| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sanjal 1 sanje 3 satanovi 1 se 497 sebi 1 seboj 1 sede 1 | Frequency [« »] ----- 1477 je 933 in 497 se 291 jernej 278 ne 276 v | Ivan Cankar Hlapec Jernej in njegova pravica IntraText - Concordances se |
Part
1 I | vam pripovedujem, kakor se je po resnici vršila z vsemi 2 I | povesili glave, zakaj vzdignilo se je na hribu in je stopilo 3 I | kosa, na rami sloneča pa se bleščala tja do Ljubljane. ~* ~ 4 I | Zvon je odzvonil, župnik se je preoblekel, pogrebci 5 I | preoblekel, pogrebci so se napotili v krčmo. Sedli 6 I | zinil, prvi nisi!" ~Jernej se je veselo nasmehnil in je 7 I | tak ostaneš, Tone! Meni pa se prav in dobro zdi, da te 8 I | kozarec na mizo, še preden se ga je dotaknil z ustnicami. 9 I | pokusil, si pijan!" ~Trikrat se je ozrl Jernej po družini, 10 I | in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. Nato 11 I | Nato je vstal, pa odkril se je in je držal klobuk z 12 I | kakor je bil upognjen, se je s sivo glavo skoraj dotikal 13 I | kjer orje gospodar, ko se hlapec v senci ščeperi!" 14 I | sosed. ~In ko so rekli, se je Jernej še enkrat priklonil. ~" 15 II | čez polje, ob potoku, ki se je skoraj usahel gubil v 16 II | na loki, na polju, zemlja se je bala nezgode in si ni 17 II | hlev in skedenj in kaščo, se mu je storilo težko pri 18 II | pest prsti, na kateri bi se ne bil poznal trud njegovih 19 II | jokal po materi. ~Jerneju se je zazdelo, da ga tista 20 II | sad. Komaj vsejano v srce, se razraste bohotno, tako da 21 II | črne pogrebne suknje in se je napotil v hišo. Tam si 22 II | minila vsa potrtost: smehljal se je in oči so mežikale pod 23 II | je dekla v hišo. ~"Dobro se ti godi, Jernej! Dan je 24 II | nagubančil čelo. ~"Poberi se, baba! Komu ukazuješ?" ~ 25 II | jo je zbodlo, ženščuro?" se je začudil Jernej. ~Pod 26 II | začudil Jernej. ~Pod večer, ko se je nebo pooblačilo, so se 27 II | se je nebo pooblačilo, so se odprle duri na stežaj. Na 28 II | pragu je stal Sitar, majal se je nekoliko, postrani mu 29 II | vzel Jernej pipo iz ust in se je nasmehnil. ~Lepo si se 30 II | se je nasmehnil. ~Lepo si se napil na pogrebščini svojega 31 II | pogrebščini svojega očeta! Spat se spravi, spat!" S težkim 32 II | S težkim korakom, da se je stresel pod, je stopil 33 II | mirno govoril, kakor da bi se pogovarjal o letini. ~"Tebi 34 II | Osupnil je Sitar, nato pa so se mu napele žile na čelu, 35 II | jih pokopal! Dol!" ~Jernej se je smehljal in je stopil 36 II | počasi z zapečka; nikamor se mu ni mudilo. ~"Ali bo kaj?" ~" 37 II | Še prideš do počitka!" se je smehljal Jernej. ~Malo 38 II | Malo je omahnil, malo se je opotekel, ko je lezel 39 II | sedel je široko, prešerno se je naslonil. ~"Sezuj mi 40 II | govoril Sitar hitro in pipa se mu je tresla v roki. "Da 41 II | drugod!" ~Preko vsega obraza se je zasmejal Jernej in veselo 42 II | tej hiši opravil!" ~Takrat se je zablisnilo iz črnih nebes, 43 II | zabobnelo je od daleč. Jernej se je odkril in se je pokrižal. ~" 44 II | Jernej se je odkril in se je pokrižal. ~"Bog nas varuj 45 II | delaj greha, mladi, Bogu se priporoči in svojemu patronu!" ~ 46 III | že utolažen obraz, tako se je zasmejalo rosno jutro 47 III | prag, šel je okoli hleva in se je napotil, da bi pogledal 48 III | je odprl Sitar okno, ozrl se je z zaspanim obrazom, kuštrav 49 III | ugledal dolgega Jerneja, ki se je bil nameril na polje. ~" 50 III | na polje. ~"Kam?" Počasi se je okrenil Jernej. ~"Na 51 III | Na čigavo polje?" ~Jernej se zasmejal naglas. ~"Kaj se 52 III | se zasmejal naglas. ~"Kaj se še nisi prespal? Še malo 53 III | še nisi prespal? Še malo se odeni, če te glava boli!" ~" 54 III | upognjen, roke na hrbtu. ~"Kaj se to pravi: naše polje?" ~ 55 III | pravi: naše polje?" ~Čelo se je nagubančilo Jerneju; 56 III | lica je šinila kri. ~"To se pravi: moje polje!" ~Obstrmel 57 III | izbuljenimi očmi. ~"Zbledlo se ti je, starec!" ~Jernej 58 III | ti je, starec!" ~Jernej se je okrenil in je šel po 59 III | gledal Sitar za njim, nato se je oblekel in je šel na 60 III | sta v tla in vendar sta se videla od daleč, kakor vidi 61 III | srcem, kadar ga je strah in se mu kdo tiho bliža za hrbtom... ~ 62 III | bliža za hrbtom... ~Jernej se je vrnil v hišo, ko je bila 63 III | namršil je obrvi, ozrl se je po gospodarju, po družini. 