Part

1002 II   |           mrko, prižgal si je pipo, pljuval je preko izbe in je molčal,
1003 IX   |         tudi ne pusti, da bi očitno pljuvali na njegovo zapoved! Bog
1004 XI   |         vrsti, druga tik druge, nič plotov ni vmes. Vse ceste so polne
1005 VII  |            svet in sem ga množil, s plugom in brano; in ko sem dodelal,
1006 II   |            in je nagubančil čelo. ~"Poberi se, baba! Komu ukazuješ?" ~
1007 VII  |          okoli kolena. Jernej ga je pobožal po kuštravih kodrih, po
1008 VIII |      Sitarjem. ~"Nič drugega ne bom pobral, ni potreba zaklepati hiše
1009 XIV  |           vse to trpljenje, kaj ste počeli z menoj?" ~"Sram bi te lahko
1010 XV   |       kolenih in škornje na rami. ~"Počemu na Dunaj?" ~"Do cesarja." ~
1011 XVI  |       skriti, da je nespametno njih početje, če mislijo upihniti sonce.
1012 XV   |             Mesec dni hodim, veliko počivam, pa se ozrite na moje noge!
1013 XVI  |        neprijazno. "Odkod si in kaj počneš na Dunaju? Razloži po vrsti
1014 IX   |        naravnost k njemu. ~"Kako se počutiš, Jernej, ob romarski palici?"
1015 III  |      prinesi mu žlico; še berača ne podimo čez prag, kaj šele hlapca,
1016 XIV  |             veliko upanje. Zakaj na podobi je bil cesar; poln pravičnosti
1017 XIII |             postelj, širokim klopem podobnih; stene so bile prazne, gledale
1018 III  |             k vam s pisano pravico, podpisano in zapečateno; zakaj Bog
1019 IV   |           ko bo napolnil skedenj in podstrešje in hlev: gospodar na mehko
1020 V    |          bom spravil; jaz bom jedel pogačo, ti pa glej, če najdeš pred
1021 XIII |             oče, mati, brat, sosed? Pogani so tam, bolj tuji in odljudni
1022 XII  |            je Bog zapovedal, da naj pogine v jarku Jernej, ko si je
1023 XI   |             je imel naočnike, si je pogladil brado in se je blago nasmehnil. ~"
1024 XVII |           je oziral, so mu nenadoma pogledale v obraz žalostne, od solz
1025 XII  |             si gnojil, da je visoko pognala pšenica, da se je cedila
1026 IV   |           sveta in postav, pa so me pognali na cesto, puntarja. Trpi
1027 XV   |            od kamna, niso se hotele pogniti v kolena, niso mogle stopiti. ~"
1028 XIII |             doma, v Ljubljani mi je pogodu. - Kam pa bodo gnali tebe?" ~"
1029 IX   |        smrekah je šumelo, tam so se pogovarjale blodne duše. ~"Bog vam dodeli
1030 II   |          otepel si je steljo s črne pogrebne suknje in se je napotil
1031 V    |            jed in pijačo, ti si nam pogrnil mizo; zdaj pa na tla poklekni,
1032 XIII |             greh na vesti, naj leži pogrnjen in zaklenjen! - Kesanje -
1033 IX   |             odprt vam bo hram, miza pogrnjena, pripravljen stol!" ~Kraj
1034 XVI  |         klopi, z umazanami plahtami pogrnjene; mize ni bilo. Komaj se
1035 XII  |             napotil po svetu, da bi poiskal pravice, ki jo je Bog poslal
1036 XVI  |         Betajnove in sem prišel, da poiščem pravice tam, kjer jo režejo
1037 XI   |         nato se je zasmejal. ~"Oče, poiščite in izberite jezičnega dohtarja,
1038 I    |             in je zavzdihnil. ~"Vsi pojdemo; jaz, mislim, bom prvi stopil
1039 V    |             doma ne gospodarja? Kam pojdeš?" ~"Kam da pojdem?" je vprašal
1040 IX   |           jeze ne bodi med nama, ne pojdiva narazen z grdim pogledom
1041 XV   |        plešem pred vami, saj vam ne pojem pustih kvant!" je rekel
1042 XIII |            je sladka ali grenka, in pojmo aleluja sodniku!" ~Jernej
1043 X    |            ga je vzdignila in ga je pokazala Jerneju. Lep otrok je bil,
1044 IX   |      pravičen! Dali so nama palico, pokazali so nama nezaželeno pot -
1045 XI   |              Pojdite z mano, da vam pokažem, kje so pravični sodniki!" ~
1046 VIII |          tega človeka za roko in mu pokaži, kje da so stopnice in kod
1047 VIII |            hriba?" ~"Tisti sem!" je pokimal Jernej urno. "Štirideset
1048 III  |           božji, glejte ga; ali naj pokleknem predenj?" ~Krohotoma se
1049 IV   |             tem svojem domu; če tam poklekneš, natanko pogledaš grudo,
1050 XIII |           je Bog v svoji norčavosti poklical med ljudi! Kdo je tam: oče,
1051 XV   |          nato je pozvonilo in so ga poklicali in je stopil v železni voz.
1052 IX   |              K tistim pojdem, ki so poklicani, da sodijo po pravici in
1053 XIII |            očka? Pravično je, da se pokorimo za grehe; veseli bodimo
1054 VI   |             vse obdelano, požeto in pokošeno in spravljeno - Jernej,
1055 XV   |           tuje vasi, preko neznanih pokrajin. Pa so mu nekoč, ko je legel
1056 XV   |          sijal, je videl čisto tujo pokrajino. Zazdelo se mu je, da nima
1057 XII  |           zemlje, da bi jo z dlanjo pokril, ne na polju, ne na senožeti,
1058 XV   |         poslednjo pot; v tvoje roke polagam svojo pravico!" ~"Kam ste
1059 X    |           daleč, s hriba, zazvonilo poldne; in Jernej je bil lačen.
1060 III  |             nami!" ~Dekla je šla in položila žlico na mizo, poleg žlice
1061 XVII |             oči. ~Pot se je vila ob položni rebri, v lepi dolini se
1062 VIII |         pogovarjal z vami o steklem polžu in o jari kači! Kar imate
1063 XIII |            potreba, da bi mu človek pomagal. Težko je breme, ki ga je
