I

"Posebno pa si še dobro zapomni, sin moj: kadar ugledaš krčmo ob poti, poženi konje in pokrižaj se tríkrat!"

Tako je govoril oče in je umrl, Marko pa je ostal sam. Čisto sam je ostal; ne matere ni imel več, ne bratov, ne sester; sorodniki pa so bili razkropljeni po vsem božjem svetu.

Marko je pokopal očeta, nato je žaloval ves teden. Ni šel ne na polje, ne v gozd; zaklenil se je v hišo in ni govoril z nikomer. Sedel je opoldne za mizo in je lomil kruh, pa se je ozrl nenadoma in je poprašal:

"Kaj bi danes, oče?"

Očetov stol je bil prazen in odgovora ni bilo, Marko pa se je razjokal kakor otrok. Samotna je bila izba, tiha, kakor gozd ob poletnem poldnevu, ko se ne gane veter. In njegova duša je bila zmerom bolj samotna.

Ko je minilo sedem dni, je pomislil Marko:

"Kaj bi zmerom tako sedel v zaklenjeni hiši? Saj nisem ne bolnik, ne hudodelec!"

Ozrl se je skozi okno: jasen pomladanski dan, sonce se vozi po nebu!

"Greh je žalovati ob takem dnevu," je premišljeval Marko."Bog daj očetu večni pokoj -- ampak sedem dni je minilo in spodobi se, da povabim sosede in prijatelje na sedmino."

Tako je Marko storil. Vstal je in je odprl nastežaj okna in duri. Izginil je iz hiše mrtvaški duh in iz Markovega srca je izginila žalost.

Napravil je veliko pojedino, bogato gostovanje; celo iz sosednjih vasi je povabil znance in sedli so za obložene mize tudi ljudje, ki jih ni bil videl še nikoli v življenju. Marko pa ni prašal po imenu in rodu: --"Miza je pogrnjena, na, pij in jej!"

Pa so pili in jedli do pozne noči, do svetega jutra, do belega poldneva.

Od začetka je bila družba tiha, resne so bile besede. Kmalu pa je napolnil izbo veseli vinski duh in samo še na črnih suknjah se je poznalo žalovanje, v besedah ga ni bilo več in tudi v srcu ne.

Ko je izpraznil Marko deseti kozarec in so se mu misli močno omeglile, se mu je zazdelo, da ga je nekdo narahlo potrkal po rami.

"Posebno pa si še zapomni, sin moj: kadar zagledaš krčmo ob poti, poženi konje in pokrižaj se trikrat!"

Nekoliko se je prestrašil Marko, nato pa je vzdignil polni kozarec.

"Ej, očka, Bog vam daj večni pokoj, -- kaj mi še ob svoji sedmini ne privoščite kozarca?"

In vstali so omahovaje in so trkali, da je lilo vino na mizo, na tla.

"Rajnim nebesa," je klical Marko, "nam pa vino!"

Bučna vinska radost se je razlegla po krčmi, s hripavimi glasovi so peli vesele pesmi. Toda večer je dolg, še daljša je noč; utrudili so se, nekaterim so klonile glave in nekdo je v kotu glasno zasmrčal.

"Kaj?" je zaklical Marko ves jezen."Ob sedmini mojega očeta boste smrčali za mizo? Ali sem vas zato vabil?"

Poskočil je in je vzel harmoniko in jo zagodel. Takoj so se zdramili zaspani gostje, zažvenketali so kozarci na mizi, prevračali so se stoli, stresel se je pod -- hej, črni gostje so zaplesali urno polko.

Tedaj pa se je že svetlikalo skozi okno, megle so se vzdigale, dan je prižgal na hribu svetlo luč.

Prišla je mimo kmetica; na polje je šla.

"Ljudje nekrščanski, ob sedmini plešejo, ob svetem jutru!"

Pokrižala se je in je šla mimo.

Pa je prišel mimo kmet; v gozd je šel.

"Ob delavniku pijo, ne bodo ga imeli za praznik!"

Pljunil je in je šel mimo.