64 III | odgovoril Sitar. Družina se je zasmejala. ~"Kaj ragljate, 65 III | stopil v hišo?" ~Jerneju se je tresel glas od srda in 66 III | nepoznane bridkosti. ~Pa se je oglasila Sitarica in 67 III | je vprašal gospodar in se ni ozrl na Jerneja. "Ponujamo 68 III | šteli grižljajev! Ampak če se ti ne zdi, pa srečo na pot!" ~ 69 III | zvodenela stara pamet? Ali pa se po neumnem pretvarjaš? Včeraj 70 III | hvala in čast!" ~Jerneju so se zašibila kolena; tudi beseda 71 III | in razumel in ubogal! Kaj se to pravi: zadeni culo na 72 III | slabotne moje roke in da se tresejo stara kolena! Vse 73 III | dopadljivo in ljudem!" ~Sitar se je okrenil, z veselim pogledom 74 III | okrenil, z veselim pogledom se je ozrl po družini. ~"Ljudje 75 III | pokleknem predenj?" ~Krohotoma se je zasmejala družina. ~In 76 III | je zasmejala družina. ~In se je okrenil k Jerneju, gledal 77 III | in slabe volje? Ali pa da se mi je na sedmini zahotelo 78 III | odprl duri na stežaj, Jernej se ni ganil, ne prestopil. ~" 79 III | tam kakor lipov bog! Gani se!" ~Jernej se je vzbudil 80 III | lipov bog! Gani se!" ~Jernej se je vzbudil kakor iz hudih 81 III | bilo nič bridko, nasmehnil se je. ~Sitar, Bog je naredil 82 III | duri, nizek je prag!" ~Še se je ozrl Jernej, dolgo se 83 III | se je ozrl Jernej, dolgo se je oziral, ni srečal pogleda, 84 III | bil rekel zbogom. In hudo se je storilo Jerneju. ~"Svatujte, 85 III | odprta. Jemljite in gostite se! Jaz pa se povrnem k vam 86 III | Jemljite in gostite se! Jaz pa se povrnem k vam s pisano pravico, 87 III | postave ne lažejo. In kadar se povrnem, ljubi moji, takrat 88 IV | IV ~Napotil se je k županu, ki je bil krčmar 89 IV | doma ne ljudi; prikazal se je časih, ker je bil rojen 90 IV | kam; tudi vere ni imel in se ni odkrival pred cerkvijo. ~" 91 IV | leti - odkod? Iz Resja, se mi zdi - iz Resja sem prišel! 92 IV | Preveč nas je bilo, pa sem se napotil: dolgo je že, tudi 93 IV | dolgo je že, tudi ne sanja se mi nikoli več, ne o materi 94 IV | Študent je pogledal in se je začudil. ~"To je Sitarjevo... 95 IV | Sitarja, vprašam? Kod si se klatil, da ne veš? Umrl 96 IV | poslednji gospodar!" ~"Kam se je izgubil mladi Sitar?" ~" 97 IV | izgubil mladi Sitar?" ~"Ozri se, tam stoji, pred hišo; poznam 98 IV | ne bom podil od hiše; naj se ščeperi v božjem imenu, 99 IV | je spoznal in razumel in se je veselo zasmejal. "Jernej, 100 IV | na trdo cesto; postarala se bosta gospodar in Jernej: 101 IV | prijetno dremal; Jernej se bo skril za hlev in bo poginil 102 IV | sočutje v srce, zakaj ni se več smejal. ~"Jernej, ne 103 IV | smejal. ~"Jernej, ne prerekaj se o krivici in pravici, ne 104 IV | zapovedih; tudi jaz sem se prerekal, pa zdaj nimam 105 IV | Jernej, in je ne imenuj! Vrni se, poklekni pred gospodarja, 106 V | klobuk predse, naslonil se je na mizo s pestmi. ~"Kako 107 V | je zravnal dolgi život in se je začudil. ~"Po pravico 108 V | postava in pravica?" ~Župan se je razjezil. ~"Ne beseduj 109 V | in kaj ga brigajo! - Zdaj se govori o tej stvari: kam 110 V | razloži, pa pojdem!" ~Zares se je tedaj razljutil župan 111 V | cesti, pa jim pripoveduj, da se bodo smejali, da ti bodo 112 V | pozdrav in še tvoj obraz, se mi zdi, je bil drugačen! 113 V | drugačen! Kako čudno je, da se človek izpremeni kar pred 114 V | ne občini; poveži culo in se spravi po svojem potu!" ~ 115 VI | VI ~Ko sta se Jernej in župan tako pogovarjala 116 VI | bil Jernej ves užaljen, se je okrenil k njim in je 117 VI | vesti vas vprašam, nikar se ne prenaglite z besedo! 118 VI | poveži culo in pojdi! Tako se je zgodilo: bodite vi moji 119 VI | so gledali, nekateri so se smehljali, vsi so molčali. 120 VI | vsi so molčali. Jernej se je oziral od obraza do obraza 121 VI | premislite, ne prenaglite se z besedo in sodbo! Tam sedite 122 VI | vam svojo pravdo, kakor se je vršila od začetka do 123 VI | jo razodenite!" ~Vejačev se je zasmejal in je rekel: ~" 124 VI | zasmejal in je rekel: ~"Ali se ti je zmešalo, Jernej?" ~ 125 VI | pravico!" ~"Naj razloži, kar se je zgodilo!" je rekel Šalander. " 126 VI | izpregovoril župan. ~"Kaj bi se bilo zgodilo! Odpovedal 127 VI | je odpovedal hlapcu, to se je zgodilo!" ~"Jerneju odpovedal?" 