1064 XIII |            krivice: ko snope bi vas pometal po dvorišču, s pestjo bi
1065 V    |       postelje! To je rekel starcu: Pomlad si mi dal in poletje si
1066 XI   |             sem dom in hišo. Bistro pomnite: ustanovil sem dom in hišo.
1067 XIII |             ubil sodnika in njegove pomočnike, nato še nekaj drugih ljudi,
1068 IX   |          Boga, ko ne misliš nanj?" ~Pomolčal je študent, gledal je v
1069 V    |           zdaj na zimo, kamor te še poneso stare noge! Jaz nisem oral,
1070 IV   |          skleni roke in ga prosi za ponižen kot tiste hiše, ki si jo
1071 XIII |             tvoji družbi, sosed; še ponoči se bom obrnil v steno, zakaj
1072 XV   |            gledali Jerneja, njegovo ponošeno, zaprašeno obleko, culo
1073 IV   |          udari sosed na desno lice, ponudi mu še levo; in če ti ugrabi
1074 XV   |           posegel v suknjo in mu je ponudil steklenico. ~"Na žganja,
1075 XI   |           bi me klicali, pravico mi ponujali, ko še ne vedo za pravdo
1076 III  |             se ni ozrl na Jerneja. "Ponujamo ti žlico, ker si lačen,
1077 II   |            Pod večer, ko se je nebo pooblačilo, so se odprle duri na stežaj.
1078 XV   |            če imate koleselj, da se popeljem do železnega voza. Zakaj
1079 XIII |            dežnica, ki jo do večera popije suha prst; živa je, kakor
1080 X    |        obadva zasmejala. ~Jernej je popil vino, kozarec se mu je tresel
1081 XIII |            boš slišal in boš obilno poplačan za vse trpljenje!" ~Potepuh
1082 IX   |            kakor ga je dodelil samo popotnikom in romarjem!" ~Jernej se
1083 XII  |           ga sam pridelal; le vzemi popotno palico pa pojdi, kamor ti
1084 VIII |     prestopal se je z noge na nogo, popraskal se je za ušesom in ni vedel,
1085 XI   |           da bi ga kdo ogovoril ter poprašal po opravkih. ~In res je
1086 XIII |            toliki meri, da je stvar poravnana. Tako izhajamo s pravico
1087 X    |            mimo krščanski človek in poreče: Na, Jernej, prostora je
1088 I    |             Zmerom si bil norčav in poreden, pa tak ostaneš, Tone! Meni
1089 VIII |             za šalo izmislil, le iz porednosti in prešernosti: Na, Jernej,
1090 VI   |             Tam sedite po vrsti, vi porotni možje, moji pravični sodniki;
1091 XII  |          spodili, s culo in palico; porušili bodo to oskrunjeno cerkev,
1092 XVI  |             vodili iz hiše in so ga posadili v čuden voz, ki je bil zaprt
1093 IX   |           let! Mene so pahnili brez posebnih komedij kar naravnost na
1094 XIII |    modrijani. Ne prerekaj se z njo, posebno če si nedolžen, se nikar
1095 V    |             razodeni pravico! ~Tvoj posel je!" ~"Kaj hočeš?" ~"Kar
1096 VII  |            otroci ter so preplašeni poskakali preko jarka, bežali preko
1097 VII  |             igrati z vami, ne morem poskakovati, kozolcev preobračati!" ~
1098 VII  |        Jernej šel v veseli gruči, v poskočni procesiji, so bile nenadoma
1099 XV   |       deželo in ne pravice, od Boga poslane in od cesarja potrjene!" ~
1100 V    |        pojdi zdaj in išči si drugod poslednje postelje! To je rekel starcu:
1101 III  |           sedmini pokleknil predme, poslednjega gospodarja te hiše. In jaz
1102 XV   |     pokrižal. ~"Blagoslovi, Bog, to poslednjo pot; v tvoje roke polagam
1103 XVIII|             so se vračali kmetje in posli. Takrat se je prikazal petelin
1104 VII  |         bogatim siromakom, le verno poslušajte njegovo pravdo! Razorana
1105 VI   |           gledali mrko, župan se je posmehnil. ~"Premisli, Jernej, preudari
1106 VI   |            tiste nazadnje, ki so se posmehovali starcu, namesto da bi se
1107 IV   |     posteljo, Jernej na trdo cesto; postarala se bosta gospodar in Jernej:
1108 VII  |              Na, Jernej, mejniki so postavljeni, zdaj pa pojdi! - Otroci,
1109 XIII |           je bila tam, dvoje nizkih postelj, širokim klopem podobnih;
1110 XII  |         posteljo, ki sem jo jaz sam postiljal in ravnal trdih štirideset
1111 III  |             postelje, ki sem jo sam postlal, ne bom beračil kruha, ki
1112 XI   |           še težka pota, s kamenjem posuta, z robidovjem zastražena!"
1113 X    |           bo videl matere ne očeta? Posušila se roka, ki ga je udarila
1114 V    |       pragom skorjo, ki jo je sonce posušilo. Ti si nam pripravil jed
1115 IV   |           Tako stori, pa boš ubogal posvetne postave in božje zapovedi!" ~
1116 XIII |             bodo zaklenili - in kam potem? Kam me bodo gnali? Tja
1117 V    |            sem stal na polju gol in poten - on, ki je ležal v plenicah
1118 XIII |       boljše; ampak dokler se nisem potepal in dokler nisem kradel,
1119 XIV  |           bilo, da se na stara leta potepaš po svetu ter nadleguješ
1120 XVII |            je gledal hudo, tovariši potepuhi so se smejali, ko je zažvižgalo
1121 X    |               Kakor otrok je: dobro potico je jedel, dobro vino je
1122 X    |           obraz. "Kam in po kakšnih potih, očka?" ~"V Ljubljano!" ~"
1123 XIII |          Truden je bil, breme ga je potisnilo nizko k tlom, vere njegove
1124 VII  |            vanj. ~Jernej si je otrl potno čelo z rokavom, postal je
1125 II   |           hlapca. Pa je tekel pot v potokih, pa smo postavili dom, da
1126 II   |    naravnost po stezi čez polje, ob potoku, ki se je skoraj usahel