Dolge so ure od jutra do poldneva, dolge so v krčmi. Marko se je utrudil in je postavil harmoniko za peč. Gostje so se sprli, kričali so vsenavzkriž, bili so s pestmi ob mizo, s petami ob tla in naposled so se stepli.

"Kaj?" je zaklical Marko. "Ali sem vas zato vabil, da bi se stepli ob moji sedmini?"

Takoj so planili nanj, pretepli so ga dodobrega in so ga vrgli pod kap, harmoniko pa so vrgli za njim.

Marko je prišel domu, sam Bog vedi kako in je spal do noči in še vso noč do jutra. Ko se je zdramil, ga je bolela glava. Premišljeval je in šele po dolgem premisleku se je spomnil, da mu je umrl oče in da je obhajal sedmino. Lotila se ga je žalost.

"Tako sem spoštoval očeta in besede njegove!"

Ali žalost ni bila globoka in tudi ne dolga. Začutil je veliko žejo.

"Klin se s klinom izbija, pijanost se preganja z vinom!"

Tako je preudarjal in se je vrnil v krčmo. Vrnil se je v krčmo in je pil, dokler se ni znočilo.

"Dolgčas nam je ob samem vinu in besedah!" je zaklical pijan. "Krčmar, prinesi karte !"

Marko je kartal do jutra, nato se je opotekal domu. Srečal ga je sosed in se ga je ognil. "Kaj te ni sram lepega dneva, Marko? Ne orješ, ne seješ, kako boš žel?"

Marko pa se je razsrdil v svoji pijanosti.

"Brigaj se zase in za svojo staro! Jaz bom oral in sejal, kadar bo meni volja!"

Nato je legel in je spal do večera.

"Glej, že spet sem prespal ves dan!" je zaklical, ko se je zdramil. "Drugi so na polju, jaz spim!"

Spet se ga je polotila žalost, bila pa je še manj globoka in še bolj kratka nego kdaj poprej.

Pogledal je skozi okno; mrak je bil zunaj, sosedje so se vračali s polja.

"Kaj bi zdaj, ko je že mrak?" je pomislil Marko."Zdaj ne bom hodil na polje! Lepa reč bi bila, da bi delal ponoči, podnevi pa spal!"

Marko se je vrnil v krčmo.

"Prinesi karte, krčmar!"

In Marko je igral vso noč s potepuhi, cigani in kontrabantarji.

Ali na svetu je vse minljivo, denar še celo. Vino je drago, cigan je slepar.

Nekoč si je pomel oči, ves zaspan in len, in je zavzdihnil iz skesanega srca.

"Marko, kje je tvoj denar? O krčmar, o cigani, kontrabantarji!"

Toda sredi kesanja in žalosti je začutil žejo in takoj so bile njegove misli vse drugačne.

"Kaj bi brez denarja? Za koga pa je hranil oče, nosil v mesto bele krone, če ne za sina?"

In kmalu je uganil.

"Saj imam tako opravila v mestu ! Popeljem se tja, pa vzdignem še tisto. Kaj bi brez denarja?"

In zraven je še pomislil:

"Lepo je mesto, veselo življenje je tam! Zakaj bi se malo ne razvedril, ko mi je umrl oče?"

Ni še ozrl po hiši, ni pogledal v hlev in tudi s posli se ni pomenil. Napregel je in je pognal. Podil je po cesti, čez klance, v dolino, po zeleni ravni. Mudilo še mu je pač. Ko je dospel v mesto, je stopil takoj in je vzdignil denar. Lepi so bili bankovci, še čisto novi, in Marku je bilo prijetno pri srcu, ko je čutil na prsih debelo listnico. Stopal je po širokih mestnih ulicah ponosen kakor cesar.

"Zdaj pa pokusimo, kakšno vino točijo v mestu!"

Marko je pokušal in vino mu je bilo tako pogodi, da je pokušal do večera.

"Kaj bi se vračal zdaj domu, ko je že noč?" je pomislil. "Pot je slaba in razbojnikov je veliko na svetu!"

