XVII

Ko se je dramilo četrto jutro, so odklenili duri, dali so Jerneju culo, škornje in palico, in nož in denar, in so ga odvedli in niso rekli besede.

"Kam, ljudje božji?" je vprašal Jernej in je prosil. Pa niso ne pogledali ne odgovorili besede. Naložili so ga na voz, pa so ga vozili vse križem po širokih cestah, skozi šum in vihar strašnega Babilona.

"Kam, ljudje božji?" je vprašal Jernej in je prosil, ko so ga pahnili v železni voz med potepuhe in tatove. Pa se nobeden ni ozrl, nobeden ni odgovoril. Tisti, ki jih je spremljal, je slonel v kotu in je gledal hudo, tovariši potepuhi so se smejali, ko je zažvižgalo zunaj in so zabobnela težka kolesa. S plahim pogledom se je oziral Jernej, in kakor se je oziral, so mu nenadoma pogledale v obraz žalostne, od solz vse zardele oči.

"Krivico je okusil, po nekrivem so ga obremenili!" je prešinilo Jerneja. "Mlad je njegov obraz in poln bridkosti, nič zlega ni v njegovem srcu!"

"Kam, tovariš?" je vprašal Jernej; oni pa je gledal in ni odgovoril; žalostna misel je šla iz oči v oči.

Tako so potovali. Minil je dan in minila je noč; iz kraja v kraj, iz voza v voz, odhajali so tovariši, prihajali so drugi.

"Kam?" je izpraševal Jernej v globoki grozi in nobeden mu ni odgovoril.

Ko je stopil poslednjikrat iz železnega voza, se je ozrl in je ves obstrmel. Videl je tisti kraj nekoč, kakor v daljnih sanjah ga je videl. Pa je vztrepetal in je vprašal čemernega človeka, ki je stal ob njegovi strani:

"O človek krščanski, o sosed - če moreš govoriti, povej mi, kakšen kraj je to?"

"To je tvoja domačija! Še dve uri je do Resja; pot je dolga in pusta, če imaš denarja, plačaj voz!"

"Zakaj v Resje?" je vzkliknil Jernej. "Tam ni moja domačija, ne brata nimam tam in ne sestre! Kdo me je klical v Resje, kdo me je vodil tja?"

Čemerni človek je počasi privzdignil rameni, nabasal si je pipo in je palil.

"Torej pa na pot in nič sitnosti ne delaj! Do Resja te spremim, tam pa Bog s teboj!"

Jernej ni več govoril. Kakor je bil truden in bolan, je stopal z dolgimi koraki; lep je bil kraj, njive so zorele, visoka je bila trava na senožetih, Jernej pa se ni ozrl. V tla je gledal, sive obrvi so mu zakrivale oči.

Pot se je vila ob položni rebri, v lepi dolini se je zasvetila bela vas. Prišla sta do županove hiše, župan pa se je prestrašil, ko je ugledal Jerneja.

"Nikoli te nismo videli, nobeden se te ne spominja, pa prideš na stara leta in nam naložiš to breme!"

"Ne bom prosil vbogajme, nikomur ne bom delal nadlege!" je rekel Jernej. "Pest sena mi dajte, da si odpočijem, ker sem truden!"

Šel je na hlev in je legel v seno. Ležal je, dolgo ni zaspal, pogovarjal se je z Bogom. Ni se več pogovarjal z njim kakor hlapec z gospodarjem, temveč kakor terjavec z dolžnikom.

"Kar si rekel, to zdaj izpolni! Pravico si dal ljudem, pa so jo skrili; ni je pri biričih, ne pri sodnikih, ne pri cesarju; biriči so me pehali med hudodelce, sodniki so me zasmehovali, za cesarja so me ogoljufali! Pri tebi je pravica, ti si jo poslal, ti potrdil, ti skrbi zanjo, da se izpolni tvoja zapoved! K tebi samemu se zatekam, jaz, hlapec Jernej, sam na svetu, ob belem dnevu okraden, pravice oropan! Tvoja postava je v mojem srcu in tvoja obljuba, tvojo besedo sem slišal - daj, da ne mine moje zaupanje! Zdaj iztegni svojo roko, vsemogočni Bog, pravični sodnik!"

