo, med voznike in mešetarje. Takoj se je
2643 I  |           pijanega, kakor je bil. ~Na vozu se je streznil Marko. ~"
2644 I  |                ves še truden od dolge vožnje pa bi že na delo?" ~Tako
2645 IV |          naravnost na popotnika in so vpraševala: Kam te je zanesla pot,
2646 III|      tlačanska čud in bi se bili dali vpreči v jarem, če bi bil gospod
2647 I  |              bil zunaj, sosedje so se vračali s polja. ~"Kaj bi zdaj,
2648 I  |              Marko! Marko! Kaj tak se vračaš domov? In o belem dnevu?" ~
2649 III|                dolge in črne -- kakor vran na snegu -- so le ležale
2650 VI |          opazil Marko velikega črnega vrana, ki je sedel na kraljevi
2651 VI |           hlevi, kjer dremljejo iskri vranci in čakajo, da zaplešejo
2652 VI |          sedel na kraljevi rami; tudi vranovo perje se je svetilo, oblečeno
2653 II |          padel, prišel je do vrat. Ob vratih se je zibala črna senca. ~"
2654 V  |               in ki se ti ovija okoli vratu nežna devojka -- ti se vzdigni,
2655 IV |            spomnil na neumne bajke in vraže svojih sosedov, na njih
2656 II |          pogorela s skednjem in kaščo vred; še harmoniko bi mi bil
2657 VI |        košatimi, svetlimi bukvami, na vrhu s temnimi hojami porastel.
2658 IV |               iz zmagoslavnega upanja vriskajoča, da se je krčilo srce in
2659 IV |              speče, v prelepih sanjah vriskajoče. ~-- Matjaž, o Matjaž!... ~
2660 IV |           duri, skozi razbita okna je vriskal vihar. Črni oblaki so bežali
2661 III|           Nikoli se ni zgodilo, da bi vriskali in razgrajali pijanci opolnoči
2662 III|             je zdihovalo, preradostno vriskalo; še zemlja je zapela, še
2663 VI |          napoči tvoja ura, zato da se vrnem in oznanim evangelij." ~
2664 III|           tako oslabeli, da se jim je vrnila v kri pristna tlačanska
2665 III|               polna kesanja. ~Niso se vrnili v deželo Matjaževi časi,
2666 I  |        poznale druge poti. Dan je bil vroč in Marko je bil žejen. ~"
2667 I  |              pomlad in vse poletje do vročega srpana. ~In tedaj se je
2668 III|             da jih je morala skrivati vročemu soncu in celo mehki jutrnji
2669 V  |          zunaj, ti pa se pariš na tej vroči, žaltavi blazini in delaš
2670 III|          snubcu na pete, gostba se je vrstila za gostbo, v potokih je
2671 I  |          vrsti -- toda misli so se mu vrstile v kolobarju in niso mogle
2672 III|               Čemu se je trudil ročni vrvar, da je spletel vrv, čemu
2673 VI |    Nerodovitna, za zmerom izgubljena, vržena čez plot, kakor kamen iz
2674 III|          prišel v deželo, kakor pride vsak mešetar: umazan, premeten,
2675 I  |              neznance. Zaslovel je po vsej fari in iz daljnih krajev
2676 III|             razuzdana, brezbožna in z vsemi grehi obložena, da se Bogu
2677 I  |              je tam celo Sveti večer, vsemu svetu v pohujšanje; ko se
2678 I  |               so se sprli, kričali so vsenavzkriž, bili so s pestmi ob mizo,
2679 IV |          bežali po nebu, na vzhodu je vstajala krvava zarja. ~Zdramila
2680 V  |             ki so spale tam in čakale vstajenja, je bilo pravo njegovo življenje,
2681 III|               skozi visoko okno in je vstala izza mize. V tistem trenutku
2682 I  |              privoščite kozarca?" ~In vstali so omahovaje in so trkali,
2683 II |                 Zgenilo se je v senu, vstalo je! Marko se je zdramil. ~"
2684 VI |           meče in dolge sulice. Ko je vstopil Marko, se ni zganil nobeden,
2685 VI |             razmeknil, razširil se in vzbočil v prostorno dvorano. Ob
2686 III|         sladka luč. Na belih licih so vzcvetele rože, rdeče ustnice so se
2687 II |         udirale v tla in komaj jih je vzdigal. Sanje, misli -- v gori
2688 IV |               snopju; na vzhodu so se vzdigali oblaki, že so se robili
