V

Pred krčmo je stal župan, golorok, debel in vesel.

"Kam, Jernej?"

"K tebi, župan, po opravkih!"

Stopila sta v krčmo; široko je sedel župan, Jernej pa je stal.

"Zdaj poslušaj, župan, kakor ti bom povedal, ter presodi po pravici in postavah! - Takole mi je rekel mladi Sitar: Pojdi in išči si gospodarja drugod! To je rekel Jerneju: Delal si, dodelal zame, pojdi zdaj in išči si drugod poslednje postelje! To je rekel starcu: Pomlad si mi dal in poletje si mi dal in jesen; vse sem spravil v shrambe, da so polne do stropa, ti pa pojdi zdaj na zimo, kamor te še poneso stare noge! Jaz nisem oral, tako je rekel, nisem sejal in nisem žel, ampak tvojo bogato žetev bom spravil; jaz bom jedel pogačo, ti pa glej, če najdeš pred pragom skorjo, ki jo je sonce posušilo. Ti si nam pripravil jed in pijačo, ti si nam pogrnil mizo; zdaj pa na tla poklekni, Lazar, ter lovi drobtine! Tako je rekel in nič ga ni bilo sram! - Kje je zdaj pravica in postava, to razsodi, župan!"

Župan je namršil obrvi, nagubančil je čelo in njegov pogled ni bil več vesel, ne prijazen.

"Dolgo si govoril, bil bi kratko povedal: Sitar te je spodil iz službe!"

Jernej je položil klobuk predse, naslonil se je na mizo s pestmi.

"Kako spodil? Kako bi hlapec podil gospodarja? Kdo je gradil tisto hišo, da je zdaj velika in imenitna? On ali jaz? Kdo polje gnojil s svojim blagoslovljenim potom, kdo širil polje, senožet in gozd visoko v hrib, globoko v dolino? On ali jaz! Kdo je ustvaril to bogastvo s svojo veliko močjo? Jaz, ki sem stal na polju gol in poten - on, ki je ležal v plenicah in kričal? Kdo ima pravico, da pravi: Zadeni culo na pleča in pojdi brez slovesa, zakaj velik je svet? Jaz ali on? Razodeni pravico, župan, razloži postavo!"

Župan je naslonil plečati hrbet na klop in je gledal mrko.

"Kaj hočeš, Jernej, to povej! Čemu si prišel?"

Jernej je zravnal dolgi život in se je začudil.

"Po pravico sem prišel! Nisem te prišel prosit ne kruha ne postelje! Poglej postave, razpečati pismo in razodeni pravico!

Tvoj posel je!"

"Kaj hočeš?"

"Kar sem povedal!"

"Gospodar te je spodil iz službe?"

"Kateri gospodar? Iz kakšne službe?"

"Ne budali, Jernej! Star si, pa si že neumen, nič ti ne zamerim! Zakaj te je spodil?"

"Kdo spodil? Odkod?"

"Pojdi, Jernej, pastirjem pripovedovat svojo zgodbo, če ne maraš pametne besede! To razloži, drugega ne vprašam nič: kaj misliš zdaj, Jernej, ko nimaš ne doma ne gospodarja? Kam pojdeš?"

"Kam da pojdem?" je vprašal Jernej počasi in je široko odprl oči.

"Tako je! Odpri ušesa in nikar ne zijaj: spodil te je iz službe, ne doma nimaš ne gospodarja - kam zdaj?"

Dolgo je molčal Jernej, preden je izpregovoril.

"Kaj je to postava in pravica?"

Župan se je razjezil.

"Ne beseduj o pravici in postavi - kaj je pravica in postava, kaj so te reči hlapcu in kaj ga brigajo! - Zdaj se govori o tej stvari: kam nameriš svoje stare noge?"

Jernej je sklonil glavo, srepo in natanko je pogledal. "Torej, tako je zdaj beseda, tako je napisana: hlapcu ne pravice, ne postave!"

"Nisem tako rekel, nikjer ni tako napisano - ne obrekuj!

Gospodar je gospodar in hlapec je hlapec; in če reče gospodar hlapcu: poveži culo, vstani in pojdi, je hlapcu ukazano, da vstane in gre po svoji poti. Tako je bilo od vekomaj in tako bo na vse večne čase, zakaj drugače bi bil svet narobe. - Ali te ni sram, da ti moram take reči razlagati kakor otroku, ko imaš križev že dobrih šest?"

Jernej je gledal v tla in je premišljeval.

"Da torej povežem culo in vstanem in grem!"

"Da greš po svoji poti!"

"To je pravica!"

"To je postava!"

"Ampak še to mi povej, učenjak in župan: kako bom pa v culo povil in povezal svoje delo, kako bom spravil vanjo štiridesetero let? To mi razloži, pa pojdem!"

Zares se je tedaj razljutil župan in je s pestjo udaril po mizi.

"Ali si prišel norce brit? Zberi paglavce na cesti, pa jim pripoveduj, da se bodo smejali, da ti bodo jezik kazali in te vlekli za suknjo! Z odraslimi ljudmi si opravil, še med babe ne sodiš več!"

Jernej je čudoma poslušal.

"Še včeraj so bile vse drugačne tvoje besede, župan! Vse drugačen je bil tvoj pozdrav in še tvoj obraz, se mi zdi, je bil drugačen! Kako čudno je, da se človek izpremeni kar pred očmi, ob belem dnevu - še včeraj je bil, pa ga ni več, nekdo drug sedi tam! Kaj sem ti storil, da mi pljuješ v lice, ko si me še včeraj krščansko pozdravljal?"

"Nisem ti dolžan ne besede ne odgovora, hlapec! Ne delaj nadlege ne meni ne občini; poveži culo in se spravi po svojem potu!"

Tako je rekel župan in je vstal.