Ni se bal Marko slabe poti in tudi razbojnikov ne; ampak Marko je šel rad najprvi iz cerkve in poslednji iz krčme. Dolgčas mu je bilo samemu in tako je sedel med veselo družbo, med voznike in mešetarje. Takoj se je pobratil z njimi in jih je napajal; kartali so vso noč in vso noč je izgubljal pijani Marko. Zjutraj pa je prešteval bankovce in je povesil glavo: razleteli so se bili, kakor da bi bil veter zapihal mednje.

"O prekanjeni mešetarji! O sleparski vozniki!" je zavzdihnil Marko in žal mu je bilo lepih, pisanih bankovcev. Ali Marko ni bil rad žalosten in potolažil se je kmalu.

"Ej, ostalo je še dovolj! Če bi jih snoči ne bil zaigral, bi jih pač drevi! Nisem se potil za denar, zakaj bi jokal za njim?"

Napregel je in žvižgal je veselo, ko se je vračal domov. Listnica res ni bila več rejena, pa tudi prazna ni bila. In dokler je bila v žepu svetla krona, se Marko ni brigal za včerajšnji dan, za jutrišnji dan še celo ne.

Ustavil je pred hišo in je skočil z voza, vrgel vajeti hlapcu ter se napotil naravnost v krčmo.

"Komaj sem se povrnil, ves še truden od dolge vožnje pa bi že na delo?"

Tako je mislil.

Prijazno ga je pozdravil krčmar, še bolj prijazno ga je pozdravila žejna družba. Najbolj vesel pa je bil Marko sam.

"O domača krčma! O domača kapljica!" je zaklical s solzami v očeh in je napajal vse potepuhe, ki so se prikazali na pragu, vse berače in popotnike. Ko se je nagnil večer, je slekel suknjo, zagodel je na harmoniko in je plesal sam sredi izbe.

Tako je Marko pil in je godel in plesal vso lepo pomlad in vse poletje do vročega srpana.

In tedaj se je zgodilo, da je prišel vihar ob belem dnevu, velik in silen; usula se je toča, grozna kakor nikoli, izlila se je povodenj od črnega neba, kakor trstje se je klanjalo drevje in se je lomilo. Pa se je zjasnilo nebo, še vse rosno je bilo, kakor objokano. Glej -- polja pomendrana, kakor od tisočerih konjskih kopit, kakor od silne vojske, prihrule izza gore; drevje okleščeno, golo.

Stopil je Marko v krčmo -- krčma je bila prazna. Stopil je na cesto -- cesta je bila prazna. Dalje je šel Marko, ves začuden, in je prišel na polje. Tam na njivi, glej tam na njivi kleči človek! Mirno kleči, glavo povešeno, čelo uprto ob pesti.

Marko je šel dalje in je srečal soseda, ki se je vračal s polja.

"Odkod, sosed?"

Sosed pa mu ni odgovoril. Tiho je šel mimo njega, s povešeno glavo, njegove oči pa so bile rdeče kakor od solza.

Marko se je začudil.

"Zakaj so ljudje tako potrti?"

Zaslišal je s ceste krik, jok. Prišle so mu ženske naproti, šle so mimo in so jokale.

"Bog se usmili!"

Tedaj pa se je domislil Marko in se je zasmejal veselo.

"Orali ste in ste sejali, o ljudje; -- kje je zdaj vaša žetev? Jaz nisem oral in nisem sejal, pa me ni strah ne toče, ne slane!"

Prestrašile so se ženske njegovih brezbožnih besed in so se pokrižale; tudi kmet na njivi ga je slišal in je vzdignil pest.

"Ej," je premišljeval Marko,"dolgočasni so ljudje v teh krajih! Ni več vesele besede iz njih ust, niso ne za pijačo, ne za godbo, ne za ples! Še sam bi človek splesnil med njimi! Kam bi se obrnil? Tam doli na Hrvaškem, tam je dobro vino in tam so veseli pivci! Tja se napravim!"

Nič ni veliko premišljeval; napregel je in se je popeljal na Hrvaško.

