Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
Ivan Cankar Hlapec Jernej in njegova pravica IntraText CT - Text |
Neskončno mesto, do nebes bučeče, v vseh nerazumljivih jezikih govoreče - sam strašni Babilon! Kam bi se skril človek, kam bi pobegnil?
Jernej je taval po široki cesti: gradovi na obeh straneh, vozovi vse navzkriž, gneča tujih, mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala kraj ceste, kakor da bi se bilo srečalo in zagozdilo dvoje večnih procesij. Koga bi vprašal, kako bi vprašal? S klobukom v roki je taval med njimi in sam je čutil, da je zablodil mednje, kakor da je bil zablodil golorok in bosonog ob peti maši pred veliki oltar.
Kje bi se ustavil, kako bi počival? Pred očmi se mu je zibalo, kakor da bi bil močnega vina pijan; ljudje so se mu zdeli hudo visoki, hodili so mimo s čudno dolgimi koraki, tako kakor švigne senca v kolobarju, in pustno so bili našemljeni. Tudi stopal je Jernej kakor pijan; noge so se mu šibile in so se mu opletale; život mu je klonil globoko k tlom in bal se je Jernej, da se ne zgrudi nenadoma na obraz.
Ceste ni bilo nikoli konca, nikoli procesije. Molil je in je prosil usmiljenja, toda tako se mu je zdelo, da je Bog čudno daleč, da ne slišijo nebesa molitve iz Babilona.
Dolgo je hodil, dalj ni mogel. Naslonil se je ob zid, klonil je z glavo in koleni. Ljudje so se zadevali obenj, gledali so nanj; droben gospod z zlatimi naočniki se je ustavil pred njim, vprašal ga je v tujem jeziku in je šel, ker Jernej ni odgovoril. Pa je stopil nenadoma predenj velik človek v čudno pisani obleki, prijel ga je pod pazduho in ga je vodil.
"Kam? Kam zdaj?" je jecljal Jernej in je šel radovoljno z njim.
"K cesarju me vodite, naravnost k njemu, da bo hitro opravljeno; zakaj truden sem!"
Nič ni odgovoril vodnik, samo z rameni je skomizgnil; za njima pa je šlo mnogo ljudi, gledali so Jerneja in njegovo culo.
Pa sta prišla, Jernej in njegov vodnik, do velike hiše, stopila sta v veliko izbo. Tam so ga izpraševali, on pa jih ni razumel; in tudi oni ga niso razumeli in mu niso odgovarjali.
"Kaj bi se prerekali, kaj bi si pripovedovali in pravili?" je rekel Jernej. "Ne poznamo se in se ne razumemo, nikoli se nismo videli in se tudi nikoli več ne bomo. Bog vas blagoslovi, meni pa nakloni svojo pravico! Dajte, da si malo odpočijem pri vas od te dolge poti, zakaj hudo sem truden in komaj še me nosijo te bolne noge; nato pa pojdem dalje, ker Bog noče, da ne pridem do konca po tem velikem trpljenju!"
Sedel je na klop, culo in škornje pa je položil na tla. Gledali so ga in so se mu smehljali in ga niso več ogovarjali. Komaj pa si je malo odpočil in preden še se je vdal spancu, ki mu je legal težko na oči, so prišli, vzeli so mu culo in škornje in palico, tudi kamižolo so pretipali in preobrnili in so vzeli nož in denar: nato so ga vodili iz hiše in so ga posadili v čuden voz, ki je bil zaprt na vseh straneh, kakor ječa na kolesih.
"Kaj počenjate z menoj? Kam drži pot?" je vprašal tistega, ki ga je spremljal. Spremljevalec pa ni nič odgovoril in se tudi ozrl ni.
