VIII

Jernej se je napotil po culo. Pred hiši je srečal Sitarja, pa ga ni pogledal in tudi Sitar je okrenil glavo.

"Samo po culo prihajam, samo po culo!" je rekel Jernej in je gledal predse, kakor da bi se pogovarjal s hišo, ne s Sitarjem.

"Nič drugega ne bom pobral, ni potreba zaklepati hiše in kašče!"

Stopil je v vežo, šel je po lestvici v svojo izbo, ki si jo je bil nekoč sam izbral in pripravil pod streho. Postelja je bila tam, razpelo in molek nad posteljo, drugega nič. Na klinu je visela prazniška obleka, v košu pod klopjo je bilo spravljeno perilo. Postelja je bila pregrnjena s pisano plahto, ki mu jo je bil prinesel rajni Martin iz turške vojske za spomin. Na plahto je položil najprej prazniško obleko, nato perilo; ko pa je začel zgibati plahto in vezati culo z močno vrvjo, se mu je storilo hudo pri srcu. Zgrabilo ga je v prsih, vzdignilo se mu je v grlu, čudno kakor nikoli. Zato je Jernej pokleknil pred razpelo in se je pokrižal in se sklonil globoko, tako da je čelo naslonil na blazino.

"Oče naš, kateri si v nebesih... tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih... neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da bodo spoznala pravico!... Oče naš, kateri si v nebesih... ne izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da bodo čudežno izpregledale; in tudi svojega hlapca ne izkušaj predolgo, ker je že star in nadložen; in potolaži ga, ker je potrt in slab od bridkosti! Oče naš, kateri si v nebesih..."

In Bog ga je potolažil in bridkost je izginila in mirno je bilo njegovo srce.

Tako je Jernej vstal, zadel je preko rame culo in škornje, vzel je v roko grčavo romarsko palico in se je napotil. Na pragu se je pokrižal.

"Srečen hodi, Jernej, če je božja volja, da nastopiš to pot; in srečen se povrni!"

Od daleč je ugledal Sitarja, ki je stal kraj senožeti.

"Odpusti jim!" je rekel Jernej v svojem srcu in je iztegnil roko v slovo in pozdrav.

"Brez sovraštva na pot; težje je v srcu sovraštvo nego bridkost; brez sovraštva s pota - obe roke mu stisni v pozdrav, za roko ga pelji v hišo, kakor sina, ki je zablodil!"

Še se je ozrl na hišo in po polju, po senožetih, lokah in daljnih pašnikih, in je šel v dolino.

Velika in lepa hiša je sodnija, sredi trga stoji v Dolini, dolgo vrsto oken ima, visoka vrata in nad vrati cesarskega orla.

Čudno in sitno je bilo Jerneju, ko je stopil v prostrano vežo; strah ga je bilo tistega kraja, ki je bil poln jeze in kletev, hudih in krivičnih pravd in krivih priseg.

Naproti mu je prišel služabnik, suhljat, upognjen starec, ki je nesel pod pazduho velik sveženj rumenih papirjev.

"Bog daj dober dan!" je rekel Jernej in se je odkril.

"Kaj bi rad?" je vprašal služabnik godrnjaje in je premeril Jerneja s čemernim in neprijaznim pogledom.

"Kaj da bi rad?" se je nasmehnil Jernej in je gledal na suhljatega služabnika globoko dol, dolg do stropa, kakor je bil. "Nikogar ne mislim spraviti na vislice, verjemite! Kaj bi človek po nepotrebnem žalil človeka? Drugi naj se pravdajo, drugi naj prisegajo in kolnejo, Jernej se ne bo pravdal! Le poslušajo naj in naj razsodijo, brez jeze in brez zlega!" Začuden in zlovoljen je gledal krivenčasti služabnik.

"Kaj blebečeš? Koga iščeš?"

"Pravičnega sodnika!"

Služabnik se je namrgodil, pokazal je z dolgim kazalcem na stopnice in je šel.

Culo in škornje na rami, palico v roki, je stopal Jernej počasi po temnih stopnicah. Prišel mu je naproti majhen, koščičast kmet, ki je mahal z obema rokama in je bil v obraz ves zaripel od jeze.

"Razbojniki! Razbojniki! Razbojniki!"

Jernej se je hudo začudil.

"Kdo je razbojnik?"

Koščičasti kmet je hitel mimo in ni nič odgovoril.

"Jeznorit človek!" je pomislil Jernej in je zmajal z glavo.

"Med pravične sodnike je šel, pa je našel razbojnike!"

Stal je na hodniku in ni vedel, na katere duri bi potrkal. In ko je stal in gledal, so se odprle duri na stežaj. Zelo dolg in zelo suh človek, črno oblečen, kozjebrad, je stopil iz izbe, šel je mimo in je pustil duri odprte.

S klobukom v roki, plah in radoveden, je pogledal Jernej v izbo. Tam za leseno pregrajo, za veliko, s papirji obloženo mizo je sedel sodnik; debel, plešast gospod z dolgimi brki in nejevoljnim obrazom. Za drugo mizo je pisal mlad pisar.

