XIII

Takrat pa se je zgodila krivica, kakor je svet še ni doživel. Brkat človek je stopil k Jerneju in ga prijel za roko.

"Kaj se me dotikaš?" je vzkliknil Jernej.

"Ne brani se, Jernej, ne brani se pravici!" je rekel mladi sodnik.

Drobni plešec pa je hudo gledal in je namrgodil obraz.

"Kaj uganjate komedije z njim? Kaj ga ne vidite in ga niste slišali?"

Jernej je molčal od prevelike osuplosti in je šel z njimi. Šli so križem po hodnikih, po stopnicah; na dvorišču pa je postal Jernej in se je okrenil k tistim, ki so ga spremljali.

"Možje. zdaj nismo več v hiši razbojnikov; povejte brez hinavščine: kaj kanite z menoj?"

Osorno so gledali in so molčali. Jerneja pa je zabolelo v srcu od tolike krivice; in ko je šel z njimi preko dvorišča, je bil nenadoma ves star in upognjen.

"Če ste razbojniki, pa najhujši izmed njih: povejte mi, čemu me žalite? Tudi razbojnik ima svojo pravico in svoje postave, ne krade in ne ubija brez premisleka - kaj sem vam storil?"

Nič niso odgovorili; gledali so osorno in so molčali.

"Glejte, razbojniki; kakor ste mladi in čokati in kakor je Jernej star in slab od krivice: ko snope bi vas pometal po dvorišču, s pestjo bi si zapisal svojo pravdo! Ampak pavica ni jabolko, da bi ga s palico odklatil; in Bogu ni potreba, da bi mu človek pomagal. Težko je breme, ki ga je naložil, dolga je pot, ki jo je odmeril; jaz pa pojdem in bom nosil do konca!"

Take besede je govoril Jernej, ker je bilo v njegovem srcu zaupanje tako veliko, kakor je bila velika bridkost.

Tisti, ki so ga vodili, pa so odprli duri in so jih zaklenili za Jernejem. Izba je bila pusta; miza je bila tam, dvoje nizkih postelj, širokim klopem podobnih; stene so bile prazne, gledale so na človeka kakor slepe oči; še razpela ni bilo v kotu. Okno je bilo omreženo.

Na eni postelji je sedel razcapan človek; če je bil star ali če je bil mlad, Bog vedi. Lasje so bili redki in kuštravi; kozavi obraz ni bil ne obrit pa tudi brada ni bila dolga. Pomežiknil je, z veselimi očmi je pozdravil Jerneja.

"Bog daj, sosed! Kaj si ukradel?"

Jernej ga je premeril z dolgim, žalostnim pogledom, šel je do druge postelje, položil je nanjo culo, škornje in klobuk, palico pa je postavil v kot.

Razcapanec se je smejal zmerom bolj veselo in prijazno; potepuh je bil, kakor bi ga človek ne srečal rad na cesti.

"Kaj tiho, očka? Pravično je, da se pokorimo za grehe; veseli bodimo pravice, če je sladka ali grenka, in pojmo aleluja sodniku!"

Jernej je sedel na posteljo; oprl je komolce ob kolena, obraz v dlani.

"Kakšno krivico so tebi storili?" je vprašal.

Potepuh se je od srca zasmejal.

"Krivico? Nikakršne krivice! Kradel sem, pa so me prijeli in so me gnali in so me zaprli. Tako je bilo vse v redu in kakor se spodobi. Kaj naj bi mi dali povrhu še drugi cekin, ko sem enega zasačil? Saj je dovolj, da so mi dali posteljo in kosilo. Postelja res ni bogve kaj, tudi kosilo bi lahko bilo boljše; ampak dokler se nisem potepal in dokler nisem kradel, še takega kosila nisem imel in tudi take postelje ne! Zato sem si reč nekoliko premislil in zdaj se mi ne godi slabo. - Kaj pa ti, očka? Ali si šele na stara leta začel, da se tako pusto držiš?"

Jernej je gledal v tla in je molčal, potepuh pa je veselo govoril.

"Leži pač težek greh na vesti, naj leži pogrnjen in zaklenjen! - Kesanje - bodi kesanje! Ampak bridkosti - bridkosti ni treba! Glej, jaz sem maloprid, negodnež, nadležno motovilo, ki se vrti pred nogami spodobnim ljudem. Pa nisem nič žalosten. Kaj bo jutri z menoj, kaj pojutrišnjem? Jutri me bodo sodili, pojutrišnjem me bodo zaklenili - in kam potem? Kam me bodo gnali? Tja me bodo gnali, kjer imam na vsem prostranem svetu najmanj opravila! V tisto vas, med hribi zakopano, kjer me je Bog v svoji norčavosti poklical med ljudi! Kdo je tam: oče, mati, brat, sosed? Pogani so tam, bolj tuji in odljudni kakor mestna gospoda! Kdo jim pozna obraze, kdo jim razume jezik? Nič, tja me ženo; tam, pravijo, da sem doma! Zakaj sem tam doma, to Bog razsodi; prav tako lahko bi me gnali v Koromandijo pa bi rekli: doma si v deželi Koromandiji, ne smeš se ganiti drugam! Jaz pa bi rad bil v Ljubljani doma, v Ljubljani mi je pogodu. - Kam pa bodo gnali tebe?"

"Gnali?" se je začudil Jernej. "Nikamor me ne bodo gnali! Jaz imam svoj dom in svojo pravico!"

Potepuh je visoko vzdignil nogo, položil je kolena navzkriž in se je veselo smejal.

