Part

1502 III  |       klicali?" ~"Ali so te klicali sosedovi?" je odgovoril Sitar. Družina
1503 IX   |        treba, da bi se sosed umikal sosedu, za vse je dovolj prostora!
1504 VIII |             na pot; težje je v srcu sovraštvo nego bridkost; brez sovraštva
1505 IX   |             se napotim, zdaj pa bom spal!" ~"Le zadremlji, ti trudni
1506 XVI  |             in preden še se je vdal spancu, ki mu je legal težko na
1507 XII  |          razbojniki, razbojniki! In spet sem si mislil: kako bodo
1508 VIII |         Jernej začudil: "Glej, taka spetka!" ~Naglas pa je rekel Jernej: ~"
1509 XVIII|            strmeči, trepetajoči, in splašena srca so stokala jecljajoče
1510 XV   |           je molil, da bi potolažil splašeno zaupanje.Tako se je vozil
1511 X    |      senožetmi in njivami do ceste. Spočit je bil in je hodil z lahkim
1512 X    |     prostora je za dva in kobila je spočita - pa prisedem v božjem imenu!" ~
1513 I    |          zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona!
1514 II   |            pravi: Nisi prvi! Ter ga spodi v hlev, sam pa sede na zapeček
1515 XII  |          obesili, na cesto vas bodo spodili, s culo in palico; porušili
1516 XIII |         bilo vse v redu in kakor se spodobi. Kaj naj bi mi dali povrhu
1517 XIII |              ki se vrti pred nogami spodobnim ljudem. Pa nisem nič žalosten.
1518 XV   |          Krčmar in krčmarica sta se spogledala, sta se nasmehnila. Jernej
1519 II   |        poznal bridkosti ne v daljni spomladi in ne vse dolgo poletje?" ~
1520 XV   |            iz hiše na polje!" se je spomnil Jernej. "Sto klafter zdaj,
1521 XV   |             veliko bridkosti, pa se spomnite name! Lažje izkopljete v
1522 XIII |        soseda sva, ki se časih malo sporečeta, drugače pa živita, kakor
1523 IV   |             je bil krčmar v Dolini. Spotoma je srečal človeka, ki ni
1524 XII  |             krivičen, in mu recite: Spoznaj pravico, bodi usmiljen,
1525 VI   |              vi pa zdaj premislite, spoznajte resnico in jo razodenite!" ~
1526 VIII |         napolnila vsa srca, da bodo spoznala pravico!... Oče naš, kateri
1527 XIV  |             oslabela njegova pamet. Spoznati ni mogel, kaj je storil
1528 XVI  |            v njem. ~"Te bomo že tja spravili, kjer je pravica in pamet!"
1529 XII  |       štirideset let - kako naj jih spravim, kako zauživam na zapečku?
1530 IV   |         Jernej bo mlatil, Jernej bo spravljal seno in slamo, in ko bo
1531 IX   |            me v svatovskem oblačilu sprejmeš nekoč in pozdraviš! Nič
1532 XVI  |              je vzkliknil Jernej in spreletela ga je groza. ~"Niste me
1533 XII  |        hrbet in zaupajte v Boga; če spremeni obraz, da bi je človek ne
1534 XVII |      sitnosti ne delaj! Do Resja te spremim, tam pa Bog s teboj!" ~Jernej
1535 XIII |          okrenil k tistim, ki so ga spremljali. ~"Možje. zdaj nismo več
1536 XVI  |        tistega, ki ga je spremljal. Spremljevalec pa ni nič odgovoril in se
1537 VI   |           boš prenaredil! Če sta se sprla z mladim gospodarjem in
1538 XII  |        Prazniška obleka in platnena srajca pravično povračilo? Tako
1539 IV   |            ugrabi suknjo, daj mu še srajco!" ~"Lažeš!" je vzkliknil
1540 VI   |           pognal, vi pa ste me še s sramoto oblili! Pravice sem šel
1541 XIII |         grehi obložene; zakrknjenih src ne mara, po nedolžnosti
1542 XV   |         rekel in je položil na mizo srebrn denar. "Popotnik sem, ki
1543 XV   |       počivali, oče! Vzemite zadnji srebrnik, ki ga še imate, oče, pa
1544 XI   |         pravice, kakor skopuh svoje srebrnike! Na sto vrat bom potrkal,
1545 XVI  |          ceste, kakor da bi se bilo srečalo in zagozdilo dvoje večnih
1546 X    |         tožit?" ~"Tožit!" ~"Bog daj sreče! Koga tožit?" ~"Gospodarja."  "
1547 III  |           Ampak če se ti ne zdi, pa srečo na pot!" ~Jernej je strmel,
1548 XVI  |       blatna, ali je načeta že tudi sredica?" ~In nato ga je spreletelo
1549 VI   |            zaklepajte tja, v ubožno stajo, pijance, ki so bajto zapili,
1550 XVI  |            gole in sive. Ob zidu so stale nizke široke klopi, z umazanami
1551 IX   |           bi te videl, rad bi videl starca, ki bo stal sredi ceste
1552 XII  |         durmi. Pa je prišel droben, starikav plešec, in se je ustavil
1553 II   |              Ali bo kaj?" ~"Odpusti starim kostem! Še prideš do počitka!"
1554 XIV  |       njegovo srce; telo pa je bilo staro in slabo in se je krivilo
1555 VI   |             in tatove, ki so jim na starost dolgi prsti odpovedali!
1556 VIII |           bi se pogovarjal z vami o steklem polžu in o jari kači! Kar
1557 IV   |         hlev in bo poginil na gnili stelji. Tako je naredila posvetna
1558 XVIII|             so vzkliknili, se mu je stemnilo pred očmi, opotekel se je
1559 XIV  |         odpočil. Tam pa je videl na steni prelepo podobo in vse ga
1560 XIV  |        pokazal Bog, pa sem lazil po stezah in kolovozih in sem se pritoževal
1561 VIII |      sovraštva s pota - obe roke mu stisni v pozdrav, za roko ga pelji
1562 III  |           ganil, ne prestopil. ~"Ne stoj tam kakor lipov bog! Gani
1563 XVII |         Dolžnik je moj; ne klečim - stojim pred njim in terjam!" ~Še
