Part

  1 I    |        je na hribu in je stopilo v dolino kakor črna smrt.
  2 I    |         in tiha senca je stopila v dolino: glava teman oblak,
  3 I    |          pogrebci so se napotili v krčmo. Sedli so za dolgo
  4 I    |          mislim, bom prvi stopil v njegovo gaz!" ~Pa je rekel
  5 I    |         kozarec in je izlil vino v steklenico; počasi in dolgo
  6 I    |      orje gospodar, ko se hlapec v senci ščeperi!" je rekel
  7 I    |      povedali, in nič krivice ni v vaših besedah. Zatorej vam
  8 II   |        se je skoraj usahel gubil v belem pesku. Vroč in tih
  9 II   |           Vroč in tih dan je bil v maju; blizu je bila prezgodnja
 10 II   |  njegovega čela pot. Živi človek v hiši leto dni, živi deset
 11 II   |        med njima. In kadar pojde v daljne kraje po nemilem
 12 II   |     tisočeren sad. Komaj vsejano v srce, se razraste bohotno,
 13 II   |        ki ni poznal bridkosti ne v daljni spomladi in ne vse
 14 II   |      poletje?" ~Jernej ni stopil v hišo, tudi na polje ni pogledal;
 15 II   |        polje ni pogledal; šel je v hlev in je legel na steljo.
 16 II   |          hlapca. Pa je tekel pot v potokih, pa smo postavili
 17 II   |          Nisi prvi! Ter ga spodi v hlev, sam pa sede na zapeček
 18 II   |          suknje in se je napotil v hišo. Tam si je slekel suknjo,
 19 II   |         obrvmi. ~Prišla je dekla v hišo. ~"Dobro se ti godi,
 20 II   |     stresel pod, je stopil Sitar v izbo. ~"Koga goniš spat,
 21 II   |    puhnil dim. "Še diši po smrti v tej izbi; poklekni rajši
 22 II   |    Jernej pa je vstal, gledal je v tla in je prijel za kljuko,
 23 II   |          in pipa se mu je tresla v roki. "Da ti povem - išči
 24 II   |        šel na hlev: tam je legel v seno in je zaspal truden;
 25 III  |     gospodar in kri mu je bušila v lica. ~"Na naše polje!"
 26 III  |        nagubančilo Jerneju; celo v njegova zgrbljena lica je
 27 III  |      okrenil in je šel po razoru v polje. Dolgo je gledal Sitar
 28 III  |       oblekel in je šel na polje v drugo stran, da bi ne srečal
 29 III  |    obadva upognjena; gledala sta v tla in vendar sta se videla
 30 III  |    hrbtom... ~Jernej se je vrnil v hišo, ko je bila južina
 31 III  |      dekle? Kaj je Kurent stopil v hišo?" ~Jerneju se je tresel
 32 III  |        in pojdi od hiše? Kako je v tej besedi božja pamet in
 33 III  |      Jerneju, gledal mu je dolgo v obraz, nato je izpregovoril: ~"
 34 III  |        ukaz. Jaz pa sem te videl v svojem srcu, kako boš prosil
 35 IV   |         županu, ki je bil krčmar v Dolini. Spotoma je srečal
 36 IV   |        ne hlapec; oblečen je bil v črno, nosil je brado, vedel
 37 IV   |        pogledaš na hišo, te bodo v mojem imenu pozdravljala
 38 IV   |          od hiše; naj se ščeperi v božjem imenu, saj je mlad!" ~"
 39 IV   |        je seglo študentu sočutje v srce, zakaj ni se več smejal. ~"
 40 V    |                                  V ~Pred krčmo je stal župan,
 41 V    |          opravkih!" ~Stopila sta v krčmo; široko je sedel župan,
 42 V    |        in jesen; vse sem spravil v shrambe, da so polne do
 43 V    |           senožet in gozd visoko v hrib, globoko v dolino?
 44 V    |      gozd visoko v hrib, globoko v dolino? On ali jaz! Kdo
 45 V    |          poten - on, ki je ležal v plenicah in kričal? Kdo
 46 V    |         šest?" ~Jernej je gledal v tla in je premišljeval. ~"