2689 V  |       pooblači to jasno nebo in da se vzdigne vihar." ~Na durih je zapraskalo. ~"
2690 I  |           mestu ! Popeljem se tja, pa vzdignem še tisto. Kaj bi brez denarja?" ~
2691 V  |          vratu nežna devojka -- ti se vzdigni, kakor si, napoti se brez
2692 III|              njene trepalnice se niso vzdignile nikoli, dolge in črne --
2693 III|             so se razmeknili in so se vzdignili, napotili so se v tuje dežele. ~"
2694 IV |           veter. Ali paša se je hotel vzdigniti in ni mogel; ležalo mu je
2695 II |           stale ob poti; ne glasu, ne vzdiha ni čul Marko iz njih globokega,
2696 V  |               slišala Markove globoke vzdihe in jecajoče, nerazumljive
2697 II |           Botra se je pokrižala in je vzdihnila globoko. ~"Kaj boš zdaj?
2698 II |             razpokane prsti koprneči, vzdihujoči v upanju, v nejevolji vdani. ~"
2699 V  |               tudi meni se že mudi!" ~Vzdramil se je, vztrepetal je v mrazu.
2700 V  |        odpiral je okna in duri, težki vzduh pa se ni ganil; če bi prižgal
2701 VI |            srce, povrni mi, kar si mi vzelo!" ~Tako je tožil in ihtel
2702 II |             Zabliskalo se je silno od vzhoda do zahoda in kakor v belem
2703 I  |             boš pa plačal?" ~Marko je vzkipel. ~"Kaj sem te že kdaj osleparil,
2704 VI |          končno pot; njegova pesem je vzkipela proti brezkončnemu nebu,
2705 III|       dopovedati to veliko lepoto, ne vzklikov, ki bi primerno oznanjali
2706 VI |         brezkončno daljavo. Trudna je vzkriknila, omahnila na zemljo, Marko
2707 II |           velika -- zdaj je ugasnila, vzplamenela je spet; veliki, črni oblaki
2708 III|            krvava, grozo oznanjujoča, vzplapolala na vzhodu. ~Nevesta se je
2709 III|             pijan od vina in od burno vzplapolale, nikoli poznane silne ljubezni.
2710 III|               pijančevanja poglavitni vzrok in namen. Tako kakor so
2711 VI |            tudi košati sivi brki niso vztrepetali. ~Silna groza je prešinila
2712 VI |            sladkem pričakovanju mu je vztrepetalo srce. ~"Na pragu stojim;
2713 II |           bolj, kako se je že budila, vztrepetavala v plahosti, delila se že
2714 I  |              ni njegov! Mel si je oči vščipnil se je v nos -- ne niso sanje! ~"
2715 II |           prešteval zvezde, ki jih je vžigala na nebu vešča roka božja;
2716 II |         tistih luči, ki so trepetale, vžigale se v njem, ugašale, kakor
2717 V  |            leto in obolel je tudi on; zabledela so mu lica in žalosten je
2718 II |             da ti bo laže pri srcu." ~Zabliskalo se je silno od vzhoda do
2719 II |                V oblakih je ugasnilo, zabobnelo je za gorami, spet je bila
2720 VI |               Sam ni vedel, kaj ga je zabolelo v srcu; ali je bil sram,
2721 V  |        onemogle roke, milosti proseč. Zabučal je plamen, zatulil v vetru
2722 V  |          deležno sladkosti moje srce. Začeli bi se preimenitni dnevi,
2723 III|               kapljic na svetu, ki bi zacelile ranjeno srce. ~Ali paša
2724 III|             ne pljunil ne prednje. In začelo se je pohujšanje, da nikoli
2725 I  |             Kar je, je! Zdaj je treba začeti novo življenje. Čas je še!" ~
2726 I  |               do belega poldneva. ~Od začetka je bila družba tiha, resne
2727 I  |               zadosti pil, čas je, da začneš delati -- potepaš se že
2728 IV |               Popotnik se je oziral z začudenim in plahim pogledom in mrzla
2729 VI |                Kaj si zajokal?" so se začudili in prestrašili cigani. "
2730 IV |         ubogim črnim svatom. In kadar začuješ mojo pesem, vstani in pridi. ~
2731 III|              mu zazdi nenadoma, da je začul mehàk vzdih iz noči, od
2732 II |         proseč, obupajoč. Kakor da je zacvilil v samoti lačen pes, ki je
2733 V  |              stiska, in zakaj je tako zadehla in trohnobna ta vaša prijazna