1564 XVIII|    trepetajoči, in splašena srca so stokala jecljajoče molitve. ~Pa
1565 IX   |         miza pogrnjena, pripravljen stol!" ~Kraj gozda je odložil
1566 III  |            Ne žlice ni bilo zanj ne stola. ~"Zakaj me niste klicali?" ~"
1567 XV   |         koščeni prsti, je bil kakor stoleten starec, sklonjen preko groba. ~"
1568 XVIII|         njem, z okovanimi petami so stopali nanj, vsi opaljeni in osmojeni. ~"
1569 XVIII|             iskre iz plamena; ko so stopili Jernejevi pogrebci iz ognja,
1570 I    |      vzdignilo se je na hribu in je stopilo v dolino kakor črna smrt.
1571 VIII |          kaj bi. ~"Kako, sodnik? Če stopim k štacunarju, da bi kupil
1572 XV   |             ki ga še imate, oče, pa stopite v železni voz. Kadar boste
1573 XV   |        pogniti v kolena, niso mogle stopiti. ~"Hodil sem dan hoda kakor
1574 XVII |         zakaj strah ga je bilo. "Če stopiš pred Boga, ne terjaj stoje,
1575 XI   |             Tako je stal Jernej vrh stopnic in je čakal, da bi ga kdo
1576 VIII |           in palico in je šel. Pred stopnicami pa se je vrnil in je stopil
1577 XI   |            Na sto vrat bom potrkal, stoprva pa se mi odpro na stežaj!" ~
1578 IV   |            si ga sam pridelal. Tako stori, pa boš ubogal posvetne
1579 IX   |             besede, in kako hudo je storila krivica s tvojim srcem!
1580 XII  |    premislite, pa pojdite zbogom in storite, kakor sem rekel!" ~Ves
1581 IV   |             je obrodilo obilen sad, stoteren in tisočeren. Čigavo je
1582 XI   |             se nenadoma oglasili na stpnicah kričeči glasovi, debel moški
1583 XVI  |         žejni pravice?" je pomislil strahoma. "Ali je le skorja tako
1584 XIV  |            ga vlačijo tako molče in strahotno; ni mogel uganiti, kaj nameravajo
1585 XI   |           cerkev, pokleknil je pred stranski oltar in je dolgo molil.
1586 XVII |          cestah, skozi šum in vihar strašnega Babilona. ~"Kam, ljudje
1587 XVI  |           stal ob moji strani v tem strašnem Babilonu? Roko mi dajte,
1588 XVIII|             je prižgal Jernej svojo strašno baklo. Ljudje so stali in
1589 IX   |            je dovolj prostora! Tudi streha je visoka; kakor si dolg,
1590 X    |         rosne postelje in te visoke strehe!" ~In je zadel culo na rame
1591 XVIII|       prikazal petelin na Sitarjevi strehi, rdeč in tenak je švignil
1592 VIII |             izbral in pripravil pod streho. Postelja je bila tam, razpelo
1593 XIV  |         Potrebno je, Boj je ukazal, strma in kamnita je pot do pravice!"
1594 XVIII|        stali tam, vsi bledi, v greh strmeči, trepetajoči, in splašena
1595 XVII |          Jernej; gledal je s svetlo strmečimi očmi. ~"Stran, bogokletnik!"
1596 IX   |           trudni od krivice nego od strmega pota, če sem kdaj katerega
1597 VIII |       prizanašanje in odpuščanje!" ~Strmela sta obadva, sodnik in pisar. ~"
1598 XV   |            zmerom bolj veseli in so strmeli v Jerneja kakor v semanje
1599 I    |         dotikal začrnelega trama na stropu; stal je tam, lica zgrbljana,
1600 I    |          Sedli so za dolgo mizo pri Stržinarju, vsi črno oblečeni, resni
1601 V    |                Zdaj se govori o tej stvari: kam nameriš svoje stare
1602 XIII |              ki jo do večera popije suha prst; živa je, kakor je
1603 VIII |             mu je prišel služabnik, suhljat, upognjen starec, ki je
1604 VIII |    nasmehnil Jernej in je gledal na suhljatega služabnika globoko dol,
1605 XVI  |         govoril Jernejevo govorico. Suhoten, dolg človek je bil, imel
1606 II   |           je steljo s črne pogrebne suknje in se je napotil v hišo.
1607 XVI  |          obrazi so bili odljudni in surovi, pogled je bil hudoben.
1608 XIV  |       gledali nanj, pehali so ga in suvali od duri do duri; Jernej
1609 I    |           pa drži vajeti!" je rekel svak. ~"Narobe kmetija, kjer
1610 IX   |           Lepo se pripravi, da me v svatovskem oblačilu sprejmeš nekoč
1611 III  |            se je storilo Jerneju. ~"Svatujte, ljubi moji! Odprta vam
1612 XIV  |           je na cesto, zunaj je bil svetel dan. Samo neprijazni tujci
1613 IX   |             dremala. Gosposko se je svetil beli Sitarjev dom izza jablan;
1614 IX   |              nebo pa je bilo zmerom svetlejše; rdilo se je na vzhodu,
1615 XVII |           je srepo v obraz, z bolno svetlimi očmi, in je govoril s trdim
1616 XVII |           čakal Jernej; gledal je s svetlo strmečimi očmi. ~"Stran,
1617 X    |         otrok Bogu, Materi božji in svetnikom? Kaj je storil, da nikoli
1618 VIII |             nesel pod pazduho velik sveženj rumenih papirjev. ~"Bog
1619 VIII |       služabnik z drugim, še večjim svežnjem papirjev pod pazduho. ~"
1620 VII  |            dokler je nisem zadel na svoja pleča, da hodim zdaj po
1621 I    |           po resnici vršila z vsemi svojimi nekrščanskimi krivicami
1622 XVII |     razdiral, kar je govoril, ne bo tajil! Dolžnik je moj; ne klečim -
1623 XIII |             dokler nisem kradel, še takega kosila nisem imel in tudi
1624 VI   |              moja pravica bi ostala takšna, kakor je. Tudi norec ima
1625 XIII | Komedijantje bodo razdejali šotore, Talijan pojde z opico v tuje dežele,
1626 I    |        gospodarjev hrbet!" je rekla tašča. ~"Narobe voz, ki ga vleče