 47 V    |    učenjak in župan: kako bom pa v culo povil in povezal svoje
 48 V    |         ti storil, da mi pljuješ v lice, ko si me še včeraj
 49 VI   |          prerekala, so prihajali v krčmo ljudje. ~In ko je
 50 VI   |           ko niste imeli doma ni v materinem telesu! Tam gori
 51 VI   |         burke uganjal pred vami, v zabavo vam in pohujšanje:
 52 VI   |       morda bi še našli zate kot v ubožni hiši, čeprav nisi
 53 VI   |        Negodnike zaklepajte tja, v ubožno stajo, pijance, ki
 54 VI   |            Znorel si, hlapec!" ~"V keho s hlapcem puntarjem,
 55 VI   |          s hlapcem puntarjem, ne v ubožno hišo!" ~"Pojdi, hlapec,
 56 VII  |   iztegnil roko, stisnil krajcar v pest in je pobegnil. ~"Bog
 57 VII  |         ki modro gledaš: kako je v tej pravdi pravica in postava?
 58 VII  |           In kakor je Jernej šel v veseli gruči, v poskočni
 59 VII  |       Jernej šel v veseli gruči, v poskočni procesiji, so bile
 60 VII  |         noge, celo zazibal se je v bokih. ~"Hej, Jernej pleše,
 61 VII  |  blagoslovi; ker sama pravica je v njih, še neoskrunjena od
 62 VII  |     opotekel, klobuk mu je padel v prah; zakaj nekdo ga je
 63 VII  |       zvrnil na kolena, z rokami v prah; procesija se je razpršila,
 64 VII  |          kamen, zadel je Jerneja v koleno. ~Jernej se je ozrl
 65 VII  |         strani, zadel je Jerneja v čeljust in je presekal kožo,
 66 VII  |    Prišla je ženska, vzela ga je v naročje. ~"Kaj so mu storili?" ~"
 67 VIII |       hiše in kašče!" ~Stopil je v vežo, šel je po lestvici
 68 VIII |         vežo, šel je po lestvici v svojo izbo, ki si jo je
 69 VIII |         visela prazniška obleka, v košu pod klopjo je bilo
 70 VIII |         pri srcu. Zgrabilo ga je v prsih, vzdignilo se mu je
 71 VIII |        prsih, vzdignilo se mu je v grlu, čudno kakor nikoli.
 72 VIII |    blazino. ~"Oče naš, kateri si v nebesih... tvoje pravice
 73 VIII |     napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo
 74 VIII |         Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam,
 75 VIII |         svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče
 76 VIII |       zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih... neskončno si
 77 VIII |   pravico!... Oče naš, kateri si v nebesih... ne izkušaj jih
 78 VIII |    bridkosti! Oče naš, kateri si v nebesih..." ~In Bog ga je
 79 VIII |         culo in škornje, vzel je v roko grčavo romarsko palico
 80 VIII |    Odpusti jim!" je rekel Jernej v svojem srcu in je iztegnil
 81 VIII |         srcu in je iztegnil roko v slovo in pozdrav. ~"Brez
 82 VIII |       sovraštva na pot; težje je v srcu sovraštvo nego bridkost;
 83 VIII |        pota - obe roke mu stisni v pozdrav, za roko ga pelji
 84 VIII |        pozdrav, za roko ga pelji v hišo, kakor sina, ki je
 85 VIII |      daljnih pašnikih, in je šel v dolino. ~Velika in lepa
 86 VIII |        sodnija, sredi trga stoji v Dolini, dolgo vrsto oken
 87 VIII |       bilo Jerneju, ko je stopil v prostrano vežo; strah ga
 88 VIII |          škornje na rami, palico v roki, je stopal Jernej počasi
 89 VIII |         z obema rokama in je bil v obraz ves zaripel od jeze. ~"
 90 VIII |         duri odprte. ~S klobukom v roki, plah in radoveden,
 91 VIII |    radoveden, je pogledal Jernej v izbo. Tam za leseno pregrajo,
 92 VIII |     gnali skozi vas in ga metali v ječo! Tudi okarati ga ni
