XIV

Komaj se je Jernej zbudil, so prišli in so ga gnali dalje, sam ni vedel kam.

"Udari, apostelj, udari!" je zaklical potepuh za njim, ko so se zapirale duri. Jernej ga ni slišal, molčal je, povesil je glavo ter je šel, kamor so ukazali.

"Kam me ženete? To povejte!"

Molčali so vsi in so gledali mrko, kakor črni čuvarji Kristusovi.

Jerneja ni bilo strah, ampak nemirno in hudih misli polno je bilo njegovo srce; zakaj tako se mu je zdelo, kakor da ne vidi več dobro in ne sliši več natanko; in kakor da je čez noč oslabela njegova pamet. Spoznati ni mogel, kaj je storil tujim razbojnikom, da ga gonijo od duri do duri; premisliti ni mogel, kod ga vlačijo tako molče in strahotno; ni mogel uganiti, kaj nameravajo z njim, pravice željnim: Kakor da je v mesto zablodil, koder ni hodil še nikoli, med ljudi, ki jim ni razumel ne govorice ne postav; vprašaj jih, pa ti ne bodo odgovorili; njih pravica ni tvoja pravica, njih Bog ni tvoj Bog.

"Potrebno je, Boj je ukazal, strma in kamnita je pot do pravice!" je rekel Jernej v svojem zaupanju in je povesil glavo in je šel z njimi. Zakaj vedel je, da je nekoč ceste konec in da Bog ne odvrne za zmerom oči od svojih hlapcev.

Vodili so ga in gonili, kakor nekoč Gospoda od velikega duhovna do velikega duhovna, od sodnika do sodnika; izpraševali so ga, Jernej pa je odgovarjal po pravici, brez srda in brez ošabnosti. Mnogo gospode je videl in mnogo biričev. Hudo so govorili z njim, mrko so gledali nanj, pehali so ga in suvali od duri do duri; Jernej pa ni kričal in ne grozil, zakaj čisto je bilo njegovo srce in njegova vera je bila trdna. Tudi se ni upiral, ko so ravnali z njim kakor z bolnikom in kakor z otrokom; zaničevanje in zasmeh je trpel zaradi pravice. Ni se rotil in ne pritoževal, ko so rekli, da je bolan na duhu in da je bebast otrok v svoji pameti.

"Bog jih bo razsvetlil in jim odpustil!" je pomislil Jernej.

"Kadar bo konec te poti in bo razodeta pravica, se bodo spogledali in bodo osramočeni spoznali svoj greh. Kakor Bog ni skril pravice, tako tudi resnice ni skril; in volja njegova je, da blodijo v temi pred jutrom spoznanja!"

Zaupanja polno je bilo njegovo srce; telo pa je bilo staro in slabo in se je krivilo pod težo krivice in bridkosti. Ko je stal Jernej poslednjikrat pred sodnikom, je bil globoko upognjen v tilniku in v pasu, roke so se mu tresle in kolena so se mu šibila; cule prej ni čutil, nenadoma se mu je zazdela težka in nerodna. Zakaj devet dni je bilo, da je romal Jernej od praga do praga, od sodnika do sodnika, od krivice do krivice; kakor so ga gonili in brez milosti zaklepali med potepuhe in rokovnjače.

Pred neprijaznim sodnikom je stal, pred hudookim, čemernim starcem.

"Zdaj hodite zbogom in se ne prikažite več!" je rekel sodnik.

Jernej pa je stal pred njim in se je čudil in se ni prestopil.

"Kaj je to konec te žalostne poti, kaj tako ste razsodili navsezadnje?" je vprašal in glas se mu je tresel kakor grešniku pred Bogom. "Čemu torej, o gospod - čemu vse to trpljenje, kaj ste počeli z menoj?"

"Sram bi te lahko bilo, da se na stara leta potepaš po svetu ter nadleguješ ljudi in gosposko. Spravi se v rodni kraj, moli in misli na smrt!"

Jernej je strmel; približal se je neprijaznemu sodniku s plahim korakom, govoril je tiho in ponižno.

"Nisem, mislim, slišal dobro, pač nisem natanko razumel; zakaj star sem, sluh odpoveduje, spomin je slab. - Kaj ste res tako razsodili navsezadnje: pojdi in ne prikaži se več? Tako razsodili mojo pravdo v imenu Boga in cesarja? Kaj ste me zato pahnili med tatove in razbojnike, da ste po dolgem učenju iztaknili tako modrost? Čakal sem v trpljenju in zaupanju, vi pa ste stali za durmi in ste se smejali mojemu zaupanju. - Saj nisem dobro slišal, saj nisem natanko razumel; tako niste ravnali, taka ni vaša sodba, sodniki!"

"Le pojdi, le brž se okreni, ne prerekaj se s pravico!" je ukazal sodnik. "In hvali Boga, da umrješ na krščanski postelji namesto med norci, kamor sodiš!"

Ubog in slab je bil Jernej, ko je slišal te besede.

"Tako ste se rogali meni, starcu; Bog vam odpusti!" je rekel in se je okrenil.

Samo devet dni se je prerekal Jernej s pravico in njenimi aposteljni, pa je bil za dve pedi bolj upognjen, ko je šel preko dvorišča, in glava se mu je tresla.

Stopil je na cesto, zunaj je bil svetel dan. Samo neprijazni tujci so prihajali naproti in nikogar ni bilo, da bi ga Jernej vprašal in se mu potožil. Vse veliko mesto je bilo polno krivičnih sodnikov; kdor ga je videl, se je ozrl nanj kakor na hudodelca, ni mu privoščil besede, ne prisodil pravice. In Jernej je začutil v strahu in bridkosti, da je sam z Bogom. V krčmo je sedel, da bi se odpočil. Tam pa je videl na steni prelepo podobo in vse ga je spreletelo, kakor radost in veliko upanje. Zakaj na podobi je bil cesar; poln pravičnosti in usmiljenja je bil njegov obraz.

"Čemu sem hodil tod, kod sem iskal pravice?" je obstrmel Jernej. "Mimo cerkve sem šel k maši, pa sem zašel med neverne razbojnike! Ravno cesto mi je pokazal Bog, pa sem lazil po stezah in kolovozih in sem se pritoževal v svoji nespameti! Namesto da bi šel k studencu, žejen in lačen kakor sem bil, sem šel pit k razbrozgani luži! Hvaljen Bog!"

Še preden se je odpočil, je vstal in je zadel culo in se je napotil do cesarja.