Sam Bog vedi, kaj je počel tam doli! Potepal se je pač s pijanci in cigani, popival in kartal, da je bila žalost in sramota. Najprvo je zapravil ves denar, nato je prodal voz in konje, naposled še suknjo, dokler ni pijan in napol nag obležal na cesti, ljudem v pohujšanje in zasmeh. Usmiljen voznik ga je ošvrknil parkrat pošteno z bičem, kakor se je pač spodobilo, nato pa ga je naložil kakor vrečo in ga je prepeljal čez mejo, nekrščansko pijanega, kakor je bil.

Na vozu se je streznil Marko.

"Ali sta ohromeli, kljuseti?" je zaklical jezno, ko sta stopala konja počasi in previdno.

Voznik je vzel pipo iz ust, pljunil je na cesto in se je okrenil k Marku.

"O ti pijana duša, nekrščanska, ne zmerjaj mojih konj, ki vesta vselej, kdaj imata zadosti! Pa povej rajši, odkod si in čigav, zato da bom vedel, kje naj te odložim!"

Marko se je začudil in se je čudil zmerom bolj. Pogledal je konja -- ne, konja nista njegova! Pogledal je voz -- tudi voz ni njegov! Mel si je oči vščipnil se je v nos -- ne niso sanje!

"Kod pa si hodil, Marko? Kaj si počel?" se je poprašal natihoma in zakljuvalo mu je kesanje v srcu.

Ogledal se je: pobit po rokah, ves blaten, brez suknje, brez klobuka -- potepuh, kakor se mu človek ogne, če ga sreča na cesti.

"O Marko! Marko!"

Polagoma se je domislil na to, na ono.

"Pili smo... da... in kartali --"

In kaj se je zgodilo potem, tega Marko ni vedel več.

"O cigani, kako so me ociganili!"

Voznik se je okrenil.

"No, človek, povej, če si kje doma! Jaz zavijem na levo!"

Marko je skočil z voza in je krenil na desno. Napol pijan je še bil, glava ga je bolela in zibalo se mu je pred očmi.

"O Marko! Marko! Kaj tak se vračaš domov? In o belem dnevu?"

Za vasjo se je skril pod kozolec in je čakal noči.

"Čigav je ta kozolec?" si je mislil.

Tak potepuh je bil Marko, da še svojega kozolca ni poznal več.

Kakor tat se je vračal Marko v rodno vas; po poljski stezi je šel, za hišami, skrival se je za plotom, skakal je čez jarke. Prišel je do svoje hiše in je ugledal v izbi luč. Ozre se naskrivoma skozi okno: hlapec in dekla sedita za mizo, pijeta in se gostita.

"O tatje, neverniki!" se je razsrdil Marko.

Toda v izbo ni stopil; sram ga je bilo razcapanega, kakor je bil. Tiho, po prstih se je plazil po lestvici na podstrešje, zaril se je v seno in je takoj zaspal.

Šele zjutraj se je popolnoma zavedel svojih nadlog; z obema rokama se je prijel za glavo in je zastokal.

"Kaj si počel! Kaj si storil! Sam hudobec te je bil obsedel! Ne denarja ni, ne voza, ne konj!"

Tako je stokal Marko in debele solze so mu tekle po licih.

"Nič nisi oral, nič nisi sejal! Pa če bi ti bila toča pobila devetindevetdeset klasov, eden bi vendarle še ostal in bi rodil na pomlad stoteren blagoslov! -- Kaj pa si iskal tam doli na Hrvaškem?"

Toda Marko ni bil človek, da bi se vdajal kesanju in žalosti preko mere. Komaj so se posušile solze na obrazu, nauxxx je bilo že tudi srce mirno in veselo.

"Čemu bi zdaj tarnal? Kar je, je! Zdaj je treba začeti novo življenje. Čas je še!"

Vstal je, šel je v izbo in se je preoblekel. Nato je stopil na prag.

"Kako lep jesenski dan! In pozno popoldne je že, nagiba se sonce na večerno stran. Kaj bi zdaj?"