 93 IX   |         in da je tiho pošumevalo v gozdu. Tja se je napotil
 94 IX   |       zložna pot, preko pašnikov v zeleno reber. Počasi je
 95 IX   |         hiše, naj me ne prekolne v svojem srcu! Težka je vaša
 96 IX   |        je odložil culo, legel je v travo. Vsa lepa dolina je
 97 IX   |          Vsa lepa dolina je bila v senci; tudi Betajnova, na
 98 IX   |          Lepo se pripravi, da me v svatovskem oblačilu sprejmeš
 99 IX   |        naokoli in mračilo se je; v smrekah je šumelo, tam so
100 IX   |            Tudi študent je legel v travo. ~"To je namreč moj
101 IX   |        pač bridkost, ki jo nosiš v srcu! Kako bi drugače govoril
102 IX   |           ki se ti samemu rogajo v obraz, kako bi imenoval
103 IX   |   Pomolčal je študent, gledal je v nebo, ki se je tiho temnilo,
104 IX   |       navsezadnje. Jaz sem živel v zmoti komaj pol ure, ti
105 IX   |        prestopil, sem dobil brco v pozdrav. Krepko, Jernej,
106 IX   |      Jernej, krepko so mi vtepli v kožo pravo spoznanje, krepko
107 IX   |        da bi jo ljudje zaklepali v skrinjo; tudi ne pusti,
108 IX   |          bo preklinjal, odraslim v pohujšanje, otrokom v zasmeh.
109 IX   |   odraslim v pohujšanje, otrokom v zasmeh. Še to povej, Jernej:
110 IX   |         bom molil!" ~Gledala sta v nebo s široko odprtimi očmi.
111 X    |          X ~Jernej se je napotil v Ljubljano. Preštel je svoje
112 X    |     Preden je šel, se je še ozrl v dolino in se je odkril in
113 X    |         je spočita - pa prisedem v božjem imenu!" ~In komaj
114 X    |  prisedel. ~"Po kakšnih opravkih v Ljubljano?" ~"Pravice iskat." ~
115 X    |        spraviti na vislice, tudi v ječo ne. Ampak razsodijo
116 X    |        bi Jakcu vsakemu en cepec v roke in bi rekel: Zdaj pa
117 X    |        Samo dvoje gostov je bilo v krčmi: mlad kmet, ki je
118 X    |         siv in prihuljen starec, v obnošene cunje oblečen,
119 X    |          kakšnih potih, očka?" ~"V Ljubljano!" ~"Tak v Ljubljano?
120 X    |              V Ljubljano!" ~"Tak v Ljubljano? Pa ne tožit?" ~"
121 X    |       ščipljem!" ~Vščipnil ga je v laket, godec se je po otročje
122 X    |          kozarec se mu je tresel v roki. ~"Tako si se opljuval,
123 X    |     godčev. ~Cesta se je širila, v daljavi je ugledal Jernej
124 X    |         ženska, otroka je držala v naročju, opotekala se je
125 X    |       pri Bogu ni pravice, ni je v nebesih! Kaj je storil ta
126 X    |       ali je pravica na svetu in v nebesih?" ~Objela je otroka
127 XI   |          držal človek klobuk kar v roki. Od jutra do večera
128 XI   |          ta čuda; nato je stopil v cerkev, pokleknil je pred
129 XI   |       Vse tiho in mračno je bilo v cerkvi, lahko se je človek
130 XI   |         plahim korakom je stopil v vežo. Ljudje so hodili tam
131 XI   |       stal Jernej tam s klobukom v roki in ni vedel kam. Pa
132 XI   |        obadva od srda zaripljena v obraz. Ženska, prazniško
133 XI   |     prazniško oblečena, je imela v rokah dežnik in culo, moški
134 XI   |          kakor strah mu je seglo v srce. Napotil se je po stopnicah,
135 XII  |        so bile odprte na stežaj. V izbi je stal za široko mizo
136 XII  |         in ki jo hranijo sodniki v svojih bukvah." ~"Kakšno
137 XII  |           negodnik, in je rekel, v prešerni pijanosti je rekel:
138 XII  |         te več; ni več kota zate v domu, ki si ga sam postavil