"Čemu pa si kradel?"

"Kaj kradel?"

Jernej je vzravnal život in je položil roke na kolena.

"Nisem kradel! Svoje pravice iščem in našel jo bom! Zaklenili so pravico razbojniki, tudi mene so zaklenili, ampak prišla bo ura in duri se bodo odprle!"

Potepuh se ni več smejal naglas, samo v razrite brke se je smehljal, kakor se odrasel človek smeje otroku.

"Pa so te zaklenili? Pa se duri odpro?"

"Pa se odpro!"

Še bolj se je smejal potepuh; na stežaj je odpiral usta, ves život se mu je tresel, glasu pa ni bilo.

"Zdaj ti verjamem, da res nisi kradel! Kdor zaupa v pravico, ni kradel ne ubijal. Ampak gorje tebi, ki nisi ne kradel ne ubijal in si vendarle prišel s pravico navzkriž! Hud in samopašen gospodar je pravica, ne da si oporekati. Če ti je nedolžnemu natovorila uboj, tedaj si ubijal, pa konec besedi! Če ti je natovorila kradež, si kradel z obema rokama! Pa reci, da si nedolžen, pa reci, da nisi ubijal, nisi kradel - joj tebi! Zmerom je boljše, da prideneš kar na lepem še par ubojev in kradežev, zakaj pokazal boš ponižno in skesano dušo. Pravici pa so prikupne take duše, pa če so vse ciganske in z grehi obložene; zakrknjenih src ne mara, po nedolžnosti ne vpraša. Mene poslušaj, po meni se ravnaj. Jaz izhajam z njo prav pošteno; kakor soseda sva, ki se časih malo sporečeta, drugače pa živita, kakor je Bog ukazal. Danes me ukani ona, jutri jo ukanim jaz, pa sva obadva zadovoljna.Kadar me zaloti po nekrivem, se ne cmerim in ne delam pustih obrazov, temveč grešim takoj in natanko v toliki meri, da je stvar poravnana. Tako izhajamo s pravico mi učenjaki in modrijani. Ne prerekaj se z njo, posebno če si nedolžen, se nikar ne prerekaj! - Razloži mi svojo pravdo, da ti priskočim s koristnim naukom!"

Jernej mu je razložil svojo pravdo, potepuh pa se je smejal, da je bil ves solzen. Strmel je v Jerneja z debelimi očmi, kakor v zamorca na semnju, zibal se je v životu in se je tolkel z dlanmi po kolenih.

"Kadar te izpuste, Jernej, kar z menoj! Razkazoval te bom po svetu, po semnjih te bom vodil, po žegnanjih bova hodila, pred cerkvijo te bom kazal. In dobro se nama bo godilo, Jernej! Morda se nama še pripeti, da srečava pravico, tisto, ki jo zalezuješ; tudi jaz bi jo rad videl. In kadar jo srečava, pojde z nama, na semenj in na žegnanje. Komedijantje bodo razdejali šotore, Talijan pojde z opico v tuje dežele, kamela bo osramočena, medved zaničevan. Ali mi trije, ti, Jernej, tvoja pravica in jaz učenjak, mi trije si bomo nabrali cekinov, da bomo živeli bolj veselo, kakor je živel sam Kurent!"

Jernej pa je gledal mrko in žalostno, nobena guba se ni ganila na njegovih licih.

"Ne izkušaj Boga!" je rekel. "Hudo breme ti je naložil, da je tvoje srce omagalo in da govori bogokletno v svoji malodušnosti. Krivico si izkusil, nič pravice: in praviš, da ni pravice na svetu; kamen so ti dali namesto kruha: in praviš, da ni kruha na svetu. Bog je ustanovil postavo; božja beseda pa ni kakor dežnica, ki jo do večera popije suha prst; živa je, kakor je bila prvi dan, in če je zaupanje v tebi, jo boš slišal in boš obilno poplačan za vse trpljenje!"

Potepuh se ni več smejal, pogledal je Jerneja z začudenimi očmi.

"Ne bi bil rad v tvoji družbi, sosed; še ponoči se bom obrnil v steno, zakaj popotnik sem in vidim v temi. Tolažbe ni veliko v tvojih krščanskih besedah, pač pa - ali veš, sosed, kaj bi storil, če bi te tako poslušal in bi se tista tvoja vera izlila vame? Šel bi in bi najprej ubil sodnika in njegove pomočnike, nato še nekaj drugih ljudi, zakaj vsi so moji hudobni sodniki že od rojstva; naposled bi zažgal še to hišo, pa bi rekel: Glejte, Bog je poslal pravico na svet, jaz sem slišal njegovo besedo, pa sem napravil po njegovi zapovedi! - Tako bi rekel in tako bi storil, če bi bila tista vera v meni, kakor je v tebi. Ampak Bog me ni ustvaril za aposteljna, zato sem rajši berač. Pravica me tepe, jaz se ji smejem, pa je vse v redu. Lahko noč!"

"Tudi tebe se bo še usmilil Bog, tudi ti boš še klečal in jokal!" je rekel Jernej. "Zakaj bolj mirno je srce v joku nego v smehu; in solze umijejo ves greh in vso krivico!"

Tako sta se pogovarjala potepuh in Jernej; in znočilo se je, obadva sta utihnila; potepuh je bil nejevoljen in se je obrnil v steno, Jernej je klečal pred posteljo in je molil dolgo molitev. Truden je bil, breme ga je potisnilo nizko k tlom, vere njegove pa ni omajalo.