2734 VI |            Lepo je zunaj, tukaj pa je zadehlo in trohnobno. Izpregovori,
2735 IV |            kakšna huda nesreča vas je zadela, da se je tako brž postaralo
2736 IV |              Krčmar je bil zagrnil in zadelal okna; zaspano je svetila
2737 VI |       resnične, temveč zlagane vse do zadnje besede! In ti, neumno srce,
2738 V  |                Marko, mirno zaspi, da zadobi tvoje srce mir. Zagrnem
2739 III|               bi ne bil vesel, ko sem zadobil nocoj najlepše kraljestvo,
2740 III|               prejadral. In nikjer ni zadobilo moje srce miru, zato ker
2741 III|             ni bilo med njimi in tudi zadolženi niso bili, celo hranili
2742 V  |               in grobeh tako močan in zadušen kakor to poslednjo noč.
2743 IV |                izgine v dimu; za njim zafrfotajo beli metulji, frfotajo po
2744 I  |               zapomni, sin moj: kadar zagledaš krčmo ob poti, poženi konje
2745 VI |     izpregovoril najstarejši cigan. ~"Zagodi, Marko, da spoznamo tvojo
2746 II |         daljavi, kakor pod zemljo, je zagrmelo zamolklo. Se težja je bila
2747 V  |             da zadobi tvoje srce mir. Zagrnem ti okno, da ti ne bo sijala
2748 V  |               Marko pa je videl skozi zagrnjeno okno sijajno mesečino, jasno
2749 II |              pa je pomôlil natihoma v zahvalo Bogu, ki skrbi za popotnike. ~"
2750 I  |                Če bi jih snoči ne bil zaigral, bi jih pač drevi! Nisem
2751 VI |          zgrudil Marko na obraz in je zaihtel. Nikoli še, ob vsem dolgem
2752 III|         potokih in treba je bilo samo zajemati, pečeni prasci in ocvrti
2753 III|              mnogo jih je bilo, ki so zajokali od radosti in milobe. Tako
2754 VI |        ciganska devojka jim je kuhala zajtrk. ~Marko se je komaj ozrl
2755 VI |         nemirno si sanjal; počitka in zajtrka si željan; pojdi z menoj!" ~
2756 I  |               ne na polje, ne v gozd; zaklenil se je v hišo in ni govoril
2757 V  |           Agata je zaprla vsa okna in zaklenila vse duri; bledi gost pa
2758 V  |          prazne, temne, razpale. Duri zaklenjene, okna zabita. Marko se je
2759 I  |            Kaj bi zmerom tako sedel v zaklenjeni hiši? Saj nisem ne bolnik,
2760 IV |               tujec, ki prihajaš v ta zakleti kraj? Ne poznam te. ~In
2761 V  |           strah. ~"Glej, prišel sem v zakleto vas, od Boga kaznovano za
2762 II |                Sanje, misli -- v gori zakopane. ~Truden je bil zvečer,
2763 VI |              proti brezkončnemu nebu, zakoprnela v brezkončno daljavo. Trudna
2764 V  |               mi je dom, moje srce je zakoprnelo po tujini. -- Jokala sem
2765 VI |                Se kamen ve kam, ko se zakotali v dolino, še list ve, v
2766 IV |              je zdrknila na tla in se zakotalila in povaljala v prahu? Oče,
2767 IV |          spominu, src je iskal, ki bi zakričala glasneje od bolečine. In
2768 IV |              železne verige; hotel je zakričati in ni mogel; tiščalo ga
2769 IV |           metulji, frfotajo po zraku, zakrivajo rdeče nebo; beli metulji,
2770 VI |              tudi oblaka ne, ki bi ga zakrival. Marko pa se ni veliko čudil
2771 IV |              vsa razcapana in nerodno zakrpana, čevlji so bili brez podplatov
2772 I  |                Ušatoril se je v toplo zakurjeni krčmi in je pil in kartal
2773 III|         Antikrist; ne božja beseda ni zalegla več in ne človeška. Polje
2774 IV |                razčrepinjen porcelan; zaleskečejo se v rdeči dimasti luči
2775 VI |               Marko uročen, očaran in zaljubljen, da ni okusil ne jedi, pijače
2776 III|              ti ne veš, solzna šleva, zaljubljena, dohtar Pavel, ki delaš
2777 III|           primerno oznanjali tesnobno zaljubljenost srca, od teh oči omamljenega.
2778 VI |              koprnenja; v gozdu ga je zalotil mrak. Kakor ranjen se je
2779 VI |               izgubljeno vse, pod kap zalučeno! Zbogom, moj lepi, gorki
