| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Ivan Cankar Hlapec Jernej in njegova pravica IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 IV | hrame z ržjo, pšenico in ajdo? Učenjak, to mi zdaj povej!" ~ 2 XIII | sladka ali grenka, in pojmo aleluja sodniku!" ~Jernej je sedel 3 X | po rami. "Ali si slišal, Andrejec? Ali si slišal? Hlapec gre 4 XIII | Ampak Bog me ni ustvaril za aposteljna, zato sem rajši berač. Pravica 5 XIV | Jernej s pravico in njenimi aposteljni, pa je bil za dve pedi bolj 6 II | nagubančil čelo. ~"Poberi se, baba! Komu ukazuješ?" ~Dekla 7 I | bridkost - moškim vino, solze babam!" ~In je točil in je vzdignil 8 V | ljudmi si opravil, še med babe ne sodiš več!" ~Jernej je 9 XVI | jezikih govoreče - sam strašni Babilon! Kam bi se skril človek, 10 XVI | moji strani v tem strašnem Babilonu? Roko mi dajte, če ste krščanski 11 II | ko sem prestopil ta prag. Bajta je bila takrat, čemerna 12 VI | ubožno stajo, pijance, ki so bajto zapili, in tatove, ki so 13 XVIII| prižgal Jernej svojo strašno baklo. Ljudje so stali in so trepetali - 14 XVI | klonil globoko k tlom in bal se je Jernej, da se ne zgrudi 15 II | na polju, zemlja se je bala nezgode in si ni upala dihati. ~ 16 VII | gledala in fantje so se me bali. S pestjo bi bil takrat 17 II | pa sede na zapeček in si baše pipo!... ~Tako je mislil 18 XIV | je bolan na duhu in da je bebast otrok v svoji pameti. ~" 19 II | daleč, tam pod klancem, belo hišo z zelenimi okni, in 20 XV | pri njem? Kaj bom hodil k beračem kruha prosit? Šel sem v 21 III | sem jo sam postlal, ne bom beračil kruha, ki sem ga sam pridelal 22 VII | nebogljenče malo! Pa bodi ti moj besednik, moj pravični sodnik!" ~ 23 V | Župan se je razjezil. ~"Ne beseduj o pravici in postavi - kaj 24 IX | dolina je bila v senci; tudi Betajnova, na oni strani ob zložni 25 VII | preplašeni poskakali preko jarka, bežali preko polja. ~Iz gruče se 26 XII | silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte 27 X | ustavil!" ~Kmet je pokazal z bičem na polje, krčme pa nikjer 28 XVIII| se je zgrudil na tla. ~"Bijte!" Z gorečimi treskami so 29 XVII | Po svetu sem romal, od biriča do sodnika, od sodnika do 30 XVII | so jo skrili; ni je pri biričih, ne pri sodnikih, ne pri 31 VII | neprijazne besede je govorila bistra pamet. Česar ni spoznalo 32 XI | ustanovil sem dom in hišo. Bistro pomnite: ustanovil sem dom 33 XV | Zakaj resnica ni in ne more biti, da v čistem studencu ne 34 I | pokopali; Bog mu daj nebesa, blag človek je bil. Zvon je odzvonil, 35 IX | blagoslov božji s teboj!" ~Take blage in usmiljene so bile njegove 36 XI | pogladil brado in se je blago nasmehnil. ~"Ali so vas 37 VII | nedolžno srce, še polno božjega blagoslova!" In Jernej je šel in zbral 38 IX | božje, takrat le pridite, vi blagoslovljeni od nesreče in bridkosti; 39 V | Kdo polje gnojil s svojim blagoslovljenim potom, kdo širil polje, 40 II | gospodar. Na prostrano, blagoslovljeno polje gleda naš dom. Kdo 41 XVI | le skorja tako nečedna in blatna, ali je načeta že tudi sredica?" ~ 42 VIII | tako da je čelo naslonil na blazino. ~"Oče naš, kateri si v 43 VIII | sodnik in pisar. ~"Kaj se ti blede, človek krščanski?" je vzkliknil 44 XVIII| Odkriti so stali tam, vsi bledi, v greh strmeči, trepetajoči, 45 I | kosa, na rami sloneča pa se bleščala tja do Ljubljane. ~* ~Starega 46 III | strah in se mu kdo tiho bliža za hrbtom... ~Jernej se 47 IX | izmed vas katerega, ki blodite po svetu brezdomni, naj 48 IX | šumelo, tam so se pogovarjale blodne duše. ~"Bog vam dodeli počitka 49 XIII | pokorimo za grehe; veseli bodimo pravice, če je sladka ali 50 VI | pojdi! Tako se je zgodilo: bodite vi moji sodniki, ljudje, 51 VII | krajcar še ti, na dva; zakaj bogat je Jernej, ki je delal štirideset 52 VII | Le hodite, otroci, z bogatim siromakom, le verno poslušajte 53 V | in nisem žel, ampak tvojo bogato žetev bom spravil; jaz bom 54 XVII | pri Bogu, ali je ni?" ~"Bogokletne so tvoje besede, Jernej!" 