Part

 501 X    |           pokazal z bičem na polje, krčme pa nikjer ni bilo. Zato
 502 XII  |          pot sem zabredel, na pravo krenem!" ~Zmerom glasneje je govoril
 503 XV   |            name! Lažje izkopljete v kresni noči zlat zaklad nego pravico
 504 VII  |            drobnimi koraki, ihte in kriče je tekel k Jerneju, objel
 505 XI   |       nenadoma oglasili na stpnicah kričeči glasovi, debel moški glas
 506 XII  |             je grdo pogledal. ~"Kdo kriči, kakor čednik na paši?" ~
 507 VII  |      debeloglav, kodrolas deček; še krilo je nosil in bos je bil.
 508 VI   |         povsod veljavna, in tudi je Kristusov ukaz, da ne ženi gospodar
 509 XIV  |            mrko, kakor črni čuvarji Kristusovi. ~Jerneja ni bilo strah,
 510 XVII |          svojo posteljo!" ~"Hude in krive so tvoje misli, Jernej!" ~"
 511 VIII |      Začuden in zlovoljen je gledal krivenčasti služabnik. ~"Kaj blebečeš?
 512 VII  |      odraslih, oskrunjeno od božjih krivic, to bo spoznalo nedolžno
 513 I    |         vsemi svojimi nekrščanskimi krivicami in z vso svojo veliko žalostjo.
 514 XII  |            gospodarju, ki je trd in krivičen, in mu recite: Spoznaj pravico,
 515 XV   |          pravici, da okara in pouči krivične sodnike, ki so se rogali
 516 VIII |            Pravico, komur pravica - krivičnemu pa usmiljeno prizanašanje
 517 XIV  |             staro in slabo in se je krivilo pod težo krivice in bridkosti.
 518 XII  |     satanovi in njegove krivice. Na krivo pot sem zabredel, na pravo
 519 V    |     razlagati kakor otroku, ko imaš križev že dobrih šest?" ~Jernej
 520 XII  |           sodniki: slabo je gledal, krmežljave so njegove oči; slabo je
 521 IV   |            žel: gospodarju žetev in kruh, Jerneju kamen; Jernej bo
 522 III  |             vprašal, posegel bom po kruhu, nič ne bom prosil! To je
 523 VIII |         papirjev pod pazduho. ~"Ti, Krušnik," mu je ukazal sodnik, "
 524 XVIII|         Prijeli so ga, nesli so ga, krvavega, ožganega, kakor je bil,
 525 XII  |      zapisano, povejte: delal si, s krvjo si gnojil, da je visoko
 526 XIII |          Tolažbe ni veliko v tvojih krščanskih besedah, pač pa - ali veš,
 527 VIII |          stopim k štacunarju, da bi kupil tobaka - kaj mi bo ponujal
 528 XVIII|             si jo prižge; dovolj je kuriva!" ~Vtaknil je pipo v usta,
 529 III  |           se je z zaspanim obrazom, kuštrav in čemeren; in je ugledal
 530 XIII |              Lasje so bili redki in kuštravi; kozavi obraz ni bil ne
 531 VII  |             Jernej ga je pobožal po kuštravih kodrih, po objokanih licih. ~
 532 XV   |             saj vam ne pojem pustih kvant!" je rekel Jernej in je
 533 X    |            na harmoniko in prepeval kvante. Reč je bila taka, da je
 534 XVI  |              Razloži po vrsti pa ne kvasi praznih besed!" ~Jernej
 535 XII  |           potreba, da bi bili drugi lačni. Tako se zgodilo, kakor
 536 VII  |         procesiji, so bile nenadoma lahke in mlade njegove noge, celo
 537 X    |         Spočit je bil in je hodil z lahkim korakom, tudi njegovo srce
 538 X    |        ščipljem!" ~Vščipnil ga je v laket, godec se je po otročje
 539 X    |            vino je pil, pa ne pozna lakoti. Krivice ni občutil, pa
 540 XIII |           če je bil mlad, Bog vedi. Lasje so bili redki in kuštravi;
 541 XVIII|      opečenimi rokami in osmojenimi lasmi. In se je zasmejal veselo. ~"
 542 V    |            zdaj pa na tla poklekni, Lazar, ter lovi drobtine! Tako
 543 XIV  |           mi je pokazal Bog, pa sem lazil po stezah in kolovozih in
 544 III  |            zapečateno; zakaj Bog ne laže in tudi postave ne lažejo.
 545 III  |             laže in tudi postave ne lažejo. In kadar se povrnem, ljubi
 546 IV   |        suknjo, daj mu še srajco!" ~"Lažeš!" je vzkliknil Jernej. "
 547 XII  |      pravice, hiša hinavščine je, z lažjo in hudodelstvom so jo oskrunili.
 548 XVI  |            je vdal spancu, ki mu je legal težko na oči, so prišli,
 549 IV   |          Krivico si trpel, pa ti je legla na srce, da govoriš nespametne
 550 I    |        čemerne obraze. ~"No, kaj?" ~Leglo mu je na srce kakor težek
 551 X    |            noge, bi bil greh, da bi lenaril; in tudi greh bi bil, da
 552 XVII |            vila ob položni rebri, v lepi dolini se je zasvetila bela
 553 I    |          Nobene laži ni zraven, nič lepih besed in nobene hinavščine.
 554 VIII |      pogledal Jernej v izbo. Tam za leseno pregrajo, za veliko, s papirji
 555 VIII |         Stopil je v vežo, šel je po lestvici v svojo izbo, ki si jo je
 556 IV   |       Prišel sem pred štiridesetimi leti - odkod? Iz Resja, se mi
 557 II   |         kakor da bi se pogovarjal o letini. ~"Tebi sem rekel, da pojdi
 558 II   |          malo se je opotekel, ko je lezel Sitar na zapeček; prilezel
 559 III  |            bil, poleg pastirjeve je ležala moja žlica. Ti, hlapec,
 560 IX   |             je namreč moj dom, kjer ležiš!" je rekel. "Velik je ta
 561 III  |      prestopil. ~"Ne stoj tam kakor lipov bog! Gani se!" ~Jernej se
 562 XV   |           in brat, popotniku? Kakor list ga je odneslo preko polja
 563 XI   |                 XI ~Veliko mesto je Ljubljana. Hiše so visoke, stoje po