2780 VI |            moje življenje in kmalu jo zaluči v plamen božja roka. V oči
2781 III|              se ni zmenil veliko. Ves zamaknjen je bil v prelepi beli obraz
2782 VI |               se ni naspal. Kaj bi mi zameril, če ga ogovorim glasneje
2783 III|         človek leto in dan -- tako so zamislili -- pa si privošči komaj
2784 III|            Peter je pogledal srepo in zamišljeno. ~-- Zakaj da ne sedim doma? ~--
2785 IV |      neprijazno so gledale votle oči, zamolkel, brezzvočen je bil njih
2786 III|            morda pesem iz zdihujočega zamolklega šumenja. Njene roke so visele
2787 II |       polusanjah. ~"Kaj meni mar!" je zamrmral hlapec. "Bilo je nekoč,
2788 III|          tista je bila vsa pegasta in zanemarjena in polna kesanja. ~Niso
2789 IV |              so vpraševala: Kam te je zanesla pot, predrzni tujec? Le
2790 II |            Ozrlo se je nanj mrko oko, zaničljivo in zavidno: "Lahko tebi,
2791 III|               da je bil grad pretesen zanje. Nekateri so nočevali v
2792 V  |               se mu lepo izpolnila in zaokrožila, njegove roke so bile kmalu
2793 I  |              kmalu mrazovi od severa, zapadel je zgoden sneg. Marko je
2794 IV |            storil z ljudmi Antikrist: zapeljal jih bo s sladko posvetnostjo,
2795 VI |          grede! Kam me je vodilo moje zapeljano, lahkoverno srce? Na desno,
2796 III|           žalosti in obupa. Ali paša, zapeljivec in Antikrist, pa se jim
2797 II |                Pooblačilo se je nebo, zapihali so mrzli vetrovi in Marko
2798 V  |          železna vrata so se škripaje zapirala za njim. ~"Bog te je poslal,
2799 IV |            zapravil svojega, zapil in zapiroval. Kar je ostalo, je naše,
2800 V  |              bile njegove noge, da bi zaplesal. Zunaj se je bližala nevihta.
2801 I  |            pod -- hej, črni gostje so zaplesali urno polko. ~Tedaj pa se
2802 VI |            iskri vranci in čakajo, da zaplešejo po dolinah? In kje je tista
2803 V  |              Kruha imam na izbiro: ne zapode me od nobenega praga; pijače
2804 II |              Matjaž ni maral hlapcev; zapodil je iz dežele graščake, biriče
2805 V  |          vzdigne vihar." ~Na durih je zapraskalo. ~"Kaj ne spiš, Marko?" ~"
2806 III|             tolarje, ker niso bili ne zapravljivci, ne pijanci. Tako je bilo,
2807 II |              stresel je z glavo in je zaprl okno. ~Nenadoma se je Marko
2808 V  |           brez cilja!" ~Teta Agata je zaprla vsa okna in zaklenila vse
2809 I  |               besede. Nato so se tiho zaprle duri. ~"Krčmar!" je zaklical
2810 III|           strahu in mraza; a vrata so zaprta, nikogar ni na pragu, svetlega
2811 V  |             tiha, speča. Duri so bile zaprte, okna so bila zagrnjena;
2812 V  |           prezgodaj osivela, nezvesto zapuščena, hirajoča v koprnenju. ~"
2813 V  |            poslal, o Marko, v tolažbo zapuščenemu srcu. Ostani in dobro se
2814 V  |               ni videl tako pustih in zapuščenih krajev. Polje je bilo tam,
2815 VI |       premišljevanju svoje nesreče in zapuščenosti. S skesanim srcem in težko
2816 I  |        bridkost v njegovem srcu. ~No, zardelo je sonce, skrilo se je za
2817 IV |              v starem srcu in križ je zarezal globlje v razranjeno ramo. ~
2818 III|             človek, ne mlad, ne star, zaripljen v obraz, drobne oči v tolšči
2819 III|             dolgo noč skoro do svetle zarje in sta se domenila. Zjutraj
2820 IV |             se proti gradu ob večerni zarji kakor silna črna kača; že
2821 II |              je še tak mlado?" ~In je zasanjal lepe sanje in je zaspal. ~
2822 IV |            izhoda do zahoda. In ko je zasijala rdeča zarja, so ležala na
2823 IV |       zvezdami in v vse lepši luči so zasijale. ~Godec je stal pod gradom,
2824 II |           globoko pod njim. ~Sonce je zasijalo izza hriba, zapelo je polje,