1627 XV   |          vaše noge; ne dospete pred tednom dni, če romate dan in noč!" ~"
1628 III  |           me je smrt očetova, ampak tehtnica je bila pravična, poleg
1629 IX   |             s široko odprtimi očmi. Temna je bila dolina, nebo pa
1630 VIII |             stopal Jernej počasi po temnih stopnicah. Prišel mu je
1631 IX   |            je v nebo, ki se je tiho temnilo, nato se je nasmehnil. ~"
1632 X    |            prstom na godca. ~"Glej, temu ni prišlo na misel, da bi
1633 XVIII|           Sitarjevi strehi, rdeč in tenak je švignil visoko proti
1634 XI   |        glasovi, debel moški glas in tenek ženski. ~"Razbojniki! Razbojniki!
1635 XIII |             rajši berač. Pravica me tepe, jaz se ji smejem, pa je
1636 XVII |             Če stopiš pred Boga, ne terjaj stoje, temveč poklekni in
1637 XVII |        klečim - stojim pred njim in terjam!" ~Še je bilo krvi v Jernejevem
1638 XVII |           gospodarjem, temveč kakor terjavec z dolžnikom. ~"Kar si rekel,
1639 VIII |              Brez sovraštva na pot; težje je v srcu sovraštvo nego
1640 XV   |       zgodbo svoje pravice in svoje težke poti, so se smejali tako
1641 II   |           Spat se spravi, spat!"  S težkim korakom, da se je stresel
1642 XI   |          Razbojniki!" ~Prišla sta s težkimi koraki po stopnicah, obadva
1643 XIV  |          slabo in se je krivilo pod težo krivice in bridkosti. Ko
1644 IX   |         hriba smrekov gaj, prijazna Tičnica, zavetišče in tolažba vseh
1645 II   |        gubil v belem pesku. Vroč in tih dan je bil v maju; blizu
1646 XI   |       visoke, stoje po vrsti, druga tik druge, nič plotov ni vmes.
1647 XIV  |           je bil globoko upognjen v tilniku in v pasu, roke so se mu
1648 I    |          vino, solze babam!" ~In je točil in je vzdignil kozarec,
1649 XIV  |             obraz. ~"Čemu sem hodil tod, kod sem iskal pravice?"
1650 II   |           razraste bohotno, tako da tolažbi ni več ne prsti ne soka.
1651 IV   |             učen in poznaš postave: tole mi povej! Štirideset let
1652 XIII |            pa je zabolelo v srcu od tolike krivice; in ko je šel z
1653 XIII |           grešim takoj in natanko v toliki meri, da je stvar poravnana.
1654 XI   |            slišal od daleč, kako je tolkla na kamnita vežna tla gorjača
1655 I    |            poreden, pa tak ostaneš, Tone! Meni pa se prav in dobro
1656 X    |             oči pa je imel rdeče in tope. ~"Človek, tudi pri Bogu
1657 XVII |            v njegovem srcu!" ~"Kam, tovariš?" je vprašal Jernej; oni
1658 XI   |             kakor da bi nosil težek tovor. Še je slišal od daleč,
1659 X    |          jaz, če bi me hodil hlapec tožarit, po krivem ali po nekrivem?
1660 IX   |              Kaj mi je potreba zdaj tožbe in pravde, kaj prerekanja
1661 XII  |        krivico so vam storili? Koga tožite in čemu?" ~"Nikogar ne tožim,
1662 I    |           skoraj dotikal začrnelega trama na stropu; stal je tam,
1663 XII  |             sam postiljal in ravnal trdih štirideset let? Kaj je Bog
1664 XVII |      svetlimi očmi, in je govoril s trdim glasom kakor nikoli poprej. ~"
1665 XVII |         okrenil Jernej in je šel; s trdimi koraki je šel, nič več upognjen,
1666 XI   |          odmolil, je bilo veliko in trdno njegovo zaupanje. "Morda
1667 IV   |           mehko posteljo, Jernej na trdo cesto; postarala se bosta
1668 XVIII|          vsi bledi, v greh strmeči, trepetajoči, in splašena srca so stokala
1669 XII  |             je govoril Jernej in je trepetal od globokega srda. ~
1670 XVIII|        baklo. Ljudje so stali in so trepetali - kdo bi gasil ta ogenj
1671 XVIII|          tla. ~"Bijte!"  Z gorečimi treskami so bili po njem, z okovanimi
1672 XVIII|             zemlje do nebes. Goreče treske so padale v kolobarju na
1673 XV   |            sključen, in ko so se mu tresli nerodni koščeni prsti, je
1674 X    |           je izkušal, da bi naredil trezen in pameten obraz. "Kam in
1675 VIII |         lepa hiša je sodnija, sredi trga stoji v Dolini, dolgo vrsto
1676 VI   |        usmiljenja, na vrata pravice trkam, da se mi odpro na stežaj!
1677 XV   |             in neprijetno, kakor po trohnobi je dišalo. Tam je sedelo
1678 X    |       veselo in utolaženo. ~"Kaj bi trosil denar za voz?" je pomislil. "
1679 XVI  |           poti! Sam si odmeril mero trpljenja in bridkosti; meril si jo
1680 II   |          kateri bi se ne bil poznal trud njegovih rok, njegovega
1681 I    |        bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu,
1682 XV   |         drugi, ki so govorili čisto tuj jezik; in ko je pogledal
1683 XIV  |         svetel dan. Samo neprijazni tujci so prihajali naproti in
1684 II   |          čast in gospodar; pa pride tujec, pa bi izkopal jablan ter
1685 XVI  |          pred njim, vprašal ga je v tujem jeziku in je šel, ker Jernej
1686 XIII |          sosed? Pogani so tam, bolj tuji in odljudni kakor mestna
1687 XIV  |             ni mogel, kaj je storil tujim razbojnikom, da ga gonijo
1688 VIII |            prinesel rajni Martin iz turške vojske za spomin. Na plahto
1689 III  |       premaknil! Pot, ki je kanil s tvojega čela, je tvoj - to je postava!