1127 XVI  |          Jernej je bil ves vesel in potolažen. ~"Pozdravljeni, gospod!
1128 XVII |          šla iz oči v oči. ~Tako so potovali. Minil je dan in minila
1129 XIV  |             Jernej vprašal in se mu potožil. Vse veliko mesto je bilo
1130 XVII |        pravica, ti si jo poslal, ti potrdil, ti skrbi zanjo, da se izpolni
1131 XIV  |             njih Bog ni tvoj Bog. ~"Potrebno je, Boj je ukazal, strma
1132 XV   |             kjer je ustanovljena in potrjena, ne bilo pravice. ~Dolga
1133 XV   |          Boga poslane in od cesarja potrjene!" ~Odhajali so popotniki
1134 XI   |            jutra do večera zvoni in potrkava. Kakor po semnju hodi človek,
1135 II   |          pipo. Čudoma je minila vsa potrtost: smehljal se je in oči so
1136 XV   |             po pravici, da okara in pouči krivične sodnike, ki so
1137 XV   |        ravni brez konca." ~Hitro je povečerjal in je legel in je takoj
1138 I    |               Pametno je, kakor ste povedali, in nič krivice ni v vaših
1139 VIII |           in o jari kači! Kar imate povedati, če kaj imate, povejte brez
1140 III  |           moj gospodar; tvoj pogled povelje, tvoja beseda ukaz. Jaz
1141 I    |            na Betajnovi in so plahi povesili glave, zakaj vzdignilo se
1142 I    |                                I~To povest vam pripovedujem, kakor
1143 V    |         kako bom pa v culo povil in povezal svoje delo, kako bom spravil
1144 V    |           župan: kako bom pa v culo povil in povezal svoje delo, kako
1145 IV   |           odkrival pred cerkvijo. ~"Povprašam ga, nevernika!" je pomislil
1146 VIII |             ne krivice in ne hudega povračila - to je pravda po božji
1147 XIII |         spodobi. Kaj naj bi mi dali povrhu še drugi cekin, ko sem enega
1148 VI   |           postava, nikjer zapisana, povsod veljavna, in tudi je Kristusov
1149 XVIII|           tudi moja pipa, ki sem jo pozabil doma, ko sem šel na pot.
1150 XV   |            krčmar, neprijazno ga je pozdravila krčmarica. Jernej, ves oprašen
1151 XV   |             se razgovarjali in niso pozdravili Jerneja; pogledali so ga
1152 IX   |          oblačilu sprejmeš nekoč in pozdraviš! Nič jeze ne bodi med nama,
1153 IX   |           mu mežika, da ga prešerno pozdravlja. ~"Še ti zadremlji!" je
1154 II   |        zazdelo, da ga tista okna ne pozdravljajo več tako prijazno, kakor
1155 XVI  |               Pozdravljeni, gospod! Pozdravljene tudi vaše besede, kakor
1156 XVI  |           ves vesel in potolažen. ~"Pozdravljeni, gospod! Pozdravljene tudi
1157 VII  |            Ne pravice ne krivice ne poznajo vaša mlada srca, Bog jih
1158 XII  |             ste tako storili, niste poznali Jerneja! Iskal jo bom, pa
1159 XI   |             miren glas, ki se mu je poznalo, da je gosposki: tako je
1160 XVI  |      pravili?" je rekel Jernej. "Ne poznamo se in se ne razumemo, nikoli
1161 IV   |        Jernej!" ~"Ti, ki si učen in poznaš postave: tole mi povej!
1162 VII  |          bridkosti. Kakor jaz do te pozne jeseni nisem poznal krivice,
1163 XI   |        svoje besede, človek, da jih pozneje ne boš premišljeval!" ~Jernej
1164 XV   |             beraču, ki je prišel ob pozni uri prosit pest sena, da
1165 XVII |           nič ne bom počival, zakaj pozno je že in truden sem! - Po
1166 XV   |             odljudni krčmi, nato je pozvonilo in so ga poklicali in je
1167 XIII |              Jaz izhajam z njo prav pošteno; kakor soseda sva, ki se
1168 IX   |           na senožeti in da je tiho pošumevalo v gozdu. Tja se je napotil
1169 VI   |          let, zdaj je vse obdelano, požeto in pokošeno in spravljeno -
1170 V    |             pa glej, če najdeš pred pragom skorjo, ki jo je sonce posušilo.
1171 XVIII|         trikrat z njim in visoko so prasnile iskre iz plamena; ko so
1172 VIII |            hudega povračila - to je pravda po božji volji! Zato ne
1173 VIII |         žalil človeka? Drugi naj se pravdajo, drugi naj prisegajo in
1174 VIII |            kolnejo, Jernej se ne bo pravdal! Le poslušajo naj in naj
1175 XI   |    pregledal in glušec razločil? Ne pravdam se za mejo, ne za pot, nikogar
1176 VII  |         modro gledaš: kako je v tej pravdi pravica in postava? Kako
1177 IX   |      komedij kar naravnost na cesto pravega spoznanja, ti pa si hodil
1178 III  |              ampak tehtnica je bila pravična, poleg bridkosti je bila
1179 IX   |         zdaj nameravaš, Jernej?" "K pravičnim sodnikom se napotim, že
1180 XVII |           pravičen - kje je njegova pravičnost? Ali je dom moj po njegovi
1181 XIV  |           podobi je bil cesar; poln pravičnosti in usmiljenja je bil njegov
1182 XVI  |          kaj bi si pripovedovali in pravili?" je rekel Jernej. "Ne poznamo
1183 XVI  |         kakršne še ni videl. ~Čisto prazna je bila, stene so bile gole
1184 XIII |             podobnih; stene so bile prazne, gledale so na človeka kakor
1185 XVI  |        Razloži po vrsti pa ne kvasi praznih besed!" ~Jernej je bil ves
1186 XII  |        zagoreli, razorani obraz, na prašne čevlje in obnošeno obleko. ~"
1187 III  |             si po sedmini pokleknil predme, poslednjega gospodarja
1188 XV   |        pravice. ~Dolga je bila pot, predolga za Jerneja, ki je bil star
1189 XI   |       pravica taka, da bi jo slepec pregledal in glušec razločil? Ne pravdam