2825 III|             odkrili, kakor da bi bili zaslišali božji glas, angelsko pesem.
2826 VI |               klonilo srce in tako je zaslišalo malodušno vprašanje: Kam?
2827 I  |           napajal znance in neznance. Zaslovel je po vsej fari in iz daljnih
2828 III|             zato da bi ga ne doletela zaslužena kazen. Toda, o Milena, tvoje
2829 IV |              je Bog tako zelo in tako zasluženo kaznoval. Zbogom, Gregor! ~
2830 III|     občudovanjem, kakor ga po pravici zaslužijo, zato ne, ker nobeden jezik
2831 III|               ime, ker krščanskega ni zaslužil. Odpustil ni niti groša
2832 I  |                ljudem v pohujšanje in zasmeh. Usmiljen voznik ga je ošvrknil
2833 IV |               bilo v njegovem srcu in zasmehljivo so se mu napele ustnice,
2834 V  |              imaš bogastvo in si ga z zasmehom zalučil v jarek! Edini ti
2835 V  |           samosvoja, trdno uklenjena? Zasmej se in zaveži si oči! Pust
2836 II |               licih, pa se je že srce zasmejalo in misli so se napotile
2837 V  |            neizmernem pokopališču; še zasmejati se ni smel, niti izpregovoriti
2838 II |             ubogo dušo." ~Marku se je zasmilil skesani popotnik. ~"Tudi
2839 I  |             in nekdo je v kotu glasno zasmrčal. ~"Kaj?" je zaklical Marko
2840 V  |               je bilo s popotnikom?" ~Zasopel je glasneje, že je zadremal
2841 V  |        zglavju je slonela teta Agata, zaspale so trudne, objokane oči.
2842 VI |             vanjo od črnega stropa. ~"Zaspali so in se ne zbude nikoli
2843 I  |            Nekoč si je pomel oči, ves zaspan in len, in je zavzdihnil
2844 I  |         zagodel. Takoj so se zdramili zaspani gostje, zažvenketali so
2845 IV |              zagrnil in zadelal okna; zaspano je svetila okajena svetilka
2846 II |               oblaki beže preko neba, zastirajo okno in ga odgrinjajo. Močen,
2847 I  |              je prijel za glavo in je zastokal. ~"Kaj si počel! Kaj si
2848 VI |        vzdignil škrjanec; zavriskala, zastokala je pesem: Marko je bil ugledal
2849 II |                In kakor je udaril, je zastokalo zamolklo, zaječalo. ~"Čemu
2850 II |              In ničesar ni videl več; zastrte so bile njegove oči. Ni
2851 IV |               jih je zaslišal in kje; zastrupile so mu srce in sam ni vedel.
2852 IV |            odprta klet -- oj, ljudje, zasužnjeni, bičani, prišel je čas Matjažev!
2853 V  |           mojem srcu. Zakaj bi jih ne zasužnjil, če ti nudijo roke in hrbet?
2854 IV |            Krčmarjeve oči so se čudno zasvetile, uprle so se v daljavo,
2855 III|          zažarela okna na holmu in je zasviral mladi godec na svoje čudežne
2856 V  |      življenje, zdaj tako po cigansko zatajeno. ~Kako bi se bahal človek
2857 V  |           ostavil in s ponosnim srcem zatajil svoj topli dom, ti si siromak,
2858 III|               je v knjigah pisano, da zatemni sonce, kadar se prikaže
2859 III|             storila mnogotero dobroto zatiranim tlačanom svojega očeta ter
2860 VI |          počijem z vami, dokler mi ne zatisne teh trudnih oči poslednji,
2861 V  |             Smrt je počitek: ležeš in zatisneš oči in se ne zbudiš. Dosegel
2862 V  |               božala roke in obraz.  "Zatisni oči, Marko, mirno zaspi,
2863 III|              katerikoli nemški baron; zató so mu dali kmetje turško
2864 II |               je pod kozolec in se je zatopil v grenke misli. ~"Kako sem
2865 VI |                Kaj boste spali, kadar zatrobi trobenta; kaj boste dremali,
2866 VI |               ne zbudi se nikoli več. Zatrobila bo trobenta ob velikem dnevu,
2867 V  |            proseč. Zabučal je plamen, zatulil v vetru prešeren grohot
2868 V  |              palico ter se napotil in zaukal v lepo, toplo noč!" ~"Ne
2869 VI |             bilo namerilo, ko si tako zaukalo? Zdaj govori, ko sem ti
2870 VI |            Zdaj govori, ko sem ti vse zaupal in sem te ubogal, kakor