Komaj je še dobro premislil, ga je že premagal izkušnjavec in napotil se je proti krčmi, še sam ni prav vedel kako.

"Hej, Marko!" so ga pozdravili zgodnji pivci, lenuhi, in krčmar mu je segel v roko."Kod pa si se klatil, Marko, da te ni bilo tako dolgo na izpregled?"

"Po svetu sem bil, po svetu!" je odgovarjal Marko in ni povedal, da je bil zapravil na Hrvaškem voz in konje in suknjo. Koga pa je to kaj brigalo?

In Marko je sedel in je pil, pil in pil, sam Bog vedi, do pozne noči.

"Kaj bi zdaj?" se je tolažil na tihem. "Če sem zapravil ponemarnem pomlad in poletje, kaj bi se začel pokoriti jeseni? Počakajmo do prihodnje pomladi, saj je še daleč sodni dan!"

Tako se je tolažil in izgovarjal v svojem srcu in srečen je bil, da je imel pred seboj še vso dolgo zimo, dolgo zimo brez dela in brez skrbi.

In res so prišli kmalu mrazovi od severa, zapadel je zgoden sneg. Marko je bil vesel dolgih zimskih večerov. Ušatoril se je v toplo zakurjeni krčmi in je pil in kartal brez nehanja. Prepil je tam celo Sveti večer, vsemu svetu v pohujšanje; ko se je napotil k polnočnici, se je tako opotekal, da je napravil komaj deset korakov in se je vrnil v krčmo, ker bi bil drugače v snegu zaspal.

Na Sveti večer, natanko opolnoči se ga je poslednjikrat polotilo kesanje. Sedel je pijan za polito mizo, upiral je glavo v dlani in je dremal. Tedaj pa se je nenadoma zdramil in je pogledal proti durim z velikimi, zaspanimi očmi.

"Kaj stojiš tam?" je zaklical Marko in se je tresel od strahu.

Odprle so se bile duri in na pragu je stal Markov oče v dolgem kožuhu, črno kučmo na glavi. Stal je tam in je gledal Marku naravnost v obraz z jeznimi očmi in ni izpregovoril besede. Nato so se tiho zaprle duri.

"Krčmar!" je zaklical Marko. "Krčmar, kdo je stal pravkar na pragu?"

"Kaj se ti sanja, Marko?" se je začudil krčmar. "Nikogar ni bilo! Pijan si, Marko, pijan; pojdi domov!"

Vzdignil se je Marko in se je napotil domov. Srce mu je bilo težko in sanjal je ponoči hude sanje. Zdelo se mu je, da roma sam po blatni cesti, ves ubog in razcapan; ne hiše nima več, ne polja, ne gozda, vse njegovo premoženje je harmonika...

Ali ko se je zbudil, ni mislil Marko več ne na očeta, ne na svoje hude sanje, ne na kesanje in ne na pokoro. Kakor bi zalučil kamen po klancu navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči, nato hiti še urneje v dolino.

Zapil je Marko vse, kar je imel, pa se je napotil k oderuhu in si izposodil denarja.

"Če imam to lehico, ali če je nimam; dovolj sveta mi še ostane!" si je mislil in je veselo popival.

No, šla je lehica, pa je šla druga lehica, nato pa je šel travnik, za travnikom gozd -- kakor da bi mu bila povodenj odplavila svet. Naposled Marko še sam ni več vedel, kaj je njegovega in si tudi skrbi ni delal velikih, dokler je bil kozarec pred njim.

"Kesanje sodi starcu; dokler je človek mlad, bodi vesel!"

In Marko je bil vesel. Kadar se je naveličal domače krčme, se je napravil v sosednjo vas in je tam popival ter napajal znance in neznance. Zaslovel je po vsej fari in iz daljnih krajev so prihajali malopridneži, da so pili za njegov denar, in goljufi-kvartopirci, da so ga obirali po cigansko. Dobro se je godilo Marku in ni ga bilo mar, da so se ga ogibali vsi krščanski ljudje.