1690 XIII |             očmi. ~"Ne bi bil rad v tvoji družbi, sosed; še ponoči
1691 IX   |           hudo je storila krivica s tvojim srcem! Moli, tudi jaz bom
1692 XIII |             postave, ne krade in ne ubija brez premisleka - kaj sem
1693 XIII |          vame? Šel bi in bi najprej ubil sodnika in njegove pomočnike,
1694 XIV  |           med norci, kamor sodiš!" ~Ubog in slab je bil Jernej, ko
1695 VI   |            božja zapoved, da hlapec ubogaj svojega gospodarja! Ampak
1696 XV   |           reže po pravici lačnim in ubogim!" ~"Ne pridete do njega,
1697 XIII |            je nedolžnemu natovorila uboj, tedaj si ubijal, pa konec
1698 XIII |        prideneš kar na lepem še par ubojev in kradežev, zakaj pokazal
1699 II   |             bila takrat, čemerna in ubožna, da je bilo gospodarja sram
1700 VI   |        morda bi še našli zate kot v ubožni hiši, čeprav nisi iz naše
1701 IV   |           daj, Jernej!" ~"Ti, ki si učen in poznaš postave: tole
1702 XIII |          Tako izhajamo s pravico mi učenjaki in modrijani. Ne prerekaj
1703 XIV  |        razbojnike, da ste po dolgem učenju iztaknili tako modrost?
1704 IV   |     zamahnil. ~"Kaj blebečeš, puhla učenost? Nisem te zato ustavil na
1705 X    |          Posušila se roka, ki ga je udarila s slepoto, sina mojega,
1706 XIV  |        molče in strahotno; ni mogel uganiti, kaj nameravajo z njim,
1707 XIII |           je namrgodil obraz. ~"Kaj uganjate komedije z njim? Kaj ga
1708 II   |           palil pipo, ki mu je bila ugasnila. ~"Sezuj mi škornje!" ~"
1709 XV   |            telo omahnilo v smrt ter ugasnile nenadoma vse misli. ~Takrat
1710 IX   |            na vzhodu, tam so zvezde ugašale, velik in rdeč je vstajal
1711 XI   |            tako je bil sladikast in uglajen. ~"Premisli svoje besede,
1712 X    |        rokama okoli vratu. In ko je ugledala Jerneja, je vzdignila zabuhli
1713 IV   |         ponudi mu še levo; in če ti ugrabi suknjo, daj mu še srajco!" ~"
1714 II   |      postrani mu je visel klobuk na uho. Jernej je gledal nejevoljno,
1715 XIII |             je Bog ukazal. Danes me ukani ona, jutri jo ukanim jaz,
1716 XIII |        Danes me ukani ona, jutri jo ukanim jaz, pa sva obadva zadovoljna.
1717 XI   |            za pot, nikogar ne maram ukaniti - čemu bi hodil k sleparjem,
1718 XIV  |          glavo ter je šel, kamor so ukazali. ~"Kam me ženete? To povejte!" ~
1719 V    |          vstani in pojdi, je hlapcu ukazano, da vstane in gre po svoji
1720 VI   |             ni delal Jernej? Kdo je ukazoval hlapcem in deklam, če ne
1721 II   |             daljne kraje po nemilem ukazu, bo jokal po hiši bolj kakor
1722 II   |               Poberi se, baba! Komu ukazuješ?" ~Dekla je zaloputnila
1723 VI   |             in božja zapoved, da mi ukaže: Zdaj, ko si dodelal in
1724 VIII |           nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa tvoja beseda
1725 XIII |              Bog daj, sosed! Kaj si ukradel?" ~Jernej ga je premeril
1726 III  |             žlice, ne bodi vas sram ukradenega kosila, nič vas ne bodi
1727 XII  |          srečal Jernej? Zato ste jo ukradli, vtaknili v suknjo, da bi
1728 VII  |           spravil obadva krajcarja, umaknil se je za korak in je zaklical
1729 XVI  |         stale nizke široke klopi, z umazanami plahtami pogrnjene; mize
1730 XVI  |         ljudi je bilo v izbi, troje umazanih, razcapanih; njih obrazi
1731 III  |           ki sem ga sam pridelal in umesil! Legel bom na posteljo in
1732 XIII |         joku nego v smehu; in solze umijejo ves greh in vso krivico!" ~
1733 IX   |            ni treba, da bi se sosed umikal sosedu, za vse je dovolj
1734 XI   |           na poti; Pilatuž pa si je umil roke!" ~Rekel je in se je
1735 X    |           njegov obraz je bil kakor umit. ~"Nisem še vajen študentovega
1736 XV   |               Dospeti moram, preden umrjem!" ~"Kaj bi, oče, pri cesarju?" ~"
1737 XIV  |          sodnik. "In hvali Boga, da umrješ na krščanski postelji namesto
1738 VII  |             njegov obraz je bil ves upal od strahu in bridkosti. ~"
1739 II   |            je bala nezgode in si ni upala dihati. ~Ko je ugledal Jernej
1740 XIV  |              kakor radost in veliko upanje. Zakaj na podobi je bil
1741 XVI  |            njih početje, če mislijo upihniti sonce. In sem jih vse ukanil
1742 XIV  |           je bila trdna. Tudi se ni upiral, ko so ravnali z njim kakor
1743 XII  |             oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga;
1744 III  |       Obadva sta šla počasi, obadva upognjena; gledala sta v tla in vendar
1745 XVII |             pred durmi, vzravnal je upognjeni hrbet, izpod obrvi so se
1746 XVIII|             je pipo v usta, roke je uprl v boke in je gledal v ogenj. ~"
1747 XII  |       koliko je to tednov in koliko ur! Moja pamet je počasna,
1748 IX   |             živel v zmoti komaj pol ure, ti celih štirideset let!
1749 VIII |             sem!" je pokimal Jernej urno. "Štirideset let sem že
1750 X    |            od vročine. Hodil je eno uro, hodil dve uri, noge so
1751 II   |             potoku, ki se je skoraj usahel gubil v belem pesku. Vroč
1752 XVI  |        poslušali do konca, niste še uslišali moje prošnje! Kdo bo stal