 564 I    |       sloneča pa se bleščala tja do Ljubljane. ~* ~Starega Sitarja so
 565 IV   |            nakopičim, gora višja od Ljubljanskega vrha? In da nimam skorje
 566 VIII |             po polju, po senožetih, lokah in daljnih pašnikih, in
 567 XII  |         kakor moje delo! Kopal bom, lopato bom vzel in bom kopal, dokler
 568 V    |            tla poklekni, Lazar, ter lovi drobtine! Tako je rekel
 569 XV   |          jasnem soncu ne bilo jasne luči, da v pravici, tam, kjer
 570 XIV  |           sem šel pit k razbrozgani luži! Hvaljen Bog!" ~Še preden
 571 VIII |       majhen, koščičast kmet, ki je mahal z obema rokama in je bil
 572 II   |             Na pragu je stal Sitar, majal se je nekoliko, postrani
 573 VIII |     stopnicah. Prišel mu je naproti majhen, koščičast kmet, ki je mahal
 574 II   |            Vroč in tih dan je bil v maju; blizu je bila prezgodnja
 575 VII  |            pobegnil. ~"Bog s teboj, malič bosopeti, prešerni!" se
 576 XIII |           govori bogokletno v svoji malodušnosti. Krivico si izkusil, nič
 577 XIII |             ni treba! Glej, jaz sem maloprid, negodnež, nadležno motovilo,
 578 IV   |           in ono, drugače pa je bil malopriden človek, ki ni imel ne doma
 579 XI   |             da bi jezični dohtarji, malopridneži, pisali mojo pravdo: brati
 580 II   |           mislil, štirideset in nič manj, ko sem prestopil ta prag.
 581 IX   |           njegovega srca pa ni bila manjša. Zakaj samota je bila naokoli
 582 XI   |            in je rekel: ~"Pojdite z mano, da vam pokažem, kje so
 583 XIII |        obložene; zakrknjenih src ne mara, po nedolžnosti ne vpraša.
 584 X    |             ga ni pogledal in ga ni maral poslušati in je sedel za
 585 V    |    pripovedovat svojo zgodbo, če ne maraš pametne besede! To razloži,
 586 VIII |            jo je bil prinesel rajni Martin iz turške vojske za spomin.
 587 XV   |         nanj s težko nogo. Na svojo mater je mislil morda, ki koprni
 588 VI   |            ko niste imeli doma ni v materinem telesu! Tam gori je moj
 589 VII  |           skrival objokani obraz na materinih prsih, samo še tiho je ihtel
 590 XI   |        polne ljudi, vsak dan velika maša in procesija. Duhovnikov
 591 XVI  |            je čutil, da je zablodil mednje, kakor da je bil zablodil
 592 XIII |       dežele, kamela bo osramočena, medved zaničevan. Ali mi trije,
 593 X    |         trava je bila rosna, hladna megla se je vzdigala iz doline.
 594 IV   |     podstrešje in hlev: gospodar na mehko posteljo, Jernej na trdo
 595 XV   |          hribe drži, čez ravni brez mej in konca. Mesec dni hodim,
 596 VII  |            in so rekli: Na, Jernej, mejniki so postavljeni, zdaj pa
 597 IX   |             dom, brez zidov in brez mejnikov; ni treba, da bi se sosed
 598 XI   |          razločil? Ne pravdam se za mejo, ne za pot, nikogar ne maram
 599 XVI  |             trpljenja in bridkosti; meril si jo z mojo močjo in se
 600 XVI  |             te poti! Sam si odmeril mero trpljenja in bridkosti;
 601 XIII |         bolj tuji in odljudni kakor mestna gospoda! Kdo jim pozna obraze,
 602 X    |        ugledal Jernej sivi prah nad mestom. Pa mu je prišla naproti
 603 XV   |             Kadar boste v cesarskem mestu in boste okusili veliko
 604 XVIII|       zoreče polje, kakor da bi jih metala človeška roka. Tako je prižgal
 605 VIII |            ga gnali skozi vas in ga metali v ječo! Tudi okarati ga
 606 I    |              kaj? Ali sem zašel med mešetarje in cigane, da me gledate
 607 I    |            Ne zmerjaj na, hlapec, z mešetarji, cigani in iblajtarji! Še
 608 IX   |          zdelo se je Jerneju, da mu mežika, da ga prešerno pozdravlja. ~"
 609 II   |        zasmejal Jernej in veselo je mežikal z očmi. ~"A?" ~Sitar je
 610 II   |            smehljal se je in oči so mežikale pod košatimi obrvmi. ~Prišla
 611 XIV  |          kakor so ga gonili in brez milosti zaklepali med potepuhe in
 612 VI   |         oslepelega konja? Ne gre za miloščino in za vbogajme, za pravico
 613 XVII |             sem slišal - daj, da ne mine moje zaupanje! Zdaj iztegni
 614 XVII |             oči. ~Tako so potovali. Minil je dan in minila je noč;
 615 VII  |             postava? Kako po tvojih mislih, neoskrunjenih?" ~"Še meni
 616 XVI  |       umazanami plahtami pogrnjene; mize ni bilo. Komaj se je Jernej
 617 VII  |             krivice ne poznajo vaša mlada srca, Bog jih blagoslovi;
 618 VII  |           so bile nenadoma lahke in mlade njegove noge, celo zazibal
 619 XV   |                Ti, ki si moj Bog od mladega in ki sem ti zmerom zaupal,
 620 VI   |           kakor ste možje, ste bili mladež in otročad, ko sem že oral
 621 IV   |        Jernej bo kosil in Jernej bo mlatil, Jernej bo spravljal seno
 622 X    |           roke in bi rekel: Zdaj pa mlatita po njem, dokler vama roke
 623 IX   |          sem izpregledal, so začeli mlatiti po meni, nebogljenem otroku,
 624 VII  |            sem širil svet in sem ga množil, s plugom in brano; in ko
 625 XVI  |             zibalo, kakor da bi bil močnega vina pijan; ljudje so se
 626 XIII |            s pravico mi učenjaki in modrijani. Ne prerekaj se z njo, posebno
