VI

Ko sta se Jernej in župan tako pogovarjala in prerekala, so prihajali v krčmo ljudje.

In ko je bil Jernej ves užaljen, se je okrenil k njim in je izpregovoril.

"Zdaj ste slišali, ljudje božji, zdaj presodite! Po vesti vas vprašam, nikar se ne prenaglite z besedo! Poznate me vsi, in kakor ste možje, ste bili mladež in otročad, ko sem že oral in žel in kosil. Moj dom je stal, moje polje je zorelo, ko niste imeli doma ni v materinem telesu! Tam gori je moj dom, tam pod klancem, vse tisto polje je moje, doli do potoka, gori do hriba; in moje so tiste prostrane senožeti in moj je tisti gozd, ki gleda s hriba teman! Kdo je tam delal, če ni delal Jernej? Kdo je ukazoval hlapcem in deklam, če ne Jernej? Kdo je priklical iz nebes božji blagoslov, da je vzraslo bogastvo iz kamna, kakor drevo iz gorčičnega zrna? Kdo, če ne Jernej? - Zdaj je štirideset let, zdaj je vse obdelano, požeto in pokošeno in spravljeno - Jernej, zdaj si opravil, zdaj poveži culo in pojdi! Tako se je zgodilo: bodite vi moji sodniki, ljudje, premislite in presodite!"

Ljudje so gledali, nekateri so se smehljali, vsi so molčali. Jernej se je oziral od obraza do obraza in strah ga je bilo. "Zakaj molčite in me gledate kakor berača in nadležnega popotnika? Ljudje krščanski, le molčite; natanko premislite, ne prenaglite se z besedo in sodbo! Tam sedite po vrsti, vi porotni možje, moji pravični sodniki; razložil sem vam svojo pravdo, kakor se je vršila od začetka do konca; ničesar primaknil, ničesar izpustil; vi pa zdaj premislite, spoznajte resnico in jo razodenite!"

Vejačev se je zasmejal in je rekel:

"Ali se ti je zmešalo, Jernej?"

Jernej ni razumel, široko je gledal.

"Čemu take besede? Nisem te vprašal o svoji pameti, o svoji pravici sem te vprašal! Pa če bi bil norec jaz in bi nečedne burke uganjal pred vami, v zabavo vam in pohujšanje: moja pravica bi ostala takšna, kakor je. Tudi norec ima pravico!"

"Naj razloži, kar se je zgodilo!" je rekel Šalander. "Če je znorel, ni znorel na lepem!"

Pa je osorno izpregovoril župan.

"Kaj bi se bilo zgodilo! Odpovedal mu je Sitar - gospodar je odpovedal hlapcu, to se je zgodilo!"

"Jerneju odpovedal?" se je začudil Šalander. "Ni lepo, da mu je odpovedal; na stara leta odpovedal! Gre mu kot za pečjo in žlica pri skledi! Še oslepelega konja bi ne pognal iz hleva!"

Jernej je visoko vzdignil košate obrvi.

"Kako - oslepelega konja? Ne gre za miloščino in za vbogajme, za pravico gre! Če je človeška postava in božja zapoved, da mi ukaže: Zdaj, ko si dodelal in ko se je nagnil večer, poveži culo in pojdi, kamor ti je pot! - za to gre!"

Kmetje so se spogledali in so molčali.

"Ti govori, Šalander!" je rekel Jernej. "Ali je to človeška postava in božja pravica?"

"Tako ste ga slišali!" se je zasmejal župan. "Odgovorite mu!"

In Šalander je odgovoril.

"Človeška postava je in božja zapoved, da hlapec ubogaj svojega gospodarja! Ampak tudi je postava, nikjer zapisana, povsod veljavna, in tudi je Kristusov ukaz, da ne ženi gospodar hlapca od hiše, kadar ti je doslužil in je star in nadložen! Ti, Jernej, pa pojdi sam, pa mu razloži in se te bo usmilil!"

Jernej pa je vzrojil in je govoril naglas.

"Nič na vrata usmiljenja, na vrata pravice trkam, da se mi odpro na stežaj! Ni berač in popotnik, kdor je gospodaril štirideset let; ni brez doma, kdor si je sam dom postavil; ni mu treba prositi kruha, kdor je sam obdelaval prostrana polja. Ti, ki si delal - tvoje je delo: to je postava! Našel bom pravico, dodeljena mi bo; če mi je vi ne prisodite, sodniki nespametni, krivični: velik je svet, mnogo je sodnikov nad vami; nad vsemi pa je Bog!"

Kmetje so gledali mrko, župan se je posmehnil.

"Premisli, Jernej, preudari in ne prenagli se!" je počasi izpregovoril Šalander. "Kar je svet naredil, ti sam ne boš prenaredil! Če sta se sprla z mladim gospodarjem in se ti ne da prositi - morda bi še našli zate kot v ubožni hiši, čeprav nisi iz naše občine. Dolgo si bil med nami; ni treba, da bi na cesti poginil!"

Ves, kakor je bil visok, je vztrepetal Jernej od srda.

"Na cesto me je pognal, vi pa ste me še s sramoto oblili! Pravice sem šel iskat, sodniki pa so se mi smejali! - Negodnike zaklepajte tja, v ubožno stajo, pijance, ki so bajto zapili, in tatove, ki so jim na starost dolgi prsti odpovedali! In tudi zapirajte vanjo sodnike, ki so postavo opljuvali in pravico oskrunili! Pa še tiste nazadnje, ki so se posmehovali starcu, namesto da bi se mu odkrivali do tal!"

Tako je rekel Jernej.

Takrat so se razjezili kmetje in so govorili vsi vprek in so kričali.

"Ne zmerjaj, hlapec!"

"Znorel si, hlapec!"

"V keho s hlapcem puntarjem, ne v ubožno hišo!"

"Pojdi, hlapec, kamor ti je pot!"

"Odpri mu duri, hlapcu, odpri mu, župan!"

"Odpri mu jih na stežaj!"

In župan je stopil k Jerneju.

"Hodi zbogom, Jernej; zadosti besed!"

Jernej se je ozrl naokoli; samo glas se mu je tresel, pa miren je bil njegov obraz.

"Odpuščam vam, krivični sodniki, kakor je Bog odpustil onim, ki so ga preganjali in kleli!"

Povesil je glavo, tiho je odprl duri, tiho jih je zaprl za seboj.