IX

Večerilo se je, ko je pomislil Jernej, kje bi počival.

Jasen in topel večer je bil, komaj toliko je pihal veter, da se je narahlo zibalo na senožeti in da je tiho pošumevalo v gozdu. Tja se je napotil Jernej, kjer je pozdravljal s hriba smrekov gaj, prijazna Tičnica, zavetišče in tolažba vseh zaljubljenih in vseh brezdomnih. Mimo polja se je vila zložna pot, preko pašnikov v zeleno reber. Počasi je stopal Jernej, ker je bil truden in ker je bilo njegovo srce bridkosti polno. Tiste velike in hude bridkosti, ki je obšla nekoč samega Sina človekovega, ko ni imel, kamor bi glavo položil.

"Če sem kdaj žalil katerega izmed vas," je pomislil Jernej, "izmed vas katerega, ki blodite po svetu brezdomni, naj se ne spominja name s hudo mislijo! Vi trudni popotniki, bolj trudni od krivice nego od strmega pota, če sem kdaj katerega izmed vas podil od hiše, naj me ne prekolne v svojem srcu! Težka je vaša butara; komaj sem jo zadel, že se šibijo kolena, kloni glava do pasu. Kadar pa odložim nekoč, kadar bo zadosti pravične kazni božje, takrat le pridite, vi blagoslovljeni od nesreče in bridkosti; odprt vam bo hram, miza pogrnjena, pripravljen stol!"

Kraj gozda je odložil culo, legel je v travo. Vsa lepa dolina je bila v senci; tudi Betajnova, na oni strani ob zložni rebri sloneča, je dremala. Gosposko se je svetil beli Sitarjev dom izza jablan; zdelo se je Jerneju, da mu mežika, da ga prešerno pozdravlja.

"Še ti zadremlji!" je rekel Jernej. "Zadremlji, pa naj se ti nikar ne sanja o krivici! Lepo se pripravi, da me v svatovskem oblačilu sprejmeš nekoč in pozdraviš! Nič jeze ne bodi med nama, ne pojdiva narazen z grdim pogledom in hudo besedo - blagoslov božji s teboj!"

Take blage in usmiljene so bile njegove misli, bridkost njegovega srca pa ni bila manjša. Zakaj samota je bila naokoli in mračilo se je; v smrekah je šumelo, tam so se pogovarjale blodne duše.

"Bog vam dodeli počitka in tolažbe!" je molil Jernej. "Kakor je pravičen, tako je usmiljen; vam vsem pride ura, ko boste gledali njegovo glorijo; in ura pride tudi meni, grešniku!"

Po stezi je prišel neverni študent, ugledal je Jerneja od daleč in se je napotil naravnost k njemu.

"Kako se počutiš, Jernej, ob romarski palici?" je vprašal.

"Bog je vedel, zakaj mi je naložil breme - kdo bi se prerekal z njim?" je odgovoril Jernej.

Tudi študent je legel v travo.

"To je namreč moj dom, kjer ležiš!" je rekel. "Velik je ta dom, brez zidov in brez mejnikov; ni treba, da bi se sosed umikal sosedu, za vse je dovolj prostora! Tudi streha je visoka; kakor si dolg, se ti ni treba priklanjati! In vse to prostrano bogastvo brez davkov in brez doklad! Ne pritožujva se, Jernej; kjer so ljudje krivični, tam je Bog pravičen! Dali so nama palico, pokazali so nama nezaželeno pot - Bog pa nama je odprl dom tako imeniten, kakor ga je dodelil samo popotnikom in romarjem!"

Jernej se je ozrl nanj z usmiljenim očesom.

"Velika je pač krivica, ki si jo okusil, težka je pač bridkost, ki jo nosiš v srcu! Kako bi drugače govoril besede, ki se ti samemu rogajo v obraz, kako bi imenoval Boga, ko ne misliš nanj?"

Pomolčal je študent, gledal je v nebo, ki se je tiho temnilo, nato se je nasmehnil.

"Več usmiljenja je imel Bog z menoj nego s teboj, Jernej! Meni je razodel krivico od začetka, tebi šele navsezadnje. Jaz sem živel v zmoti komaj pol ure, ti celih štirideset let! Mene so pahnili brez posebnih komedij kar naravnost na cesto pravega spoznanja, ti pa si hodil štirideset let po krivem potu - dolga bo pot nazaj, o Jernej! - Glej, Jernej, komaj sem izpregledal, so začeli mlatiti po meni, nebogljenem otroku, kar s cepci! Kamor sem se prestopil, sem dobil brco v pozdrav. Krepko, Jernej, krepko so mi vtepli v kožo pravo spoznanje, krepko vtepli postavo in zapoved: da je pravica ustvarjena za tiste, ki so jo ustvarili. Kaj mi je potreba zdaj tožbe in pravde, kaj prerekanja z Bogom in z ljudmi? Največji zaklad je spoznanje, pa če je vtepeno s cepci! - Kaj pa ti zdaj nameravaš, Jernej?" "K pravičnim sodnikom se napotim, že rano se napotim, zdaj pa bom spal!"

"Le zadremlji, ti trudni otrok, lahko noč! - Ampak še to mi povej: kod pa boš iskal teh pravičnih sodnikov?"

"K tistim pojdem, ki so poklicani, da sodijo po pravici in postavi. Bog je poslal pravico na svet in ni pustil, da bi jo ljudje zaklepali v skrinjo; tudi ne pusti, da bi očitno pljuvali na njegovo zapoved! Bog je usmiljen, ne bo do zadnjega izkušal hlapca Jerneja, ki mu nikoli ni storil žalega!"

"Trdna je tvoja vera, Jernej, in velik bo greh, ki ga bodo storili nad teboj! Čakal bom, Jernej, da se povrneš. Rad bi te videl, rad bi videl starca, ki bo stal sredi ceste razcapan in gologlav in bo preklinjal, odraslim v pohujšanje, otrokom v zasmeh. Še to povej, Jernej: kaj boš storil, kadar se povrneš in ne bo pravice ne pri Bogu ne pri cesarju?"

"Kaj bi ti storil, študent, če bi zdajle kar ne bilo več tega neba in nič več teh zvezd, ki gledajo na naju, in te doline ne več in ne tebe več in ne mene? O, kako brezbožne so bile tvoje besede, in kako hudo je storila krivica s tvojim srcem! Moli, tudi jaz bom molil!"

Gledala sta v nebo s široko odprtimi očmi. Temna je bila dolina, nebo pa je bilo zmerom svetlejše; rdilo se je na vzhodu, tam so zvezde ugašale, velik in rdeč je vstajal mesec.