 627 VII  |              ki si vse slišal in ki modro gledaš: kako je v tej pravdi
 628 XIV  |        dolgem učenju iztaknili tako modrost? Čakal sem v trpljenju in
 629 XII  |            to veliko hišo, da bi ne mogla v svet? Zaklenili ste jo
 630 XVI  |             je bilo žalostno, da ni moglo do molitve. ~In Jernej se
 631 XIV  |             durmi in ste se smejali mojemu zaupanju. - Saj nisem dobro
 632 XII  |            v culo, na ramo zadenem? Mojih štirideset let - kako naj
 633 II   |           že za zeleno goro; vse je molčalo na loki, na polju, zemlja
 634 XIV  |          mogel, kod ga vlačijo tako molče in strahotno; ni mogel uganiti,
 635 II   |       klobuk na tla in je kričal. ~"Molči, hlapec! Nisem pokopal enega
 636 VIII |             je bila tam, razpelo in molek nad posteljo, drugega nič.
 637 XIII |          posteljo in je molil dolgo molitev. Truden je bil, breme ga
 638 XVI  |          Jaz pa sem vedel, da je ne morejo skriti, da je nespametno
 639 XVII |             krščanski, o sosed - če moreš govoriti, povej mi, kakšen
 640 XIII |        maloprid, negodnež, nadležno motovilo, ki se vrti pred nogami
 641 IV   |           poznam ga, ker stoji tako moško... Bog varuj, nič hudega
 642 VIII |          zmerom bolj. ~"Ne utegnem, mož," je rekel sodnik, "ne utegnem,"
 643 XI   |            dolgo molil. Vse tiho in mračno je bilo v cerkvi, lahko
 644 XV   |            so mu nekoč, ko je legel mrak na polje, odpovedale noge
 645 XVII |            trikrat je počival; pred mrakom pa je dospel na Betajnovo. ~"
 646 XVI  |          vse navzkriž, gneča tujih, mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala
 647 XIII |           učenjak, mi trije si bomo nabrali cekinov, da bomo živeli
 648 XVI  |           nečedna in blatna, ali je načeta že tudi sredica?" ~In nato
 649 XIV  |           leta potepaš po svetu ter nadleguješ ljudi in gosposko. Spravi
 650 VI   |             gledate kakor berača in nadležnega popotnika? Ljudje krščanski,
 651 XIII |             sem maloprid, negodnež, nadležno motovilo, ki se vrti pred
 652 XII  |            vasi, od hiše do hiše, v nadlogo ljudem in psom, ter prosi
 653 XV   |            boš lažje govoril, zakaj nadvse prijetne so tvoje zgodbe!" ~
 654 I    |            gospodar!" ~Mladi Sitar, nagel človek, je zardel od srda. ~"
 655 IV   |              le malo preveč pije in nagle jeze je... Nikoli ga ne
 656 III  |            naše polje?" ~Čelo se je nagubančilo Jerneju; celo v njegova
 657 V    |        jedel pogačo, ti pa glej, če najdeš pred pragom skorjo, ki jo
 658 XIII |               Če ste razbojniki, pa najhujši izmed njih: povejte mi,
 659 XIII |            na vsem prostranem svetu najmanj opravila! V tisto vas, med
 660 IX   |            teh zvezd, ki gledajo na naju, in te doline ne več in
 661 IX   |     prerekanja z Bogom in z ljudmi? Največji zaklad je spoznanje, pa
 662 XVI  |             vas blagoslovi, meni pa nakloni svojo pravico! Dajte, da
 663 IV   |             sena, da bi bila, če ga nakopičim, gora višja od Ljubljanskega
 664 IV   |              kamor bi legel, ko sem nakosil sena, da bi bila, če ga
 665 X    |              godec se je po otročje nakremžil, zajecal je tenko in je
 666 XVII |     pogledali ne odgovorili besede. Naložili so ga na voz, pa so ga vozili
 667 XVII |         prideš na stara leta in nam naložiš to breme!" ~"Ne bom prosil
 668 XV   |           svojo pravico!" ~"Kam ste namenjeni?" ga je vprašal sosed. ~"
 669 XIV  |    strahotno; ni mogel uganiti, kaj nameravajo z njim, pravice željnim:
 670 IX   |             cepci! - Kaj pa ti zdaj nameravaš, Jernej?" "K pravičnim sodnikom
 671 V    |            govori o tej stvari: kam nameriš svoje stare noge?" ~Jernej
 672 XVI  |             droben gospod z zlatimi naočniki se je ustavil pred njim,
 673 II   |             Sitar, nato pa so se mu napele žile na čelu, vrgel je klobuk
 674 II   |           je nasmehnil. ~Lepo si se napil na pogrebščini svojega očeta!
 675 VIII |             ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi
 676 V    |             je zdaj beseda, tako je napisana: hlapcu ne pravice, ne postave!" ~"
 677 VIII |        lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa
 678 XV   |          strah. ~Vprašal je soseda, napol gosposko oblečenega človeka,
 679 VIII |             živa tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da bodo spoznala
 680 XIII |      hudobni sodniki že od rojstva; naposled bi zažgal še to hišo, pa
 681 X    |        skoči takoj s koleslja in se napoti, odkoder si prišel! Zakaj
 682 I    |          preoblekel, pogrebci so se napotili v krčmo. Sedli so za dolgo
 683 XV   |         zjutraj vzdramil, je krčmar napregel in peljala sta se z Jernejem
 684 XV   |             klopi počival; jutri pa naprezite rano, če imate koleselj,
 685 IX   |            je pihal veter, da se je narahlo zibalo na senožeti in da
 686 IX   |           bodi med nama, ne pojdiva narazen z grdim pogledom in hudo
 687 XII  |             črne besede, ki so tako naredile in zapovedale. Pokažite:
 688 I    |           nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo
 689 VII  |            je ženska, vzela ga je v naročje. ~"Kaj so mu storili?" ~"