Sodnik je vzdignil glavo in je pogledal postrani na Jerneja.

"Kaj pa je?"

Z opreznim korakom je prestopil Jernej prag.

"Pravice iščem, krivico tožim!" je rekel Jernej. "In mislim, da sem prišel na pravi kraj!"

Pisar je nekoliko okrenil glavo in se je nasmehnil, tudi sodnik je privzdignil obrvi.

"Le brž povejte!"

Jernej je zvrnil culo in škornje na klop, stopil je k pregraji in se je naslonil nanjo z obema rokama.

"Sodnik, jaz nisem hudoben človek, nikomur ne privoščim zlega, tudi tistim ne, ki so mi po krivem storili. Pravico meni, drugim ne krivice in ne hudega povračila - to je pravda po božji volji! Zato ne maram, da bi gnali Sitarja iz hiše, s culo in škornji na ramah, kakor sem šel jaz; kaj šele, da bi ga vklepali in ga gnali skozi vas in ga metali v ječo! Tudi okarati ga ni treba pred drugimi ljudmi, zakaj užaljen bi bil - naj sam opravi s svojo vestjo! Pravico, komur pravica - krivičnemu pa usmiljeno prizanašanje in odpuščanje!"

Strmela sta obadva, sodnik in pisar.

"Kaj se ti blede, človek krščanski?" je vzkliknil sodnik. "Kaj nisi ti Sitarjev Jernej s hriba?"

"Tisti sem!" je pokimal Jernej urno. "Štirideset let sem že tisti - Sitarjev Jernej s hriba! Ampak mladi si je nekaj izmislil - recimo, sodnik, da si je za šalo izmislil, le iz porednosti in prešernosti: Na, Jernej, je rekel, poveži culo in vzemi romarsko palico in pojdi! Ne, recimo, voli kupavat, ali seno prodajat - temveč na levo pojdi, ali na desno, ali kar naravnost, kamor se ti pot bolj zložna zdi; in nikoli se več ne povrni! Zdaj si star, in ker ti je hrbet že upognjen, ker se ti kolena že tresejo - zdaj pojdi! Tako je rekel - vi pa odprite bukve, sodnik, in razsodite po pravici!"

Pisar se je nagnil preko papirjev in se je smejal, da so se mu pleča tresla; sodnik je nagubančil čelo.

"Kaj torej čakaš tukaj? Čemu si prišel?"

Od čuda je odprl Jernej usta in je molčal.

Čemu da si prišel?" je vprašal sodnik tako osorno in je gledal tako mrko, da je Jernej izpustil pregrajo ter upognil hrbet še nižje.

"Saj sem razložil svojo zgodbo po vrsti, brez laži in brez olepšav: tako se je godilo in nič drugače. Kaj bi še pripovedoval, čemu bi prežvekaval? Vaša je sodba in beseda, ne moja! Vi ste zdravnik; pokazal sem rano, pa jo zacelite!"

Zmerom bolj se je čudil sodnik in zmerom bolj osorno je gledal; tudi pisar se je smejal zmerom bolj.

"Ne utegnem, mož," je rekel sodnik, "ne utegnem," je rekel, "da bi se pogovarjal z vami o steklem polžu in o jari kači! Kar imate povedati, če kaj imate, povejte brez ovinkov, drugače pa se izgubite!"

Tako je rekel sodnik, Jernej pa ni razumel, prestopal se je z noge na nogo, popraskal se je za ušesom in ni vedel, kaj bi.

"Kako, sodnik? Če stopim k štacunarju, da bi kupil tobaka - kaj mi bo ponujal soli? Prišel sem vprašat za pravico, vi pa: Čemu si prišel? Razložil sem svojo pravdo, vi pa: Kaj blebečeš? Nisem prišel kupavat soli, gluhi štacunarji, tobaka mi dajte!"

Vrnil se je čemerni suhljati služabnik z drugim, še večjim svežnjem papirjev pod pazduho.

"Ti, Krušnik," mu je ukazal sodnik, "primi tega človeka za roko in mu pokaži, kje da so stopnice in kod se pride na cesto!"

In res je prijel suhljati služabnik Jerneja za roko, tako krepko ga je stisnil, da se je Jernej začudil: "Glej, taka spetka!"

Naglas pa je rekel Jernej:

"Tudi nad teboj, krivični sodnik, so še sodniki; in nad vsemi je Bog!"

Vzel je culo in škornje in palico in je šel. Pred stopnicami pa se je vrnil in je stopil z dolgimi koraki še enkrat pred pregrajo.

"Zdaj vem, krivični sodnik, zdaj vem, kaj je rekel tisti kmet - Bog ga je razsvetlil! Ne kraj pravice - preklet je ta kraj, zavetišče krivičnih pravd in krivih priseg!"

Zamahnil je z roko, še je hotel reči, služabnik pa ga je sunil preko praga.