55 XVII | strmečimi očmi. ~"Stran, bogokletnik!" je vzkliknil župnik. ~ 56 XIII | srce omagalo in da govori bogokletno v svoji malodušnosti. Krivico 57 XIII | kosilo. Postelja res ni bogve kaj, tudi kosilo bi lahko 58 IV | pa je nenadoma izginil bogvedi kam; tudi vere ni imel in 59 II | vsejano v srce, se razraste bohotno, tako da tolažbi ni več 60 XVIII| pipo v usta, roke je uprl v boke in je gledal v ogenj. ~" 61 VII | noge, celo zazibal se je v bokih. ~"Hej, Jernej pleše, Jernej 62 XVI | spreletelo po vsem telesu, velika bolest, velik strah. ~"Pravice 63 III | malo se odeni, če te glava boli!" ~"Na čigavo polje?" je 64 XIV | so ravnali z njim kakor z bolnikom in kakor z otrokom; zaničevanje 65 I | starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim 66 XVII | gledal mu je srepo v obraz, z bolno svetlimi očmi, in je govoril 67 XVI | bil zablodil golorok in bosonog ob peti maši pred veliki 68 VII | pobegnil. ~"Bog s teboj, malič bosopeti, prešerni!" se je nasmehnil 69 IV | trdo cesto; postarala se bosta gospodar in Jernej: gospodar 70 XIII | bom vodil, po žegnanjih bova hodila, pred cerkvijo te 71 VII | nedolžno srce, še polno božjega blagoslova!" In Jernej 72 XIII | ni bil ne obrit pa tudi brada ni bila dolga. Pomežiknil 73 VII | sem ga množil, s plugom in brano; in ko sem dodelal, so prišli 74 XVII | Tam ni moja domačija, ne brata nimam tam in ne sestre! 75 IV | nikoli več, ne o materi ne o bratih; in če bi nama zdajle prišli 76 IX | se prestopil, sem dobil brco v pozdrav. Krepko, Jernej, 77 IX | katerega, ki blodite po svetu brezdomni, naj se ne spominja name 78 IX | vseh zaljubljenih in vseh brezdomnih. Mimo polja se je vila zložna 79 XVIII| preko doline, nosil ga proti brezzvezdnemu nebu kakor velikansko ptico 80 III | sanj; pa mu ni bilo nič bridko, nasmehnil se je. ~Sitar, 81 V | te reči hlapcu in kaj ga brigajo! - Zdaj se govori o tej 82 XV | dekli? Kateri je vaš Bog, da brijete norca iz njegovih postav?" ~ 83 V | mizi. ~"Ali si prišel norce brit? Zberi paglavce na cesti, 84 I | sedi hlapec na zapečku in briše škornje ob gospodarjev hrbet!" 85 XIII | kakor je svet še ni doživel. Brkat človek je stopil k Jerneju 86 VIII | plešast gospod z dolgimi brki in nejevoljnim obrazom. 87 XVI | Neskončno mesto, do nebes bučeče, v vseh nerazumljivih jezikih 88 V | Iz kakšne službe?" ~"Ne budali, Jernej! Star si, pa si 89 XII | vezavo bi rad videl tistih bukev in črno obrezo! Ali je tam 90 XII | hranijo sodniki v svojih bukvah." ~"Kakšno krivico so vam 91 III | sedmini zahotelo komedij in burk? Tako je, hlapec: potrla 92 IX | svojem srcu! Težka je vaša butara; komaj sem jo zadel, že 93 III | zaklical gospodar in kri mu je bušila v lica. ~"Na naše polje!" 94 VIII | nagubančil čelo. ~"Kaj torej čakaš tukaj? Čemu si prišel?" ~ 95 V | in tako bo na vse večne čase, zakaj drugače bi bil svet 96 XII | pognala pšenica, da se je cedila trava od soka; zdaj pa, 97 XII | pogledal. ~"Kdo kriči, kakor čednik na paši?" ~In dalje je govoril 98 XIII | mi dali povrhu še drugi cekin, ko sem enega zasačil? Saj 99 XIII | mi trije si bomo nabrali cekinov, da bomo živeli bolj veselo, 100 IX | zmoti komaj pol ure, ti celih štirideset let! Mene so 101 VII | strani, zadel je Jerneja v čeljust in je presekal kožo, tako 102 III | zaspanim obrazom, kuštrav in čemeren; in je ugledal dolgega Jerneja, 103 II | prag. Bajta je bila takrat, čemerna in ubožna, da je bilo gospodarja 104 I | družino in je videl same čemerne obraze. ~"No, kaj?" ~Leglo 105 XVII | vztrepetal in je vprašal čemernega človeka, ki je stal ob njegovi 106 X | dal bi Jakcu vsakemu en cepec v roke in bi rekel: Zdaj 107 XI | tistega, ki jo je sadil in cepil, ali pač tistega, ki je 108 VI | zate kot v ubožni hiši, čeprav nisi iz naše občine. Dolgo 109 XIV | je obstrmel Jernej. "Mimo cerkve sem šel k maši, pa sem zašel 110 XI | tiho in mračno je bilo v cerkvi, lahko se je človek tam 111 XV | puste do njega!" ~"Kako? Cesarjevi cesarji, gospodarjevi gospodarji? 112 XV | njega!" ~"Kako? Cesarjevi cesarji, gospodarjevi gospodarji? 113 XV | železni voz. Kadar boste v cesarskem mestu in boste okusili veliko 114 XV | krčmar. ~"V cesarsko mesto, v cesarski Dunaj, naravnost do cesarja!" 115 XV | je vprašal krčmar. ~"V cesarsko mesto, v cesarski Dunaj, 116 XVII | vozili vse križem po širokih cestah, skozi šum in vihar strašnega 117 XVII | XVII ~Ko se je dramilo četrto jutro, so odklenili duri, 118 XII | razorani obraz, na prašne čevlje in obnošeno obleko. ~"Ne 119 I | sem zašel med mešetarje in cigane, da me gledate in nič ne 120 I | na, hlapec, z mešetarji, cigani in iblajtarji! Še preden 121 XIII | take duše, pa če so vse ciganske in z grehi obložene; zakrknjenih 122 XV | čistem studencu ne bilo čiste vode, da bi v jasnem soncu 123 XV | ni in ne more biti, da v čistem studencu ne bilo čiste vode, 124 IX | obšla nekoč samega Sina človekovega, ko ni imel, kamor bi glavo 125 XVI | neprijazne! Kdo bi ponujal roko človeku, ki ga nikoli ni videl in 126 XII | da niste razsodili ne po človeški ne po božji pravici! Kaj 127 XIII | zaloti po nekrivem, se ne cmerim in ne delam pustih obrazov, 128 X | iskat." ~Kmet, zavaljen, čokat človek, je pogledal Jerneja 129 XIII | razbojniki; kakor ste mladi in čokati in kakor je Jernej star 130 I | je stopilo v dolino kakor črna smrt. Velika in tiha senca 131 II | Takrat se je zablisnilo iz črnih nebes, zabobnelo je od daleč. 