 690 X    |          ženska, otroka je držala v naročju, opotekala se je kakor pijana
 691 VIII |             pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži,
 692 XII  |             zaradi moje pravice. Če nasitite mene, ni potreba, da bi
 693 XV   |           sta se spogledala, sta se nasmehnila. Jernej je sezuval škornje
 694 VIII |       Jernej, če je božja volja, da nastopiš to pot; in srečen se povrni!" ~
 695 X    |        okrenil proti Jerneju, da je nategnil vajeti in se je koleselj
 696 XVII |       Razsodite po božji besedi, po naukih njegovih in zapovedih! Služabnik
 697 XIII |            ti priskočim s koristnim naukom!" ~Jernej mu je razložil
 698 VI   |      pravico oskrunili! Pa še tiste nazadnje, ki so se posmehovali starcu,
 699 XV   |        kakor da bi poslušali pisano našemljenega komedijanta na semnju. ~"
 700 XVI  |        kolobarju, in pustno so bili našemljeni. Tudi stopal je Jernej kakor
 701 VI   |            da prositi - morda bi še našli zate kot v ubožni hiši,
 702 I    |            ne govorite? Ali sedim z našo družino ali z iblajtarji,
 703 VII  |              samo ti si me slišalo, nebogljenče malo! Pa bodi ti moj besednik,
 704 IX   |             začeli mlatiti po meni, nebogljenem otroku, kar s cepci! Kamor
 705 XVII |             cesarja. Pravice ni pod nebom, zakopali so jo sto klafter
 706 XVI  |               Ali je le skorja tako nečedna in blatna, ali je načeta
 707 VI   |           če bi bil norec jaz in bi nečedne burke uganjal pred vami,
 708 X    |             s slepoto, sina mojega, nedolžnega, brez greha prekletega! -
 709 XIII |           da si oporekati. Če ti je nedolžnemu natovorila uboj, tedaj si
 710 VII  |        pojdi! - Otroci, mladi moji, nedolžni, povejte mi, če je to postava
 711 VII  |       božjih krivic, to bo spoznalo nedolžno srce, še polno božjega blagoslova!"
 712 XIII |         zakrknjenih src ne mara, po nedolžnosti ne vpraša. Mene poslušaj,
 713 XIII |             Glej, jaz sem maloprid, negodnež, nadležno motovilo, ki se
 714 VI   |      sodniki pa so se mi smejali! - Negodnike zaklepajte tja, v ubožno
 715 XVI  |          prosil je v svojem srcu: ~"Nehaj, o Bog, star sem in truden,
 716 VII  |             otrocih. ~"Zdaj pa malo nehajmo, ljubi moji, dovolj je norčije!
 717 VIII |            gospod z dolgimi brki in nejevoljnim obrazom. Za drugo mizo je
 718 II   |            na uho. Jernej je gledal nejevoljno, ni vzel pipe iz ust. ~"
 719 VI   |     presodite!" ~Ljudje so gledali, nekateri so se smehljali, vsi so
 720 I    |      resnici vršila z vsemi svojimi nekrščanskimi krivicami in z vso svojo
 721 XVII |        Veliko hudega so ti storili, nekrščansko so ravnali s teboj - ampak
 722 II   |             pojde v daljne kraje po nemilem ukazu, bo jokal po hiši
 723 XIV  |        Jerneja ni bilo strah, ampak nemirno in hudih misli polno je
 724 VII  |          sama pravica je v njih, še neoskrunjena od vsega spoznanja in od
 725 VII  |              Kako po tvojih mislih, neoskrunjenih?" ~"Še meni daj krajcar!"
 726 XV   |              kakor da je bil stopil nepoklican v tujo izbo. Jernej je sedel
 727 VIII |         verjemite! Kaj bi človek po nepotrebnem žalil človeka? Drugi naj
 728 III  |        tresel glas od srda in od še nepoznane bridkosti. ~Pa se je oglasila
 729 XIV  |             strmel; približal se je neprijaznemu sodniku s plahim korakom,
 730 XIV  |             je bil svetel dan. Samo neprijazni tujci so prihajali naproti
 731 XV   |              Črno je bilo v vozu in neprijetno, kakor po trohnobi je dišalo.
 732 XVI  |             do nebes bučeče, v vseh nerazumljivih jezikih govoreče - sam strašni
 733 XVI  |     pogledal je mrko in je zaklical nerazumljivo besedo. Jernej je vztrepetal,
 734 XIV  |           se mu je zazdela težka in nerodna. Zakaj devet dni je bilo,
 735 XV   |     sključen, in ko so se mu tresli nerodni koščeni prsti, je bil kakor
 736 VIII |              upognjen starec, ki je nesel pod pazduho velik sveženj
 737 XVIII|            z njim!" ~Prijeli so ga, nesli so ga, krvavega, ožganega,
 738 VII  |           njim. ~"Pojdi, mlad si in nespameten. Bog bo zatisnil oči!" je
 739 IV   |           legla na srce, da govoriš nespametne in brezbožne besede. Ampak
 740 VI   |            vi ne prisodite, sodniki nespametni, krivični: velik je svet,
 741 XVI  |             ne morejo skriti, da je nespametno njih početje, če mislijo
 742 X    |         božjo podobo!" ~In je vstal nespočit, zadel je culo in je šel.
 743 IX   |       pridite, vi blagoslovljeni od nesreče in bridkosti; odprt vam
 744 V    |           Jernej! Star si, pa si že neumen, nič ti ne zamerim! Zakaj
 745 III  |           stara pamet? Ali pa se po neumnem pretvarjaš? Včeraj sem ti
 746 XIV  |            k maši, pa sem zašel med neverne razbojnike! Ravno cesto
 747 IX   |      grešniku!" ~Po stezi je prišel neverni študent, ugledal je Jerneja
 748 IV   |           cerkvijo. ~"Povprašam ga, nevernika!" je pomislil Jernej in
 749 II   |            blizu je bila prezgodnja nevihta, tam že za zeleno goro;
 750 III  |            zasmejalo rosno jutro iz nevihte. ~Jernej je stopil na prag,
