II

Šel je naravnost po stezi čez polje, ob potoku, ki se je skoraj usahel gubil v belem pesku. Vroč in tih dan je bil v maju; blizu je bila prezgodnja nevihta, tam že za zeleno goro; vse je molčalo na loki, na polju, zemlja se je bala nezgode in si ni upala dihati.

Ko je ugledal Jernej od daleč, tam pod klancem, belo hišo z zelenimi okni, in hlev in skedenj in kaščo, se mu je storilo težko pri srcu. Tam ni bilo ne za pest prsti, na kateri bi se ne bil poznal trud njegovih rok, njegovega čela pot. Živi človek v hiši leto dni, živi deset let in štirideset let - in glejte, ljudje božji, hiša mu je podobna, kakor brat bratu, in ljubezen je med njima. In kadar pojde v daljne kraje po nemilem ukazu, bo jokal po hiši bolj kakor po bratu in bolj, kakor je nekoč jokal po materi.

Jerneju se je zazdelo, da ga tista okna ne pozdravljajo več tako prijazno, kakor so ga pozdravljala zmerom; in da je na hiši, na vsem belem domu, kakor tiha bridkost vdove.

Bridkost pa je podobna zrnu, ki rodi tisočeren sad. Komaj vsejano v srce, se razraste bohotno, tako da tolažbi ni več ne prsti ne soka. In komaj užaljeno, je bilo srce Jerneju takoj vse obteženo in močno žalostno.

"Kaj si storil, gospodar, s hudo besedo, kaj si storil meni starcu? Zakaj si naredil, da je osramočen in potrt na zimo, ki ni poznal bridkosti ne v daljni spomladi in ne vse dolgo poletje?"

Jernej ni stopil v hišo, tudi na polje ni pogledal; šel je v hlev in je legel na steljo. Tam je mislil take misli, kakršnih nikoli poprej.

- Štirideset let bo, tako je mislil, štirideset in nič manj, ko sem prestopil ta prag. Bajta je bila takrat, čemerna in ubožna, da je bilo gospodarja sram in hlapca. Pa je tekel pot v potokih, pa smo postavili dom, da je ženskam veselje, moškim čast. Kdo ga je postavil? Vsi so pomrli, trudni; ostal sem sam, poslednji gospodar. Na prostrano, blagoslovljeno polje gleda naš dom. Kdo je obdelal to prostrano polje. kdo ga je razširil? Vsi so pomrli, ostal sem sam, poslednji oralec, poslednji kosec... Glejte, čudo prečudno: štirideset let je rodila jablan, vrtu čast in gospodar; pa pride tujec, pa bi izkopal jablan ter jo presadil na kamen!... Glejte, čudo prečudno: štirideset let je robotal, da bi postavil dom, s svojim potom je pognojil polje in senožet; in ko je dom stal, ko sta bila rodovitna polje in senožet, pride človek - odkod pač pride? - in pravi: Nisi prvi! Ter ga spodi v hlev, sam pa sede na zapeček in si baše pipo!...

Tako je mislil Jernej in je vstal, otepel si je steljo s črne pogrebne suknje in se je napotil v hišo. Tam si je slekel suknjo, zlezel je na zapeček ter si je nabasal pipo. Čudoma je minila vsa potrtost: smehljal se je in oči so mežikale pod košatimi obrvmi.

Prišla je dekla v hišo.

"Dobro se ti godi, Jernej! Dan je zunaj, vsi so na polju, ti pa sediš na zapečku!"

Jernej je vzel pipo iz ust in je nagubančil čelo.

"Poberi se, baba! Komu ukazuješ?"

Dekla je zaloputnila duri.

"Kaj jo je zbodlo, ženščuro?" se je začudil Jernej.

Pod večer, ko se je nebo pooblačilo, so se odprle duri na stežaj. Na pragu je stal Sitar, majal se je nekoliko, postrani mu je visel klobuk na uho. Jernej je gledal nejevoljno, ni vzel pipe iz ust.

"Kdo je prišel?" je zaklical Sitar.

Jernej je molčal.

"Kdo je prišel, vprašam?"

Počasi je vzel Jernej pipo iz ust in se je nasmehnil.

Lepo si se napil na pogrebščini svojega očeta! Spat se spravi, spat!"

S težkim korakom, da se je stresel pod, je stopil Sitar v izbo.

"Koga goniš spat, hlapec? Kdo je pijan, hlapec?"

Jernej je mirno sedel in mirno govoril, kakor da bi se pogovarjal o letini.

"Tebi sem rekel, da pojdi spat. zato ker si pijan!"

Osupnil je Sitar, nato pa so se mu napele žile na čelu, vrgel je klobuk na tla in je kričal.

"Molči, hlapec! Nisem pokopal enega gospodarja, dvoje sem jih pokopal! Dol!"

Jernej se je smehljal in je stopil počasi z zapečka; nikamor se mu ni mudilo.

"Ali bo kaj?"

"Odpusti starim kostem! Še prideš do počitka!" se je smehljal Jernej.

Malo je omahnil, malo se je opotekel, ko je lezel Sitar na zapeček; prilezel je, sedel je široko, prešerno se je naslonil.

"Sezuj mi škornje!" je ukazal Sitar.

Jernej ni nič odgovoril, sedel je na klop in si je palil pipo, ki mu je bila ugasnila.

"Sezuj mi škornje!"

"Ali te še ni minila norčavost?" je rekel Jernej počasi in je puhnil dim. "Še diši po smrti v tej izbi; poklekni rajši in moli nocoj!"

In je sam pokleknil pred razpelo. Gospodar je gledal mrko, prižgal si je pipo, pljuval je preko izbe in je molčal, dokler ni Jernej odmolil. Jernej pa je vstal, gledal je v tla in je prijel za kljuko, da bi šel.

"Jernej!" je vzkliknil Sitar.

Jernej je stal pred durmi in je držal za kljuko.

"Da ti povem, Jernej!" je govoril Sitar hitro in pipa se mu je tresla v roki. "Da ti povem - išči si gospodarja drugod!"

Preko vsega obraza se je zasmejal Jernej in veselo je mežikal z očmi.

"A?"

Sitar je udaril s škornjem ob klop.

"Kaj si oglušel, hlapec? Išči si drugega gospodarja, sem rekel! Opravil si pri meni, pri tej hiši opravil!"

Takrat se je zablisnilo iz črnih nebes, zabobnelo je od daleč. Jernej se je odkril in se je pokrižal.

"Bog nas varuj vsega hudega! Ne delaj greha, mladi, Bogu se priporoči in svojemu patronu!"

In je odprl duri in je šel na hlev: tam je legel v seno in je zaspal truden; vse hude misli so šle iz srca.