2871 IV |      šepetajoče; celo gluhi noči niso zaupale, ko so se bile porodile
2872 VI |            bilo, če bi Bog umrl! Tako zaupamo nate in se tolažimo v teh
2873 IV |         zdihnilo v globokem dnu in je zavalovalo. ~Popotnik je trkal na okna,
2874 II |             prsi; okoli vrata je imel zavezano ruto. ~Marko je pomislil: "
2875 V  |               uklenjena? Zasmej se in zaveži si oči! Pust popotnik je,
2876 II |               je koprnelo. Tako so mi zavidali, tako so me sovražili in
2877 II |               mrko oko, zaničljivo in zavidno: "Lahko tebi, Kurent, postopač!" ~
2878 IV |          spomina po tebi. In dobro se zavij, gorko se odeni, da ti ne
2879 I  |            povej, če si kje doma! Jaz zavijem na levo!" ~Marko je skočil
2880 IV |             se parala od koprnenja in zavisti. ~-- Glej, sosed, to lepo
2881 II |             suhljat, v prsteno suknjo zavit, ves že sama grobna gruda,
2882 V  |              stara, sključena ženica, zavita v dopetno sivo ruto. Čudno
2883 II |             so se povrnile med ljudi, zavladala je strašna lakot in kuga
2884 III|            vprašanje je tako težko in zavozlano, da ti ne morem odgovoriti
2885 VI |              se je vzdignil škrjanec; zavriskala, zastokala je pesem: Marko
2886 II |                zagodel je: tako bi se zavrtila po izbi. ~"No, vse je v
2887 I  |              močno omeglile, se mu je zazdelo, da ga je nekdo narahlo
2888 III|               gleda in zdihuje, se mu zazdi nenadoma, da je začul mehàk
2889 V  |             svojo sito zadovoljnost? ~Zazehalo se je Marku in posegel je
2890 V  |             polspečimi očmi, ko se je zazibal, visoka črna senca, na daljnem
2891 III|               je zapela, še zvezde so zazvonile s srebrnim zvokom. Nikoli
2892 II |         zažarela, in nebo je oživelo, zazvonilo nad njo. ~Marko je godel
2893 V  |             trohnobi. ~"Teta Agata!" ~Zaškripale so duri in iz izbe je pogledala
2894 III|            tako žalosten. Težka vrata zaškripljejo v vetru, nebo se zasveti,
2895 IV |             in puščoba je tukaj. ~Ali zašlo je že sonce in blizu je
2896 VI |             ni odprlo, nobena guba ni zašumela. Brezglasno so padale debele
2897 II |               hriba, zapelo je polje, zašumeli so gozdovi. Vsi so pozdravljali
2898 V  |               cilja in brez konca, ne zaželi si počitka, počitek je smrt.
2899 II |                pod Matjaževo krono je zaživel kmet prijetno življenje.
2900 III|             in prošnjo pot. Če bi bil zažugal takrat Bog z žveplenim in
2901 IV |           bijejo ostudne kletve. Okna zažvenkečejo; grohot in krik; med drhal
2902 I  |              zdramili zaspani gostje, zažvenketali so kozarci na mizi, prevračali
2903 VI |              nobeno rabo; prah, ki se zbira na tleh brez potrebe; v
2904 IV |               vesele svate? Hranil in zbiral si za nas, za razkošno matjaževanje,
2905 VI |         stropa. ~"Zaspali so in se ne zbude nikoli več!" je zavzdihnil
2906 VI |              Zaspal je in je umrl; ne zbudi se nikoli več. Zatrobila
2907 VI |           odmevali njegovi koraki, ne zbudili spečih. Iz velike daljave
2908 II |            kakor je bilo treba, se je zbudilo v njegovem srcu bridko kesanje. ~
2909 IV |            koraki, kakor da bi se bal zbuditi bolnika, je stopal popotnik
2910 V  |              in zatisneš oči in se ne zbudiš. Dosegel si svoj sladki
2911 VI |             župana, ker sem Marko, in zdajle bi se že bahal po cesti
2912 V  |                tudi gozd se je bil že zdavnaj zdramil, preleknil se je
2913 V  |                In tako se je polagoma zdebelil; lica so se mu lepo izpolnila
2914 V  |            palico. Nikoli še se mu ni zdel duh po trohnobi in grobeh
2915 V  |             Ko sediš pred mano, se mi zdi, da si moj najmlajši sin,