1190 VII  |             tisto je bilo moje, kar pregledate od hriba dol do potoka;
1191 VIII |        škornje na klop, stopil je k pregraji in se je naslonil nanjo
1192 VIII |            perilo. Postelja je bila pregrnjena s pisano plahto, ki mu jo
1193 XIV  |        kolena so se mu šibila; cule prej ni čutil, nenadoma se mu
1194 VIII |       razsvetlil! Ne kraj pravice - preklet je ta kraj, zavetišče krivičnih
1195 X    |              nedolžnega, brez greha prekletega! - Povejte, človek, ali
1196 IX   |          razcapan in gologlav in bo preklinjal, odraslim v pohujšanje,
1197 IX   |            podil od hiše, naj me ne prekolne v svojem srcu! Težka je
1198 XIV  |            Tam pa je videl na steni prelepo podobo in vse ga je spreletelo,
1199 III  |      naredil postave, ti jih ne boš premaknil! Pot, ki je kanil s tvojega
1200 XIII |           ne krade in ne ubija brez premisleka - kaj sem vam storil?" ~
1201 XIII |            Zato sem si reč nekoliko premislil in zdaj se mi ne godi slabo. -
1202 XIV  |             gonijo od duri do duri; premisliti ni mogel, kod ga vlačijo
1203 X    |         Ljubljano. Preštel je svoje premoženje in veliko je bilo: skoraj
1204 VI   |              Jernej, preudari in ne prenagli se!" je počasi izpregovoril
1205 VI   |         svet naredil, ti sam ne boš prenaredil! Če sta se sprla z mladim
1206 I    |           je odzvonil, župnik se je preoblekel, pogrebci so se napotili
1207 VII  |         morem poskakovati, kozolcev preobračati!" ~In ko je stal globoko
1208 XVI  |            kamižolo so pretipali in preobrnili in so vzeli nož in denar:
1209 X    |            je igral na harmoniko in prepeval kvante. Reč je bila taka,
1210 VII  |            so zavpili otroci ter so preplašeni poskakali preko jarka, bežali
1211 XII  |            in obnošeno obleko. ~"Ne prerekajte se s pravico, kakor je;
1212 VI   |           župan tako pogovarjala in prerekala, so prihajali v krčmo ljudje. ~
1213 XVI  |            odgovarjali. ~"Kaj bi se prerekali, kaj bi si pripovedovali
1214 XVI  |   mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala kraj ceste, kakor da bi
1215 II   |            bi izkopal jablan ter jo presadil na kamen!... Glejte, čudo
1216 VII  |             Jerneja v čeljust in je presekal kožo, tako da se je prikazala
1217 V    |           kakor ti bom povedal, ter presodi po pravici in postavah! -
1218 XI   |     Jernejevo? Razložil bom, pa naj presodijo!" ~"Ali imate napisano tožbo?" ~"
1219 III  |            naglas. ~"Kaj se še nisi prespal? Še malo se odeni, če te
1220 VIII |       sodnik, Jernej pa ni razumel, prestopal se je z noge na nogo, popraskal
1221 XII  |            rekel!" ~Ves osupel, ves prestrašen je pogledal Jernej. ~"Torej
1222 XVI  |            palico, tudi kamižolo so pretipali in preobrnili in so vzeli
1223 III  |         pamet? Ali pa se po neumnem pretvarjaš? Včeraj sem ti rekel, da
1224 VI   |      posmehnil. ~"Premisli, Jernej, preudari in ne prenagli se!" je počasi
1225 XIII |      slišali?" ~Jernej je molčal od prevelike osuplosti in je šel z njimi.
1226 II   |           bil v maju; blizu je bila prezgodnja nevihta, tam že za zeleno
1227 XVII |      nekrivem so ga obremenili!" je prešinilo Jerneja. "Mlad je njegov
1228 XII  |            obleka! Štirideset let - preštejte in premislite, koliko je
1229 X    |             je napotil v Ljubljano. Preštel je svoje premoženje in veliko
1230 XII  |             počasna, stara; ne znam prešteti; ampak povejte mi, če je
1231 VIII |            še pripovedoval, čemu bi prežvekaval? Vaša je sodba in beseda,
1232 XIV  |           smrt!" ~Jernej je strmel; približal se je neprijaznemu sodniku
1233 XVI  |          dalje, ker Bog noče, da ne pridem do konca po tem velikem
1234 XIII |          tebi! Zmerom je boljše, da prideneš kar na lepem še par ubojev
1235 XV   |             lačnim in ubogim!" ~"Ne pridete do njega, oče!" ~"Kaj je
1236 I    |          srda. ~"Ni nam sila tvojih pridig, Jernej! Če ti vino ne diši,
1237 IX   |     pravične kazni božje, takrat le pridite, vi blagoslovljeni od nesreče
1238 VIII |       okrenil glavo. ~"Samo po culo prihajam, samo po culo!" je rekel
1239 X    |          bilo: skoraj vsako leto je prihranil en goldinar. Preden je šel,
1240 X    |         pijan; in pa droben, siv in prihuljen starec, v obnošene cunje
1241 XI   |         prišel. Kam naj se napotim, prijatelj, kje naj potrkam, ko je
1242 X    |             mi, človek, kdor ste!" ~Prijela je otroka in ga je vzdignila
1243 XV   |         lažje govoril, zakaj nadvse prijetne so tvoje zgodbe!" ~Jernej
1244 IV   |           in si bo palil pipo in bo prijetno dremal; Jernej se bo skril
1245 X    |            Zgodaj je bilo, ni se še prikazalo sonce; trava je bila rosna,
1246 XIV  |            navsezadnje: pojdi in ne prikaži se več? Tako razsodili mojo
1247 XIV  |         Zdaj hodite zbogom in se ne prikažite več!" je rekel sodnik. ~
1248 IX   |             si dolg, se ti ni treba priklanjati! In vse to prostrano bogastvo
1249 VI   |        deklam, če ne Jernej? Kdo je priklical iz nebes božji blagoslov,
1250 I    |              se je Jernej še enkrat priklonil. ~"Pametno je, kakor ste
