X

Jernej se je napotil v Ljubljano. Preštel je svoje premoženje in veliko je bilo: skoraj vsako leto je prihranil en goldinar. Preden je šel, se je še ozrl v dolino in se je odkril in pokrižal. Zgodaj je bilo, ni se še prikazalo sonce; trava je bila rosna, hladna megla se je vzdigala iz doline. Jerneju je bilo mraz; njegova obleka je bila vlažna od rose, njegov obraz je bil kakor umit.

"Nisem še vajen študentovega doma!" je pomislil. "Ne še te rosne postelje in te visoke strehe!"

In je zadel culo na rame in se je nameril med senožetmi in njivami do ceste. Spočit je bil in je hodil z lahkim korakom, tudi njegovo srce je bilo veselo in utolaženo.

"Kaj bi trosil denar za voz?" je pomislil. "Dokler me nosijo te stare noge, bi bil greh, da bi lenaril; in tudi greh bi bil, da bi prosjačil. Če že pripelje mimo krščanski človek in poreče: Na, Jernej, prostora je za dva in kobila je spočita - pa prisedem v božjem imenu!"

In komaj je tako pomislil, je pripeljal mimo kmet in se je ozrl in je ustavil koleselj.

"Kam pa?"

"Proti Ljubljani!"

"Prisedi do Goščevja!"

Jernej je prisedel.

"Po kakšnih opravkih v Ljubljano?"

"Pravice iskat."

Kmet, zavaljen, čokat človek, je pogledal Jerneja z nezaupnim očesom.

"Kdo pa si?"

"Jernej z Betajnove."

Kmet je pomislil.

"Ne poznam Jerneja z Betajnove. Kateri Jernej?"

"Hlapec Jernej. Pri Sitarjevih sem bil do včerajšnjega dne."

"Pa ga greš tožit?"

"To se pravi... ne maram ga spraviti na vislice, tudi v ječo ne. Ampak razsodijo naj po pravici."

"Kaj ti je storil?"

"Štirideset let sem delal tam. In ko sem dodelal, je prišel in je rekel: Pojdi!"

Kmet je pogledal mrko in je švrknil po konju.

"Tako. Pa ga greš tožit?"

"Kaj se to pravi: tožit? Svojo pravdo grem razložit, naj razsodijo! Pravico hočem sebi in drugim in vsem - krivice nikomur!"

"Ali boš kaj opravil?"

"Bom. Veliko je sodnikov na svetu, postava pa je samo ena!"

"Prav nič ne boš opravil!"

Kmet se je tako močno okrenil proti Jerneju, da je nategnil vajeti in se je koleselj skoraj ustavil.

"Če hočeš poslušati pametno besedo, hlapec, poslušaj: skoči takoj s koleslja in se napoti, odkoder si prišel! Zakaj hlapec proti gospodarju še nikoli ni nič opravil, kaj šele, če je pravica in postava na gospodarjevi strani! Star si, lahko bi to vedel! Ampak veš, kaj bi storil jaz, če bi me hodil hlapec tožarit, po krivem ali po nekrivem? Dal bi Šimnu in dal bi Jakcu vsakemu en cepec v roke in bi rekel: Zdaj pa mlatita po njem, dokler vama roke ne omahnejo, zato da bo drugikrat razločil, kdo da je gospodar in kdo da je hlapec! Tako bi jima rekel, glej! - Tam, ali vidiš, tam pa je krčma, tam bom ustavil!"

Kmet je pokazal z bičem na polje, krčme pa nikjer ni bilo. Zato je Jernej vzel culo in je vzel škornje, pa je skočil z voza in se je opotekel proti jarku. Kmet je švrknil po konju, vzdignil se je prah.

Jernej je gledal žalosten za njim.

"Kakor otrok je: dobro potico je jedel, dobro vino je pil, pa ne pozna lakoti. Krivice ni občutil, pa ne pozna pravice. Bog mu bo sodil po svojih postavah in po svojem usmiljenju!"