128 VI | Jerneju odpovedal?" se je začudil Šalander. "Ni 129 VI | Zdaj, ko si dodelal in ko se je nagnil večer, poveži 130 VI | za to gre!" ~Kmetje so se spogledali in so molčali. ~" 131 VI | Tako ste ga slišali!" se je zasmejal župan. "Odgovorite 132 VI | pojdi sam, pa mu razloži in se te bo usmilil!" ~Jernej 133 VI | vrata pravice trkam, da se mi odpro na stežaj! Ni berač 134 VI | Kmetje so gledali mrko, župan se je posmehnil. ~"Premisli, 135 VI | preudari in ne prenagli se!" je počasi izpregovoril 136 VI | ne boš prenaredil! Če sta se sprla z mladim gospodarjem 137 VI | z mladim gospodarjem in se ti ne da prositi - morda 138 VI | šel iskat, sodniki pa so se mi smejali! - Negodnike 139 VI | še tiste nazadnje, ki so se posmehovali starcu, namesto 140 VI | posmehovali starcu, namesto da bi se mu odkrivali do tal!" ~Tako 141 VI | rekel Jernej. ~Takrat so se razjezili kmetje in so govorili 142 VI | zadosti besed!" ~Jernej se je ozrl naokoli; samo glas 143 VI | ozrl naokoli; samo glas se mu je tresel, pa miren je 144 VII | pripoveduj svojo pravdo, zato da se ti bodo smejali in da te 145 VII | in pravica!" ~Otroci so se čudili, nato so se veselo 146 VII | Otroci so se čudili, nato so se veselo zasmejali. ~"Daj 147 VII | bosonožec. ~"Na krajcar, nič se ne boj, nikar se ne skrivaj! 148 VII | krajcar, nič se ne boj, nikar se ne skrivaj! Vzemi krajcar, 149 VII | malič bosopeti, prešerni!" se je nasmehnil Jernej. "Pa 150 VII | obadva krajcarja, umaknil se je za korak in je zaklical 151 VII | Pijanec!" ~Nato je šel in se je oziral, če ne stopi Jernej 152 VII | in razposajeni; tistega se bojte, ki mrko gleda in 153 VII | me gledala in fantje so se me bali. S pestjo bi bil 154 VII | njegove noge, celo zazibal se je v bokih. ~"Hej, Jernej 155 VII | njim so plesali, za njim so se zaletavali vanj. ~Jernej 156 VII | postal je sredi ceste in se je ozrl po otrocih. ~"Zdaj 157 VII | krivico bi občutili!" Jernej se opotekel, klobuk mu je padel 158 VII | že in nadložen, ne morem se igrati z vami, ne morem 159 VII | upognjen in je pobiral klobuk, se je nenadoma zvrnil na kolena, 160 VII | rokami v prah; procesija se je razpršila, otroci so 161 VII | stali kraj ceste, smejali so se in so čakali. Počasi se 162 VII | se in so čakali. Počasi se je vzdignil Jernej in si 163 VII | Padel je Jernej, na tla se je zvrnil pijani Jernej!" 164 VII | Jerneja v koleno. ~Jernej se je ozrl in se hudo začudil. ~" 165 VII | koleno. ~Jernej se je ozrl in se hudo začudil. ~"Bog vas 166 VII | je presekal kožo, tako da se je prikazala kri. Jernej 167 VII | bežali preko polja. ~Iz gruče se je izvil droben, debeloglav, 168 VII | objokanih licih. ~Zvedril se je Jerneju obraz, oči so 169 VII | je Jerneju obraz, oči so se mu zasvetile. "Samo ti si 170 VII | sodnik!" ~Otrok je ihtel in se je tresel. ~"Mati, mati, 171 VIII | VIII ~Jernej se je napotil po culo. Pred 172 VIII | gledal predse, kakor da bi se pogovarjal s hišo, ne s 173 VIII | vezati culo z močno vrvjo, se mu je storilo hudo pri srcu. 174 VIII | ga je v prsih, vzdignilo se mu je v grlu, čudno kakor 175 VIII | pokleknil pred razpelo in se je pokrižal in se sklonil 176 VIII | razpelo in se je pokrižal in se sklonil globoko, tako da 177 VIII | izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da bodo 178 VIII | grčavo romarsko palico in se je napotil. Na pragu se 179 VIII | se je napotil. Na pragu se je pokrižal. ~"Srečen hodi, 180 VIII | nastopiš to pot; in srečen se povrni!" ~Od daleč je ugledal 181 VIII | sina, ki je zablodil!" ~Še se je ozrl na hišo in po polju, 182 VIII | dan!" je rekel Jernej in se je odkril. ~"Kaj bi rad?" 183 VIII | pogledom. ~"Kaj da bi rad?" se je nasmehnil Jernej in je 184 VIII | žalil človeka? Drugi naj se pravdajo, drugi naj prisegajo 185 VIII | prisegajo in kolnejo, Jernej se ne bo pravdal! Le poslušajo 186 VIII | Pravičnega sodnika!" ~Služabnik se je namrgodil, pokazal je 187 VIII | Razbojniki! Razbojniki!" ~Jernej se je hudo začudil. ~"Kdo je 188 VIII | ko je stal in gledal, so se odprle duri na stežaj. Zelo 189 VIII | nekoliko okrenil glavo in se je nasmehnil, tudi sodnik 190 VIII | stopil je k pregraji in se je naslonil nanjo z obema 191 VIII | sodnik in pisar. ~"Kaj se ti blede, človek krščanski?" 