1753 IX   |            s teboj!" ~Take blage in usmiljene so bile njegove misli, bridkost
1754 VII  |          blagoslovi s teboj, ti moj usmiljeni sodnik!" je rekel Jernej. ~
1755 IX   |            Jernej se je ozrl nanj z usmiljenim očesom. ~"Velika je pač
1756 XV   |             v pravici, tam, kjer je ustanovljena in potrjena, ne bilo pravice. ~
1757 I    |          preden se ga je dotaknil z ustnicami. Gledal je osupel gospodarja
1758 XVII |      nenadoma na čelu, na licih; in ustnice so se mu tresle. ~"Razsodite!
1759 IX   |           in zapoved: da je pravica ustvarjena za tiste, ki so jo ustvarili.
1760 XIII |           znočilo se je, obadva sta utihnila; potepuh je bil nejevoljen
1761 III  |          Kakor mlad, še objokan, že utolažen obraz, tako se je zasmejalo
1762 X    |      njegovo srce je bilo veselo in utolaženo. ~"Kaj bi trosil denar za
1763 VIII |            nogo, popraskal se je za ušesom in ni vedel, kaj bi. ~"Kako,
1764 II   |             prsti ne soka. In komaj užaljeno, je bilo srce Jerneju takoj
1765 III  |         gospodarjev gospodar, še vi uživajte sladkost: pastir, odpri
1766 III  |           prosil na mojem pragu, in užival sem sladkost... Vam vsem
1767 X    |      pljunil. ~"Le sem, le sem!" je vabil mladi kmet. ~Jernej ga ni
1768 X    |          bil kakor umit. ~"Nisem še vajen študentovega doma!" je pomislil. "
1769 X    |             mlatita po njem, dokler vama roke ne omahnejo, zato da
1770 XIII |             tista tvoja vera izlila vame? Šel bi in bi najprej ubil
1771 VII  |            za njim so se zaletavali vanj. ~Jernej si je otrl potno
1772 XII  |            si ga sam postavil in ga varoval vsega hudega, ni več zate
1773 XV   |           ko je stopil v krčmo pred vasjo. Nezaupno ga je pogledal
1774 XV   |             pijani dekli? Kateri je vaš Bog, da brijete norca iz
1775 XVI  |        človek, če je božja beseda v vašem srcu, tja me vodite, kjer
1776 XVII |             vaših ust bo govoril, z vašim jezikom! Ali je Bog na moji
1777 X    |           Pri Sitarjevih sem bil do včerajšnjega dne." ~"Pa ga greš tožit?" ~"
1778 XVI  |          odpočil in preden še se je vdal spancu, ki mu je legal težko
1779 II   |           domu, kakor tiha bridkost vdove. ~Bridkost pa je podobna
1780 XI   |           Jernejem, bradač pa se je vdrugič nasmehnil in je rekel: ~"
1781 XI   |           po semnju hodi človek, ne ve, kam bi pogledal, kako bi
1782 IX   |                                 IX ~Večerilo se je, ko je pomislil Jernej,
1783 VII  |        kolikor dalje je šel, toliko večja in veselejša je bila procesija. ~"
1784 VIII |     suhljati služabnik z drugim, še večjim svežnjem papirjev pod pazduho. ~"
1785 V    |           vekomaj in tako bo na vse večne čase, zakaj drugače bi bil
1786 XVI  |          srečalo in zagozdilo dvoje večnih procesij. Koga bi vprašal,
1787 XIII |             ali če je bil mlad, Bog vedi. Lasje so bili redki in
1788 XI   |       pravico mi ponujali, ko še ne vedo za pravdo Jernejevo? Razložil
1789 I    |            silo obrita, oči žive in vedre pod košatimi obrvmi. ~"Ni
1790 VI   |         resnico in jo razodenite!" ~Vejačev se je zasmejal in je rekel: ~"
1791 V    |         svoji poti. Tako je bilo od vekomaj in tako bo na vse večne
1792 XVIII|            brezzvezdnemu nebu kakor velikansko ptico z ognjenimi perutmi?
1793 XVI  |           ne pridem do konca po tem velikem trpljenju!" ~Sedel je na
1794 III  |          odprl je usta, gledal je z velikimi, izbuljenimi očmi. ~"Zbledlo
1795 VI   |             nikjer zapisana, povsod veljavna, in tudi je Kristusov ukaz,
1796 III  |     upognjena; gledala sta v tla in vendar sta se videla od daleč,
1797 XIII |           ne kradel ne ubijal in si vendarle prišel s pravico navzkriž!
1798 XIII |         glasu pa ni bilo. ~"Zdaj ti verjamem, da res nisi kradel! Kdor
1799 XII  |         pravično povračilo - pa bom verjel, da ste sodnik, kakor ga
1800 VIII |         mislim spraviti na vislice, verjemite! Kaj bi človek po nepotrebnem
1801 VII  |             z bogatim siromakom, le verno poslušajte njegovo pravdo!
1802 XV   |          obupanje v njih srca in ne verujejo več ne v Boga ne v postave
1803 XV   |          razloži, da bo vožnja bolj vesela!" ~"Kakšni ljudje ste, kje
1804 XII  |           ki je imel svetle brke in vesele oči. Ozrl se je in je bil
1805 VII  |             je šel, toliko večja in veselejša je bila procesija. ~"Le
1806 XIII |             dolga. Pomežiknil je, z veselimi očmi je pozdravil Jerneja. ~"
1807 I    |            in pijačo, meni pa mirno vest in življenje brez greha!"
1808 VIII |              naj sam opravi s svojo vestjo! Pravico, komur pravica -
1809 VIII |             začel zgibati plahto in vezati culo z močno vrvjo, se mu
1810 XII  |          zapovedale. Pokažite: tudi vezavo bi rad videl tistih bukev
1811 XI   |             so hodili tam križem po vežah, hodnikih in stopnicah;
1812 XI   |           kako je tolkla na kamnita vežna tla gorjača kmetova. ~"Tudi
1813 III  |          sta v tla in vendar sta se videla od daleč, kakor vidi človek
1814 XIII |          komedije z njim? Kaj ga ne vidite in ga niste slišali?" ~Jernej