 751 X    |       človek, je pogledal Jerneja z nezaupnim očesom. ~"Kdo pa si?" ~"
 752 XV   |          stopil v krčmo pred vasjo. Nezaupno ga je pogledal krčmar, neprijazno
 753 IX   |            palico, pokazali so nama nezaželeno pot - Bog pa nama je odprl
 754 II   |            polju, zemlja se je bala nezgode in si ni upala dihati. ~
 755 XV   |           je skozi tuje vasi, preko neznanih pokrajin. Pa so mu nekoč,
 756 XV   |         peljala sta se z Jernejem v neznano mesto. Tam je čakal Jernej
 757 I    |           je vzdignil kozarec, toda nihče ga ni vzdignil z njim. ~
 758 XIII |           srca zasmejal. ~"Krivico? Nikakršne krivice! Kradel sem, pa
 759 XV   |     pokrajino. Zazdelo se mu je, da nima več tal pod nogami, da tudi
 760 III  |         prerekanja; odprte so duri, nizek je prag!" ~Še se je ozrl
 761 XIII |             miza je bila tam, dvoje nizkih postelj, širokim klopem
 762 XIII |          bil, breme ga je potisnilo nizko k tlom, vere njegove pa
 763 VIII |       pregrajo ter upognil hrbet še nižje. ~"Saj sem razložil svojo
 764 III  |     zbadljiva nego prijazna je bila njena beseda. ~"Ali nisi slišal
 765 XV   |            Ali so hlapci krivice in njeni pajdaši, da zasmehujejo
 766 XIV  |        prerekal Jernej s pravico in njenimi aposteljni, pa je bil za
 767 VII  |            njegovo pravdo! Razorana njiva so vaša srca, naj pade seme
 768 X    |            nameril med senožetmi in njivami do ceste. Spočit je bil
 769 XVII |            koraki; lep je bil kraj, njive so zorele, visoka je bila
 770 VII  |             je bilo samo tistih par njivic tam za hišo; jaz pa sem
 771 XIII |            gledal mrko in žalostno, nobena guba se ni ganila na njegovih
 772 XVI  |            pa pojdem dalje, ker Bog noče, da ne pridem do konca po
 773 II   |              poklekni rajši in moli nocoj!" ~In je sam pokleknil pred
 774 XV   |       Kateri je vaš Bog, da brijete norca iz njegovih postav?" ~Popotniki
 775 I    |           pogledal. ~"Zmerom si bil norčav in poreden, pa tak ostaneš,
 776 II   |                 Ali te še ni minila norčavost?" je rekel Jernej počasi
 777 XIII |              kjer me je Bog v svoji norčavosti poklical med ljudi! Kdo
 778 V    |            po mizi. ~"Ali si prišel norce brit? Zberi paglavce na
 779 XIV  |      krščanski postelji namesto med norci, kamor sodiš!" ~Ubog in
 780 VII  |      nehajmo, ljubi moji, dovolj je norčije! Ne pravice ne krivice ne
 781 XV   |       usmiljeno je njegovo srce, pa nosi že težko krivico na skrivljenem
 782 IX   |        težka je pač bridkost, ki jo nosiš v srcu! Kako bi drugače
 783 XII  |            Tukaj je cula: perilo je notri in prazniška obleka! Štirideset
 784 I    |            zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom:
 785 VI   |           hiši, čeprav nisi iz naše občine. Dolgo si bil med nami;
 786 V    |            delaj nadlege ne meni ne občini; poveži culo in se spravi
 787 II   |         polje gleda naš dom. Kdo je obdelal to prostrano polje. kdo
 788 VI   |         štirideset let, zdaj je vse obdelano, požeto in pokošeno in spravljeno -
 789 VI   |          prositi kruha, kdor je sam obdelaval prostrana polja. Ti, ki
 790 VIII |             brez sovraštva s pota - obe roke mu stisni v pozdrav,
 791 XVI  |       koleni. Ljudje so se zadevali obenj, gledali so nanj; droben
 792 XII  |           jo oskrunili. Ne bodo vas obesili, na cesto vas bodo spodili,
 793 XI   |           zaradi mene, ali da bi ga obešali. Tudi ni potreba, da bi
 794 IV   |      Jernejevo delo, da je obrodilo obilen sad, stoteren in tisočeren.
 795 XV   |    prisodili, cesar jo bo dodelil v obilni meri!" ~Krčmar in krčmarica
 796 VII  |           kriče je tekel k Jerneju, objel ga je okoli kolena. Jernej
 797 X    |            na svetu in v nebesih?" ~Objela je otroka s trepetajočo
 798 III  |                 III ~Kakor mlad, še objokan, že utolažen obraz, tako
 799 I    |         resni in zamišljeni, ženske objokane; hlapec Jernej, dolg, star
 800 VII  |             po kuštravih kodrih, po objokanih licih. ~Zvedril se je Jerneju
 801 IX   |        pripravi, da me v svatovskem oblačilu sprejmeš nekoč in pozdraviš!
 802 VIII |      pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen
 803 XII  |           ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite
 804 XI   |            obraz. Ženska, prazniško oblečena, je imela v rokah dežnik
 805 XV   |           je soseda, napol gosposko oblečenega človeka, ki je dremal v
 806 I    |            pri Stržinarju, vsi črno oblečeni, resni in zamišljeni, ženske
 807 III  |           Sitar za njim, nato se je oblekel in je šel na polje v drugo
 808 XVI  |         velik človek v čudno pisani obleki, prijel ga je pod pazduho
 809 XI   |           veliko jih je bilo, pa so obležali na poti; Pilatuž pa si je
 810 XVI  |            veselim srcem pred tvoje obličje! Tistim, ki blodijo v temi
 811 VI   |           vi pa ste me še s sramoto oblili! Pravice sem šel iskat,
 812 XVII |            je v mojem srcu in tvoja obljuba, tvojo besedo sem slišal -
 813 XIII |             vse ciganske in z grehi obložene; zakrknjenih src ne mara,