192 VIII | ali kar naravnost, kamor se ti pot bolj zložna zdi; 193 VIII | bolj zložna zdi; in nikoli se več ne povrni! Zdaj si star, 194 VIII | je hrbet že upognjen, ker se ti kolena že tresejo - zdaj 195 VIII | razsodite po pravici!" ~Pisar se je nagnil preko papirjev 196 VIII | nagnil preko papirjev in se je smejal, da so se mu pleča 197 VIII | papirjev in se je smejal, da so se mu pleča tresla; sodnik 198 VIII | laži in brez olepšav: tako se je godilo in nič drugače. 199 VIII | zacelite!" ~Zmerom bolj se je čudil sodnik in zmerom 200 VIII | osorno je gledal; tudi pisar se je smejal zmerom bolj. ~" 201 VIII | utegnem," je rekel, "da bi se pogovarjal z vami o steklem 202 VIII | brez ovinkov, drugače pa se izgubite!" ~Tako je rekel 203 VIII | pa ni razumel, prestopal se je z noge na nogo, popraskal 204 VIII | noge na nogo, popraskal se je za ušesom in ni vedel, 205 VIII | tobaka mi dajte!" ~Vrnil se je čemerni suhljati služabnik 206 VIII | kje da so stopnice in kod se pride na cesto!" ~In res 207 VIII | krepko ga je stisnil, da se je Jernej začudil: "Glej, 208 VIII | šel. Pred stopnicami pa se je vrnil in je stopil z 209 IX | IX ~Večerilo se je, ko je pomislil Jernej, 210 IX | toliko je pihal veter, da se je narahlo zibalo na senožeti 211 IX | pošumevalo v gozdu. Tja se je napotil Jernej, kjer 212 IX | vseh brezdomnih. Mimo polja se je vila zložna pot, preko 213 IX | po svetu brezdomni, naj se ne spominja name s hudo 214 IX | komaj sem jo zadel, že se šibijo kolena, kloni glava 215 IX | sloneča, je dremala. Gosposko se je svetil beli Sitarjev 216 IX | Sitarjev dom izza jablan; zdelo se je Jerneju, da mu mežika, 217 IX | Jernej. "Zadremlji, pa naj se ti nikar ne sanja o krivici! 218 IX | ne sanja o krivici! Lepo se pripravi, da me v svatovskem 219 IX | bila naokoli in mračilo se je; v smrekah je šumelo, 220 IX | smrekah je šumelo, tam so se pogovarjale blodne duše. ~" 221 IX | ugledal je Jerneja od daleč in se je napotil naravnost k njemu. ~" 222 IX | naravnost k njemu. ~"Kako se počutiš, Jernej, ob romarski 223 IX | je naložil breme - kdo bi se prerekal z njim?" je odgovoril 224 IX | mejnikov; ni treba, da bi se sosed umikal sosedu, za 225 IX | je visoka; kakor si dolg, se ti ni treba priklanjati! 226 IX | brez doklad! Ne pritožujva se, Jernej; kjer so ljudje 227 IX | popotnikom in romarjem!" ~Jernej se je ozrl nanj z usmiljenim 228 IX | drugače govoril besede, ki se ti samemu rogajo v obraz, 229 IX | študent, gledal je v nebo, ki se je tiho temnilo, nato se 230 IX | se je tiho temnilo, nato se je nasmehnil. ~"Več usmiljenja 231 IX | kar s cepci! Kamor sem se prestopil, sem dobil brco 232 IX | K pravičnim sodnikom se napotim, že rano se napotim, 233 IX | sodnikom se napotim, že rano se napotim, zdaj pa bom spal!" ~" 234 IX | teboj! Čakal bom, Jernej, da se povrneš. Rad bi te videl, 235 IX | Jernej: kaj boš storil, kadar se povrneš in ne bo pravice 236 IX | zmerom svetlejše; rdilo se je na vzhodu, tam so zvezde 237 X | X ~Jernej se je napotil v Ljubljano. 238 X | goldinar. Preden je šel, se je še ozrl v dolino in se 239 X | se je še ozrl v dolino in se je odkril in pokrižal. Zgodaj 240 X | pokrižal. Zgodaj je bilo, ni se še prikazalo sonce; trava 241 X | bila rosna, hladna megla se je vzdigala iz doline. Jerneju 242 X | je zadel culo na rame in se je nameril med senožetmi 243 X | je pripeljal mimo kmet in se je ozrl in je ustavil koleselj. ~" 244 X | Pa ga greš tožit?" ~"To se pravi... ne maram ga spraviti 245 X | Pa ga greš tožit?" ~"Kaj se to pravi: tožit? Svojo pravdo 246 X | nič ne boš opravil!" ~Kmet se je tako močno okrenil proti 247 X | da je nategnil vajeti in se je koleselj skoraj ustavil. ~" 248 X | skoči takoj s koleslja in se napoti, odkoder si prišel! 249 X | pa je skočil z voza in se je opotekel proti jarku. 