VII

Ko je stopil Jernej na cesto, je pomislil:

"Tako je rekel župan: Zberi paglavce na cesti in jim pripoveduj svojo pravdo, zato da se ti bodo smejali in da te bodo vlekli za suknjo! Iz neprijazne besede je govorila bistra pamet. Česar ni spoznalo srce odraslih, oskrunjeno od božjih krivic, to bo spoznalo nedolžno srce, še polno božjega blagoslova!"

In Jernej je šel in zbral paglavce na cesti, kolikor jih je videl in srečal. In ko so prišli, radovedni, prešerni in veseli, jim je razlagal svojo pravdo.

"Imel sem hišo, otroci, tam stoji pod klancem, tista bela z zelenimi okni; pa so mi jo vzeli. Zidal sem dolgo let, glejte, otroci, star sem že in nadložen, in ko sem dozidal, so prišli in so rekli: Na, Jernej, zdaj pa pojdi! Otroci ljubi, tudi polje sem imel: vse tisto je bilo moje, kar pregledate od hriba dol do potoka; pa so mi vzeli. Os začetka je bilo samo tistih par njivic tam za hišo; jaz pa sem širil svet in sem ga množil, s plugom in brano; in ko sem dodelal, so prišli in so rekli: Na, Jernej, mejniki so postavljeni, zdaj pa pojdi! - Otroci, mladi moji, nedolžni, povejte mi, če je to postava in pravica!"

Otroci so se čudili, nato so se veselo zasmejali.

"Daj mi krajcar, je zaklical bosonožec.

"Na krajcar, nič se ne boj, nikar se ne skrivaj! Vzemi krajcar, pa odgovori po pravici, kar sem vprašal!"

Bosonožec je plaho iztegnil roko, stisnil krajcar v pest in je pobegnil.

"Bog s teboj, malič bosopeti, prešerni!" se je nasmehnil Jernej. "Pa mi povej ti, ki stojiš pred menoj, ki si vse slišal in ki modro gledaš: kako je v tej pravdi pravica in postava? Kako po tvojih mislih, neoskrunjenih?"

"Še meni daj krajcar!" je rekel fant s počasnim, čudno globokim glasom.

"Na krajcar še ti, na dva; zakaj bogat je Jernej, ki je delal štirideset let! Pa povej, kakor sem vprašal!"

Fant je spravil obadva krajcarja, umaknil se je za korak in je zaklical s prav počasnim, čudno globokim glasom: "Pijanec!"

Nato je šel in se je oziral, če ne stopi Jernej za njim.

"Pojdi, mlad si in nespameten. Bog bo zatisnil oči!" je rekel Jernej in je bil žalosten.

Velika je bila gruča okoli njega, in kolikor dalje je šel, toliko večja in veselejša je bila procesija.

"Le hodite, otroci, z bogatim siromakom, le verno poslušajte njegovo pravdo! Razorana njiva so vaša srca, naj pade seme vanjo, da bo klilo in zorelo nekoč! Nič ne škodi, če ste veseli in razposajeni; tistega se bojte, ki mrko gleda in počasi hodi! Tudi jaz sem rogovilil in sem plesal, da je bilo veselje; dekleta so me gledala in fantje so se me bali. S pestjo bi bil takrat dokazal pravico, kakor jo kratijo s pestjo!"

"Zapleši, Jernej!" so zavpili otroci.

In kakor je Jernej šel v veseli gruči, v poskočni procesiji, so bile nenadoma lahke in mlade njegove noge, celo zazibal se je v bokih.

"Hej, Jernej pleše, Jernej je pijan!" so kričali otroci; pred njim so plesali, za njim so se zaletavali vanj.

Jernej si je otrl potno čelo z rokavom, postal je sredi ceste in se je ozrl po otrocih.

"Zdaj pa malo nehajmo, ljubi moji, dovolj je norčije! Ne pravice ne krivice ne poznajo vaša mlada srca, Bog jih blagoslovi; ker sama pravica je v njih, še neoskrunjena od vsega spoznanja in od vse bridkosti. Kakor jaz do te pozne jeseni nisem poznal krivice, dokler je nisem zadel na svoja pleča, da hodim zdaj po svetu in iščem, kje bi jo odložil. Ne dodeli vam Bog, ljubi moji, da bi kdaj razločevali, kaj je naredila zapoved in kaj so ljudje storili! Ne dodeli vam Bog, da bi spoznali pravico, zakaj krivico bi občutili!" Jernej se opotekel, klobuk mu je padel v prah; zakaj nekdo ga je sunil od zadaj; otroci so veselo vzkriknili, Jernej je pobiral klobuk.

"Tega ni bilo treba, otroci! Star sem že in nadložen, ne morem se igrati z vami, ne morem poskakovati, kozolcev preobračati!"

In ko je stal globoko upognjen in je pobiral klobuk, se je nenadoma zvrnil na kolena, z rokami v prah; procesija se je razpršila, otroci so stali kraj ceste, smejali so se in so čakali. Počasi se je vzdignil Jernej in si je otepel prah s kolen; njegov obraz je bil ves upal od strahu in bridkosti.

"Bog je zatisnil oči, otroci, tudi jaz jih bom zatisnil! Kako bi spoznali krivico, ko je še niste občutili? Bog z vami in usmiljenje njegovo!"

"Padel je Jernej, na tla se je zvrnil pijani Jernej!" so kričali otroci.

Tedaj je prifrčal kamen, zadel je Jerneja v koleno.

Jernej se je ozrl in se hudo začudil.

"Bog vas varuj, otroci! Kaj počenjate, ljubi moji?"

Pa je prifrčal kamen od druge strani, zadel je Jerneja v čeljust in je presekal kožo, tako da se je prikazala kri. Jernej je vztrepetal od čudne groze, razprostrl je roke.

"Otroci, ljubi moji, kaj sem vam storil?"

"Kri!" so zavpili otroci ter so preplašeni poskakali preko jarka, bežali preko polja.

Iz gruče se je izvil droben, debeloglav, kodrolas deček; še krilo je nosil in bos je bil. Z drobnimi koraki, ihte in kriče je tekel k Jerneju, objel ga je okoli kolena. Jernej ga je pobožal po kuštravih kodrih, po objokanih licih.

Zvedril se je Jerneju obraz, oči so se mu zasvetile. "Samo ti si prišel, fantič kodrolasi, samo ti si me slišalo, nebogljenče malo! Pa bodi ti moj besednik, moj pravični sodnik!"

Otrok je ihtel in se je tresel.

"Mati, mati, mati!"

Prišla je ženska, vzela ga je v naročje.

"Kaj so mu storili?"

"Krivico je občutil, on sam! Vsi božji blagoslovi s teboj, ti moj usmiljeni sodnik!" je rekel Jernej.

Otrok pa je skrival objokani obraz na materinih prsih, samo še tiho je ihtel in jecljal.

"Mati, mati, mati!"