1815 X    |             rekel, glej! - Tam, ali vidiš, tam pa je krčma, tam bom
1816 XVII |        širokih cestah, skozi šum in vihar strašnega Babilona. ~"Kam,
1817 VII  |                                     VII ~Ko je stopil Jernej na
1818 VIII |                                     VIII ~Jernej se je napotil po
1819 II   |            nekoliko, postrani mu je visel klobuk na uho. Jernej je
1820 VIII |            drugega nič. Na klinu je visela prazniška obleka, v košu
1821 VI   |        poginil!" ~Ves, kakor je bil visok, je vztrepetal Jernej od
1822 XVI  |          ljudje so se mu zdeli hudo visoki, hodili so mimo s čudno
1823 IV   |         bila, če ga nakopičim, gora višja od Ljubljanskega vrha? In
1824 XII  |             Jernej, za glavo je bil višji od sodnika in od lenuhov,
1825 XIV  |         premisliti ni mogel, kod ga vlačijo tako molče in strahotno;
1826 X    |              njegova obleka je bila vlažna od rose, njegov obraz je
1827 I    |          tašča. ~"Narobe voz, ki ga vleče gospodar, hlapec pa drži
1828 XI   |            tik druge, nič plotov ni vmes. Vse ceste so polne ljudi,
1829 XV   |       čistem studencu ne bilo čiste vode, da bi v jasnem soncu ne
1830 VIII |     prinesel rajni Martin iz turške vojske za spomin. Na plahto je
1831 VIII |        palico in pojdi! Ne, recimo, voli kupavat, ali seno prodajat -
1832 III  |          ker sem bil pijan in slabe volje? Ali pa da se mi je na sedmini
1833 VIII |               to je pravda po božji volji! Zato ne maram, da bi gnali
1834 XV   |        splašeno zaupanje.Tako se je vozil ves večer in vso noč. Truden
1835 XVII |     Naložili so ga na voz, pa so ga vozili vse križem po širokih cestah,
1836 XVI  |            gradovi na obeh straneh, vozovi vse navzkriž, gneča tujih,
1837 XV   |         železni voz. Črno je bilo v vozu in neprijetno, kakor po
1838 XV   |            še to nam razloži, da bo vožnja bolj vesela!" ~"Kakšni ljudje
1839 XIII |             mara, po nedolžnosti ne vpraša. Mene poslušaj, po meni
1840 XIV  |      razumel ne govorice ne postav; vprašaj jih, pa ti ne bodo odgovorili;
1841 VIII |            ponujal soli? Prišel sem vprašat za pravico, vi pa: Čemu
1842 VI   |           kmetje in so govorili vsi vprek in so kričali. ~"Ne zmerjaj,
1843 XVIII|        Mračilo se je, s polja so se vračali kmetje in posli. Takrat
1844 XI   |             svoje srebrnike! Na sto vrat bom potrkal, stoprva pa
1845 VIII |            ima, visoka vrata in nad vrati cesarskega orla. ~Čudno
1846 X    |         matere z obema rokama okoli vratu. In ko je ugledala Jerneja,
1847 XI   |                 Tako je stal Jernej vrh stopnic in je čakal, da
1848 IV   |         gora višja od Ljubljanskega vrha? In da nimam skorje kruha,
1849 IV   |            Jernej, in je ne imenuj! Vrni se, poklekni pred gospodarja,
1850 II   |         usahel gubil v belem pesku. Vroč in tih dan je bil v maju;
1851 X    |             je bil Jernej truden od vročine. Hodil je eno uro, hodil
1852 VIII |          trga stoji v Dolini, dolgo vrsto oken ima, visoka vrata in
1853 XIII |            nadležno motovilo, ki se vrti pred nogami spodobnim ljudem.
1854 II   |    štirideset let je rodila jablan, vrtu čast in gospodar; pa pride
1855 VIII |       plahto in vezati culo z močno vrvjo, se mu je storilo hudo pri
1856 X    |            bi Šimnu in dal bi Jakcu vsakemu en cepec v roke in bi rekel:
1857 X    |           in veliko je bilo: skoraj vsako leto je prihranil en goldinar.
1858 II   |           rodi tisočeren sad. Komaj vsejano v srce, se razraste bohotno,
1859 XVII |            Zdaj iztegni svojo roko, vsemogočni Bog, pravični sodnik!" ~
1860 IX   |           ugašale, velik in rdeč je vstajal mesec. ~
1861 V    |        pojdi, je hlapcu ukazano, da vstane in gre po svoji poti. Tako
1862 V    |            Da torej povežem culo in vstanem in grem!" ~"Da greš po svoji
1863 V    |       gospodar hlapcu: poveži culo, vstani in pojdi, je hlapcu ukazano,
1864 XVIII|         prižge; dovolj je kuriva!" ~Vtaknil je pipo v usta, roke je
1865 XII  |        Jernej? Zato ste jo ukradli, vtaknili v suknjo, da bi se ne razodela
1866 IX   |       zaklad je spoznanje, pa če je vtepeno s cepci! - Kaj pa ti zdaj
1867 III  |             Gani se!" ~Jernej se je vzbudil kakor iz hudih sanj; pa
1868 X    |           rosna, hladna megla se je vzdigala iz doline. Jerneju je bilo
1869 XV   |        vprašal sosed. ~"Na Dunaj." ~Vzdignili so glave, začudeni so gledali
1870 XV   |           je bilo: Ko se je zjutraj vzdramil, je krčmar napregel in peljala
1871 VII  |           mati!" ~Prišla je ženska, vzela ga je v naročje. ~"Kaj so
1872 XV   |         jarku, dolgo počivali, oče! Vzemite zadnji srebrnik, ki ga še
1873 IX   |           svetlejše; rdilo se je na vzhodu, tam so zvezde ugašale,
1874 X    |        zabuhli objokani obraz in je vzkliknila. ~"Ali je to pravica, povejte
1875 XVIII|           je zapalil!" ~In komaj so vzkliknili, se mu je stemnilo pred
1876 VII  |             zadaj; otroci so veselo vzkriknili, Jernej je pobiral klobuk. ~"
1877 VI   |             usmilil!" ~Jernej pa je vzrojil in je govoril naglas. ~"