1251 XIII |         skesano dušo. Pravici pa so prikupne take duše, pa če so vse
1252 II   |             lezel Sitar na zapeček; prilezel je, sedel je široko, prešerno
1253 VI   |           začetka do konca; ničesar primaknil, ničesar izpustil; vi pa
1254 VIII |               mu je ukazal sodnik, "primi tega človeka za roko in
1255 III  |           postava in pravica. Vi pa primite za žlice, ne bodi vas sram
1256 VIII |             plahto, ki mu jo je bil prinesel rajni Martin iz turške vojske
1257 III  |       odpovedal! Ampak če je lačen, prinesi mu žlico; še berača ne podimo
1258 XV   |             preko groba. ~"Kruha mi prinesite pa kozarec vina; kar tukaj
1259 X    |           vzdignilo sonce, kmalu je pripekalo, kmalu je bil Jernej truden
1260 X    |          komaj je tako pomislil, je pripeljal mimo kmet in se je ozrl
1261 XVI  |       dodeli milost in spoznanje!" ~Pripeljali so ga do druge hiše, vodili
1262 X    |              da bi prosjačil. Če že pripelje mimo krščanski človek in
1263 XIII |            Jernej! Morda se nama še pripeti, da srečava pravico, tisto,
1264 XII  |        Košir, ki si človek humorja, priporočam in izročam popotnika, ki
1265 II   |         delaj greha, mladi, Bogu se priporoči in svojemu patronu!" ~In
1266 XVI  |             se prerekali, kaj bi si pripovedovali in pravili?" je rekel Jernej. "
1267 V    |            Pojdi, Jernej, pastirjem pripovedovat svojo zgodbo, če ne maraš
1268 I    |                     I~To povest vam pripovedujem, kakor se je po resnici
1269 IX   |            sanja o krivici! Lepo se pripravi, da me v svatovskem oblačilu
1270 IX   |            bo hram, miza pogrnjena, pripravljen stol!" ~Kraj gozda je odložil
1271 X    |            do Goščevja!" ~Jernej je prisedel. ~"Po kakšnih opravkih v
1272 X    |           in kobila je spočita - pa prisedem v božjem imenu!" ~In komaj
1273 X    |                 Proti Ljubljani!" ~"Prisedi do Goščevja!" ~Jernej je
1274 VIII |          naj se pravdajo, drugi naj prisegajo in kolnejo, Jernej se ne
1275 XIII |      Razloži mi svojo pravdo, da ti priskočim s koristnim naukom!" ~Jernej
1276 XIV  |             mu privoščil besede, ne prisodil pravice. In Jernej je začutil
1277 XV   |         pravice, sodniki mi je niso prisodili, cesar jo bo dodelil v obilni
1278 VI   |     dodeljena mi bo; če mi je vi ne prisodite, sodniki nespametni, krivični:
1279 X    |     zasmejal tako od srca, da so mu pritekle solze iz oči. ~"No, ti hlapec,
1280 XV   |             opravili, oče; težko je priti do cesarja!" ~"Zakaj težko?"
1281 IX   |           davkov in brez doklad! Ne pritožujva se, Jernej; kjer so ljudje
1282 XIV  |           kakor na hudodelca, ni mu privoščil besede, ne prisodil pravice.
1283 VIII |          hudoben človek, nikomur ne privoščim zlega, tudi tistim ne, ki
1284 I    |       družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini!
1285 VIII |             krivičnemu pa usmiljeno prizanašanje in odpuščanje!" ~Strmela
1286 XVIII|            Kdor ima pipo, naj si jo prižge; dovolj je kuriva!" ~Vtaknil
1287 XVI  |           in zagozdilo dvoje večnih procesij. Koga bi vprašal, kako bi
1288 XVI  |           bilo nikoli konca, nikoli procesije. Molil je in je prosil usmiljenja,
1289 VII  |            veseli gruči, v poskočni procesiji, so bile nenadoma lahke
1290 XII  |          dolgega Jerneja in njegovo procesijo. ~Bradač je pokazal preko
1291 VIII |              voli kupavat, ali seno prodajat - temveč na levo pojdi,
1292 XII  |           in bo storil, kakor boste prosili!" ~Osupel je poslušal Jernej
1293 X    |             tudi greh bi bil, da bi prosjačil. Če že pripelje mimo krščanski
1294 VI   |             hriba; in moje so tiste prostrane senožeti in moj je tisti
1295 XIII |            gnali, kjer imam na vsem prostranem svetu najmanj opravila!
1296 XVI  |              niste še uslišali moje prošnje! Kdo bo stal ob moji strani
1297 XIII |            jo do večera popije suha prst; živa je, kakor je bila
1298 I    |             je dedoval, ti ali jaz? Prvo besedo si zinil, prvi nisi!" ~
1299 XII  |           hiše, v nadlogo ljudem in psom, ter prosi vbogajme skorje
1300 XVIII| brezzvezdnemu nebu kakor velikansko ptico z ognjenimi perutmi? Odkriti
1301 IV   |           zamahnil. ~"Kaj blebečeš, puhla učenost? Nisem te zato ustavil
1302 II   |           rekel Jernej počasi in je puhnil dim. "Še diši po smrti v
1303 IV   |             so me pognali na cesto, puntarja. Trpi krivico, Jernej, in
1304 VI   |         hlapec!" ~"V keho s hlapcem puntarjem, ne v ubožno hišo!" ~"Pojdi,
1305 XV   |       Čuvarji stoje tam, nikogar ne puste do njega!" ~"Kako? Cesarjevi
1306 IX   |        zaklepali v skrinjo; tudi ne pusti, da bi očitno pljuvali na
1307 XVI  |        švigne senca v kolobarju, in pustno so bili našemljeni. Tudi
1308 XIII |        stara leta začel, da se tako pusto držiš?" ~Jernej je gledal
1309 XII  |        gnojil, da je visoko pognala pšenica, da se je cedila trava od
1310 IV   |            egiptovske hrame z ržjo, pšenico in ajdo? Učenjak, to mi
1311 XIV  |             ga je spreletelo, kakor radost in veliko upanje. Zakaj
1312 VIII |            klobukom v roki, plah in radoveden, je pogledal Jernej v izbo.