250 X | švrknil po konju, vzdignil se je prah. ~Jernej je gledal 251 X | svojem usmiljenju!" ~Hitro se je vzdignilo sonce, kmalu 252 X | dolgo čakal, bela krčma se je zasvetila ob cesti. ~ 253 X | Kaj smo razbojniki?" se je razjezil kmet in je izkušal, 254 X | kmet in je bil vesel, da se je Jernej ves začudil. ~" 255 X | Pojdi!" ~"Ho, ho, ho!" se je zasmejal kmet krohotoma 256 X | kolena, da je zacvilila, in se je zasmejal tako od srca, 257 X | kmet od smeha, odkašljal se je in je pokazal s prstom 258 X | lepem sem ga spodil, ker se mi je tako zazdelo. Pa je 259 X | zazdelo. Pa je vesel, pa se mu nič ne zdi, pa se mu 260 X | pa se mu nič ne zdi, pa se mu lahko smejem, pa ga lahko 261 X | Vščipnil ga je v laket, godec se je po otročje nakremžil, 262 X | vzdignil kolena. Nato sta se obadva zasmejala. ~Jernej 263 X | Jernej je popil vino, kozarec se mu je tresel v roki. ~"Tako 264 X | tresel v roki. ~"Tako si se opljuval, nevernik, tako 265 X | kmetov in godčev. ~Cesta se je širila, v daljavi je 266 X | držala v naročju, opotekala se je kakor pijana in je jokala 267 X | Tudi otrok je ječal in se je ovijal matere z obema 268 X | matere ne očeta? Posušila se roka, ki ga je udarila s 269 XI | kam bi pogledal, kako bi se prestopil in koga bi vprašal. ~ 270 XI | je bilo v cerkvi, lahko se je človek tam pogovarjal 271 XI | bo že ceste konec, nekoč se bodo že odprle duri! Bog 272 XI | bom potrkal, stoprva pa se mi odpro na stežaj!" ~Tako 273 XI | odpro na stežaj!" ~Tako se je vrnil na cesto in je 274 XI | Kje so sodniki, da bi se jim pritožil in da bi jim 275 XI | svojo pravdo?" ~Najprej se je gosposki človek začudil, 276 XI | gosposki človek začudil, nato se je zasmejal. ~"Oče, poiščite 277 XI | izberite jezičnega dohtarja, pa se bo pritožil in bo razložil 278 XI | glušec razločil? Ne pravdam se za mejo, ne za pot, nikogar 279 XI | umil roke!" ~Rekel je in se je zasmejal in je šel po 280 XI | pomislil Jernej. "Zakaj smejal se je, ko mu je bilo do joka!" ~ 281 XI | imeli skrb na obrazu in vsem se je mudilo; kakor semenj 282 XI | roki in ni vedel kam. Pa so se nenadoma oglasili na stpnicah 283 XI | zaklical miren glas, ki se mu je poznalo, da je gosposki: 284 XI | boš premišljeval!" ~Jernej se je čudil in kakor strah 285 XI | je seglo v srce. Napotil se je po stopnicah, toda šel 286 XI | tam s culo in škornji, in se je ustavil. ~"Kaj pa vi?" 287 XI | sodniki!" ~Mladi človek se je zasmejal. ~"Sodnikov 288 XI | tako sem prišel. Kam naj se napotim, prijatelj, kje 289 XI | gledali veselo in vsi so se smejali, Jernej pa je bil 290 XI | si je pogladil brado in se je blago nasmehnil. ~"Ali 291 XI | potrkam!" ~Spogledali so se, ki so stali pred Jernejem, 292 XI | pred Jernejem, bradač pa se je vdrugič nasmehnil in 293 XII | brke in vesele oči. Ozrl se je in je bil osupel, ko 294 XII | pomežiknil je prešerno in se je nasmehnil in je rekel: ~" 295 XII | pravico božjo. Mladi sodnik pa se ni smejal, temveč namršil 296 XII | so mi storili. Zato sem se napotil po svetu, da bi 297 XII | bi bili drugi lačni. Tako se zgodilo, kakor bom povedal; 298 XII | zasadil. Jaz pa sem šel in sem se napotil iskat pravice, ki 299 XII | gledal žalostno. ~"Le vrnite se," je rekel, "vrnite se na 300 XII | vrnite se," je rekel, "vrnite se na Betajnovo k svojemu gospodarju, 301 XII | Tako sem razsodil." ~Visoko se je zravnal dolgi Jernej, 302 XII | pravici! Kaj je Bog ukazal, da se zavali negodnik na posteljo, 303 XII | visoko pognala pšenica, da se je cedila trava od soka; 304 XII | obleko. ~"Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje 305 XII | razločil od krivice, obrnite se stran in ne iščite opravka 306 XII | ste jo devetkrat, da bi se ne izgubila na cesto, da 307 XII | vtaknili v suknjo, da bi se ne razodela željnim očem? 308 XII | očem? Ampak ukanili ste se, ko ste tako storili, niste 309 XII | gluhasta so njegova ušesa! In se še ozrl nisem za njim in 310 XII | Tako sem mislil, pa sem se ukanil v svoji stari pameti. 311 XII | droben, starikav plešec, in se je ustavil in je grdo pogledal. ~" 312 XIII | XIII ~Takrat pa se je zgodila krivica, kakor 313 XIII | ga prijel za roko. ~"Kaj se me dotikaš?" je vzkliknil 314 XIII | vzkliknil Jernej. ~"Ne brani se, Jernej, ne brani se pravici!" 