139 XII  |        bodi usmiljen, daj mi kot v svoji hiši, kos kruha na
140 XII  |         zapovedal, da naj pogine v jarku Jernej, ko si je postavil
141 XII  |        do vasi, od hiše do hiše, v nadlogo ljudem in psom,
142 XII  |     svojim delom, kam bi z njim: v zemljo je zakopano, pač
143 XII  |   izkopljem? Kako naj ga povežem v culo, na ramo zadenem? Mojih
144 XII  |       upognite hrbet in zaupajte v Boga; če spremeni obraz,
145 XII  |           Zato ste jo pač zaprli v to veliko hišo, da bi ne
146 XII  |      veliko hišo, da bi ne mogla v svet? Zaklenili ste jo dvakrat,
147 XII  |         ste jo ukradli, vtaknili v suknjo, da bi se ne razodela
148 XII  |        jo bom, pa če je zakopana v zemljo tako globoko kakor
149 XII  |         te moje stare roke! - Že v Dolini vam je rekel tisti
150 XII  |    pravici. Jaz pa sem si mislil v svoji nespameti: razbojniki
151 XII  |         njim in sem šel. Zdaj pa v drugo, zdaj pa glasneje,
152 XII  |     mislil: kako bodo razbojniki v tej hiši, ki je hiša pravice
153 XII  |         mislil, pa sem se ukanil v svoji stari pameti. Zakaj
154 XIII |            Možje. zdaj nismo več v hiši razbojnikov; povejte
155 XIII |           Jerneja pa je zabolelo v srcu od tolike krivice;
156 XIII |      govoril Jernej, ker je bilo v njegovem srcu zaupanje tako
157 XIII |          oči; še razpela ni bilo v kotu. Okno je bilo omreženo. ~
158 XIII |    klobuk, palico pa je postavil v kot. ~Razcapanec se je smejal
159 XIII |         komolce ob kolena, obraz v dlani. ~"Kakšno krivico
160 XIII |         zaprli. Tako je bilo vse v redu in kakor se spodobi.
161 XIII |        držiš?" ~Jernej je gledal v tla in je molčal, potepuh
162 XIII |          svetu najmanj opravila! V tisto vas, med hribi zakopano,
163 XIII |         zakopano, kjer me je Bog v svoji norčavosti poklical
164 XIII |      prav tako lahko bi me gnali v Koromandijo pa bi rekli:
165 XIII | Koromandijo pa bi rekli: doma si v deželi Koromandiji, ne smeš
166 XIII |        drugam! Jaz pa bi rad bil v Ljubljani doma, v Ljubljani
167 XIII |        rad bil v Ljubljani doma, v Ljubljani mi je pogodu. -
168 XIII |          več smejal naglas, samo v razrite brke se je smehljal,
169 XIII |          nisi kradel! Kdor zaupa v pravico, ni kradel ne ubijal.
170 XIII |          grešim takoj in natanko v toliki meri, da je stvar
171 XIII |        bil ves solzen. Strmel je v Jerneja z debelimi očmi,
172 XIII |   Jerneja z debelimi očmi, kakor v zamorca na semnju, zibal
173 XIII |   zamorca na semnju, zibal se je v životu in se je tolkel z
174 XIII |    šotore, Talijan pojde z opico v tuje dežele, kamela bo osramočena,
175 XIII |          in da govori bogokletno v svoji malodušnosti. Krivico
176 XIII |      prvi dan, in če je zaupanje v tebi, jo boš slišal in boš
177 XIII | začudenimi očmi. ~"Ne bi bil rad v tvoji družbi, sosed; še
178 XIII |          še ponoči se bom obrnil v steno, zakaj popotnik sem
179 XIII |      zakaj popotnik sem in vidim v temi. Tolažbe ni veliko
180 XIII |          temi. Tolažbe ni veliko v tvojih krščanskih besedah,
181 XIII |    storil, če bi bila tista vera v meni, kakor je v tebi. Ampak
182 XIII |      tista vera v meni, kakor je v tebi. Ampak Bog me ni ustvaril
183 XIII |          se ji smejem, pa je vse v redu. Lahko noč!" ~"Tudi
184 XIII |         Zakaj bolj mirno je srce v joku nego v smehu; in solze