1878 X    |             pa ga lahko ščipljem!" ~Vščipnil ga je v laket, godec se
1879 X    |                                     X ~Jernej se je napotil v
1880 XI   |                                     XI ~Veliko mesto je Ljubljana.
1881 XII  |                                     XII ~Prišli so do duri, ki so
1882 XIII |                                     XIII ~Takrat pa se je zgodila
1883 XIV  |                                     XIV ~Komaj se je Jernej zbudil,
1884 XV   |                                     XV ~Hude sanje je sanjal Jernej.
1885 XVI  |                                     XVI ~Neskončno mesto, do nebes
1886 XVII |                                     XVII ~Ko se je dramilo četrto
1887 XVIII|                                     XVIII ~Mračilo se je, s polja
1888 VI   |          burke uganjal pred vami, v zabavo vam in pohujšanje: moja
1889 II   |             opravil!" ~Takrat se je zablisnilo iz črnih nebes, zabobnelo
1890 XVII |           je zažvižgalo zunaj in so zabobnela težka kolesa. S plahim pogledom
1891 XIII |           so molčali. Jerneja pa je zabolelo v srcu od tolike krivice;
1892 XII  |           krivice. Na krivo pot sem zabredel, na pravo krenem!" ~Zmerom
1893 X    |      ugledala Jerneja, je vzdignila zabuhli objokani obraz in je vzkliknila. ~"
1894 XV   |            vse misli. ~Takrat so se začele hude sanje Jernejeve. Tako
1895 IX   |           komaj sem izpregledal, so začeli mlatiti po meni, nebogljenem
1896 VIII |             pokazal sem rano, pa jo zacelite!" ~Zmerom bolj se je čudil
1897 XVI  |             do cesarja. Pri njem je začetek pravice, k njemu me vodite!" ~
1898 I    |           sivo glavo skoraj dotikal začrnelega trama na stropu; stal je
1899 XIII |       smejal, pogledal je Jerneja z začudenimi očmi. ~"Ne bi bil rad v
1900 XIV  |      prisodil pravice. In Jernej je začutil v strahu in bridkosti, da
1901 X    |         harmoniko med kolena, da je zacvilila, in se je zasmejal tako
1902 VII  |          zakaj nekdo ga je sunil od zadaj; otroci so veselo vzkriknili,
1903 XII  |             povežem v culo, na ramo zadenem? Mojih štirideset let -
1904 XVI  |             in koleni. Ljudje so se zadevali obenj, gledali so nanj;
1905 IX   |           Bog je usmiljen, ne bo do zadnjega izkušal hlapca Jerneja,
1906 XVI  |           je do klopi, ki je bila v zadnjem kotu, in se ni ozrl nikamor. ~
1907 XIII |           ukanim jaz, pa sva obadva zadovoljna.Kadar me zaloti po nekrivem,
1908 I    |             je tam, lica zgrbljana, zagorela, za silo obrita, oči žive
1909 XII  |      žalosten je gledal na Jernejev zagoreli, razorani obraz, na prašne
1910 XVI  |            da bi se bilo srečalo in zagozdilo dvoje večnih procesij. Koga
1911 III  |           pa da se mi je na sedmini zahotelo komedij in burk? Tako je,
1912 X    |            je po otročje nakremžil, zajecal je tenko in je visoko vzdignil
1913 X    |         otroka s trepetajočo močjo, zajokala je naglas in je šla dalje. ~
1914 XV   |        milost - kako bi delil skozi zaklenjene duri, skozi ograjo in zidove?
1915 VI   |             mi smejali! - Negodnike zaklepajte tja, v ubožno stajo, pijance,
1916 VIII |           ne bom pobral, ni potreba zaklepati hiše in kašče!" ~Stopil
1917 XVII |      cesarja. Pravice ni pod nebom, zakopali so jo sto klafter pod zemljo,
1918 XII  |              Iskal jo bom, pa če je zakopana v zemljo tako globoko kakor
1919 XVII |            gledal, sive obrvi so mu zakrivale oči. ~Pot se je vila ob
1920 XIII |       ciganske in z grehi obložene; zakrknjenih src ne mara, po nedolžnosti
1921 VII  |           so plesali, za njim so se zaletavali vanj. ~Jernej si je otrl
1922 XIII |       srečava pravico, tisto, ki jo zalezuješ; tudi jaz bi jo rad videl.
1923 IX   |           zavetišče in tolažba vseh zaljubljenih in vseh brezdomnih. Mimo
1924 II   |           Komu ukazuješ?" ~Dekla je zaloputnila duri. ~"Kaj jo je zbodlo,
1925 XIII |          obadva zadovoljna.Kadar me zaloti po nekrivem, se ne cmerim
1926 XI   |        pravičnih sodnikov, pa so ga zalotili razbojniki..." ~Tako je
1927 XVIII|             ožganega, kakor je bil, zamahnili so trikrat z njim in visoko
1928 V    |          Jerneju: Delal si, dodelal zame, pojdi zdaj in išči si drugod
1929 I    |             črno oblečeni, resni in zamišljeni, ženske objokane; hlapec
1930 XIII |            z debelimi očmi, kakor v zamorca na semnju, zibal se je v
1931 XIII |        kamela bo osramočena, medved zaničevan. Ali mi trije, ti, Jernej,
1932 XIV  |        bolnikom in kakor z otrokom; zaničevanje in zasmeh je trpel zaradi
1933 XVII |        poslal, ti potrdil, ti skrbi zanjo, da se izpolni tvoja zapoved!
1934 XVI  |       Jernej ozrl in začudil, so se zapahnile duri. ~Troje ljudi je bilo
1935 III  |         Ampak da si rekel: Pojdi in zapali hišo - dobro bi te slišal,
1936 III  |              trudni gospodar, pa si zapalim pipo ter sedem na zapeček...
1937 III  |        pisano pravico, podpisano in zapečateno; zakaj Bog ne laže in tudi
1938 XII  |           Zaklenili ste jo dvakrat, zapečatili ste jo devetkrat, da bi
1939 II   |      smehljal in je stopil počasi z zapečka; nikamor se mu ni mudilo. ~"
