XV

Hude sanje je sanjal Jernej. Zakaj resnica ni in ne more biti, da v čistem studencu ne bilo čiste vode, da bi v jasnem soncu ne bilo jasne luči, da v pravici, tam, kjer je ustanovljena in potrjena, ne bilo pravice.

Dolga je bila pot, predolga za Jerneja, ki je bil star in truden. Napotil se je peš, romal je skozi tuje vasi, preko neznanih pokrajin. Pa so mu nekoč, ko je legel mrak na polje, odpovedale noge in sedel je na kanton ob cesti. Prišel je mimo mlad popotnik: bos je bil in prašen, pač lačen tudi, oči njegove pa so gledale veselo.

"Kam, oče, kam?"

"Do cesarja!"

"Oj, oče, dolga je pot do cesarskega mesta in stare so vaše noge; ne dospete pred tednom dni, če romate dan in noč!"

"Dospeti moram, preden umrjem!"

"Kaj bi, oče, pri cesarju?"

"Da razsodi po pravici, da okara in pouči krivične sodnike, ki so se rogali starcu!"

Popotnik je zmajal z glavo, žalosten je pogledal na Jerneja, ki je sedel na kantonu ves star in sključen.

"Ne boste nič opravili, oče; težko je priti do cesarja!"

"Zakaj težko?" se je začudil Jernej. "Pri cesarju je pravica - kje drugod, če ne pri njem? Kaj bom hodil k beračem kruha prosit? Šel sem v svoji slepoti, pa so se mi smejali in nič jim ne zamerim. K onemu pojdem, ki ga reže po pravici lačnim in ubogim!"

"Ne pridete do njega, oče!"

"Kaj je v izbo zaklenjen? Okoli in okoli obzidan, ograjen z ograjo do neba?"

"Čuvarji stoje tam, nikogar ne puste do njega!"

"Kako? Cesarjevi cesarji, gospodarjevi gospodarji? Kaj blebečeš v svoji mladi nespameti? Po pravico sem se napotil - kam bi se napotil nego k cesarju? Pravico deli in milost - kako bi delil skozi zaklenjene duri, skozi ograjo in zidove? Napotim se, zakaj Bog mi je dal zaupanje, da ne omagam pred koncem!"

Hudo je bilo popotniku, ko je slišal Jerneja.

"Dolga in težka je pot, oče! Čez visoke hribe drži, čez ravni brez mej in konca. Mesec dni hodim, veliko počivam, pa se ozrite na moje noge! Na kantonu že sedite - sto klafter od doma; še sto klafter, pa boste počivali v jarku, dolgo počivali, oče! Vzemite zadnji srebrnik, ki ga še imate, oče, pa stopite v železni voz. Kadar boste v cesarskem mestu in boste okusili veliko bridkosti, pa se spomnite name! Lažje izkopljete v kresni noči zlat zaklad nego pravico ob belem dnevu!"

Tako je rekel popotnik in je šel, Jernej pa je gledal za njim ves žalosten.

"Tako mlad je še in tako usmiljeno je njegovo srce, pa nosi že težko krivico na skrivljenem hrbtu! Kje mu je mati, kje sta mu oče in brat, popotniku? Kakor list ga je odneslo preko polja na cesto in nobeden se ne zmeni zanj in nobeden ga ne pogleda, kadar stopi nanj s težko nogo. Na svojo mater je mislil morda, ki koprni po njem, pa je rekel: Ni pravice na svetu, tudi pri cesarju je ni!"

Ko se je Jernej vzdignil s kantona, se je prestrašil in hudo se mu je storilo; zakaj noge so bile kakor od kamna, niso se hotele pogniti v kolena, niso mogle stopiti.

"Hodil sem dan hoda kakor iz hiše na polje!" se je spomnil Jernej. "Sto klafter zdaj, pa me sili k tlom!"

Zakaj ne samo cule, tudi krivico dolgih dni je nosil na rami in težka je bila kakor pol sveta.

Noč je bila, ko je stopil v krčmo pred vasjo. Nezaupno ga je pogledal krčmar, neprijazno ga je pozdravila krčmarica. Jernej, ves oprašen in bolan, je bil podoben beraču, ki je prišel ob pozni uri prosit pest sena, da bi umrl na njem.

"Nič me ne glejte, nič se me ne bojte!" je rekel in je položil na mizo srebrn denar. "Popotnik sem, ki gre po pravico h gospodarju, ker je ni našel pri hlapcih!"

"Kam drži pot?" je vprašal krčmar.

"V cesarsko mesto, v cesarski Dunaj, naravnost do cesarja!" je razložil Jernej. "Ljudje mi niso dali pravice, sodniki mi je niso prisodili, cesar jo bo dodelil v obilni meri!"