 814 VIII |      pregrajo, za veliko, s papirji obloženo mizo je sedel sodnik; debel,
 815 X    |          siv in prihuljen starec, v obnošene cunje oblečen, ki je igral
 816 XII  |          obraz, na prašne čevlje in obnošeno obleko. ~"Ne prerekajte
 817 XVI  |          umazanih, razcapanih; njih obrazi so bili odljudni in surovi,
 818 XIII |           cmerim in ne delam pustih obrazov, temveč grešim takoj in
 819 V    |        nikjer ni tako napisano - ne obrekuj! ~Gospodar je gospodar in
 820 XVII |           okusil, po nekrivem so ga obremenili!" je prešinilo Jerneja. "
 821 XII  |          videl tistih bukev in črno obrezo! Ali je tam zapisano, povejte:
 822 XIII |              kozavi obraz ni bil ne obrit pa tudi brada ni bila dolga.
 823 I    |        zgrbljana, zagorela, za silo obrita, oči žive in vedre pod košatimi
 824 XII  |             ne razločil od krivice, obrnite se stran in ne iščite opravka
 825 IV   |   blagoslovil Jernejevo delo, da je obrodilo obilen sad, stoteren in
 826 I    |         besed in nobene hinavščine. Obstrmeli so ljudje na Betajnovi in
 827 II   |         bilo srce Jerneju takoj vse obteženo in močno žalostno. ~"Kaj
 828 XI   |             svoje pravice! Pa nisem obupal, šel sem po svetu, iskat
 829 XV   |        toliko krivico, da je prišlo obupanje v njih srca in ne verujejo
 830 XV   |           zaklenjen? Okoli in okoli obzidan, ograjen z ograjo do neba?" ~"
 831 IX   |            in hude bridkosti, ki je obšla nekoč samega Sina človekovega,
 832 XII  |           bi se ne razodela željnim očem? Ampak ukanili ste se, ko
 833 III  |             gospodarja in na njegov očenaš; usmiljen je, brez zlobe -
 834 III  |           hlapec: potrla me je smrt očetova, ampak tehtnica je bila
 835 IX   |       skrinjo; tudi ne pusti, da bi očitno pljuvali na njegovo zapoved!
 836 X    |           tožit gospodarja, glej!" ~Oddahnil si je kmet od smeha, odkašljal
 837 III  |            nisi prespal? Še malo se odeni, če te glava boli!" ~"Na
 838 XIV  |     izpraševali so ga, Jernej pa je odgovarjal po pravici, brez srda in
 839 XVI  |            niso razumeli in mu niso odgovarjali. ~"Kaj bi se prerekali,
 840 VII  |          skrivaj! Vzemi krajcar, pa odgovori po pravici, kar sem vprašal!" ~
 841 VI   |              se je zasmejal župan. "Odgovorite mu!" ~In Šalander je odgovoril. ~"
 842 X    |       Oddahnil si je kmet od smeha, odkašljal se je in je pokazal s prstom
 843 XIII |          jabolko, da bi ga s palico odklatil; in Bogu ni potreba, da
 844 XVII |            dramilo četrto jutro, so odklenili duri, dali so Jerneju culo,
 845 X    |            s koleslja in se napoti, odkoder si prišel! Zakaj hlapec
 846 XVIII|          ptico z ognjenimi perutmi? Odkriti so stali tam, vsi bledi,
 847 IV   |          tudi vere ni imel in se ni odkrival pred cerkvijo. ~"Povprašam
 848 VI   |         starcu, namesto da bi se mu odkrivali do tal!" ~Tako je rekel
 849 IX   |             glava do pasu. Kadar pa odložim nekoč, kadar bo zadosti
 850 XV   |         popotniku? Kakor list ga je odneslo preko polja na cesto in
 851 XIII |        smejal potepuh; na stežaj je odpiral usta, ves život se mu je
 852 XV   |             je legel mrak na polje, odpovedale noge in sedel je na kanton
 853 VI   |          jim na starost dolgi prsti odpovedali! In tudi zapirajte vanjo
 854 XIII |              ki so ga vodili, pa so odprli duri in so jih zaklenili
 855 IX   |         Gledala sta v nebo s široko odprtimi očmi. Temna je bila dolina,
 856 VI   |        miren je bil njegov obraz. ~"Odpuščam vam, krivični sodniki, kakor
 857 VIII |           usmiljeno prizanašanje in odpuščanje!" ~Strmela sta obadva, sodnik
 858 XVII |             govorim o usmiljenju, o odpuščanju nič - o pravici govorim!
 859 XIII |            se je smehljal, kakor se odrasel človek smeje otroku. ~"Pa
 860 VII  |              Česar ni spoznalo srce odraslih, oskrunjeno od božjih krivic,
 861 IX   |          gologlav in bo preklinjal, odraslim v pohujšanje, otrokom v
 862 V    |           in te vlekli za suknjo! Z odraslimi ljudmi si opravil, še med
 863 XIV  |            ceste konec in da Bog ne odvrne za zmerom oči od svojih
 864 I    |         blag človek je bil. Zvon je odzvonil, župnik se je preoblekel,
 865 III  |      nepoznane bridkosti. ~Pa se je oglasila Sitarica in bolj zbadljiva
 866 XI   |        vedel kam. Pa so se nenadoma oglasili na stpnicah kričeči glasovi,
 867 XI   |       Jernej križem po ulicah in je ogledoval ta čuda; nato je stopil
 868 II   |          škornjem ob klop. ~"Kaj si oglušel, hlapec? Išči si drugega
 869 III  |            in je vstal. ~"Kaj so ti oglušela stara ušesa, kaj ti je zvodenela
 870 XVIII|       stopili Jernejevi pogrebci iz ognja, so bili črni v roke in
 871 XVIII|            kakor velikansko ptico z ognjenimi perutmi? Odkriti so stali
 872 XVII |       zasmehovali, za cesarja so me ogoljufali! Pri tebi je pravica, ti
 873 XVI  |            smehljali in ga niso več ogovarjali. Komaj pa si je malo odpočil
 874 XV   |             Okoli in okoli obzidan, ograjen z ograjo do neba?" ~"Čuvarji
 875 XV   |              kam?" ~"Do cesarja!" ~"Oj, oče, dolga je pot do cesarskega