Nič ni mislil Marko in tako tudi ni pomislil, da ima dno celo največji sod.

Prišel je k oderuhu.

"No, kaj pa ti, Marko?"

Začudil se je Marko neprijaznemu pozdravu.

"E, kaj bi! Še sto forintov mi dajte!"

"Velik denar, Marko! Kako boš pa plačal?"

"Saj imam še hišo?"

"Nimaš je!"

Prestrašil se je Marko.

"Ti si velik pijanec, Marko, pa slab računar! Hiša je moja -- prijazna hišica! Le pripravi novcev, le kmalu prinesi obresti -- pa Bog s teboj!"

Tako je odhajal Marko, kakor da bi ga bil kdo udaril po glavi. Šel je domov, zgrudil se je na posteljo in je gledal v strop.

"Kaj se mi sanja?"

Nič se mu ni sanjalo. Poizkusil je, da bi premislil vse lepo počasi in po vrsti -- toda misli so se mu vrstile v kolobarju in niso mogle nikamor.

"Kdaj pa je šlo vse? Kam je šlo? Saj je bilo zemlje veliko; polje, da ni bilo lepšega v vasi, prostrani pašniki, gozd -- kje je vse? Ali je mogoče, da bi bil zapravil vse to en sam človek v eni sami zimi in če je še tako dolga? Kam je šlo?"

Ležal je na postelji in je stokal; premišljeval je in ni mogel premisliti ničesar.

"In hiša! Moja lepa rodna hišica! Zmotil se je slepar, ali pa me je ogoljufal prav po nekrščansko! O! Lahko me je ogoljufal! Saj še pogledal nisem papirja, saj nisem vedel nikoli, kaj sem podpisal! Samo da sem imel v pesti denar!"

Razsrdil se je Marko sam nad seboj in se je pričel biti s pestjo po čelu.

"O jaz ničvrednež, nesrečnež! O jaz Marko, potepuh!"

Vstal je in je begal po hiši kakor brez pameti.

"To je bila moja hiša! Moj ded je bil rojen v njej in moj oče; moja zibka je stala tam!"

V kaščo je šel, v skedenj in v hlev.

"To vse je bilo moje in to vse je bilo polno nekoč. Prazno je zdaj in pusto -- kakor da bi bili odnesli pravkar mrliča odtod!"

Šel je dalje, šel je na polje, na travnik. Sonce je bilo raztopilo sneg, iz mokre prsti je poganjala trava.

"O zemlja, zemljica, mati! Tudi ti si bila moja nekoč."

Marko si je zakril obraz z rokami in je zajokal. Globoka in grenka je bila takrat bridkost v njegovem srcu.

No, zardelo je sonce, skrilo se je za daljno goro; hladen mrak je zapihal Marku v lice. Vrnil se je v vas s povešeno glavo, potrt in truden. Vrnil se je v vas in noge so ga zanesle, kakor so bile pač navajene, naravnost v krčmo.

Nič ni pozdravil; sedel je za mizo čemeren in mrk.

"Nocoj pijem na upanje!"

Krčmar je pomežiknil z očmi in je zažvižgal natihoma.

"Kaj že, Marko? Kaj že?"

Osorno ga je pogledal Marko.

"Kaj?"

"No, Marko, nič se ne jezi! Ampak mislil sem si pač, da prideš nekoč na upanje. Kako ne bi!"

Marko je udaril s pestjo po mizi.

"Kaj tako govoriš z mano? Kako pa si govoril prej? Zredil si se za moj denar, zdaj pa bi me gledal postrani?"

"Saj nisem nič dejal! Saj ti dam na upanje! Boš že plačal!"

"Seveda bom plačal!" je vzkliknil Marko in je gorel v obraz od srda in sramu.

Natihem pa je premišljeval: "Težko je človeku brez denarja! Dokler so žvenketale v žepu bele kronice, je bil kakor med -- zdaj pa bi me že skoro podil preko praga!"

In kolikor bolj jo je namakal v vinu, toliko bolj živa je bila misel: "Naj bo že vse kakor je -- samo denarja je treba, denarja!"