132 VII | Jernej je vztrepetal od čudne groze, razprostrl je roke. ~" 133 X | prihuljen starec, v obnošene cunje oblečen, ki je igral na 134 XVI | Babilona. ~Dolgo je hodil, dalj ni mogel. Naslonil se je 135 X | Cesta se je širila, v daljavi je ugledal Jernej sivi prah 136 II | njima. In kadar pojde v daljne kraje po nemilem ukazu, 137 II | ni poznal bridkosti ne v daljni spomladi in ne vse dolgo 138 XIII | živita, kakor je Bog ukazal. Danes me ukani ona, jutri jo ukanim 139 IX | prostrano bogastvo brez davkov in brez doklad! Ne pritožujva 140 XIII | solzen. Strmel je v Jerneja z debelimi očmi, kakor v zamorca na 141 VII | gruče se je izvil droben, debeloglav, kodrolas deček; še krilo 142 VII | droben, debeloglav, kodrolas deček; še krilo je nosil in bos 143 IV | zato ustavil na cesti!... Dedič in gospodar po očetu - šega 144 I | kakor gospodar! Kdo je dedoval, ti ali jaz? Prvo besedo 145 VI | Kdo je ukazoval hlapcem in deklam, če ne Jernej? Kdo je priklical 146 III | Kaj ragljate, hlapci in dekle? Kaj je Kurent stopil v 147 VII | plesal, da je bilo veselje; dekleta so me gledala in fantje 148 XV | smejete pravici kakor pijani dekli? Kateri je vaš Bog, da brijete 149 XIII | nekrivem, se ne cmerim in ne delam pustih obrazov, temveč grešim 150 VIII | neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, 151 IV | nič hudega o njem: dober delavec bi bil, le malo preveč pije 152 XV | nego k cesarju? Pravico deli in milost - kako bi delil 153 XV | deli in milost - kako bi delil skozi zaklenjene duri, skozi 154 XII | da ravnam zdaj s svojim delom, kam bi z njim: v zemljo 155 XVII | dolga in pusta, če imaš denarja, plačaj voz!" ~"Zakaj v 156 II | človek v hiši leto dni, živi deset let in štirideset let - 157 XII | dvakrat, zapečatili ste jo devetkrat, da bi se ne izgubila na 158 XV | Smejo se, kakor da bi iskal deveto deželo in ne pravice, od 159 XIII | Talijan pojde z opico v tuje dežele, kamela bo osramočena, medved 160 XIII | Koromandijo pa bi rekli: doma si v deželi Koromandiji, ne smeš se 161 XV | kakor da bi iskal deveto deželo in ne pravice, od Boga poslane 162 XIII | božja beseda pa ni kakor dežnica, ki jo do večera popije 163 XI | oblečena, je imela v rokah dežnik in culo, moški pa je tolkel 164 II | bala nezgode in si ni upala dihati. ~Ko je ugledal Jernej od 165 II | Jernej počasi in je puhnil dim. "Še diši po smrti v tej 166 XV | neprijetno, kakor po trohnobi je dišalo. Tam je sedelo na klopeh 167 XV | da je komaj razločil še dlan pred očmi in da ni slišal 168 XII | toliko zemlje, da bi jo z dlanjo pokril, ne na polju, ne 169 XIII | životu in se je tolkel z dlanmi po kolenih. ~"Kadar te izpuste, 170 X | sem bil do včerajšnjega dne." ~"Pa ga greš tožit?" ~" 171 IX | Kamor sem se prestopil, sem dobil brco v pozdrav. Krepko, 172 VI | postava! Našel bom pravico, dodeljena mi bo; če mi je vi ne prisodite, 173 III | svet in dolge noge imaš! Dogospodaril si pri nas, Bogu bodi hvala 174 XI | hodil k sleparjem, jezičnim dohtarjem? Ne pravde, pravice iščem!" ~" 175 XI | ni potreba, da bi jezični dohtarji, malopridneži, pisali mojo 176 XVI | podoben je bil jezičnemu dohtarju. "Kaj pa ti?" je pozdravil 177 VII | S pestjo bi bil takrat dokazal pravico, kakor jo kratijo 178 IX | bogastvo brez davkov in brez doklad! Ne pritožujva se, Jernej; 179 XIV | in razbojnike, da ste po dolgem učenju iztaknili tako modrost? 180 XV | samo cule, tudi krivico dolgih dni je nosil na rami in 181 VI | vse tisto polje je moje, doli do potoka, gori do hriba; 182 V | pozdravljal?" "Nisem ti dolžan ne besede ne odgovora, hlapec! 183 XVII | je govoril, ne bo tajil! Dolžnik je moj; ne klečim - stojim 184 XVII | temveč kakor terjavec z dolžnikom. ~"Kar si rekel, to zdaj 185 III | govoril in Bogu bi bilo dopadljivo in ljudem!" ~Sitar se je 186 XVI | odmeril, nič več, in ne boš dopustil, da omagam, preden izpolnim 187 VI | hlapca od hiše, kadar ti je doslužil in je star in nadložen! 