185 XIII |        mirno je srce v joku nego v smehu; in solze umijejo
186 XIII |       nejevoljen in se je obrnil v steno, Jernej je klečal
187 XIV  |     pravice željnim: Kakor da je v mesto zablodil, koder ni
188 XIV  |        pravice!" je rekel Jernej v svojem zaupanju in je povesil
189 XIV  |       duhu in da je bebast otrok v svoji pameti. ~"Bog jih
190 XIV  |     volja njegova je, da blodijo v temi pred jutrom spoznanja!" ~
191 XIV  |          je bil globoko upognjen v tilniku in v pasu, roke
192 XIV  |    globoko upognjen v tilniku in v pasu, roke so se mu tresle
193 XIV  |     ljudi in gosposko. Spravi se v rodni kraj, moli in misli
194 XIV  |       Tako razsodili mojo pravdo v imenu Boga in cesarja? Kaj
195 XIV  |          tako modrost? Čakal sem v trpljenju in zaupanju, vi
196 XIV  |    pravice. In Jernej je začutil v strahu in bridkosti, da
197 XIV  |    bridkosti, da je sam z Bogom. V krčmo je sedel, da bi se
198 XIV  |   kolovozih in sem se pritoževal v svoji nespameti! Namesto
199 XV   |   resnica ni in ne more biti, da v čistem studencu ne bilo
200 XV   |        ne bilo čiste vode, da bi v jasnem soncu ne bilo jasne
201 XV   |     soncu ne bilo jasne luči, da v pravici, tam, kjer je ustanovljena
202 XV   |    beračem kruha prosit? Šel sem v svoji slepoti, pa so se
203 XV   |         do njega, oče!" ~"Kaj je v izbo zaklenjen? Okoli in
204 XV   |         gospodarji? Kaj blebečeš v svoji mladi nespameti? Po
205 XV   |       klafter, pa boste počivali v jarku, dolgo počivali, oče!
206 XV   |        še imate, oče, pa stopite v železni voz. Kadar boste
207 XV   |         železni voz. Kadar boste v cesarskem mestu in boste
208 XV   |  spomnite name! Lažje izkopljete v kresni noči zlat zaklad
209 XV   |           niso se hotele pogniti v kolena, niso mogle stopiti. ~"
210 XV   |        Noč je bila, ko je stopil v krčmo pred vasjo. Nezaupno
211 XV   |       pot?" je vprašal krčmar. ~"V cesarsko mesto, v cesarski
212 XV   |      krčmar. ~"V cesarsko mesto, v cesarski Dunaj, naravnost
213 XV   |   prisodili, cesar jo bo dodelil v obilni meri!" ~Krčmar in
214 XV   |        kakor da bi telo omahnilo v smrt ter ugasnile nenadoma
215 XV   |        peljala sta se z Jernejem v neznano mesto. Tam je čakal
216 XV   |       mesto. Tam je čakal Jernej v veliki, odljudni krčmi,
217 XV   |        ga poklicali in je stopil v železni voz. Črno je bilo
218 XV   |        železni voz. Črno je bilo v vozu in neprijetno, kakor
219 XV   |         je bil stopil nepoklican v tujo izbo. Jernej je sedel
220 XV   |           Bog, to poslednjo pot; v tvoje roke polagam svojo
221 XV   |        bolj veseli in so strmeli v Jerneja kakor v semanje
222 XV   |          strmeli v Jerneja kakor v semanje čudo. Njegov sosed
223 XV   |          Njegov sosed je posegel v suknjo in mu je ponudil
224 XV   | zasmehujejo pravico in jo žalijo v obraz? Ali pa so trpeli
225 XV   |   krivico, da je prišlo obupanje v njih srca in ne verujejo
226 XV   |       srca in ne verujejo več ne v Boga ne v postave njegove?
227 XV   |        verujejo več ne v Boga ne v postave njegove? Smejo se,
228 XV   |         opore ni vse naokoli; in v njegovo srce je segel čuden
229 XV   | oblečenega človeka, ki je dremal v kotu: ~"Koliko je še do
230 XV   |         z glavo in se je stisnil v kot. ~"Ne razume!" je pomislil
