I

To povest vam pripovedujem, kakor se je po resnici vršila z vsemi svojimi nekrščanskimi krivicami in z vso svojo veliko žalostjo. Nobene laži ni zraven, nič lepih besed in nobene hinavščine. Obstrmeli so ljudje na Betajnovi in so plahi povesili glave, zakaj vzdignilo se je na hribu in je stopilo v dolino kakor črna smrt. Velika in tiha senca je stopila v dolino: glava teman oblak, noge silne jagnedi na loki; svetla kosa, na rami sloneča pa se bleščala tja do Ljubljane.

*

Starega Sitarja so pokopali; Bog mu daj nebesa, blag človek je bil. Zvon je odzvonil, župnik se je preoblekel, pogrebci so se napotili v krčmo. Sedli so za dolgo mizo pri Stržinarju, vsi črno oblečeni, resni in zamišljeni, ženske objokane; hlapec Jernej, dolg, star in siv, kakor je bil, je sedel na klop pod oknom; otrl si je čelo z rdečim robcem in je zavzdihnil.

"Vsi pojdemo; jaz, mislim, bom prvi stopil v njegovo gaz!"

Pa je rekel mladi Sitar:

"No, Jernej, ti pa sediš tam široko in ošabno, kakor gospodar! Kdo je dedoval, ti ali jaz? Prvo besedo si zinil, prvi nisi!"

Jernej se je veselo nasmehnil in je veselo pogledal.

"Zmerom si bil norčav in poreden, pa tak ostaneš, Tone! Meni pa se prav in dobro zdi, da te ni potrla bridkost - moškim vino, solze babam!"

In je točil in je vzdignil kozarec, toda nihče ga ni vzdignil z njim.

Jernej je postavil kozarec na mizo, še preden se ga je dotaknil z ustnicami. Gledal je osupel gospodarja in družino in je videl same čemerne obraze.

"No, kaj?"

Leglo mu je na srce kakor težek mraz. Ne iz ust ne iz oči ni bilo odgovora.

"No, kaj? Ali sem zašel med mešetarje in cigane, da me gledate in nič ne govorite? Ali sedim z našo družino ali z iblajtarji, ki snujejo, kako bi me ukanili?"

Sitar pa je rekel:

"Ne zmerjaj na, hlapec, z mešetarji, cigani in iblajtarji! Še preden si ga pokusil, si pijan!"

Trikrat se je ozrl Jernej po družini, od obraza do obraza; nato je prijel kozarec in je izlil vino v steklenico; počasi in dolgo je izlival, ker se mu je roka tresla. Nato je vstal, pa odkril se je in je držal klobuk z obema rokama. Dolg in upognjen je bil, ko je stal za mizo; kakor je bil upognjen, se je s sivo glavo skoraj dotikal začrnelega trama na stropu; stal je tam, lica zgrbljana, zagorela, za silo obrita, oči žive in vedre pod košatimi obrvmi.

"Ni lepo od tebe, gospodar, tudi od vas ni lepo, družina, ljubi moji, da mi ne privoščite kaplje vina na pogrebščini! Bog vam blagoslovi obilno, kar boste jedli in pili, nisem vam zaviden! Če ste naredili novo postavo, ubogal jo bom: mladim kruha, starcem kamen; zdravim ribo, bolnim kačo; spočitim jajce, trudnim škorpijona! Ne sodi hlapcu, da bi razdiral, kar je ustanovil gospodar!"

Mladi Sitar, nagel človek, je zardel od srda.

"Ni nam sila tvojih pridig, Jernej! Če ti vino ne diši, Bog s teboj!"

"Ošaben si, Jernej, gospodarjev gospodar!" je rekla Sitarica.

"Narobe hiša, kjer sedi hlapec na zapečku in briše škornje ob gospodarjev hrbet!" je rekla tašča.

"Narobe voz, ki ga vleče gospodar, hlapec pa drži vajeti!" je rekel svak.

"Narobe kmetija, kjer orje gospodar, ko se hlapec v senci ščeperi!" je rekel sosed.

In ko so rekli, se je Jernej še enkrat priklonil.

"Pametno je, kakor ste povedali, in nič krivice ni v vaših besedah. Zatorej vam blagoslovi Bog jed in pijačo, meni pa mirno vest in življenje brez greha!"

Tako je rekel hlapec Jernej in je pljunil na prag in je šel.