Part

 1 II  |          tam že za zeleno goro; vse je molčalo na loki, na polju,
 2 II  |         bilo srce Jerneju takoj vse obteženo in močno žalostno. ~"
 3 II  |         v daljni spomladi in ne vse dolgo poletje?" ~Jernej
 4 II  |       seno in je zaspal truden; vse hude misli so šle iz srca. ~
 5 III |    tvoja senožet, tvoje polje - vse to vzemi, kar je vzraslo
 6 III |        se tresejo stara kolena! Vse vzemi - jaz, starec, trudni
 7 V   |     poletje si mi dal in jesen; vse sem spravil v shrambe, da
 8 V   |        od vekomaj in tako bo na vse večne čase, zakaj drugače
 9 V   |   poslušal. ~"Še včeraj so bile vse drugačne tvoje besede, župan!
10 V   |   drugačne tvoje besede, župan! Vse drugačen je bil tvoj pozdrav
11 VI  |       moj dom, tam pod klancem, vse tisto polje je moje, doli
12 VI  |         štirideset let, zdaj je vse obdelano, požeto in pokošeno
13 VII |     ljubi, tudi polje sem imel: vse tisto je bilo moje, kar
14 VII |        stojiš pred menoj, ki si vse slišal in ki modro gledaš:
15 VII |        od vsega spoznanja in od vse bridkosti. Kakor jaz do
16 IX  |         sosed umikal sosedu, za vse je dovolj prostora! Tudi
17 IX  |        ni treba priklanjati! In vse to prostrano bogastvo brez
18 XI  |      druge, nič plotov ni vmes. Vse ceste so polne ljudi, vsak
19 XI  |        oltar in je dolgo molil. Vse tiho in mračno je bilo v
20 XIII|         me zaprli. Tako je bilo vse v redu in kakor se spodobi.
21 XIII|    prikupne take duše, pa če so vse ciganske in z grehi obložene;
22 XIII|       in boš obilno poplačan za vse trpljenje!" ~Potepuh se
23 XIII|         jaz se ji smejem, pa je vse v redu. Lahko noč!" ~"Tudi
24 XIV |     Čemu torej, o gospod - čemu vse to trpljenje, kaj ste počeli
25 XIV |       vprašal in se mu potožil. Vse veliko mesto je bilo polno
26 XIV |         steni prelepo podobo in vse ga je spreletelo, kakor
27 XV  |      smrt ter ugasnile nenadoma vse misli. ~Takrat so se začele
28 XV  |        nogami, da tudi opore ni vse naokoli; in v njegovo srce
29 XV  |         več ropotanja koles. In vse je bilo kakor hude sanje. ~
30 XVI |         na obeh straneh, vozovi vse navzkriž, gneča tujih, mrkogledih
31 XVI |      upihniti sonce. In sem jih vse ukanil in sem poslušal božji
32 XVII|         na voz, pa so ga vozili vse križem po širokih cestah,
33 XVII|         obraz žalostne, od solz vse zardele oči. ~"Krivico je
34 XVII| bridkost je izginila iz srca in vse zaupanje. ~"Ali je pravica