231 XVI  |          mesto, do nebes bučeče, v vseh nerazumljivih jezikih
232 XVI  |      kako bi vprašal? S klobukom v roki je taval med njimi
233 XVI  |          tako kakor švigne senca v kolobarju, in pustno so
234 XVI  |         pred njim, vprašal ga je v tujem jeziku in je šel,
235 XVI  |    nenadoma predenj velik človek v čudno pisani obleki, prijel
236 XVI  |         velike hiše, stopila sta v veliko izbo. Tam so ga izpraševali,
237 XVI  |        iz hiše in so ga posadili v čuden voz, ki je bil zaprt
238 XVI  |        bilo Jerneja in prosil je v svojem srcu: ~"Nehaj, o
239 XVI  |      obličje! Tistim, ki blodijo v temi in pljujejo na tvojo
240 XVI  |         druge hiše, vodili so ga v drugo izbo. Tja pa je prišel
241 XVI  |       Kdo bo stal ob moji strani v tem strašnem Babilonu? Roko
242 XVI  |       človek, če je božja beseda v vašem srcu, tja me vodite,
243 XVI  |           kakor da bi bile solze v njem. ~"Te bomo že tja spravili,
244 XVI  |       odprle in Jernej je stopil v izbo, kakršne še ni videl. ~
245 XVI  |       duri. ~Troje ljudi je bilo v izbi, troje umazanih, razcapanih;
246 XVI  |          je do klopi, ki je bila v zadnjem kotu, in se ni ozrl
247 XVI  |          sklonil, skril je obraz v dlani in se je razjokal. ~
248 XVI  |       Jernej tri dni in tri noči v tisti strašni izbi, med
249 XVII |         prosil, ko so ga pahnili v železni voz med potepuhe
250 XVII |          je spremljal, je slonel v kotu in je gledal hudo,
251 XVII |         so mu nenadoma pogledale v obraz žalostne, od solz
252 XVII |          bridkosti, nič zlega ni v njegovem srcu!" ~"Kam, tovariš?"
253 XVII |     žalostna misel je šla iz oči v oči. ~Tako so potovali.
254 XVII |          minila je noč; iz kraja v kraj, iz voza v voz, odhajali
255 XVII |         iz kraja v kraj, iz voza v voz, odhajali so tovariši,
256 XVII |       Kam?" je izpraševal Jernej v globoki grozi in nobeden
257 XVII |          tisti kraj nekoč, kakor v daljnih sanjah ga je videl.
258 XVII |    denarja, plačaj voz!" ~"Zakaj v Resje?" je vzkliknil Jernej. "
259 XVII |         sestre! Kdo me je klical v Resje, kdo me je vodil tja?" ~
260 XVII | senožetih, Jernej pa se ni ozrl. V tla je gledal, sive obrvi
261 XVII |        je vila ob položni rebri, v lepi dolini se je zasvetila
262 XVII |       Šel je na hlev in je legel v seno. Ležal je, dolgo ni
263 XVII |         oropan! Tvoja postava je v mojem srcu in tvoja obljuba,
264 XVII |        pogovarjal z Bogom, dolgo v noč je molil; in ko je zasvetilo
265 XVII |         roko, gledal mu je srepo v obraz, z bolno svetlimi
266 XVII |     Truden sem, rad bi že stopil v svojo hišo, rad bi legel
267 XVII |        terjam!" ~Še je bilo krvi v Jernejevem obrazu: prikazala
268 XVII |         upognjen, nič več bolan, v srcu nič bridkosti in upanja
269 XVIII|          Goreče treske so padale v kolobarju na zoreče polje,
270 XVIII|         so stali tam, vsi bledi, v greh strmeči, trepetajoči,
271 XVIII|        kuriva!" ~Vtaknil je pipo v usta, roke je uprl v boke
272 XVIII|        pipo v usta, roke je uprl v boke in je gledal v ogenj. ~"
273 XVIII|         uprl v boke in je gledal v ogenj. ~"Jernej je zapalil!" ~
274 XVIII|          opaljeni in osmojeni. ~"V ogenj z njim!" ~Prijeli
275 XVIII|  pogrebci iz ognja, so bili črni v roke in v obraz. - ~*  Tako
276 XVIII|           so bili črni v roke in v obraz. - ~*  Tako se je