Strah je bilo Jerneja in prosil je v svojem srcu:
"Nehaj, o Bog, star sem in truden, polne žuljev in oteklin so že moje noge, ne zmorejo več te poti! Sam si odmeril mero trpljenja in bridkosti; meril si jo z mojo močjo in se nisi zmotil; samo še eno klaftro si mi odmeril, nič več, in ne boš dopustil, da omagam, preden izpolnim tvojo zapoved! Daj, da zaslišim kmalu tvojo besedo, daj, da si kmalu odpočijem! Roke se mi tresejo, sluh mi odpoveduje, tudi vidim že slabo od same bridkosti! Potolaži kmalu svojega hlapca Jerneja, da pride z veselim srcem pred tvoje obličje! Tistim, ki blodijo v temi in pljujejo na tvojo pravico, pa dodeli milost in spoznanje!"
Pripeljali so ga do druge hiše, vodili so ga v drugo izbo. Tja pa je prišel človek, ki je govoril Jernejevo govorico. Suhoten, dolg človek je bil, imel je tenko črno brado in naočnike; podoben je bil jezičnemu dohtarju.
"Kaj pa ti?" je pozdravil Jerneja neprijazno. "Odkod si in kaj počneš na Dunaju? Razloži po vrsti pa ne kvasi praznih besed!"
Jernej je bil ves vesel in potolažen.
"Pozdravljeni, gospod! Pozdravljene tudi vaše besede, kakor so bile neprijazne! Kdo bi ponujal roko človeku, ki ga nikoli ni videl in ki je morda kontrabantar in razbojnik? - Jaz pa sem Jernej z Betajnove in sem prišel, da poiščem pravice tam, kjer jo režejo lačnim!"
Visoko je privzdignil obrvi jezični dohtar in je poslušal ves začuden. Jernej pa je pripovedoval svojo žalostno zgodbo od začetka do konca.
"Tako, glejte, so me opeharili, tako so mi skrivali pravico, ko sem žejen koprnel za njo! Jaz pa sem vedel, da je ne morejo skriti, da je nespametno njih početje, če mislijo upihniti sonce. In sem jih vse ukanil in sem poslušal božji glas in sem se napotil na težko pot, na dolgo pot do cesarja. Pri njem je začetek pravice, k njemu me vodite!"
Še enkrat ga je pogledal jezični dohtar, čudno se je nasmehnil in se je okrenil, da bi šel.
"Kam, gospod?" je vzkliknil Jernej in spreletela ga je groza.
"Niste me še poslušali do konca, niste še uslišali moje prošnje! Kdo bo stal ob moji strani v tem strašnem Babilonu? Roko mi dajte, če ste krščanski človek, če je božja beseda v vašem srcu, tja me vodite, kjer je pravica!"
Tako se je tresel Jernejev glas, kakor da bi bile solze v njem.
"Te bomo že tja spravili, kjer je pravica in pamet!" je rekel jezični dohtar in je šel.
In komaj je to storil in so se zaprle duri za njim, so prišli drugi in so prijeli Jerneja in so ga odvedli. Zarožljali so ključi, nizke duri so se odprle in Jernej je stopil v izbo, kakršne še ni videl.
Čisto prazna je bila, stene so bile gole in sive. Ob zidu so stale nizke široke klopi, z umazanami plahtami pogrnjene; mize ni bilo. Komaj se je Jernej ozrl in začudil, so se zapahnile duri.
Troje ljudi je bilo v izbi, troje umazanih, razcapanih; njih obrazi so bili odljudni in surovi, pogled je bil hudoben. Takih ljudi še ni videl Jernej.
"Kaj nikoli niso videli Boga? Kaj nikoli niso bili žejni pravice?" je pomislil strahoma. "Ali je le skorja tako nečedna in blatna, ali je načeta že tudi sredica?"
In nato ga je spreletelo po vsem telesu, velika bolest, velik strah.
"Pravice sem jih prosil, pa so me pahnili med tatove in hudodelce!"
Eden izmed njih se je vzdignil na postelji, pogledal je mrko in je zaklical nerazumljivo besedo. Jernej je vztrepetal, šel je do klopi, ki je bila v zadnjem kotu, in se ni ozrl nikamor.
Njegove misli so bile bolne, da niso mogle do upanja, njegovo srce je bilo žalostno, da ni moglo do molitve.
In Jernej se je globoko sklonil, skril je obraz v dlani in se je razjokal.
Tako je bil Jernej tri dni in tri noči v tisti strašni izbi, med hudodelci in rokovnjači.