Part

3008 III|             obleke. Šivilje, ki so ji šivale poročno obleko, so brbljale
3009 III|          njegova polt od bele obleke. Šivilje, ki so ji šivale poročno
3010 III|         Stojim in se tresem, zobje mi šklepečejo od strahu in mraza; a vrata
3011 II |          razbijajo po podu z okornimi škornji, smejo se s tujim smehom.
3012 V  |             težka železna vrata so se škripaje zapirala za njim. ~"Bog
3013 VI |              iz razora se je vzdignil škrjanec; zavriskala, zastokala je
3014 II |            sivi so bili oblaki, že je škropilo. V veliki daljavi, kakor
3015 I  |          Prišle so mu ženske naproti, šle so mimo in so jokale. ~"
3016 III|         starino. Še ti ne veš, solzna šleva, zaljubljena, dohtar Pavel,
3017 IV |           tuja roža v njenem poročnem šopku, ki se je je bil dotaknil
3018 I  |                  Glej, Marko! Glej in štej!" ~Marko je štel, štel in
3019 I  |             je štel, štel in računil, številke pa so plesale pred njim,
3020 II |             je razširila silno na vse štiri strani, razmeknila se v
3021 II |               glavi, na vse strani so štrleli kuštravi lasje. Obraz je
3022 III|              polno gorja in kesanja. ~Šum in pijančevanje so prinesli
3023 III|         videla ni nikogar, slišala ni šuma in razumela ni nobene sladke
3024 II |        zložene samo njemu na čast, da šume in se priklanjajo gozdovi
3025 III|             gozda, kakor pred nevihto šumečega. Oglasila se je vesela,
3026 III|              ki jo je slišal. Gozd je šumel in iz šumenja je stokalo
3027 II |          prepevalo polje in ki so jih šumeli gozdovi. ~Ali kaj je človeška
3028 II |            neizmernosti, v neskončnem šumenju, tako srce stiskajoč, sladek
3029 III|         pogodi, ker so bili veseli in šumni ljudje. Najbolj po srcu
3030 IV |          vdani ljudje. Po bliskoma so švigale iz kraja v kraj, kakor kuga:
3031 V  |           pljuvati na pokopališču. ~Z žalostnimi, omeglelimi očmi je gledal
3032 V  |               jutranje rose; tako boš žalovala, vdova brez otrok, in nikogar
3033 I  |           črnih suknjah se je poznalo žalovanje, v besedah ga ni bilo več
3034 I  |               vozi po nebu! ~"Greh je žalovati ob takem dnevu," je premišljeval
3035 V  |             pa se pariš na tej vroči, žaltavi blazini in delaš sramoto
3036 II |              in mah in si zaspal. Kak žalujete po meni, svojem pravem gospodarju!" ~
3037 IV |            dragoceno platno, svila in žamet; na dvorišče pada razbito
3038 II |              v njegovi senci, kako je žarelo polje v dolini. ~Tiho so
3039 I  |             prijazno ga je pozdravila žejna družba. Najbolj vesel pa
3040 I  |             orješ, ne seješ, kako boš žel?" ~Marko pa se je razsrdil
3041 VI |               zadovoljen bi bil in ne želel bi si na svetu drugega ničesar,
3042 II |                Bog vedi, kaj je bilo; železo se je svetilo v jutranjem
3043 V  |            srce poželi? Povej mi, kaj želiš, da ti urno postrežem." ~
3044 V  |                tako rodovitna, semena željna; in nikogar ni bilo, ki
3045 V  |           ljubezni polne in darovanja željne so bile nekoč te oči; tako
3046 II |            tvojih bratov dan, počitka željnih, veselja lačnih. Razmeknila
3047 IV |             nocoj polnila te gosposke želodce? Čigavo je tisto žlahtno
3048 I  |                  razjezila ga je bila žena, pa se je stresel nad mano!
3049 V  |      pogledala plaho stara, sključena ženica, zavita v dopetno sivo ruto.
3050 IV |              ob postnem času in se je ženil na stara leta. O Gregor,
3051 III|         najkorenitejši pijanec in pri ženskah najhujši nesramnež. Baron
3052 VI |                pošteni in dobrotljivi ženski; ostal bi bil tam za hlapca,
3053 I  |           ljudje; -- kje je zdaj vaša žetev? Jaz nisem oral in nisem
3054 V  |            objel je popotnika kakor z žgočim, dušečim dimom, butil ga
3055 III|             so bili prepolni, njegove žitnice bogatejše od faraonovih,
3056 V  |           prodrlo skozenj. Čisto sam, živ človek, tuj svetu in življenju,
3057 III|             so bili bolj njegovi nego živina, ki se ji vsaj klanjati
3058 VI |               samotno brez dela. Čemu živiš? Še klop nisi, še miza ne
3059 IV |              Oče, kje je naše svetlo, živo polje? Ali paša ženi svojo
3060 II |             in v steklenicah se sveti žlahtna starina. "Zdaj pa sedi,
3061 V  |          belega kruha bi časih rad in žlahtnega vina. Da bi me že pozdravil
3062 VI |              oženil, izbrali bi me za župana, ker sem Marko, in zdajle
3063 VI |                lepa nevesta in veselo županovanje. -- In ti, o teta Agata,
3064 V  |             je postavljal in zibal po župansko in kadil je iz dolge pipe.
3065 V  |               človek s svojim debelim županstvom in s svojo sito lenobo,
3066 I  |               brez denarja! Dokler so žvenketale v žepu bele kronice, je
3067 III|              bil zažugal takrat Bog z žveplenim in ognjenim dežjem, bi niti
3068 I  |             za njim?" ~Napregel je in žvižgal je veselo, ko se je vračal