188 XV | in stare so vaše noge; ne dospete pred tednom dni, če romate 189 XV | če romate dan in noč!" ~"Dospeti moram, preden umrjem!" ~" 190 VIII | ne izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da 191 I | mizo, še preden se ga je dotaknil z ustnicami. Gledal je osupel 192 I | se je s sivo glavo skoraj dotikal začrnelega trama na stropu; 193 XIII | prijel za roko. ~"Kaj se me dotikaš?" je vzkliknil Jernej. ~" 194 XI | je klatil jabolka, ko so dozorela? - Zakaj rekel je: Na, delal 195 XIII | krivica, kakor je svet še ni doživel. Brkat človek je stopil 196 XVII | XVII ~Ko se je dramilo četrto jutro, so odklenili 197 IX | zložni rebri sloneča, je dremala. Gosposko se je svetil beli 198 VI | bogastvo iz kamna, kakor drevo iz gorčičnega zrna? Kdo, 199 XIII | je rekel mladi sodnik. ~Drobni plešec pa je hudo gledal 200 VII | je nosil in bos je bil. Z drobnimi koraki, ihte in kriče je 201 V | poklekni, Lazar, ter lovi drobtine! Tako je rekel in nič ga 202 V | bil, pa ga ni več, nekdo drug sedi tam! Kaj sem ti storil, 203 XI | visoke, stoje po vrsti, druga tik druge, nič plotov ni 204 V | Še včeraj so bile vse drugačne tvoje besede, župan! Vse 205 XIII | Koromandiji, ne smeš se ganiti drugam! Jaz pa bi rad bil v Ljubljani 206 XIII | pomočnike, nato še nekaj drugih ljudi, zakaj vsi so moji 207 X | ne omahnejo, zato da bo drugikrat razločil, kdo da je gospodar 208 VIII | okarati ga ni treba pred drugimi ljudmi, zakaj užaljen bi 209 XIII | Ne bi bil rad v tvoji družbi, sosed; še ponoči se bom 210 X | naproti ženska, otroka je držala v naročju, opotekala se 211 XIII | začel, da se tako pusto držiš?" ~Jernej je gledal v tla 212 XI | velika maša in procesija. Duhovnikov je toliko, da bi držal človek 213 XIV | so rekli, da je bolan na duhu in da je bebast otrok v 214 XVI | Odkod si in kaj počneš na Dunaju? Razloži po vrsti pa ne 215 XIII | pokazal boš ponižno in skesano dušo. Pravici pa so prikupne 216 XII | v svet? Zaklenili ste jo dvakrat, zapečatili ste jo devetkrat, 217 XVI | med tatove in hudodelce!" ~Eden izmed njih se je vzdignil 218 IV | sem napolnil in nabasal egiptovske hrame z ržjo, pšenico in 219 X | svetu, postava pa je samo ena!" ~"Prav nič ne boš opravil!" ~ 220 XI | kakor ji Jernej še ni videl enake. S plahim korakom je stopil 221 XIII | Okno je bilo omreženo. ~Na eni postelji je sedel razcapan 222 VII | zasvetile. "Samo ti si prišel, fantič kodrolasi, samo ti si me 223 VII | dekleta so me gledala in fantje so se me bali. S pestjo 224 IX | pozdravljal s hriba smrekov gaj, prijazna Tičnica, zavetišče 225 III | stoj tam kakor lipov bog! Gani se!" ~Jernej se je vzbudil 226 III | na stežaj, Jernej se ni ganil, ne prestopil. ~"Ne stoj 227 XIII | žalostno, nobena guba se ni ganila na njegovih licih. ~"Ne 228 XVIII| in so trepetali - kdo bi gasil ta ogenj sodomski, ki ga 229 I | bom prvi stopil v njegovo gaz!" ~Pa je rekel mladi Sitar: ~" 230 XV | klopeh mnogo tujih ljudi, glasno so se razgovarjali in niso 231 XI | oglasili na stpnicah kričeči glasovi, debel moški glas in tenek 232 XIII | ves život se mu je tresel, glasu pa ni bilo. ~"Zdaj ti verjamem, 233 IX | in nič več teh zvezd, ki gledajo na naju, in te doline ne 234 XII | Jernej in je trepetal od globokega srda. ~ 235 XVII | je izpraševal Jernej v globoki grozi in nobeden mu ni odgovoril. ~ 236 IX | ko boste gledali njegovo glorijo; in ura pride tudi meni, 237 XII | njegove oči; slabo je slišal, gluhasta so njegova ušesa! In se 238 VIII | Nisem prišel kupavat soli, gluhi štacunarji, tobaka mi dajte!" ~ 239 XI | bi jo slepec pregledal in glušec razločil? Ne pravdam se 240 XVIII| ogenj sodomski, ki ga je gnal veter kakor goreč oblak 241 XVI | straneh, vozovi vse navzkriž, gneča tujih, mrkogledih ljudi 242 IV | za hlev in bo poginil na gnili stelji. Tako je naredila 243 X | prešerni smeh kmetov in godčev. ~Cesta se je širila, v 244 VIII | rad?" je vprašal služabnik godrnjaje in je premeril Jerneja s 245 V | Jaz, ki sem stal na polju gol in poten - on, ki je ležal 246 X | vsako leto je prihranil en goldinar. Preden je šel, se je še 247 XVI | prazna je bila, stene so bile gole in sive. Ob zidu so stale 248 IX | sredi ceste razcapan in gologlav in bo preklinjal, odraslim 249 XIV | tujim razbojnikom, da ga gonijo od duri do duri; premisliti 250 II | stopil Sitar v izbo. ~"Koga goniš spat, hlapec? Kdo je pijan, 251 IV | bi bila, če ga nakopičim, gora višja od Ljubljanskega vrha? 252 VI | iz kamna, kakor drevo iz gorčičnega zrna? Kdo, če ne Jernej? - 253 XVIII| ki ga je gnal veter kakor goreč oblak preko doline, nosil 254 XVIII| silen od zemlje do nebes. Goreče treske so padale v kolobarju 255 XVIII| zgrudil na tla. ~"Bijte!" Z gorečimi treskami so bili po njem, 256 XI | tolkla na kamnita vežna tla gorjača kmetova. ~"Tudi on je rekel... 