2916 IV |          silna bela roka in jezero je zdihnilo v globokem dnu in je zavalovalo. ~
2917 V  |             večna sitost in lenoba in zdihovaje se je spominjal časih na
2918 II |             zvonjenje polja, zamolklo zdihovanje zapuščenega doma. ~Šel je
2919 IV |           pesem, tako iz ranjene duše zdihujoča, nenadoma tako prešerna,
2920 VI |        brezdelju trudaželjno, v trudu zdihujoče po prazniku, na potu željno
2921 III|              ne oglasi morda pesem iz zdihujočega zamolklega šumenja. Njene
2922 VI |             je zasmejal pred licem. ~"Zdrami se, godec, svetel dan je
2923 VI |         globoko. "Blagor ti, ki so še zdrave in krepke tvoje roke!" ~
2924 III|              je klical najimenitnejše zdravnike, toda njih učenost ni pomagala
2925 V  |          pramenič osivelih las je bil zdrknil na čelo; čigav je bil tisti
2926 IV |             se je spotaknil ter mu je zdrknila na tla in se zakotalila
2927 V  |             bilo, ki bi se v ljubezni združil z njo; čakala je tam mati
2928 IV |            trepetala je še pod nebom, združila se je z zvezdami in v vse
2929 I  |              čez klance, v dolino, po zeleni ravni. Mudilo še mu je pač.
2930 IV |          zrahljane prsti je poganjalo zeleno koprnenje. ~-- Tako je bilo.
2931 VI |               po toplih, mehkih licih zemljico, svojo mlado nevesto. Zgrudil
2932 III|            ali jaz? Stavim, dragi moj zet, da še nisi videl neveste
2933 II |            senu, v mraku; Marko se ni zgenil. ~"Kako so že umirale te
2934 VI |              ustnice so se smehljale, zgenile se niso. ~S potrtim in žalostnim
2935 V  |              ne bo sijala mesečina na zglavje; daj, da počiva moja roka
2936 V  |             vztrepetal je v mrazu. Ob zglavju je slonela teta Agata, zaspale
2937 II |             ne pade na vlažna tla ter zgnije, po naturi in pravici. ~
2938 III|            znal je pripovedovati lepe zgodbice. Pripovedoval je o tistih
2939 V  |           kraj! Poslušaj, da ti povem zgodbo, ki jokajo moje oči vsako
2940 I  |         mrazovi od severa, zapadel je zgoden sneg. Marko je bil vesel
2941 IV |            Zapisano je in podkrižano; zgodi se, kakor je božja volja. ~
2942 IV |               zdela, kakor sključena, zgrbljena od starosti. Nikogar ni
2943 V  |              v temotnih izbah, stari, zgrbljeni, čemerni in so se čudili,
2944 II |              do vrat. Ob vratih se je zibala črna senca. ~"Ne, ne!" je
2945 I  |               v njej in moj oče; moja zibka je stala tam!" ~V kaščo
2946 II |           vrata v noč in so butila ob zid; luč neba je ugasnila. ~"
2947 I  |              en sam človek v eni sami zimi in če je še tako dolga?
2948 I  |             Marko je bil vesel dolgih zimskih večerov. Ušatoril se je
2949 VI |               Noč se je bila nenadoma zjasnila, bukova debla so bila prozorna
2950 IV |               poslušal, bi se mu bili zježili lasje, obraz bi mu bil obledel
2951 VI |          nikoli niso resnične, temveč zlagane vse do zadnje besede! In
2952 IV |               se v rdeči dimasti luči zlate in srebrne posode; plamen
2953 V  |        zasenčil oči in se ozira proti zlatemu izhodu. ~"Dani se in dolga
2954 III|              samo ponudilo to prelepo zlato krono. Kako bi ne bil vesel,
2955 II |               sanjah, da poišče ptico zlatoperno. ~Še preden je zasvetila
2956 II |               mesto in tam bo lepo." ~Zleknil se je na klopi, sklenil
2957 IV |               in okna, klet in kaščo; zli duhovi, uročenim očem nevidni,
2958 IV |              bil njegov pogled in pol zloben. ~-- Ne boš mu našel groba. ~--
2959 IV |               Okamenel je prešerni in zlobni nasmeh na njegovih ustnicah. ~--
2960 V  |            dolino z velikimi, belimi, zlobnimi očmi: Hej, tlačani, kaj
2961 IV |              smejale tako prešerno in zlobno, kakor se smeje lobanja.