 876 XV   |           Da razsodi po pravici, da okara in pouči krivične sodnike,
 877 VIII |           in ga metali v ječo! Tudi okarati ga ni treba pred drugimi
 878 VIII |         stoji v Dolini, dolgo vrsto oken ima, visoka vrata in nad
 879 I    |           bil, je sedel na klop pod oknom; otrl si je čelo z rdečim
 880 XVIII|         treskami so bili po njem, z okovanimi petami so stopali nanj,
 881 XVII |            na svetu, ob belem dnevu okraden, pravice oropan! Tvoja postava
 882 XIV  |                 Le pojdi, le brž se okreni, ne prerekaj se s pravico!"
 883 XV   |            cesarskem mestu in boste okusili veliko bridkosti, pa se
 884 VIII |            vrsti, brez laži in brez olepšav: tako se je godilo in nič
 885 XIII |           naložil, da je tvoje srce omagalo in da govori bogokletno
 886 X    |           njem, dokler vama roke ne omahnejo, zato da bo drugikrat razločil,
 887 II   |           smehljal Jernej. ~Malo je omahnil, malo se je opotekel, ko
 888 XV   |            zaspal, kakor da bi telo omahnilo v smrt ter ugasnile nenadoma
 889 XIII |            tlom, vere njegove pa ni omajalo. ~
 890 III  |            bilo in nič bi si ne bil omazal kolen, da si po sedmini
 891 XIII |           bilo v kotu. Okno je bilo omreženo. ~Na eni postelji je sedel
 892 XIII |          Bog ukazal. Danes me ukani ona, jutri jo ukanim jaz, pa
 893 XV   |            in nič jim ne zamerim. K onemu pojdem, ki ga reže po pravici
 894 VI   |      sodniki, kakor je Bog odpustil onim, ki so ga preganjali in
 895 IV   |            je brado, vedel je to in ono, drugače pa je bil malopriden
 896 XVIII|         petami so stopali nanj, vsi opaljeni in osmojeni. ~"V ogenj z
 897 XVIII|           med njimi dolgi Jernej, z opečenimi rokami in osmojenimi lasmi.
 898 XVI  |        konca. ~"Tako, glejte, so me opeharili, tako so mi skrivali pravico,
 899 XIII |             šotore, Talijan pojde z opico v tuje dežele, kamela bo
 900 XVI  |            se mu šibile in so se mu opletale; život mu je klonil globoko
 901 X    |         tresel v roki. ~"Tako si se opljuval, nevernik, tako si oskrunil
 902 VI   |        vanjo sodnike, ki so postavo opljuvali in pravico oskrunili! Pa
 903 X    |             dan kradel in je bil že opoldne pijan; in pa droben, siv
 904 XV   |             tal pod nogami, da tudi opore ni vse naokoli; in v njegovo
 905 XIII |       gospodar je pravica, ne da si oporekati. Če ti je nedolžnemu natovorila
 906 VIII |          svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš
 907 X    |         otroka je držala v naročju, opotekala se je kakor pijana in je
 908 VIII |            užaljen bi bil - naj sam opravi s svojo vestjo! Pravico,
 909 XIII |            prostranem svetu najmanj opravila! V tisto vas, med hribi
 910 XV   |            sključen. ~"Ne boste nič opravili, oče; težko je priti do
 911 XII  |       obrnite se stran in ne iščite opravka z njo! Tako premislite,
 912 XVI  |      naravnost k njemu, da bo hitro opravljeno; zakaj truden sem!" ~Nič
 913 XV   |   pozdravila krčmarica. Jernej, ves oprašen in bolan, je bil podoben
 914 VIII |           Jerneja. ~"Kaj pa je?" ~Z opreznim korakom je prestopil Jernej
 915 XIII |        Jernej je sedel na posteljo; oprl je komolce ob kolena, obraz
 916 II   |            ostal sem sam, poslednji oralec, poslednji kosec... Glejte,
 917 I    |                Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko se hlapec v
 918 VIII |             in nad vrati cesarskega orla. ~Čudno in sitno je bilo
 919 XVII |        belem dnevu okraden, pravice oropan! Tvoja postava je v mojem
 920 VII  |             potoka; pa so mi vzeli. Os začetka je bilo samo tistih
 921 X    |         opljuval, nevernik, tako si oskrunil božjo podobo!" ~In je vstal
 922 XIV  |              in kakor da je čez noč oslabela njegova pamet. Spoznati
 923 XVIII|       stopali nanj, vsi opaljeni in osmojeni. ~"V ogenj z njim!" ~Prijeli
 924 XVIII|       Jernej, z opečenimi rokami in osmojenimi lasmi. In se je zasmejal
 925 XVII |           njegov apostelj!" ~Trd in osoren je bil Jernejev pogled,
 926 III  |             beseda je bila hitra in osorna, mrko je gledala družina. ~"
 927 II   |             Zakaj si naredil, da je osramočen in potrt na zimo, ki ni
 928 XIII |            v tuje dežele, kamela bo osramočena, medved zaničevan. Ali mi
 929 XIV  |             bodo spogledali in bodo osramočeni spoznali svoj greh. Kakor
 930 VI   |         pohujšanje: moja pravica bi ostala takšna, kakor je. Tudi norec
 931 I    |           norčav in poreden, pa tak ostaneš, Tone! Meni pa se prav in
 932 XIII |       Jernej je molčal od prevelike osuplosti in je šel z njimi. Šli so
 933 II   |          spat. zato ker si pijan!" ~Osupnil je Sitar, nato pa so se
 934 XVI  |             truden, polne žuljev in oteklin so že moje noge, ne zmorejo
 935 VI   |           možje, ste bili mladež in otročad, ko sem že oral in žel in
 936 VII  |        sredi ceste in se je ozrl po otrocih. ~"Zdaj pa malo nehajmo,
 937 X    |             v laket, godec se je po otročje nakremžil, zajecal je tenko
 938 X    |              hodil dve uri, noge so otrpnile; pa je od daleč, s hriba,
