XI

Veliko mesto je Ljubljana. Hiše so visoke, stoje po vrsti, druga tik druge, nič plotov ni vmes. Vse ceste so polne ljudi, vsak dan velika maša in procesija. Duhovnikov je toliko, da bi držal človek klobuk kar v roki. Od jutra do večera zvoni in potrkava. Kakor po semnju hodi človek, ne ve, kam bi pogledal, kako bi se prestopil in koga bi vprašal.

Dolgo je romal Jernej križem po ulicah in je ogledoval ta čuda; nato je stopil v cerkev, pokleknil je pred stranski oltar in je dolgo molil. Vse tiho in mračno je bilo v cerkvi, lahko se je človek tam pogovarjal z Bogom.

Ko je Jernej odmolil, je bilo veliko in trdno njegovo zaupanje. "Morda je še dolga cesta, morda so še težka pota, s kamenjem posuta, z robidovjem zastražena!" je pomislil. "Ampak nekoč bo že ceste konec, nekoč se bodo že odprle duri! Bog ni skril pravice, kakor skopuh svoje srebrnike! Na sto vrat bom potrkal, stoprva pa se mi odpro na stežaj!"

Tako se je vrnil na cesto in je vprašal gosposkega človeka, ki je prišel mimo:

"Kje so sodniki, da bi se jim pritožil in da bi jim razložil svojo pravdo?"

Najprej se je gosposki človek začudil, nato se je zasmejal.

"Oče, poiščite in izberite jezičnega dohtarja, pa se bo pritožil in bo razložil pravdo!"

"Pa kaj je potreba jezičnega dohtarja, če je pravica taka, da bi jo slepec pregledal in glušec razločil? Ne pravdam se za mejo, ne za pot, nikogar ne maram ukaniti - čemu bi hodil k sleparjem, jezičnim dohtarjem? Ne pravde, pravice iščem!"

"Dolgo boste iskali, oče! Iskali so pravice, veliko jih je bilo, pa so obležali na poti; Pilatuž pa si je umil roke!"

Rekel je in se je zasmejal in je šel po svoji poti.

"Tudi ta je okusil krivico!" je pomislil Jernej. "Zakaj smejal se je, ko mu je bilo do joka!"

In je hodil po ulicah, izpraševal je in je iskal in je našel. Velika hiša je bila, visoka in prostrana, kakor ji Jernej še ni videl enake. S plahim korakom je stopil v vežo. Ljudje so hodili tam križem po vežah, hodnikih in stopnicah; gosposki in kmečki ljudje, moški in ženske; in vsi so imeli skrb na obrazu in vsem se je mudilo; kakor semenj je bil. Jernej ni vedel, če bi na desno ali na levo, po stopnicah ali naravnost. Pozdravil je gosposkega človeka, vprašal ga je po sodnikih, gosposki človek pa je pogledal, skomizgnil je z rameni in je hitel dalje. Tako je stal Jernej tam s klobukom v roki in ni vedel kam. Pa so se nenadoma oglasili na stpnicah kričeči glasovi, debel moški glas in tenek ženski.

"Razbojniki! Razbojniki! Razbojniki!"

Prišla sta s težkimi koraki po stopnicah, obadva od srda zaripljena v obraz. Ženska, prazniško oblečena, je imela v rokah dežnik in culo, moški pa je tolkel z gorjačo po kamnitih stopnicah.

Od zgoraj je zaklical miren glas, ki se mu je poznalo, da je gosposki: tako je bil sladikast in uglajen.

"Premisli svoje besede, človek, da jih pozneje ne boš premišljeval!"

Jernej se je čudil in kakor strah mu je seglo v srce. Napotil se je po stopnicah, toda šel je počasi, kakor da bi nosil težek tovor. Še je slišal od daleč, kako je tolkla na kamnita vežna tla gorjača kmetova.

"Tudi on je rekel... da je iskal pravičnih sodnikov, pa so ga zalotili razbojniki..."

Tako je stal Jernej vrh stopnic in je čakal, da bi ga kdo ogovoril ter poprašal po opravkih.

In res je prišel mimo mlad človek, pogledal je dolgega Jerneja, ki je stal tam s culo in škornji, in se je ustavil.

"Kaj pa vi?" je vprašal.

"Tako je: ne vem, kam bi, ali na desno ali na levo, ko je hiša pravice tako velika. Povejte mi, kje so sodniki!"

Mladi človek se je zasmejal.

"Sodnikov je tukaj mnogo, ljubi oče - katerega iščete in čemu?"

"Pravičnega sodnika iščem, ni mi do imena in obraza. Tako je stvar: delal sem štirideset let, ustanovil sem dom in hišo. Bistro pomnite: ustanovil sem dom in hišo. Zdaj presodite: čigava je jablan - ali tistega, ki jo je sadil in cepil, ali pač tistega, ki je klatil jabolka, ko so dozorela? - Zakaj rekel je: Na, delal si štirideset let, ustanovil si dom in hišo, zdaj pa pojdi po svetu in išči svoje pravice! Pa nisem obupal, šel sem po svetu, iskat pravice, in tako sem prišel. Kam naj se napotim, prijatelj, kje naj potrkam, ko je toliko duri."

Ni več stal sam mladi človek, troje že jih je stalo pred Jernejem. In vsi so gledali veselo in vsi so se smejali, Jernej pa je bil osupel in užaljen.

"Povejte mi, ko vas je toliko in ko ste učeni!"

Suh bradač, ki je imel naočnike, si je pogladil brado in se je blago nasmehnil.

"Ali so vas klicali?" je vprašal.

"Kako klicali? Sam sem prišel, po svojo pravico sem prišel! Kako bi me klicali, pravico mi ponujali, ko še ne vedo za pravdo Jernejevo? Razložil bom, pa naj presodijo!"

"Ali imate napisano tožbo?"

"Čemu napisano? Kakšno tožbo? Nikogar ne tožim: meni pravico, drugim ne krivice! Ne maram, da bi koga, pa če je velik negodnik, vklepali zaradi mene, ali da bi ga obešali. Tudi ni potreba, da bi jezični dohtarji, malopridneži, pisali mojo pravdo: brati znajo sodniki, ampak tudi ušesa imajo, da poslušajo. Pokažite mi, kam naj potrkam!"

Spogledali so se, ki so stali pred Jernejem, bradač pa se je vdrugič nasmehnil in je rekel:

"Pojdite z mano, da vam pokažem, kje so pravični sodniki!"

Jernej je šel z njim in vsi, ki so poslušali, so šli za njima.