2962 IV |                nato pa jih bo izročil zlodeju in njegovemu ognju. ~Krčmarjevo
2963 IV |         pogovarjali ob tisti pozni in zlousodni uri, tega ni mogoče povedati.
2964 II |          streh kakor same krmežljave, zlovoljne oči. ~Marko je potisnil
2965 II |               da prepeva polje pesmi, zložene samo njemu na čast, da šume
2966 IV |            nenadoma tako prešerna, iz zmagoslavnega upanja vriskajoča, da se
2967 V  |              zdramilo v njegovem srcu zmagovito koprnenje. V tistih pesmih,
2968 V  |         postrežem." ~Marko pa je samo zmajal z glavo in ni odgovoril
2969 I  |          pijana duša, nekrščanska, ne zmerjaj mojih konj, ki vesta vselej,
2970 III|          kratkočasen človek je bil in znal je pripovedovati lepe zgodbice.
2971 IV |               ste tisti čas, pa niste znali živeti in tako vam je zatonil. ~
2972 VI |             in nisem te našel. Daj mi znamenje, da mi srce ne oboli od
2973 I  |               in je pil, dokler se ni znočilo. ~"Dolgčas nam je ob samem
2974 V  |             videl rdečih lic in belih zob in veselih oči." ~Starec
2975 IV |           popotnikove so videle golo, zobato lobanjo in belo rjuho ovito
2976 III|        ugasnilo. Stojim in se tresem, zobje mi šklepečejo od strahu
2977 II |             in rdečimi lici in belimi zobmi. Noge so mu poskakovale,
2978 VI |              Kaj bi molil? Še Bogu je zoprna neprestana molitev, iz lenobe
2979 II |            Mislil je sladke misli; ob zori, ki se je dramila. ~Od daleč,
2980 IV |             ni bilo globoko; kakor iz zrahljane prsti je poganjalo zeleno
2981 IV |             beli metulji, frfotajo po zraku, zakrivajo rdeče nebo; beli
2982 II |              človeka, kakor da bi bil zrastel iz tal. V oblakih je ugasnilo,
2983 I  |             Kaj bi brez denarja?" ~In zraven je še pomislil: ~"Lepo je
2984 I  |              Kako pa si govoril prej? Zredil si se za moj denar, zdaj
2985 VI |             posušile in da bi se nebo zvedrilo. -- Kaj je zdaj moj delež?
2986 III|               na svoje opravilo in na zveličanje svoje duše. ~Ampak še večja
2987 II |             gozd, močan, silen, kakor zvest hlapec, v črn plašč odet,
2988 II |             je stopil vanjo s svojimi zvestimi vojščaki. Tam sedi za veliko
2989 II |     Priklenili so me za roke in noge, zvezali so me na rokah in nogah,
2990 II |              se je na starca, hlapca, zvezanega na rokah in nogah. ~"Marko!"
2991 III|            mešetar: umazan, premeten, zvijačen in sleparski, a nad vse
2992 III|               so zazvonile s srebrnim zvokom. Nikoli v svojem življenju
2993 II |               narahlo potrkal na mali zvon; zaječalo je in je takoj
2994 II |               gozda iz daljave, tànko zvonjenje polja, zamolklo zdihovanje
2995 IV |           nikoder pesmi, ne smeha, ne zvonke besede. Popotnik se je oziral
2996 IV |             se bili oglasili od daleč zvonki spomini na tisto življenje,
2997 IV |              žalosten, zasmejal se je zvonko. ~-- Ubogi, debeli baron!
2998 III|            hišah na vasi, drugi pa so šatorili kar pod milim nebom. To
2999 II |             so poganjale dolge, redke ščetine, klobuka ni imel na glavi,
3000 VI |           meči, kopja in sulice; a na ščitih in mečih in kopjih svetla,
3001 IV |        uročeni. Besede so bile tišje, šepetajoče; celo gluhi noči niso zaupale,
3002 VI |       Vzdignil se je, kolena so se mu šibila, plah, pijan, omahujoč se
3003 V  |               Marko in nenadoma mu je šinilo mimo oči kakor trenotna
3004 V  |             je ravna cesta in kjer so široke brvi; v dežju in viharju
3005 V  |                Po svetu sem romal, po širokem, veselem, in toliko sem
3006 VI |           vrsti, pred njimi so ležali široki ščiti, glave s težkimi čeladami
3007 I  |         debelo listnico. Stopal je po širokih mestnih ulicah ponosen kakor