Hitro se je vzdignilo sonce, kmalu je pripekalo, kmalu je bil Jernej truden od vročine. Hodil je eno uro, hodil dve uri, noge so otrpnile; pa je od daleč, s hriba, zazvonilo poldne; in Jernej je bil lačen. Ni več dolgo romal, ni več dolgo čakal, bela krčma se je zasvetila ob cesti.

Samo dvoje gostov je bilo v krčmi: mlad kmet, ki je Bogu dan kradel in je bil že opoldne pijan; in pa droben, siv in prihuljen starec, v obnošene cunje oblečen, ki je igral na harmoniko in prepeval kvante. Reč je bila taka, da je Jernej najprej pozdravil, nato pa pljunil.

"Le sem, le sem!" je vabil mladi kmet.

Jernej ga ni pogledal in ga ni maral poslušati in je sedel za drugo mizo.

"Kaj smo razbojniki?" se je razjezil kmet in je izkušal, da bi naredil trezen in pameten obraz. "Kam in po kakšnih potih, očka?"

"V Ljubljano!"

"Tak v Ljubljano? Pa ne tožit?"

"Tožit!"

"Bog daj sreče! Koga tožit?"

"Gospodarja."

"A?"

"Gospodar moj, pravijo, da je! Tisti kmet je rekel, ki me je spodil z voza; in tudi župan je rekel."

"Kako pa je bilo? Kako pa? Kako pa sta prišla navzkriž?" je hitel kmet in je bil vesel, da se je Jernej ves začudil.

"Kako? Delal sem, pa sem dodelal; mlad sem bil nekoč, zdaj sem star. Pa je rekel: Pojdi!"

"Ho, ho, ho!" se je zasmejal kmet krohotoma in je udaril starega godca po rami. "Ali si slišal, Andrejec? Ali si slišal? Hlapec gre tožit gospodarja!"

Godec je stisnil harmoniko med kolena, da je zacvilila, in se je zasmejal tako od srca, da so mu pritekle solze iz oči.

"No, ti hlapec, ki greš tožit gospodarja, glej!"

Oddahnil si je kmet od smeha, odkašljal se je in je pokazal s prstom na godca.

"Glej, temu ni prišlo na misel, da bi tožil; zakaj pameten je in pozna pravico. Zdaj bo že dobrih nekaj let, da sem ga spodil, prav na lepem sem ga spodil, ker se mi je tako zazdelo. Pa je vesel, pa se mu nič ne zdi, pa se mu lahko smejem, pa ga lahko ščipljem!"

Vščipnil ga je v laket, godec se je po otročje nakremžil, zajecal je tenko in je visoko vzdignil kolena. Nato sta se obadva zasmejala.

Jernej je popil vino, kozarec se mu je tresel v roki.

"Tako si se opljuval, nevernik, tako si oskrunil božjo podobo!"

In je vstal nespočit, zadel je culo in je šel. Skozi okno ga je še pozdravljal prešerni smeh kmetov in godčev.

Cesta se je širila, v daljavi je ugledal Jernej sivi prah nad mestom. Pa mu je prišla naproti ženska, otroka je držala v naročju, opotekala se je kakor pijana in je jokala naglas. Tudi otrok je ječal in se je ovijal matere z obema rokama okoli vratu. In ko je ugledala Jerneja, je vzdignila zabuhli objokani obraz in je vzkliknila.

"Ali je to pravica, povejte mi, človek, kdor ste!"

Prijela je otroka in ga je vzdignila in ga je pokazala Jerneju. Lep otrok je bil, oči pa je imel rdeče in tope.

"Človek, tudi pri Bogu ni pravice, ni je v nebesih! Kaj je storil ta moj otrok Bogu, Materi božji in svetnikom? Kaj je storil, da nikoli ne bo videl matere ne očeta? Posušila se roka, ki ga je udarila s slepoto, sina mojega, nedolžnega, brez greha prekletega! - Povejte, človek, ali je pravica na svetu in v nebesih?"

Objela je otroka s trepetajočo močjo, zajokala je naglas in je šla dalje.

Jernej je povesil glavo.