Krčmar in krčmarica sta se spogledala, sta se nasmehnila. Jernej je sezuval škornje z razbolelih nog, in ko je sedel tam sivolas, sključen, in ko so se mu tresli nerodni koščeni prsti, je bil kakor stoleten starec, sklonjen preko groba.

"Kruha mi prinesite pa kozarec vina; kar tukaj bom malo na klopi počival; jutri pa naprezite rano, če imate koleselj, da se popeljem do železnega voza. Zakaj star sem že in ves truden, res bi morda ne dospel do cesarskega mesta, ne dospel čez tiste visoke hribe in čez ravni brez konca."

Hitro je povečerjal in je legel in je takoj zaspal, kakor da bi telo omahnilo v smrt ter ugasnile nenadoma vse misli.

Takrat so se začele hude sanje Jernejeve. Tako je bilo: Ko se je zjutraj vzdramil, je krčmar napregel in peljala sta se z Jernejem v neznano mesto. Tam je čakal Jernej v veliki, odljudni krčmi, nato je pozvonilo in so ga poklicali in je stopil v železni voz. Črno je bilo v vozu in neprijetno, kakor po trohnobi je dišalo. Tam je sedelo na klopeh mnogo tujih ljudi, glasno so se razgovarjali in niso pozdravili Jerneja; pogledali so ga izpod obrvi, kakor da je bil stopil nepoklican v tujo izbo. Jernej je sedel na rob klopi, culo je položil na kolena; voz se je stresel, zabobnelo je in zaškripalo, Jernej pa se je odkril in se je pokrižal.

"Blagoslovi, Bog, to poslednjo pot; v tvoje roke polagam svojo pravico!"

"Kam ste namenjeni?" ga je vprašal sosed.

"Na Dunaj."

Vzdignili so glave, začudeni so gledali Jerneja, njegovo ponošeno, zaprašeno obleko, culo na kolenih in škornje na rami.

"Počemu na Dunaj?"

"Do cesarja."

Tedaj niso več gledali začudeni, temveč zasmejali so se naglas. "Razloži, sosed, razloži svojo zgodbo!"

In ko je pripovedoval zgodbo svoje pravice in svoje težke poti, so se smejali tako veselo, kakor da bi poslušali pisano našemljenega komedijanta na semnju.

"Saj ne plešem pred vami, saj vam ne pojem pustih kvant!" je rekel Jernej in je bil osupel ob njih prešernosti. Zasmejali so se še glasneje.

"Zdaj pa še razloži, sosed, kako boš pri cesarju, kaj boš povedal in kako boš napravil; še to nam razloži, da bo vožnja bolj vesela!"

"Kakšni ljudje ste, kje rojeni, odkod doma, da se smejete pravici kakor pijani dekli? Kateri je vaš Bog, da brijete norca iz njegovih postav?"

Popotniki pa so bili zmerom bolj veseli in so strmeli v Jerneja kakor v semanje čudo. Njegov sosed je posegel v suknjo in mu je ponudil steklenico.

"Na žganja, sosed, da boš lažje govoril, zakaj nadvse prijetne so tvoje zgodbe!"

Jernej ni pokusil žganja in je molčal.

"Kaj se je zgodilo ljudem na zemlji?" je premišljeval. "Ali so hlapci krivice in njeni pajdaši, da zasmehujejo pravico in jo žalijo v obraz? Ali pa so trpeli toliko krivico, da je prišlo obupanje v njih srca in ne verujejo več ne v Boga ne v postave njegove? Smejo se, kakor da bi iskal deveto deželo in ne pravice, od Boga poslane in od cesarja potrjene!"

Odhajali so popotniki in so prihajali drugi, ki so govorili čisto tuj jezik; in ko je pogledal skozi okno in je bila zunaj svetla noč in je mesec sijal, je videl čisto tujo pokrajino. Zazdelo se mu je, da nima več tal pod nogami, da tudi opore ni vse naokoli; in v njegovo srce je segel čuden strah.

Vprašal je soseda, napol gosposko oblečenega človeka, ki je dremal v kotu:

"Koliko je še do mesta, sosed, do cesarskega mesta?"

Človek je odprl zaspane oči, pogledal je Jerneja, zmajal je z glavo in se je stisnil v kot.

"Ne razume!" je pomislil Jernej. "In če bi razumel besedo, bi ne razumel misli ne pravice, zakaj drugi ljudje so na svetu, drugo postavo imajo in drugega Boga. - Ti, ki si moj Bog od mladega in ki sem ti zmerom zaupal, ti se usmili mene, popotnika, tvoje pravice žejnega!"

Strah ga je bilo samega in je sklenil roke na kolenih in je molil, da bi potolažil splašeno zaupanje.Tako se je vozil ves večer in vso noč. Truden je bil, da ni mogel ganiti ne rok ne nog, da je komaj razločil še dlan pred očmi in da ni slišal več ropotanja koles. In vse je bilo kakor hude sanje.