315 XIII | brani se, Jernej, ne brani se pravici!" je rekel mladi 316 XIII | dvorišču pa je postal Jernej in se je okrenil k tistim, ki 317 XIII | postavil v kot. ~Razcapanec se je smejal zmerom bolj veselo 318 XIII | tiho, očka? Pravično je, da se pokorimo za grehe; veseli 319 XIII | storili?" je vprašal. ~Potepuh se je od srca zasmejal. ~"Krivico? 320 XIII | bilo vse v redu in kakor se spodobi. Kaj naj bi mi dali 321 XIII | bilo boljše; ampak dokler se nisem potepal in dokler 322 XIII | nekoliko premislil in zdaj se mi ne godi slabo. - Kaj 323 XIII | na stara leta začel, da se tako pusto držiš?" ~Jernej 324 XIII | negodnež, nadležno motovilo, ki se vrti pred nogami spodobnim 325 XIII | deželi Koromandiji, ne smeš se ganiti drugam! Jaz pa bi 326 XIII | bodo gnali tebe?" ~"Gnali?" se je začudil Jernej. "Nikamor 327 XIII | položil je kolena navzkriž in se je veselo smejal. ~"Čemu 328 XIII | ampak prišla bo ura in duri se bodo odprle!" ~Potepuh se 329 XIII | se bodo odprle!" ~Potepuh se ni več smejal naglas, samo 330 XIII | naglas, samo v razrite brke se je smehljal, kakor se odrasel 331 XIII | brke se je smehljal, kakor se odrasel človek smeje otroku. ~" 332 XIII | Pa so te zaklenili? Pa se duri odpro?" ~"Pa se odpro!" ~ 333 XIII | Pa se duri odpro?" ~"Pa se odpro!" ~Še bolj se je smejal 334 XIII | Pa se odpro!" ~Še bolj se je smejal potepuh; na stežaj 335 XIII | odpiral usta, ves život se mu je tresel, glasu pa ni 336 XIII | Mene poslušaj, po meni se ravnaj. Jaz izhajam z njo 337 XIII | pošteno; kakor soseda sva, ki se časih malo sporečeta, drugače 338 XIII | Kadar me zaloti po nekrivem, se ne cmerim in ne delam pustih 339 XIII | in modrijani. Ne prerekaj se z njo, posebno če si nedolžen, 340 XIII | posebno če si nedolžen, se nikar ne prerekaj! - Razloži 341 XIII | svojo pravdo, potepuh pa se je smejal, da je bil ves 342 XIII | zamorca na semnju, zibal se je v životu in se je tolkel 343 XIII | zibal se je v životu in se je tolkel z dlanmi po kolenih. ~" 344 XIII | cerkvijo te bom kazal. In dobro se nama bo godilo, Jernej! 345 XIII | bo godilo, Jernej! Morda se nama še pripeti, da srečava 346 XIII | in žalostno, nobena guba se ni ganila na njegovih licih. ~" 347 XIII | vse trpljenje!" ~Potepuh se ni več smejal, pogledal 348 XIII | družbi, sosed; še ponoči se bom obrnil v steno, zakaj 349 XIII | bi te tako poslušal in bi se tista tvoja vera izlila 350 XIII | berač. Pravica me tepe, jaz se ji smejem, pa je vse v redu. 351 XIII | Lahko noč!" ~"Tudi tebe se bo še usmilil Bog, tudi 352 XIII | vso krivico!" ~Tako sta se pogovarjala potepuh in Jernej; 353 XIII | potepuh in Jernej; in znočilo se je, obadva sta utihnila; 354 XIII | potepuh je bil nejevoljen in se je obrnil v steno, Jernej 355 XIV | XIV ~Komaj se je Jernej zbudil, so prišli 356 XIV | zaklical potepuh za njim, ko so se zapirale duri. Jernej ga 357 XIV | njegovo srce; zakaj tako se mu je zdelo, kakor da ne 358 XIV | vera je bila trdna. Tudi se ni upiral, ko so ravnali 359 XIV | trpel zaradi pravice. Ni se rotil in ne pritoževal, 360 XIV | in bo razodeta pravica, se bodo spogledali in bodo 361 XIV | je bilo staro in slabo in se je krivilo pod težo krivice 362 XIV | tilniku in v pasu, roke so se mu tresle in kolena so se 363 XIV | se mu tresle in kolena so se mu šibila; cule prej ni 364 XIV | prej ni čutil, nenadoma se mu je zazdela težka in nerodna. 365 XIV | Zdaj hodite zbogom in se ne prikažite več!" je rekel 366 XIV | pa je stal pred njim in se je čudil in se ni prestopil. ~" 367 XIV | pred njim in se je čudil in se ni prestopil. ~"Kaj je to 368 XIV | navsezadnje?" je vprašal in glas se mu je tresel kakor grešniku 369 XIV | Sram bi te lahko bilo, da se na stara leta potepaš po 370 XIV | ljudi in gosposko. Spravi se v rodni kraj, moli in misli 371 XIV | Jernej je strmel; približal se je neprijaznemu sodniku 372 XIV | navsezadnje: pojdi in ne prikaži se več? Tako razsodili mojo 373 XIV | ste stali za durmi in ste se smejali mojemu zaupanju. - 374 XIV | sodniki!" ~"Le pojdi, le brž se okreni, ne prerekaj se s 375 XIV | brž se okreni, ne prerekaj se s pravico!" je ukazal sodnik. " 376 XIV | slišal te besede. ~"Tako ste se rogali meni, starcu; Bog 377 XIV | vam odpusti!" je rekel in se je okrenil. ~Samo devet 378 XIV | okrenil. ~Samo devet dni se je prerekal Jernej s pravico 379 XIV | preko dvorišča, in glava se mu je tresla. ~Stopil je 380 XIV | bi ga Jernej vprašal in se mu potožil. Vse veliko mesto 381 XIV | sodnikov; kdor ga je videl, se je ozrl nanj kakor na hudodelca, 382 XIV | V krčmo je sedel, da bi se odpočil. Tam pa je videl 383 XIV | stezah in kolovozih in sem se pritoževal v svoji nespameti! 384 XIV | Hvaljen Bog!" ~Še preden se je odpočil, je vstal in 385 XIV | vstal in je zadel culo in se je napotil do cesarja. ~ 386 XV | star in truden. Napotil se je peš, romal je skozi tuje 387 XV | krivične sodnike, ki so se rogali starcu!" ~Popotnik 388 XV | cesarja!" ~"Zakaj težko?" se je začudil Jernej. "Pri 389 XV | sem v svoji slepoti, pa so se mi smejali in nič jim ne 390 XV | nespameti? Po pravico sem se napotil - kam bi se napotil 391 XV | sem se napotil - kam bi se napotil nego k cesarju? 392 XV | ograjo in zidove? Napotim se, zakaj Bog mi je dal zaupanje, 393 XV | hodim, veliko počivam, pa se ozrite na moje noge! Na 394 XV | okusili veliko bridkosti, pa se spomnite name! Lažje izkopljete 395 XV | polja na cesto in nobeden se ne zmeni zanj in nobeden 396 XV | pri cesarju je ni!" ~Ko se je Jernej vzdignil s kantona, 397 XV | Jernej vzdignil s kantona, se je prestrašil in hudo se 398 XV | se je prestrašil in hudo se mu je storilo; zakaj noge 399 XV | bile kakor od kamna, niso se hotele pogniti v kolena, 400 XV | kakor iz hiše na polje!" se je spomnil Jernej. "Sto 401 XV | Nič me ne glejte, nič se me ne bojte!" je rekel in 402 XV | Krčmar in krčmarica sta se spogledala, sta se nasmehnila. 403 XV | krčmarica sta se spogledala, sta se nasmehnila. Jernej je sezuval 404 XV | sivolas, sključen, in ko so se mu tresli nerodni koščeni 405 XV | rano, če imate koleselj, da se popeljem do železnega voza. 406 XV | nenadoma vse misli. ~Takrat so se začele hude sanje Jernejeve. 407 XV | Jernejeve. Tako je bilo: Ko se je zjutraj vzdramil, je 408 XV | napregel in peljala sta se z Jernejem v neznano mesto. 409 XV | mnogo tujih ljudi, glasno so se razgovarjali in niso pozdravili 410 XV | je položil na kolena; voz se je stresel, zabobnelo je 411 XV | in zaškripalo, Jernej pa se je odkril in se je pokrižal. ~" 412 XV | Jernej pa se je odkril in se je pokrižal. ~"Blagoslovi, 413 XV | začudeni, temveč zasmejali so se naglas. "Razloži, sosed, 414 XV | in svoje težke poti, so se smejali tako veselo, kakor 415 XV | prešernosti. Zasmejali so se še glasneje. ~"Zdaj pa še 416 XV | kje rojeni, odkod doma, da se smejete pravici kakor pijani 417 XV | žganja in je molčal. ~"Kaj se je zgodilo ljudem na zemlji?" 418 XV | v postave njegove? Smejo se, kakor da bi iskal deveto 419 XV | tujo pokrajino. Zazdelo se mu je, da nima več tal pod 420 XV | Jerneja, zmajal je z glavo in se je stisnil v kot. ~"Ne razume!" 421 XV | sem ti zmerom zaupal, ti se usmili mene, popotnika, 422 XV | potolažil splašeno zaupanje.Tako se je vozil ves večer in vso 423 XVI | strašni Babilon! Kam bi se skril človek, kam bi pobegnil? ~ 424 XVI | mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala kraj ceste, kakor 425 XVI | kraj ceste, kakor da bi se bilo srečalo in zagozdilo 426 XVI | pred veliki oltar. ~Kje bi se ustavil, kako bi počival? 