Tako se je Jernej pogovarjal z Bogom, dolgo v noč je molil; in ko je zasvetilo jutro, je vstal in se je napotil brez slovesa. Hodil je dolgo, trikrat je počival; pred mrakom pa je dospel na Betajnovo.

"Kaj je to Jernej?" so izpraševali, ki so ga videli.

"Razcapan je in prašen, do pasu je upognjen, siv starec - kaj je to Jernej?" so se čudili in so gledali za njim.

Jernej pa se nikamor ni ozrl, nikogar ni pozdravil in nikogar ogovoril. Tudi tja se ni ozrl, kjer je stal beli njegov dom.

Šel je naravnost k župniku.

Prijazen gospod je bil župnik, debel in rdeč, in smehljal se je.

"O Jernej, o Jernej, kod si romal, da si tako star in slab?"

Jernej je stal pred durmi, vzravnal je upognjeni hrbet, izpod obrvi so se mu zasvetile oči.

"Nič ne bom sedel, nič ne bom počival, zakaj pozno je že in truden sem! - Po svetu sem romal, od biriča do sodnika, od sodnika do cesarja. Pravice ni pod nebom, zakopali so jo sto klafter pod zemljo, težko skalo so zavalili nanjo. Jaz pa je ne iščem več na zemlji, biriči in sodniki so zatajili Boga, izdali njegovo besedo in zapoved. Pri Bogu iščem pravice, pri njem samem, ki je sodnik nad vsemi sodniki! Odprite pismo, ki ste njegov služabnik, razložite njegovo besedo, razsodite mojo pravdo po njegovi pravici!"

Župnik je stopil k Jerneju, prijel ga je za roko, zakaj usmiljen je bil.

"Ne tako, Jernej! Veliko hudega so ti storili, nekrščansko so ravnali s teboj - ampak odpusti jim, kakor je Bog odpustil tistim, ki so ga preganjali!"

Jernej je izpustil župnikovo roko, gledal mu je srepo v obraz, z bolno svetlimi očmi, in je govoril s trdim glasom kakor nikoli poprej.

"Ne govorim o usmiljenju, o odpuščanju nič - o pravici govorim! Razsodite po božji besedi, po naukih njegovih in zapovedih! Služabnik božji ste, iz vaših ust bo govoril, z vašim jezikom! Ali je Bog na moji strani, ali je na strani biričev in krivičnih sodnikov - to razsodite! Truden sem, rad bi že stopil v svojo hišo, rad bi legel na svojo posteljo!"

"Hude in krive so tvoje misli, Jernej!"

"Razsodite!"

"Ukloni se, Jernej, tudi krivici se ukloni; Bog bo sodil!"

"Neskončno je pravičen - kje je njegova pravičnost? Ali je dom moj po njegovi pravici, ali čigav je? To naj razsodi, to mi povejte, ki ste njegov apostelj!"

Trd in osoren je bil Jernejev pogled, kakor od kamna njegov obraz; vsa bridkost je izginila iz srca in vse zaupanje.

"Ali je pravica pri Bogu, ali je ni?"

"Bogokletne so tvoje besede, Jernej!" se je zgrozil župnik in je stopil za korak nazaj, zakaj strah ga je bilo. "Če stopiš pred Boga, ne terjaj stoje, temveč poklekni in prosi in jokaj!"

"Ne bom prosil in ne bom jokal, moja pravica je božja pravica; kar je sam ustanovil, ne bo razdiral, kar je govoril, ne bo tajil! Dolžnik je moj; ne klečim - stojim pred njim in terjam!"

Še je bilo krvi v Jernejevem obrazu: prikazala se je nenadoma na čelu, na licih; in ustnice so se mu tresle.

"Razsodite! Tisto besedo recite, ki sem čakal nanjo toliko grenkih dni: ali je pravica, ali je ni - ali je Bog, ali ni Boga!"

Ob takih besedah je župnik vztrepetal, iztegnil je trepetajočo roko in je stopil nazaj do zida.

"Stran, nevernik!"

Še je čakal Jernej; gledal je s svetlo strmečimi očmi.

"Stran, bogokletnik!" je vzkliknil župnik.

Počasi se je okrenil Jernej in je šel; s trdimi koraki je šel, nič več upognjen, nič več bolan, v srcu nič bridkosti in upanja nič več.