Part

 1 II  |      tista okna ne pozdravljajo več tako prijazno, kakor so
 2 II  |     bohotno, tako da tolažbi ni več ne prsti ne soka. In komaj
 3 IV  |      tudi ne sanja se mi nikoli več, ne o materi ne o bratih;
 4 IV  |     sočutje v srce, zakaj ni se več smejal. ~"Jernej, ne prerekaj
 5 V   |         in njegov pogled ni bil več vesel, ne prijazen. ~"Dolgo
 6 V   |   opravil, še med babe ne sodiš več!" ~Jernej je čudoma poslušal. ~"
 7 V   |         včeraj je bil, pa ga ni več, nekdo drug sedi tam! Kaj
 8 VIII|        zložna zdi; in nikoli se več ne povrni! Zdaj si star,
 9 IX  |         nato se je nasmehnil. ~"Več usmiljenja je imel Bog z
10 IX  |        če bi zdajle kar ne bilo več tega neba in nič več teh
11 IX  |       bilo več tega neba in nič več teh zvezd, ki gledajo na
12 IX  |        na naju, in te doline ne več in ne tebe več in ne mene?
13 IX  |        doline ne več in ne tebe več in ne mene? O, kako brezbožne
14 X   |         Jernej je bil lačen. Ni več dolgo romal, ni več dolgo
15 X   |          Ni več dolgo romal, ni več dolgo čakal, bela krčma
16 XI  |         ko je toliko duri." ~Ni več stal sam mladi človek, troje
17 XII |        in nadložen, ne maram te več; ni več kota zate v domu,
18 XII |   nadložen, ne maram te več; ni več kota zate v domu, ki si
19 XII |        varoval vsega hudega, ni več zate kruha, ki si ga sam
20 XII |         star in nadložen, ko ni več krvi, da bi z njo gnojil,
21 XII |       je govoril Jernej, zmerom več lenuhov je stalo med durmi.
22 XIII| spremljali. ~"Možje. zdaj nismo več v hiši razbojnikov; povejte
23 XIII|         odprle!" ~Potepuh se ni več smejal naglas, samo v razrite
24 XIII|      trpljenje!" ~Potepuh se ni več smejal, pogledal je Jerneja
25 XIV |         zdelo, kakor da ne vidi več dobro in ne sliši več natanko;
26 XIV |      vidi več dobro in ne sliši več natanko; in kakor da je
27 XIV |       zbogom in se ne prikažite več!" je rekel sodnik. ~Jernej
28 XIV |          pojdi in ne prikaži se več? Tako razsodili mojo pravdo
29 XV  |        Do cesarja." ~Tedaj niso več gledali začudeni, temveč
30 XV  |        njih srca in ne verujejo več ne v Boga ne v postave njegove?
31 XV  |       Zazdelo se mu je, da nima več tal pod nogami, da tudi
32 XV  |       pred očmi in da ni slišal več ropotanja koles. In vse
33 XVI |        videli in se tudi nikoli več ne bomo. Bog vas blagoslovi,
34 XVI |         mu smehljali in ga niso več ogovarjali. Komaj pa si
35 XVI |        že moje noge, ne zmorejo več te poti! Sam si odmeril
36 XVI |      klaftro si mi odmeril, nič več, in ne boš dopustil, da
37 XVII|        Bog s teboj!" ~Jernej ni več govoril. Kakor je bil truden
38 XVII| pogovarjal se je z Bogom. Ni se več pogovarjal z njim kakor
39 XVII|       nanjo. Jaz pa je ne iščem več na zemlji, biriči in sodniki
40 XVII|       trdimi koraki je šel, nič več upognjen, nič več bolan,
41 XVII|      šel, nič več upognjen, nič več bolan, v srcu nič bridkosti
42 XVII|         bridkosti in upanja nič več. ~