III

Kakor mlad, še objokan, že utolažen obraz, tako se je zasmejalo rosno jutro iz nevihte.

Jernej je stopil na prag, šel je okoli hleva in se je napotil, da bi pogledal na polje. Takrat je odprl Sitar okno, ozrl se je z zaspanim obrazom, kuštrav in čemeren; in je ugledal dolgega Jerneja, ki se je bil nameril na polje.

"Kam?"

Počasi se je okrenil Jernej.

"Na polje!"

"Na čigavo?"

"A?"

"Na čigavo polje?"

Jernej se zasmejal naglas.

"Kaj se še nisi prespal? Še malo se odeni, če te glava boli!"

"Na čigavo polje?" je zaklical gospodar in kri mu je bušila v lica.

"Na naše polje!" je odgovoril Jernej in je stal ob razoru miren, upognjen, roke na hrbtu.

"Kaj se to pravi: naše polje?"

Čelo se je nagubančilo Jerneju; celo v njegova zgrbljena lica je šinila kri.

"To se pravi: moje polje!"

Obstrmel je Sitar, odprl je usta, gledal je z velikimi, izbuljenimi očmi.

"Zbledlo se ti je, starec!"

Jernej se je okrenil in je šel po razoru v polje. Dolgo je gledal Sitar za njim, nato se je oblekel in je šel na polje v drugo stran, da bi ne srečal hlapca. Obadva sta šla počasi, obadva upognjena; gledala sta v tla in vendar sta se videla od daleč, kakor vidi človek s samim srcem, kadar ga je strah in se mu kdo tiho bliža za hrbtom...

Jernej se je vrnil v hišo, ko je bila južina že na mizi. Postal je osupel pred durmi, namršil je obrvi, ozrl se je po gospodarju, po družini. Ne žlice ni bilo zanj ne stola.

"Zakaj me niste klicali?"

"Ali so te klicali sosedovi?" je odgovoril Sitar. Družina se je zasmejala.

"Kaj ragljate, hlapci in dekle? Kaj je Kurent stopil v hišo?"

Jerneju se je tresel glas od srda in od še nepoznane bridkosti.

Pa se je oglasila Sitarica in bolj zbadljiva nego prijazna je bila njena beseda.

"Ali nisi slišal sinoči? Gospodar ti je odpovedal! Ampak če je lačen, prinesi mu žlico; še berača ne podimo čez prag, kaj šele hlapca, ki je delal pri hiši in jedel z nami!"

Dekla je šla in položila žlico na mizo, poleg žlice pastirjeve.

"Kaj stojiš in gledaš?" je vprašal gospodar in se ni ozrl na Jerneja. "Ponujamo ti žlico, ker si lačen, Bog ti blagoslovi, ne bomo ti šteli grižljajev! Ampak če se ti ne zdi, pa srečo na pot!"

Jernej je strmel, nič ni odgovoril. tedaj je vrgel Sitar žlico na mizo in je vstal.

"Kaj so ti oglušela stara ušesa, kaj ti je zvodenela stara pamet? Ali pa se po neumnem pretvarjaš? Včeraj sem ti rekel, da si išči gospodarja drugod - velik je svet in dolge noge imaš! Dogospodaril si pri nas, Bogu bodi hvala in čast!"

Jerneju so se zašibila kolena; tudi beseda mu je bila tiha in počasna, glas ni mogel iz grla.

"Saj sem te dobro slišal, tudi razumel sem te, mladi! Ampak da si rekel: Pojdi in zapali hišo - dobro bi te slišal, dobro razumel, ne zapalil bi! Govori po pameti, pa te bom slišal in razumel in ubogal! Kaj se to pravi: zadeni culo na stara pleča in pojdi od hiše? Kako je v tej besedi božja pamet in pravica? Bolj krščansko bi bilo in nič bi si ne bil omazal kolen, da si po sedmini pokleknil predme, poslednjega gospodarja te hiše. In jaz bi ti bil rekel: Ti gospodari zdaj, tvoja je hiša, tvoja senožet, tvoje polje - vse to vzemi, kar je vzraslo tako čudežno iz moje krvi in iz mojega potu, da je zdaj moj život upognjen in izžet, da so slabotne moje roke in da se tresejo stara kolena! Vse vzemi - jaz, starec, trudni gospodar, pa si zapalim pipo ter sedem na zapeček... Tako bi ti storil, tako bi jaz govoril in Bogu bi bilo dopadljivo in ljudem!"

Sitar se je okrenil, z veselim pogledom se je ozrl po družini.

"Ljudje božji, glejte ga; ali naj pokleknem predenj?"

Krohotoma se je zasmejala družina.

In se je okrenil k Jerneju, gledal mu je dolgo v obraz, nato je izpregovoril:

"Kaj misliš, da sem ti bil pokazal prag zato, ker sem bil pijan in slabe volje? Ali pa da se mi je na sedmini zahotelo komedij in burk? Tako je, hlapec: potrla me je smrt očetova, ampak tehtnica je bila pravična, poleg bridkosti je bila tolažba. Nikoli nisem bil gospodar, zadnji hlapec sem bil, poleg pastirjeve je ležala moja žlica. Ti, hlapec, si bil moj gospodar; tvoj pogled povelje, tvoja beseda ukaz. Jaz pa sem te videl v svojem srcu, kako boš prosil na mojem pragu, in užival sem sladkost... Vam vsem je bil gospodarjev gospodar, še vi uživajte sladkost: pastir, odpri mu duri na stežaj!"

Pastir je šel in je odprl duri na stežaj, Jernej se ni ganil, ne prestopil.

"Ne stoj tam kakor lipov bog! Gani se!"

Jernej se je vzbudil kakor iz hudih sanj; pa mu ni bilo nič bridko, nasmehnil se je.

Sitar, Bog je naredil postave, ti jih ne boš premaknil! Pot, ki je kanil s tvojega čela, je tvoj - to je postava! Ne bom prosil postelje, ki sem jo sam postlal, ne bom beračil kruha, ki sem ga sam pridelal in umesil! Legel bom na posteljo in ne bom nič vprašal, posegel bom po kruhu, nič ne bom prosil! To je postava in pravica. Vi pa primite za žlice, ne bodi vas sram ukradenega kosila, nič vas ne bodi sram, da niste čakali na gospodarja in na njegov očenaš; usmiljen je, brez zlobe - zakaj njegova je pravica in postava!"

Tako je govoril Jernej. Teman pa je bil Sitarjev obraz, njegova beseda je bila hitra in osorna, mrko je gledala družina.

"Pojdi brez prerekanja; odprte so duri, nizek je prag!"

Še se je ozrl Jernej, dolgo se je oziral, ni srečal pogleda, ki bi mu bil rekel zbogom. In hudo se je storilo Jerneju.

"Svatujte, ljubi moji! Odprta vam je hiša, odprt vam je hram in tudi kašča vam je na stežaj odprta. Jemljite in gostite se! Jaz pa se povrnem k vam s pisano pravico, podpisano in zapečateno; zakaj Bog ne laže in tudi postave ne lažejo. In kadar se povrnem, ljubi moji, takrat bodi ljubezen med nami in krščansko usmiljenje!"

Rekel je in je šel.