1313 VII  |            srečal. In ko so prišli, radovedni, prešerni in veseli, jim
1314 XVI  |            jecljal Jernej in je šel radovoljno z njim. ~"K cesarju me vodite,
1315 III  |      Družina se je zasmejala. ~"Kaj ragljate, hlapci in dekle? Kaj je
1316 VIII |            ki mu jo je bil prinesel rajni Martin iz turške vojske
1317 VIII |          hiše, s culo in škornji na ramah, kakor sem šel jaz; kaj
1318 XII  |           naj ga povežem v culo, na ramo zadenem? Mojih štirideset
1319 XIII |           Mene poslušaj, po meni se ravnaj. Jaz izhajam z njo prav
1320 XII  |             jo jaz sam postiljal in ravnal trdih štirideset let? Kaj
1321 XII  |            še mi razložite, kako da ravnam zdaj s svojim delom, kam
1322 XIV  |             med neverne razbojnike! Ravno cesto mi je pokazal Bog,
1323 XIV  |          mogel, kaj je storil tujim razbojnikom, da ga gonijo od duri do
1324 XIII |        Možje. zdaj nismo več v hiši razbojnikov; povejte brez hinavščine:
1325 XII  |            hišo laži, hinavščine in razbojništva ste postavili. Niste služabniki
1326 XV   |         Jernej je sezuval škornje z razbolelih nog, in ko je sedel tam
1327 XIV  |        kakor sem bil, sem šel pit k razbrozgani luži! Hvaljen Bog!" ~Še
1328 XIII |       palico pa je postavil v kot. ~Razcapanec se je smejal zmerom bolj
1329 XVI  |             v izbi, troje umazanih, razcapanih; njih obrazi so bili odljudni
1330 XIII |         žegnanje. Komedijantje bodo razdejali šotore, Talijan pojde z
1331 XII  |            je človeška sila ne more razdreti. Razsodite!" ~Tako je govoril
1332 XV   |           tujih ljudi, glasno so se razgovarjali in niso pozdravili Jerneja;
1333 VI   |         rekel Jernej. ~Takrat so se razjezili kmetje in so govorili vsi
1334 XVI  |           je obraz v dlani in se je razjokal. ~Tako je bil Jernej tri
1335 IV   |           da bi natanko razložil in razkazal. ~"Tako je namreč! Prišel
1336 XIII |       izpuste, Jernej, kar z menoj! Razkazoval te bom po svetu, po semnjih
1337 VII  |          prešerni in veseli, jim je razlagal svojo pravdo. ~"Imel sem
1338 V    |         sram, da ti moram take reči razlagati kakor otroku, ko imaš križev
1339 V    |         pojdem!" ~Zares se je tedaj razljutil župan in je s pestjo udaril
1340 VII  |              ljubi moji, da bi kdaj razločevali, kaj je naredila zapoved
1341 X    |            tožit? Svojo pravdo grem razložit, naj razsodijo! Pravico
1342 IV   |          doma ne človeka. Hotel sem razložiti ljudem krivico sveta in
1343 IX   |            s teboj, Jernej! Meni je razodel krivico od začetka, tebi
1344 XII  |      vtaknili v suknjo, da bi se ne razodela željnim očem? Ampak ukanili
1345 VI   |             spoznajte resnico in jo razodenite!" ~Vejačev se je zasmejal
1346 XIV  |        Kadar bo konec te poti in bo razodeta pravica, se bodo spogledali
1347 VII  |          poslušajte njegovo pravdo! Razorana njiva so vaša srca, naj
1348 XII  |        gledal na Jernejev zagoreli, razorani obraz, na prašne čevlje
1349 V    |           postelje! Poglej postave, razpečati pismo in razodeni pravico! ~
1350 XIII |         človeka kakor slepe oči; še razpela ni bilo v kotu. Okno je
1351 VII  |             škodi, če ste veseli in razposajeni; tistega se bojte, ki mrko
1352 VII  |          vztrepetal od čudne groze, razprostrl je roke. ~"Otroci, ljubi
1353 VII  |             v prah; procesija se je razpršila, otroci so stali kraj ceste,
1354 II   |            Komaj vsejano v srce, se razraste bohotno, tako da tolažbi
1355 XIII |           več smejal naglas, samo v razrite brke se je smehljal, kakor
1356 XVI  |        razumel; in tudi oni ga niso razumeli in mu niso odgovarjali. ~"
1357 XVI  |              Ne poznamo se in se ne razumemo, nikoli se nismo videli
1358 II   |          prostrano polje. kdo ga je razširil? Vsi so pomrli, ostal sem
1359 X    |        otrok je bil, oči pa je imel rdeče in tope. ~"Človek, tudi
1360 I    |            oknom; otrl si je čelo z rdečim robcem in je zavzdihnil. ~"
1361 IX   |           je bilo zmerom svetlejše; rdilo se je na vzhodu, tam so
1362 IX   |             preko pašnikov v zeleno reber. Počasi je stopal Jernej,
1363 V    |             hlapec je hlapec; in če reče gospodar hlapcu: poveži
1364 XII  |          stali pred durmi. ~"Jaz pa rečem, sodnik, da niste razsodili
1365 XIII |             Bog vedi. Lasje so bili redki in kuštravi; kozavi obraz
1366 I    |      Stržinarju, vsi črno oblečeni, resni in zamišljeni, ženske objokane;
1367 XV   |             je sanjal Jernej. Zakaj resnica ni in ne more biti, da v
1368 XIV  |            skril pravice, tako tudi resnice ni skril; in volja njegova
1369 I    |        pripovedujem, kakor se je po resnici vršila z vsemi svojimi nekrščanskimi
1370 VI   |          zdaj premislite, spoznajte resnico in jo razodenite!" ~Vejačev
1371 XV   |      zamerim. K onemu pojdem, ki ga reže po pravici lačnim in ubogim!" ~"
1372 XVI  |        poiščem pravice tam, kjer jo režejo lačnim!" ~Visoko je privzdignil
1373 I    |              starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce,
1374 XV   |            izbo. Jernej je sedel na rob klopi, culo je položil na
1375 I    |            otrl si je čelo z rdečim robcem in je zavzdihnil. ~"Vsi