1940 VI   |         stajo, pijance, ki so bajto zapili, in tatove, ki so jim na
1941 VI   |           prsti odpovedali! In tudi zapirajte vanjo sodnike, ki so postavo
1942 XIV  |           potepuh za njim, ko so se zapirale duri. Jernej ga ni slišal,
1943 XIII |            dvorišču, s pestjo bi si zapisal svojo pravdo! Ampak pavica
1944 VI   |             tudi je postava, nikjer zapisana, povsod veljavna, in tudi
1945 VII  |             jo kratijo s pestjo!" ~"Zapleši, Jernej!" so zavpili otroci. ~
1946 XII  |          štirideset let? Kaj je Bog zapovedal, da naj pogine v jarku Jernej,
1947 XII  |              ki so tako naredile in zapovedale. Pokažite: tudi vezavo bi
1948 XV   |          Jerneja, njegovo ponošeno, zaprašeno obleko, culo na kolenih
1949 VI   |             odprl duri, tiho jih je zaprl za seboj. ~
1950 XVI  |         komaj je to storil in so se zaprle duri za njim, so prišli
1951 XVI  |     posadili v čuden voz, ki je bil zaprt na vseh straneh, kakor ječa
1952 I    |             Sitar, nagel človek, je zardel od srda. ~"Ni nam sila tvojih
1953 XVII |         obraz žalostne, od solz vse zardele oči. ~"Krivico je okusil,
1954 V    |            mi razloži, pa pojdem!" ~Zares se je tedaj razljutil župan
1955 VIII |        rokama in je bil v obraz ves zaripel od jeze. ~"Razbojniki! Razbojniki!
1956 XI   |           stopnicah, obadva od srda zaripljena v obraz. Ženska, prazniško
1957 XVI  |           Jerneja in so ga odvedli. Zarožljali so ključi, nizke duri so
1958 XIII |           drugi cekin, ko sem enega zasačil? Saj je dovolj, da so mi
1959 XVI  |     izpolnim tvojo zapoved! Daj, da zaslišim kmalu tvojo besedo, daj,
1960 XVII |            hudodelce, sodniki so me zasmehovali, za cesarja so me ogoljufali!
1961 XV   |        krivice in njeni pajdaši, da zasmehujejo pravico in jo žalijo v obraz?
1962 III  |          utolažen obraz, tako se je zasmejalo rosno jutro iz nevihte. ~
1963 XV   |            mesta?" ~Človek je odprl zaspane oči, pogledal je Jerneja,
1964 III  |            Sitar okno, ozrl se je z zaspanim obrazom, kuštrav in čemeren;
1965 XI   |       kamenjem posuta, z robidovjem zastražena!" je pomislil. "Ampak nekoč
1966 XVII |            v noč je molil; in ko je zasvetilo jutro, je vstal in se je
1967 XVII |           zapoved! K tebi samemu se zatekam, jaz, hlapec Jernej, sam
1968 I    |         krivice ni v vaših besedah. Zatorej vam blagoslovi Bog jed in
1969 XIII |            da res nisi kradel! Kdor zaupa v pravico, ni kradel ne
1970 XII  |             biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga; če spremeni obraz,
1971 XV   |         mladega in ki sem ti zmerom zaupal, ti se usmili mene, popotnika,
1972 XIV  |            pred jutrom spoznanja!" ~Zaupanja polno je bilo njegovo srce;
1973 XII  |          kako naj jih spravim, kako zauživam na zapečku? Tukaj je cula:
1974 XII  |            Kaj je Bog ukazal, da se zavali negodnik na posteljo, ki
1975 XVII |          pod zemljo, težko skalo so zavalili nanjo. Jaz pa je ne iščem
1976 X    |              Pravice iskat." ~Kmet, zavaljen, čokat človek, je pogledal
1977 I    |            jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo,
1978 I    |          čelo z rdečim robcem in je zavzdihnil. ~"Vsi pojdemo; jaz, mislim,
1979 XIV  |            čutil, nenadoma se mu je zazdela težka in nerodna. Zakaj
1980 VII  |            mlade njegove noge, celo zazibal se je v bokih. ~"Hej, Jernej
1981 X    |            pa je od daleč, s hriba, zazvonilo poldne; in Jernej je bil
1982 III  |            in čast!" ~Jerneju so se zašibila kolena; tudi beseda mu je
1983 XV   |            stresel, zabobnelo je in zaškripalo, Jernej pa se je odkril
1984 XIII |             od rojstva; naposled bi zažgal še to hišo, pa bi rekel:
1985 XVII |       potepuhi so se smejali, ko je zažvižgalo zunaj in so zabobnela težka
1986 III  |           oglasila Sitarica in bolj zbadljiva nego prijazna je bila njena
1987 III  |       velikimi, izbuljenimi očmi. ~"Zbledlo se ti je, starec!" ~Jernej
1988 II   |       zaloputnila duri. ~"Kaj jo je zbodlo, ženščuro?" se je začudil
1989 VII  |   blagoslova!"  In Jernej je šel in zbral paglavce na cesti, kolikor
1990 XIV  |             XIV ~Komaj se je Jernej zbudil, so prišli in so ga gnali
1991 XVI  |         vina pijan; ljudje so se mu zdeli hudo visoki, hodili so mimo
1992 I    |        mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim
1993 VIII |             beseda, ne moja! Vi ste zdravnik; pokazal sem rano, pa jo
1994 IV   |            imenu pozdravljala tista zelena okna... ~Kako torej misliš?" ~
1995 II   |          molčalo na loki, na polju, zemlja se je bala nezgode in si
1996 VIII |         nato perilo; ko pa je začel zgibati plahto in vezati culo z
1997 X    |           se je odkril in pokrižal. Zgodaj je bilo, ni se še prikazalo
1998 XV   |            nadvse prijetne so tvoje zgodbe!" ~Jernej ni pokusil žganja
1999 XIII |               XIII ~Takrat pa se je zgodila krivica, kakor je svet še
2000 XI   |             kamnitih stopnicah. ~Od zgoraj je zaklical miren glas,
2001 XVIII|            moji! Nisem hotel, da bi zgorela tudi moja pipa, ki sem jo