 939 X    |             otrok je ječal in se je ovijal matere z obema rokama okoli
 940 VIII |             kaj imate, povejte brez ovinkov, drugače pa se izgubite!" ~
 941 IV   |             izgubil mladi Sitar?" ~"Ozri se, tam stoji, pred hišo;
 942 XV   |        hodim, veliko počivam, pa se ozrite na moje noge! Na kantonu
 943 I    |            ne diši, Bog s teboj!" ~"Ošaben si, Jernej, gospodarjev
 944 I    |           ti pa sediš tam široko in ošabno, kakor gospodar! Kdo je
 945 XIV  |          pravici, brez srda in brez ošabnosti. Mnogo gospode je videl
 946 XVIII|              nesli so ga, krvavega, ožganega, kakor je bil, zamahnili
 947 XVIII|             nebes. Goreče treske so padale v kolobarju na zoreče polje,
 948 VII  |             njiva so vaša srca, naj pade seme vanjo, da bo klilo
 949 XV   |             hlapci krivice in njeni pajdaši, da zasmehujejo pravico
 950 XII  |             je pokazal preko rame s palcem na Jerneja, pomežiknil je
 951 IX   |        počutiš, Jernej, ob romarski palici?" je vprašal. ~"Bog je vedel,
 952 V    |           svojo zgodbo, če ne maraš pametne besede! To razloži, drugega
 953 VIII |       leseno pregrajo, za veliko, s papirji obloženo mizo je sedel sodnik;
 954 V    |            Odkod?" ~"Pojdi, Jernej, pastirjem pripovedovat svojo zgodbo,
 955 II   |             se priporoči in svojemu patronu!" ~In je odprl duri in je
 956 XIII |         zapisal svojo pravdo! Ampak pavica ni jabolko, da bi ga s palico
 957 XII  |          Kdo kriči, kakor čednik na paši?" ~In dalje je govoril Jernej. ~"
 958 VIII |         senožetih, lokah in daljnih pašnikih, in je šel v dolino. ~Velika
 959 IX   |           je vila zložna pot, preko pašnikov v zeleno reber. Počasi je
 960 IV   |             bo dozidal: gospodar na peč, Jernej čez prag; Jernej
 961 VI   |            odpovedal! Gre mu kot za pečjo in žlica pri skledi! Še
 962 XIV  |        aposteljni, pa je bil za dve pedi bolj upognjen, ko je šel
 963 XV   |     vzdramil, je krčmar napregel in peljala sta se z Jernejem v neznano
 964 VIII |        stisni v pozdrav, za roko ga pelji v hišo, kakor sina, ki je
 965 XVIII|        velikansko ptico z ognjenimi perutmi? Odkriti so stali tam, vsi
 966 II   |         skoraj usahel gubil v belem pesku. Vroč in tih dan je bil
 967 V    |            naslonil se je na mizo s pestmi. ~"Kako spodil? Kako bi
 968 XVIII|           bili po njem, z okovanimi petami so stopali nanj, vsi opaljeni
 969 XVI  |      zablodil golorok in bosonog ob peti maši pred veliki oltar. ~
 970 XV   |            in truden. Napotil se je peš, romal je skozi tuje vasi,
 971 IX   |             je bil, komaj toliko je pihal veter, da se je narahlo
 972 X    |      naročju, opotekala se je kakor pijana in je jokala naglas. Tudi
 973 VI   |     zaklepajte tja, v ubožno stajo, pijance, ki so bajto zapili, in
 974 VII  |             čudno globokim glasom: "Pijanec!" ~Nato je šel in se je
 975 XII  |             in je rekel, v prešerni pijanosti je rekel: Jernej, zdaj poveži
 976 IV   |      delavec bi bil, le malo preveč pije in nagle jeze je... Nikoli
 977 X    |             je jedel, dobro vino je pil, pa ne pozna lakoti. Krivice
 978 XI   |             pa so obležali na poti; Pilatuž pa si je umil roke!" ~Rekel
 979 I    |          obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste
 980 II   |          gledal nejevoljno, ni vzel pipe iz ust. ~"Kdo je prišel?"
 981 VIII |           obrazom. Za drugo mizo je pisal mlad pisar. ~Sodnik je vzdignil
 982 XI   |             dohtarji, malopridneži, pisali mojo pravdo: brati znajo
 983 XII  |         hiši, ki je hiša pravice in pisanih postav? Tako sem mislil,
 984 XIV  |        lačen kakor sem bil, sem šel pit k razbrozgani luži! Hvaljen
 985 XVII |             pusta, če imaš denarja, plačaj voz!" ~"Zakaj v Resje?"
 986 VIII |         odprte. ~S klobukom v roki, plah in radoveden, je pogledal
 987 I    |           ljudje na Betajnovi in so plahi povesili glave, zakaj vzdignilo
 988 VII  |             vprašal!" ~Bosonožec je plaho iztegnil roko, stisnil krajcar
 989 XVI  |           široke klopi, z umazanami plahtami pogrnjene; mize ni bilo.
 990 XVIII|         obeh kozolcih; velik je bil plamen, segal je silen od zemlje
 991 XVIII|         visoko so prasnile iskre iz plamena; ko so stopili Jernejevi
 992 XII  |        plačilo? Prazniška obleka in platnena srajca pravično povračilo?
 993 V    |        postavo!" ~Župan je naslonil plečati hrbet na klop in je gledal
 994 V    |           poten - on, ki je ležal v plenicah in kričal? Kdo ima pravico,
 995 VII  |            jaz sem rogovilil in sem plesal, da je bilo veselje; dekleta
 996 VII  |        kričali otroci; pred njim so plesali, za njim so se zaletavali
 997 VIII |             je sedel sodnik; debel, plešast gospod z dolgimi brki in
 998 VII  |           je v bokih. ~"Hej, Jernej pleše, Jernej je pijan!" so kričali
 999 XV   |     komedijanta na semnju. ~"Saj ne plešem pred vami, saj vam ne pojem
1000 XVI  |        Tistim, ki blodijo v temi in pljujejo na tvojo pravico, pa dodeli
1001 V    |            Kaj sem ti storil, da mi pljuješ v lice, ko si me še včeraj