1376 XI   |          pota, s kamenjem posuta, z robidovjem zastražena!" je pomislil. "
1377 II   |         prečudno: štirideset let je robotal, da bi postavil dom, s svojim
1378 II   |     Bridkost pa je podobna zrnu, ki rodi tisočeren sad. Komaj vsejano
1379 II   |         prečudno: štirideset let je rodila jablan, vrtu čast in gospodar;
1380 XIV  |            in gosposko. Spravi se v rodni kraj, moli in misli na smrt!" ~
1381 II   |            je dom stal, ko sta bila rodovitna polje in senožet, pride
1382 IX   |             besede, ki se ti samemu rogajo v obraz, kako bi imenoval
1383 VII  |           počasi hodi! Tudi jaz sem rogovilil in sem plesal, da je bilo
1384 IV   |             se je časih, ker je bil rojen na Betajnovi, pa je nenadoma
1385 XV   |              Kakšni ljudje ste, kje rojeni, odkod doma, da se smejete
1386 XIII |          moji hudobni sodniki že od rojstva; naposled bi zažgal še to
1387 XI   |      prazniško oblečena, je imela v rokah dežnik in culo, moški pa
1388 VII  |             si je otrl potno čelo z rokavom, postal je sredi ceste in
1389 XIV  |           zaklepali med potepuhe in rokovnjače. ~Pred neprijaznim sodnikom
1390 XVI  |      strašni izbi, med hudodelci in rokovnjači. ~
1391 IX   |          dodelil samo popotnikom in romarjem!" ~Jernej se je ozrl nanj
1392 IX   |         Kako se počutiš, Jernej, ob romarski palici?" je vprašal. ~"Bog
1393 XV   |         dospete pred tednom dni, če romate dan in noč!" ~"Dospeti moram,
1394 XV   |            očmi in da ni slišal več ropotanja koles. In vse je bilo kakor
1395 X    |            obleka je bila vlažna od rose, njegov obraz je bil kakor
1396 X    |      prikazalo sonce; trava je bila rosna, hladna megla se je vzdigala
1397 X    |              je pomislil. "Ne še te rosne postelje in te visoke strehe!" ~
1398 III  |         obraz, tako se je zasmejalo rosno jutro iz nevihte. ~Jernej
1399 XIV  |         trpel zaradi pravice. Ni se rotil in ne pritoževal, ko so
1400 VIII |           pod pazduho velik sveženj rumenih papirjev. ~"Bog daj dober
1401 IV   |          nabasal egiptovske hrame z ržjo, pšenico in ajdo? Učenjak,
1402 XI   |               ali tistega, ki jo je sadil in cepil, ali pač tistega,
1403 VII  |             Bog jih blagoslovi; ker sama pravica je v njih, še neoskrunjena
1404 XVII |             iščem pravice, pri njem samem, ki je sodnik nad vsemi
1405 III  |          daleč, kakor vidi človek s samim srcem, kadar ga je strah
1406 XIII |            pravico navzkriž! Hud in samopašen gospodar je pravica, ne
1407 IX   |            pa ni bila manjša. Zakaj samota je bila naokoli in mračilo
1408 III  |           je vzbudil kakor iz hudih sanj; pa mu ni bilo nič bridko,
1409 XVII |         kraj nekoč, kakor v daljnih sanjah ga je videl. Pa je vztrepetal
1410 XV   |                   XV ~Hude sanje je sanjal Jernej. Zakaj resnica ni
1411 XII  |          postave, pač pa služabniki satanovi in njegove krivice. Na krivo
1412 X    |            razsodijo! Pravico hočem sebi in drugim in vsem - krivice
1413 VI   |          duri, tiho jih je zaprl za seboj. ~
1414 II   |             ga spodi v hlev, sam pa sede na zapeček in si baše pipo!... ~
1415 XV   |          trohnobi je dišalo. Tam je sedelo na klopeh mnogo tujih ljudi,
1416 III  |              pa si zapalim pipo ter sedem na zapeček... Tako bi ti
1417 I    |             in nič ne govorite? Ali sedim z našo družino ali z iblajtarji,
1418 I    |             so se napotili v krčmo. Sedli so za dolgo mizo pri Stržinarju,
1419 XVIII|      kozolcih; velik je bil plamen, segal je silen od zemlje do nebes.
1420 XV   |       naokoli; in v njegovo srce je segel čuden strah. ~Vprašal je
1421 XV   |           strmeli v Jerneja kakor v semanje čudo. Njegov sosed je posegel
1422 VII  |        njiva so vaša srca, naj pade seme vanjo, da bo klilo in zorelo
1423 XIII |      Razkazoval te bom po svetu, po semnjih te bom vodil, po žegnanjih
1424 X    |           rame in se je nameril med senožetmi in njivami do ceste. Spočit
1425 XVII |            ne brata nimam tam in ne sestre! Kdo me je klical v Resje,
1426 XV   |            se nasmehnila. Jernej je sezuval škornje z razbolelih nog,
1427 XV   |        zunaj svetla noč in je mesec sijal, je videl čisto tujo pokrajino.
1428 XVIII|             je bil plamen, segal je silen od zemlje do nebes. Goreče
1429 XV   |             Sto klafter zdaj, pa me sili k tlom!" ~Zakaj ne samo
1430 I    |             glava teman oblak, noge silne jagnedi na loki; svetla
1431 XII  |           stari Sitar, pa je prišel sin njegov, negodnik, in je
1432 III  |           beseda. ~"Ali nisi slišal sinoči? Gospodar ti je odpovedal!
1433 VII  |           hodite, otroci, z bogatim siromakom, le verno poslušajte njegovo
1434 VIII |             pogovarjal s hišo, ne s Sitarjem. ~"Nič drugega ne bom pobral,
1435 XVIII|           se je prikazal petelin na Sitarjevi strehi, rdeč in tenak je
1436 X    |       Jernej?" ~"Hlapec Jernej. Pri Sitarjevih sem bil do včerajšnjega
1437 IV   |           in se je začudil. ~"To je Sitarjevo... tam!" ~"Katerega Sitarja,
1438 VIII |          cesarskega orla. ~Čudno in sitno je bilo Jerneju, ko je stopil