257 XI | culo, moški pa je tolkel z gorjačo po kamnitih stopnicah. ~ 258 XIII | kradel ne ubijal. Ampak gorje tebi, ki nisi ne kradel 259 II | nevihta, tam že za zeleno goro; vse je molčalo na loki, 260 III | jaz bi ti bil rekel: Ti gospodari zdaj, tvoja je hiša, tvoja 261 VI | berač in popotnik, kdor je gospodaril štirideset let; ni brez 262 XV | Cesarjevi cesarji, gospodarjevi gospodarji? Kaj blebečeš v svoji mladi 263 XIV | in brez ošabnosti. Mnogo gospode je videl in mnogo biričev. 264 IV | ga je ustavil. ~"Bog daj, Gostačev!" ~"Bog daj, Jernej!" ~" 265 III | stežaj odprta. Jemljite in gostite se! Jaz pa se povrnem k 266 X | zasvetila ob cesti. ~Samo dvoje gostov je bilo v krčmi: mlad kmet, 267 XVI | vseh nerazumljivih jezikih govoreče - sam strašni Babilon! Kam 268 XIV | ljudi, ki jim ni razumel ne govorice ne postav; vprašaj jih, 269 XVI | ki je govoril Jernejevo govorico. Suhoten, dolg človek je 270 VII | Iz neprijazne besede je govorila bistra pamet. Česar ni spoznalo 271 I | da me gledate in nič ne govorite? Ali sedim z našo družino 272 XVII | krščanski, o sosed - če moreš govoriti, povej mi, kakšen kraj je 273 IV | ti je legla na srce, da govoriš nespametne in brezbožne 274 IX | pripravljen stol!" ~Kraj gozda je odložil culo, legel je 275 IX | da je tiho pošumevalo v gozdu. Tja se je napotil Jernej, 276 X | Ljubljani!" ~"Prisedi do Goščevja!" ~Jernej je prisedel. ~" 277 V | podil gospodarja? Kdo je gradil tisto hišo, da je zdaj velika 278 XVI | je taval po široki cesti: gradovi na obeh straneh, vozovi 279 VIII | škornje, vzel je v roko grčavo romarsko palico in se je 280 IX | nama, ne pojdiva narazen z grdim pogledom in hudo besedo - 281 XII | in se je ustavil in je grdo pogledal. ~"Kdo kriči, kakor 282 XIII | Pravično je, da se pokorimo za grehe; veseli bodimo pravice, 283 XIII | če so vse ciganske in z grehi obložene; zakrknjenih src 284 XIII | pravice, če je sladka ali grenka, in pojmo aleluja sodniku!" ~ 285 XVII | ki sem čakal nanjo toliko grenkih dni: ali je pravica, ali 286 XIII | delam pustih obrazov, temveč grešim takoj in natanko v toliki 287 XVIII| njegovih sodnikov in vseh grešnih ljudi!~ ~ 288 III | blagoslovi, ne bomo ti šteli grižljajev! Ampak če se ti ne zdi, 289 III | počasna, glas ni mogel iz grla. ~"Saj sem te dobro slišal, 290 VIII | prsih, vzdignilo se mu je v grlu, čudno kakor nikoli. Zato 291 XV | stoleten starec, sklonjen preko groba. ~"Kruha mi prinesite pa 292 XVI | Jernej in spreletela ga je groza. ~"Niste me še poslušali 293 VII | Jernej je vztrepetal od čudne groze, razprostrl je roke. ~"Otroci, 294 XVII | izpraševal Jernej v globoki grozi in nobeden mu ni odgovoril. ~ 295 XIV | Jernej pa ni kričal in ne grozil, zakaj čisto je bilo njegovo 296 VII | žalosten. ~Velika je bila gruča okoli njega, in kolikor 297 VII | bežali preko polja. ~Iz gruče se je izvil droben, debeloglav, 298 VII | kakor je Jernej šel v veseli gruči, v poskočni procesiji, so 299 IV | poklekneš, natanko pogledaš grudo, pa boš videl, da je moja, 300 XIII | mrko in žalostno, nobena guba se ni ganila na njegovih 301 II | ki se je skoraj usahel gubil v belem pesku. Vroč in tih 302 XV | Popotnik sem, ki gre po pravico h gospodarju, ker je ni našel 303 VII | zazibal se je v bokih. ~"Hej, Jernej pleše, Jernej je 304 XVI | tujih, mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala kraj ceste, 305 III | njegova beseda je bila hitra in osorna, mrko je gledala 306 X | sonce; trava je bila rosna, hladna megla se je vzdigala iz 307 XIV | za zmerom oči od svojih hlapcev. ~Vodili so ga in gonili, 308 XV | gospodarju, ker je ni našel pri hlapcih!" ~"Kam drži pot?" je vprašal 309 XVIII| prikazal petelin na skednju, na hlevu, na šupi, na obeh kozolcih; 310 X | naj razsodijo! Pravico hočem sebi in drugim in vsem - 311 XV | stopiti. ~"Hodil sem dan hoda kakor iz hiše na polje!" 