Part

 1 II  |        pomrli, trudni; ostal sem sam, poslednji gospodar. Na
 2 II  |         Vsi so pomrli, ostal sem sam, poslednji oralec, poslednji
 3 II  |       prvi! Ter ga spodi v hlev, sam pa sede na zapeček in si
 4 II  |     rajši in moli nocoj!" ~In je sam pokleknil pred razpelo.
 5 III |       prosil postelje, ki sem jo sam postlal, ne bom beračil
 6 III |         beračil kruha, ki sem ga sam pridelal in umesil! Legel
 7 IV  |      včeraj smo ga pokopali! Jaz sam sem še ostal, poslednji
 8 IV  |         kot tiste hiše, ki si jo sam postavil, za skorjo tistega
 9 IV  |          tistega kruha, ki si ga sam pridelal. Tako stori, pa
10 VI  |   nadložen! Ti, Jernej, pa pojdi sam, pa mu razloži in se te
11 VI  |         ni brez doma, kdor si je sam dom postavil; ni mu treba
12 VI  |     treba prositi kruha, kdor je sam obdelaval prostrana polja.
13 VI  |          Kar je svet naredil, ti sam ne boš prenaredil! Če sta
14 VII |           Krivico je občutil, on sam! Vsi božji blagoslovi s
15 VIII|      izbo, ki si jo je bil nekoč sam izbral in pripravil pod
16 VIII|       zakaj užaljen bi bil - naj sam opravi s svojo vestjo! Pravico,
17 XI  |       toliko duri." ~Ni več stal sam mladi človek, troje že jih
18 XI  |         vprašal. ~"Kako klicali? Sam sem prišel, po svojo pravico
19 XII |       kota zate v domu, ki si ga sam postavil in ga varoval vsega
20 XII |         več zate kruha, ki si ga sam pridelal; le vzemi popotno
21 XII |       Tako je rekel; je razsodil sam zoper pravico in postavo,
22 XII |          posteljo, ki sem jo jaz sam postiljal in ravnal trdih
23 XIII|      bolj veselo, kakor je živel sam Kurent!" ~Jernej pa je gledal
24 XIV |     prišli in so ga gnali dalje, sam ni vedel kam. ~"Udari, apostelj,
25 XIV |       strahu in bridkosti, da je sam z Bogom. V krčmo je sedel,
26 XVI | nerazumljivih jezikih govoreče - sam strašni Babilon! Kam bi
27 XVI |       roki je taval med njimi in sam je čutil, da je zablodil
28 XVI |          ne zmorejo več te poti! Sam si odmeril mero trpljenja
29 XVII|     zatekam, jaz, hlapec Jernej, sam na svetu, ob belem dnevu
30 XVII|         je božja pravica; kar je sam ustanovil, ne bo razdiral,