427 XVI | kako bi počival? Pred očmi se mu je zibalo, kakor da bi 428 XVI | močnega vina pijan; ljudje so se mu zdeli hudo visoki, hodili 429 XVI | Jernej kakor pijan; noge so se mu šibile in so se mu opletale; 430 XVI | noge so se mu šibile in so se mu opletale; život mu je 431 XVI | klonil globoko k tlom in bal se je Jernej, da se ne zgrudi 432 XVI | in bal se je Jernej, da se ne zgrudi nenadoma na obraz. ~ 433 XVI | prosil usmiljenja, toda tako se mu je zdelo, da je Bog čudno 434 XVI | dalj ni mogel. Naslonil se je ob zid, klonil je z glavo 435 XVI | glavo in koleni. Ljudje so se zadevali obenj, gledali 436 XVI | gospod z zlatimi naočniki se je ustavil pred njim, vprašal 437 XVI | niso odgovarjali. ~"Kaj bi se prerekali, kaj bi si pripovedovali 438 XVI | rekel Jernej. "Ne poznamo se in se ne razumemo, nikoli 439 XVI | Jernej. "Ne poznamo se in se ne razumemo, nikoli se nismo 440 XVI | in se ne razumemo, nikoli se nismo videli in se tudi 441 XVI | nikoli se nismo videli in se tudi nikoli več ne bomo. 442 XVI | tla. Gledali so ga in so se mu smehljali in ga niso 443 XVI | malo odpočil in preden še se je vdal spancu, ki mu je 444 XVI | Spremljevalec pa ni nič odgovoril in se tudi ozrl ni. ~Strah je 445 XVI | meril si jo z mojo močjo in se nisi zmotil; samo še eno 446 XVI | si kmalu odpočijem! Roke se mi tresejo, sluh mi odpoveduje, 447 XVI | poslušal božji glas in sem se napotil na težko pot, na 448 XVI | pogledal jezični dohtar, čudno se je nasmehnil in se je okrenil, 449 XVI | čudno se je nasmehnil in se je okrenil, da bi šel. ~" 450 XVI | kjer je pravica!" ~Tako se je tresel Jernejev glas, 451 XVI | komaj je to storil in so se zaprle duri za njim, so 452 XVI | so ključi, nizke duri so se odprle in Jernej je stopil 453 XVI | pogrnjene; mize ni bilo. Komaj se je Jernej ozrl in začudil, 454 XVI | Jernej ozrl in začudil, so se zapahnile duri. ~Troje ljudi 455 XVI | hudodelce!" ~Eden izmed njih se je vzdignil na postelji, 456 XVI | bila v zadnjem kotu, in se ni ozrl nikamor. ~Njegove 457 XVI | moglo do molitve. ~In Jernej se je globoko sklonil, skril 458 XVI | skril je obraz v dlani in se je razjokal. ~Tako je bil 459 XVII | XVII ~Ko se je dramilo četrto jutro, 460 XVII | med potepuhe in tatove. Pa se nobeden ni ozrl, nobeden 461 XVII | hudo, tovariši potepuhi so se smejali, ko je zažvižgalo 462 XVII | kolesa. S plahim pogledom se je oziral Jernej, in kakor 463 XVII | oziral Jernej, in kakor se je oziral, so mu nenadoma 464 XVII | poslednjikrat iz železnega voza, se je ozrl in je ves obstrmel. 465 XVII | na senožetih, Jernej pa se ni ozrl. V tla je gledal, 466 XVII | so mu zakrivale oči. ~Pot se je vila ob položni rebri, 467 XVII | položni rebri, v lepi dolini se je zasvetila bela vas. Prišla 468 XVII | županove hiše, župan pa se je prestrašil, ko je ugledal 469 XVII | te nismo videli, nobeden se te ne spominja, pa prideš 470 XVII | dolgo ni zaspal, pogovarjal se je z Bogom. Ni se več pogovarjal 471 XVII | pogovarjal se je z Bogom. Ni se več pogovarjal z njim kakor 472 XVII | potrdil, ti skrbi zanjo, da se izpolni tvoja zapoved! K 473 XVII | tvoja zapoved! K tebi samemu se zatekam, jaz, hlapec Jernej, 474 XVII | pravični sodnik!" ~Tako se je Jernej pogovarjal z Bogom, 475 XVII | zasvetilo jutro, je vstal in se je napotil brez slovesa. 476 XVII | kaj je to Jernej?" so se čudili in so gledali za 477 XVII | gledali za njim. ~Jernej pa se nikamor ni ozrl, nikogar 478 XVII | nikogar ogovoril. Tudi tja se ni ozrl, kjer je stal beli 479 XVII | debel in rdeč, in smehljal se je. ~"O Jernej, o Jernej, 480 XVII | upognjeni hrbet, izpod obrvi so se mu zasvetile oči. ~"Nič 481 XVII | Razsodite!" "Ukloni se, Jernej, tudi krivici se 482 XVII | se, Jernej, tudi krivici se ukloni; Bog bo sodil!" ~" 483 XVII | so tvoje besede, Jernej!" se je zgrozil župnik in je 484 XVII | Jernejevem obrazu: prikazala se je nenadoma na čelu, na 485 XVII | na licih; in ustnice so se mu tresle. ~"Razsodite! 486 XVII | vzkliknil župnik. ~Počasi se je okrenil Jernej in je 487 XVIII| XVIII ~Mračilo se je, s polja so se vračali 488 XVIII| Mračilo se je, s polja so se vračali kmetje in posli. 489 XVIII| kmetje in posli. Takrat se je prikazal petelin na Sitarjevi 490 XVIII| visoko proti nebu. Nato se je prikazal petelin na skednju, 491 XVIII| jecljajoče molitve. ~Pa se je prikazal med njimi dolgi 492 XVIII| in osmojenimi lasmi. In se je zasmejal veselo. ~"Po 493 XVIII| In komaj so vzkliknili, se mu je stemnilo pred očmi, 494 XVIII| stemnilo pred očmi, opotekel se je in se je zgrudil na tla. ~" 495 XVIII| očmi, opotekel se je in se je zgrudil na tla. ~"Bijte!" 496 XVIII| roke in v obraz. - ~* Tako se je zgodilo na Betajnovi, 497 XVIII| zgodilo na Betajnovi, Bog se usmili Jerneja in njegovih