312 XIII | vodil, po žegnanjih bova hodila, pred cerkvijo te bom kazal. 313 VIII | razbojnike!" ~Stal je na hodniku in ni vedel, na katere duri 314 XV | kakor od kamna, niso se hotele pogniti v kolena, niso mogle 315 IV | napolnil in nabasal egiptovske hrame z ržjo, pšenico in ajdo? 316 XII | jo je Bog poslal in ki jo hranijo sodniki v svojih bukvah." ~" 317 III | se mu kdo tiho bliža za hrbtom... ~Jernej se je vrnil v 318 V | senožet in gozd visoko v hrib, globoko v dolino? On ali 319 XIII | opravila! V tisto vas, med hribi zakopano, kjer me je Bog 320 I | zakaj vzdignilo se je na hribu in je stopilo v dolino kakor 321 XIII | prišel s pravico navzkriž! Hud in samopašen gospodar je 322 XIII | ljudi, zakaj vsi so moji hudobni sodniki že od rojstva; naposled 323 XIV | se je ozrl nanj kakor na hudodelca, ni mu privoščil besede, 324 XVI | tisti strašni izbi, med hudodelci in rokovnjači. ~ 325 XII | hinavščine je, z lažjo in hudodelstvom so jo oskrunili. Ne bodo 326 XIV | neprijaznim sodnikom je stal, pred hudookim, čemernim starcem. ~"Zdaj 327 XII | Tebi, Košir, ki si človek humorja, priporočam in izročam popotnika, 328 III | Dogospodaril si pri nas, Bogu bodi hvala in čast!" ~Jerneju so se 329 XIV | je ukazal sodnik. "In hvali Boga, da umrješ na krščanski 330 XIV | pit k razbrozgani luži! Hvaljen Bog!" ~Še preden se je odpočil, 331 I | I~To povest vam pripovedujem, 332 X | obnošene cunje oblečen, ki je igral na harmoniko in prepeval 333 VII | in nadložen, ne morem se igrati z vami, ne morem poskakovati, 334 VII | bil. Z drobnimi koraki, ihte in kriče je tekel k Jerneju, 335 II | II ~Šel je naravnost po stezi 336 III | III ~Kakor mlad, še objokan, 337 XI | prazniško oblečena, je imela v rokah dežnik in culo, 338 XI | sodnika iščem, ni mi do imena in obraza. Tako je stvar: 339 IX | pa nama je odprl dom tako imeniten, kakor ga je dodelil samo 340 V | hišo, da je zdaj velika in imenitna? On ali jaz? Kdo polje gnojil 341 IX | rogajo v obraz, kako bi imenoval Boga, ko ne misliš nanj?" ~ 342 IV | krivico, Jernej, in je ne imenuj! Vrni se, poklekni pred 343 XVIII| njim in visoko so prasnile iskre iz plamena; ko so stopili 344 IV | IV ~Napotil se je k županu, 345 IX | IX ~Večerilo se je, ko je pomislil 346 XIII | jih zaklenili za Jernejem. Izba je bila pusta; miza je bila 347 XI | zasmejal. ~"Oče, poiščite in izberite jezičnega dohtarja, pa se 348 VIII | ki si jo je bil nekoč sam izbral in pripravil pod streho. 349 VIII | kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne 350 III | usta, gledal je z velikimi, izbuljenimi očmi. ~"Zbledlo se ti je, 351 XVII | sodniki so zatajili Boga, izdali njegovo besedo in zapoved. 352 IV | Betajnovi, pa je nenadoma izginil bogvedi kam; tudi vere ni 353 IV | poslednji gospodar!" ~"Kam se je izgubil mladi Sitar?" ~"Ozri se, 354 XII | jo devetkrat, da bi se ne izgubila na cesto, da bi je ne srečal 355 VIII | brez ovinkov, drugače pa se izgubite!" ~Tako je rekel sodnik, 356 XIII | po meni se ravnaj. Jaz izhajam z njo prav pošteno; kakor 357 XIII | je stvar poravnana. Tako izhajamo s pravico mi učenjaki in 358 II | gospodar; pa pride tujec, pa bi izkopal jablan ter jo presadil na 359 XII | klaftro globoko - kako naj ga izkopljem? Kako naj ga povežem v culo, 360 XV | se spomnite name! Lažje izkopljete v kresni noči zlat zaklad 361 XIII | malodušnosti. Krivico si izkusil, nič pravice: in praviš, 362 I | je prijel kozarec in je izlil vino v steklenico; počasi 363 XIII | in bi se tista tvoja vera izlila vame? Šel bi in bi najprej 364 I | steklenico; počasi in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. 365 XVI | dopustil, da omagam, preden izpolnim tvojo zapoved! Daj, da zaslišim 366 IX | Glej, Jernej, komaj sem izpregledal, so začeli mlatiti po meni, 367 VIII | njih oči, da bodo čudežno izpregledale; in tudi svojega hlapca 368 V | Kako čudno je, da se človek izpremeni kar pred očmi, ob belem 369 XIII | dlanmi po kolenih. ~"Kadar te izpuste, Jernej, kar z menoj! Razkazoval 370 XII | človek humorja, priporočam in izročam popotnika, ki išče pravičnih 371 XIV | da ste po dolgem učenju iztaknili tako modrost? Čakal sem 372 XVII | mine moje zaupanje! Zdaj iztegni svojo roko, vsemogočni Bog, 373 VII | preko polja. ~Iz gruče se je izvil droben, debeloglav, kodrolas 374 IX | svetil beli Sitarjev dom izza jablan; zdelo se je Jerneju, 375 III | zdaj moj život upognjen in izžet, da so slabotne moje roke 376 XII | in izročam popotnika, ki išče pravičnih sodnikov na tem 377 VIII | služabnik. ~"Kaj blebečeš? Koga iščeš?" ~"Pravičnega sodnika!" ~ 378 XII | obrnite se stran in ne iščite opravka z njo! Tako premislite, 379 XI | pač tistega, ki je klatil jabolka, ko so dozorela? - Zakaj 380 XIII | pravdo! Ampak pavica ni jabolko, da bi ga s palico odklatil; 381 I | teman oblak, noge silne jagnedi na loki; svetla kosa, na 382 I | ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne 383 X | Dal bi Šimnu in dal bi Jakcu vsakemu en cepec v roke 384 VIII | vami o steklem polžu in o jari kači! Kar imate povedati, 385 VII | preplašeni poskakali preko jarka, bežali preko polja. ~Iz 386 IX | Jernej, kje bi počival. ~Jasen in topel večer je bil, komaj 387 XV | bi v jasnem soncu ne bilo jasne luči, da v pravici, tam, 388 XV | bilo čiste vode, da bi v jasnem soncu ne bilo jasne luči, 389 XVI | zaprt na vseh straneh, kakor ječa na kolesih. ~"Kaj počenjate 390 X | jokala naglas. Tudi otrok je ječal in se je ovijal matere z 391 XVIII| splašena srca so stokala jecljajoče molitve. ~Pa se je prikazal 392 I | blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! 393 III | vam je na stežaj odprta. Jemljite in gostite se! Jaz pa se 394 XV | so se začele hude sanje Jernejeve. Tako je bilo: Ko se je 395 XVII | terjam!" ~Še je bilo krvi v Jernejevem obrazu: prikazala se je 396 XVIII| iz plamena; ko so stopili Jernejevi pogrebci iz ognja, so bili 397 V | in poletje si mi dal in jesen; vse sem spravil v shrambe, 398 VII | bridkosti. Kakor jaz do te pozne jeseni nisem poznal krivice, dokler 399 XVI | naočnike; podoben je bil jezičnemu dohtarju. "Kaj pa ti?" 400 XI | čemu bi hodil k sleparjem, jezičnim dohtarjem? Ne pravde, pravice 401 XVI | bučeče, v vseh nerazumljivih jezikih govoreče - sam strašni Babilon! 402 XVII | ust bo govoril, z vašim jezikom! Ali je Bog na moji strani, 403 XVI | njim, vprašal ga je v tujem jeziku in je šel, ker Jernej ni 404 VIII | mimo in ni nič odgovoril. ~"Jeznorit človek!" je pomislil Jernej 405 X | kdo da je hlapec! Tako bi jima rekel, glej! - Tam, ali 406 XIII | nisi ubijal, nisi kradel - joj tebi! Zmerom je boljše, 407 XI | se je, ko mu je bilo do joka!" ~In je hodil po ulicah, 408 XVII | temveč poklekni in prosi in jokaj!" ~"Ne bom prosil in ne 409 X | se je kakor pijana in je jokala naglas. Tudi otrok je ječal 410 XIII | Zakaj bolj mirno je srce v joku nego v smehu; in solze umijejo 411 XI | človek klobuk kar v roki. Od jutra do večera zvoni in potrkava. 412 XIV | da blodijo v temi pred jutrom spoznanja!" ~Zaupanja polno 413 III | vrnil v hišo, ko je bila južina že na mizi. Postal je osupel 414 VIII | steklem polžu in o jari kači! Kar imate povedati, če 415 I | kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim 416 XVI | Jernej je stopil v izbo, kakršne še ni videl. ~Čisto prazna 417 II | Tam je mislil take misli, kakršnih nikoli poprej. ~- Štirideset 418 XVII | moreš govoriti, povej mi, kakšen kraj je to?" ~"To je tvoja 419 V | Kateri gospodar? Iz kakšne službe?" ~"Ne budali, Jernej! 420 XV | bo vožnja bolj vesela!" ~"Kakšni ljudje ste, kje rojeni, 421 XIII | pojde z opico v tuje dežele, kamela bo osramočena, medved zaničevan. 422 XI | morda so še težka pota, s kamenjem posuta, z robidovjem zastražena!" 423 XVI | škornje in palico, tudi kamižolo so pretipali in preobrnili 424 XI | pa je tolkel z gorjačo po kamnitih stopnicah. ~Od zgoraj je 425 XII | da ne bo kamen ostal na kamnu!" ~Tako je govoril Jernej 426 XIII | povejte brez hinavščine: kaj kanite z menoj?" ~Osorno so gledali 427 XV | odpovedale noge in sedel je na kanton ob cesti. Prišel je mimo 428 XV | se je Jernej vzdignil s kantona, se je prestrašil in hudo 429 I | moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog 430 VIII | hodniku in ni vedel, na katere duri bi potrkal. In ko je 431 XIII | hodila, pred cerkvijo te bom kazal. In dobro se nama bo godilo, 432 VIII | namrgodil, pokazal je z dolgim kazalcem na stopnice in je šel. ~ 433 V | smejali, da ti bodo jezik kazali in te vlekli za suknjo! 434 IX | kadar bo zadosti pravične kazni božje, takrat le pridite, 435 III | odprt vam je hram in tudi kašča vam je na stežaj odprta. 