1439 XVII |              Torej pa na pot in nič sitnosti ne delaj! Do Resja te spremim,
1440 X    |           daljavi je ugledal Jernej sivi prah nad mestom. Pa mu je
1441 I    |            je bil upognjen, se je s sivo glavo skoraj dotikal začrnelega
1442 XV   |             nog, in ko je sedel tam sivolas, sključen, in ko so se mu
1443 XVII |           klafter pod zemljo, težko skalo so zavalili nanjo. Jaz pa
1444 XVIII|           se je prikazal petelin na skednju, na hlevu, na šupi, na obeh
1445 XIII |        zakaj pokazal boš ponižno in skesano dušo. Pravici pa so prikupne
1446 VI   |           kot za pečjo in žlica pri skledi! Še oslepelega konja bi
1447 IV   |           poklekni pred gospodarja, skleni roke in ga prosi za ponižen
1448 XV   |             ga je bilo samega in je sklenil roke na kolenih in je molil,
1449 XV   |          bil kakor stoleten starec, sklonjen preko groba. ~"Kruha mi
1450 X    |           besedo, hlapec, poslušaj: skoči takoj s koleslja in se napoti,
1451 X    |           in je vzel škornje, pa je skočil z voza in se je opotekel
1452 XI   |             ni skril pravice, kakor skopuh svoje srebrnike! Na sto
1453 XVI  |       pomislil strahoma. "Ali je le skorja tako nečedna in blatna,
1454 XI   |             ženske; in vsi so imeli skrb na obrazu in vsem se je
1455 XVII |           jo poslal, ti potrdil, ti skrbi zanjo, da se izpolni tvoja
1456 XVII |             si dal ljudem, pa so jo skrili; ni je pri biričih, ne pri
1457 IX   |            bi jo ljudje zaklepali v skrinjo; tudi ne pusti, da bi očitno
1458 XVI  |          sem vedel, da je ne morejo skriti, da je nespametno njih početje,
1459 VII  |          nič se ne boj, nikar se ne skrivaj! Vzemi krajcar, pa odgovori
1460 VII  |          rekel Jernej. ~Otrok pa je skrival objokani obraz na materinih
1461 XVI  |            me opeharili, tako so mi skrivali pravico, ko sem žejen koprnel
1462 XV   |            nosi že težko krivico na skrivljenem hrbtu! Kje mu je mati, kje
1463 III  |          zato, ker sem bil pijan in slabe volje? Ali pa da se mi je
1464 III  |            upognjen in izžet, da so slabotne moje roke in da se tresejo
1465 XI   |            je gosposki: tako je bil sladikast in uglajen. ~"Premisli svoje
1466 XIII |        veseli bodimo pravice, če je sladka ali grenka, in pojmo aleluja
1467 IV   |         Jernej bo spravljal seno in slamo, in ko bo napolnil skedenj
1468 II   |           napotil v hišo. Tam si je slekel suknjo, zlezel je na zapeček
1469 XI   |           ukaniti - čemu bi hodil k sleparjem, jezičnim dohtarjem? Ne
1470 XIII |         gledale so na človeka kakor slepe oči; še razpela ni bilo
1471 XI   |           je pravica taka, da bi jo slepec pregledal in glušec razločil?
1472 XV   |             prosit? Šel sem v svoji slepoti, pa so se mi smejali in
1473 X    |            roka, ki ga je udarila s slepoto, sina mojega, nedolžnega,
1474 VII  |            kodrolasi, samo ti si me slišalo, nebogljenče malo! Pa bodi
1475 XIV  |             ne vidi več dobro in ne sliši več natanko; in kakor da
1476 XVI  |           je Bog čudno daleč, da ne slišijo nebesa molitve iz Babilona. ~
1477 XVII |             ki jih je spremljal, je slonel v kotu in je gledal hudo,
1478 VIII |          srcu in je iztegnil roko v slovo in pozdrav. ~"Brez sovraštva
1479 VIII |             je gledal na suhljatega služabnika globoko dol, dolg do stropa,
1480 X    |             še pozdravljal prešerni smeh kmetov in godčev. ~Cesta
1481 X    |              Oddahnil si je kmet od smeha, odkašljal se je in je pokazal
1482 XIII |         mirno je srce v joku nego v smehu; in solze umijejo ves greh
1483 XIII |             kakor se odrasel človek smeje otroku. ~"Pa so te zaklenili?
1484 XV   |           rojeni, odkod doma, da se smejete pravici kakor pijani dekli?
1485 XV   |          Boga ne v postave njegove? Smejo se, kakor da bi iskal deveto
1486 XIII |            v deželi Koromandiji, ne smeš se ganiti drugam! Jaz pa
1487 IX   |         naokoli in mračilo se je; v smrekah je šumelo, tam so se pogovarjale
1488 IX   |         kjer je pozdravljal s hriba smrekov gaj, prijazna Tičnica, zavetišče
1489 II   |             puhnil dim. "Še diši po smrti v tej izbi; poklekni rajši
1490 XIII |         star in slab od krivice: ko snope bi vas pometal po dvorišču,
1491 I    |        družino ali z iblajtarji, ki snujejo, kako bi me ukanili?" ~Sitar
1492 IV   |             Morda je seglo študentu sočutje v srce, zakaj ni se več
1493 VI   |           prenaglite se z besedo in sodbo! Tam sedite po vrsti, vi
1494 I    |              trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral,
1495 IX   |         pojdem, ki so poklicani, da sodijo po pravici in postavi. Bog
1496 XIII |         pojutrišnjem? Jutri me bodo sodili, pojutrišnjem me bodo zaklenili -
1497 VIII |              Velika in lepa hiša je sodnija, sredi trga stoji v Dolini,
1498 XVIII|               kdo bi gasil ta ogenj sodomski, ki ga je gnal veter kakor
1499 XVII |      pogledale v obraz žalostne, od solz vse zardele oči. ~"Krivico
1500 XIII |            je smejal, da je bil ves solzen. Strmel je v Jerneja z debelimi
1501 XV   |          čiste vode, da bi v jasnem soncu ne bilo jasne luči, da v