Slonel je za mizo, nikogar ni pogledal, z nikomer ni govoril. In vsi, ki so ga videli, so uganili: Konec je z njim, na obrazu se mu pozna!

Marko pa je premišljeval:

"Če bi stopil k njemu še enkrat? Morda je bil samo slabe volje -- razjezila ga je bila žena, pa se je stresel nad mano! Treba je, da mi pokaže, koliko sem mu dolžan, zato da bom vedel, če me ni osleparil! Tako je, še enkrat stopim k njemu!"

In ko je tako sklenil, je bila mahoma vsa žalost pri kraju. Pil je in je pil, drugo jutro pa se je napotil k oderuhu. Gledal je tam pisma, gledal, kaj je podpisaval, gledal je in računil in je prebledeval zmerom bolj in se tresel.

"Ali je tako, Marko, ali ni?"

Nič ni odgovoril Marko, gledal je, pred očmi pa se mu je zibalo.

"Ni res! Ni mogoče!"

Zasmejal se je kramar, oderuh.

"Glej, Marko! Glej in štej!"

Marko je štel, štel in računil, številke pa so plesale pred njim, zdelo se mu je, da se mu smejejo v obraz.

"Samo še stotak, prijatelj, človek!"

"Ne krone več, Marko, ne desetice! Saj bi tako spet vse zapil!"

"Kaj bi brez denarja zdaj?" je prosil Marko. "Saj še za kruh nimam!"

"Prej bi bil gledal, Marko, prej! Le hodi z Bogom, pa misli na plačilo!"

Marko je šel, opotekal se je kakor pijan.

"Kaj sem zdaj drugega nego pocestni potepuh, ki mu je cesta dom in hrana zrak in premoženje vbogajme?"

Pomlad je bila, Marko pa ni mislil, da bi šel pogledat na polje.

"Kaj bi se zdaj pehal, potil se na tuji zemlji za tujo korist?"

In sedel je v krčmo in je pil na upanje in je bil vesel, da mu ni bilo treba na polje.

Pa ga popraša krčmar nekoč:

"Ali veš, Marko, koliko si že dolžan? Kdaj boš pa plačal?"

Marko je vzkipel.

"Kaj sem te že kdaj osleparil, da me terjaš?"

"Kaj bi me sleparil! Ampak jaz bi le rad vedel, kdaj boš plačal, Marko!"

"Le toči, pa bodi brez skrbi! Bom že plačal!"

"Kdaj?"

"O ti muha sitna, ti! Kaj se bojiš za teh par soldov?"

"Zato, Marko, ker pravijo, da si že precej na koncu."

"Kdo pravi?"

"Tisti, ki vedo !"

Krčmar je šel in mu ni natočil več, Marko pa se je napotil domov osramočen in jezen. Prišel je v krčmo drugi dan, o mraku že; noge so ga zanesle tja, ker niso poznale druge poti. Dan je bil vroč in Marko je bil žejen.

"Kaj pa ti, Marko? Ali si prinesel denarja?" ga je pozdravil krčmar.

"Upaj mi še nocoj!" je odgovoril Marko in je povesil glavo.

"Nič več, Marko, nič več! Saj si že zadosti pil, čas je, da začneš delati -- potepaš se že leto in dan!"

"Zakaj mi nisi povedal tega prej ?" se je razsrdil Marko.

Krčmar pa se je zasmejal naglas.

"Kdor ima denarja, naj stopi v mojo hišo, ne bom mu branil. Ampak zastonj ne napajam postopačev. Zbogom, Marko!"

In tisto noč Marko ni bil pijan, ne tisto noč in nikoli več, dokler ni zapel pred njegovo hišo boben svojo pesem.

Zgodilo se je natanko, kakor je Marko sanjal v hudih sanjah: vse njegovo bogastvo je bila harmonika. Vzel je harmoniko, še enkrat se je ozrl na svojo rodno hišo in po cesti navzgor proti krčmi, nato pa je zažvižgal in se napotil v svet.