436 II | okni, in hlev in skedenj in kaščo, se mu je storilo težko 437 VI | Znorel si, hlapec!" ~"V keho s hlapcem puntarjem, ne 438 IV | dom - tja poglej, tja pod klanec!" ~Študent je pogledal in 439 XVII | tajil! Dolžnik je moj; ne klečim - stojim pred njim in terjam!" ~ 440 VI | ki so ga preganjali in kleli!" ~Povesil je glavo, tiho 441 VIII | ki je bil poln jeze in kletev, hudih in krivičnih pravd 442 XVII | in ne sestre! Kdo me je klical v Resje, kdo me je vodil 443 VII | naj pade seme vanjo, da bo klilo in zorelo nekoč! Nič ne 444 VIII | posteljo, drugega nič. Na klinu je visela prazniška obleka, 445 XVI | ga odvedli. Zarožljali so ključi, nizke duri so se odprle 446 IX | zadel, že se šibijo kolena, kloni glava do pasu. Kadar pa 447 XV | dišalo. Tam je sedelo na klopeh mnogo tujih ljudi, glasno 448 XIII | nizkih postelj, širokim klopem podobnih; stene so bile 449 VIII | prazniška obleka, v košu pod klopjo je bilo spravljeno perilo. 450 XI | in stopnicah; gosposki in kmečki ljudje, moški in ženske; 451 I | je rekel svak. ~"Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko 452 X | pozdravljal prešerni smeh kmetov in godčev. ~Cesta se je 453 XI | kamnita vežna tla gorjača kmetova. ~"Tudi on je rekel... da 454 X | Jernej, prostora je za dva in kobila je spočita - pa prisedem 455 XIV | da je v mesto zablodil, koder ni hodil še nikoli, med 456 VII | je pobožal po kuštravih kodrih, po objokanih licih. ~Zvedril 457 VII | izvil droben, debeloglav, kodrolas deček; še krilo je nosil 458 VII | Samo ti si prišel, fantič kodrolasi, samo ti si me slišalo, 459 XVI | zid, klonil je z glavo in koleni. Ljudje so se zadevali obenj, 460 VII | kamen, zadel je Jerneja v koleno. ~Jernej se je ozrl in se 461 XV | ni slišal več ropotanja koles. In vse je bilo kakor hude 462 XVII | zunaj in so zabobnela težka kolesa. S plahim pogledom se je 463 XVI | vseh straneh, kakor ječa na kolesih. ~"Kaj počenjate z menoj? 464 X | poslušaj: skoči takoj s koleslja in se napoti, odkoder si 465 VIII | drugi naj prisegajo in kolnejo, Jernej se ne bo pravdal! 466 XIV | pa sem lazil po stezah in kolovozih in sem se pritoževal v svoji 467 XV | poslušali pisano našemljenega komedijanta na semnju. ~"Saj ne plešem 468 XIII | na semenj in na žegnanje. Komedijantje bodo razdejali šotore, Talijan 469 XIII | sedel na posteljo; oprl je komolce ob kolena, obraz v dlani. ~" 470 II | čelo. ~"Poberi se, baba! Komu ukazuješ?" ~Dekla je zaloputnila 471 VIII | s svojo vestjo! Pravico, komur pravica - krivičnemu pa 472 XV | zaupanje, da ne omagam pred koncem!" ~Hudo je bilo popotniku, 473 XVI | ni videl in ki je morda kontrabantar in razbojnik? - Jaz pa sem 474 XVI | skrivali pravico, ko sem žejen koprnel za njo! Jaz pa sem vedel, 475 XV | mater je mislil morda, ki koprni po njem, pa je rekel: Ni 476 XIII | pravdo, da ti priskočim s koristnim naukom!" ~Jernej mu je razložil 477 XIII | rekli: doma si v deželi Koromandiji, ne smeš se ganiti drugam! 478 XIII | tako lahko bi me gnali v Koromandijo pa bi rekli: doma si v deželi 479 XII | daj mi kot v svoji hiši, kos kruha na stara leta! Recite 480 I | jagnedi na loki; svetla kosa, na rami sloneča pa se bleščala 481 II | poslednji oralec, poslednji kosec... Glejte, čudo prečudno: 482 II | bo kaj?" ~"Odpusti starim kostem! Še prideš do počitka!" 483 XII | ne maram te več; ni več kota zate v domu, ki si ga sam 484 XIII | bili redki in kuštravi; kozavi obraz ni bil ne obrit pa 485 VIII | suh človek, črno oblečen, kozjebrad, je stopil iz izbe, šel 486 VII | vami, ne morem poskakovati, kozolcev preobračati!" ~In ko je 487 XVIII| hlevu, na šupi, na obeh kozolcih; velik je bil plamen, segal 488 VI | Jernej je visoko vzdignil košate obrvi. ~"Kako - oslepelega 489 XV | so se mu tresli nerodni koščeni prsti, je bil kakor stoleten 490 VIII | Prišel mu je naproti majhen, koščičast kmet, ki je mahal z obema 491 VIII | začudil. ~"Kdo je razbojnik?" ~Koščičasti kmet je hitel mimo in ni 492 XII | nasmehnil in je rekel: ~"Tebi, Košir, ki si človek humorja, priporočam 493 VIII | visela prazniška obleka, v košu pod klopjo je bilo spravljeno 494 XIII | pravico in svoje postave, ne krade in ne ubija brez premisleka - 495 XIII | besedi! Če ti je natovorila kradež, si kradel z obema rokama! 496 XIII | na lepem še par ubojev in kradežev, zakaj pokazal boš ponižno 497 VII | Fant je spravil obadva krajcarja, umaknil se je za korak 498 II | In kadar pojde v daljne kraje po nemilem ukazu, bo jokal 499 VII | dokazal pravico, kakor jo kratijo s pestjo!" ~"Zapleši, Jernej!" 500 V | Dolgo si govoril, bil bi kratko povedal: Sitar te je spodil