Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |          rekel Pavle. "Kar zdi se mi, da bi se poslovila na tem
  2 DvehMl, I   |     družbi, nam se godi prijetno. Mi ne prelivamo solz in ne
  3 DvehMl, I   |      Amerika? Na tisti strani, se mi zdi, tam, kamor gredo zvezde
  4 DvehMl, I   |    cerkvijo. Storil bom, kakor so mi zdajle zvezde ukazale –
  5 DvehMl, I   |         sem na zapečku, ura pa se mi je ustavila zaradi moje
  6 DvehMl, I   |           ne menjal z županom, se mi zdi, nikogar nima, za nikogar
  7 DvehMl, I   |      ženinu! Žalosten sem bil, pa mi je šla tvoja beseda v srce
  8 DvehMl, I   |         pojdem ondod? Tako je, se mi zdi: kadar je srce toliko
  9 DvehMl, II  |       seboj kakor svojo dlan, nič mi ni skritega; vidim, kako
 10 DvehMl, II  | nasmehnila. ~"Še nebo se joka, se mi zdi!" ~Pavleta je stresel
 11 DvehMl, II  |         da bo za zmerom potrjeno, mi povej še na ta zadnji dan
 12 DvehMl, II  |        rada." ~"Rada te imam, Bog mi je priča," je rekla Mana. ~"
 13 DvehMl, II  |         Tudi jaz te imam rad, Bog mi je priča. – Zdaj, Mana,
 14 DvehMl, III |          žejna," je prosila. "Daj mi kruha in vode." Obojega
 15 DvehMl, III |     grenka bolečina.  "Sanjalo se mi je, da sem nesrečen; kaj
 16 DvehMl, III |         so rekli; in prvi dan, se mi zdi, da je že minil. Mlad
 17 DvehMl, III |       Ampak, če prav pomislim, se mi le zdi, da nisi pametno
 18 DvehMl, III |        sem bil sam vesel; zdaj pa mi kažeš grozo in žalost!"
 19 DvehMl, III |    čudežno prirogovilim domov, da mi je še vsa premajhna! Ne
 20 DvehMl, III |         takole enkrat na mesec se mi zazdi, pa napravim žegnanje
 21 DvehMl, III |          ni bilo veliko. ~"Kaj bi mi ropotija," je rekel, "ko
 22 DvehMl, III |          kakor zakleto je! Zdi se mi prav zares, da je huda ura
 23 DvehMl, III |       nisem videl, ali dozdeva se mi, da je leto in dan. Zame
 24 DvehMl, III |          Zame nič ne skrbi, ne bo mi hudega, in kmalu ti kaj
 25 DvehMl, IV  |           za kajžarjevo hči! Bodi mi sreča prijazna, kakor je
 26 DvehMl, IV  |           upihnila svečo. ~"Vroče mi je, Hanca, pri srcu pa mi
 27 DvehMl, IV  |         mi je, Hanca, pri srcu pa mi je mraz!" je rekla Mana. ~
 28 DvehMl, IV  |          je v srcu. ~"Nič dobrega mi ne bo na svetu, nikoli ne!"
 29 DvehMl, IV  |          je zasmejala. ~"O, dobro mi je, nikoli nisem lačna in
 30 DvehMl, IV  |        Šla si za srečo, kakor smo mi vsi šli, kakor so jo vsi
 31 DvehMl, IV  |           prosila: ~"Če imaš, daj mi papirja, pisala bi rada!" ~"
 32 DvehMl, IV  |        sem prišla v službo in nič mi ni hudega. Delo je lahko
 33 DvehMl, IV  |          zame nič ne skrbi, ne bo mi hudega. Kadar se povrneš
 34 DvehMl, V   |    odstavil kozarec. ~"Še piti se mi noče!" je dejal. "Preveč
 35 DvehMl, V   |      nazaj! Zdaj sem jo dobil, da mi gori na obeh dveh licih,
 36 DvehMl, V   |          družino doma. Dozdeva se mi, ljuba duša, da bodo letos
 37 DvehMl, V   |         ali ni ga na svetu, da bi mi odgovoril. Premišljeval
 38 DvehMl, V   |           ta črna vojska. Tako se mi zdi, da se je njih želodec
 39 DvehMl, V   |       rekel Pavle tiho. ~"Zdaj pa mi še to povej: da pride ona
 40 DvehMl, V   |  nasmehnil Pavle. "Ne pojdem! Naj mi očita nezvestobo in vse
 41 DvehMl, V   |          treba." ~"Reci ji, da se mi dobro godi, da imam veliko
 42 DvehMl, V   |           Še prejšnja leta, ko se mi nikamor ni mudilo, sem bil
 43 DvehMl, V   |           V pismu je rekel: ~"Nič mi ni hudega. Velikokrat mislim
 44 DvehMl, V   |       nožem ranjen. Rekel je: "Če mi je sojeno med tiste, ki
 45 DvehMl, VI  |         beseda, še udarca, zdi se mi, da ne bi čutila. Dela se
 46 DvehMl, VI  |        Dela se ne bojim, pusto bi mi bilo brez njega. Vsa druga
 47 DvehMl, VI  |      Tista je, ki smo jo občutili mi vsi, kolikor nas je šlo
 48 DvehMl, VI  |        Žalostna sem, ali do smeha mi je, kadar se spominjam,
 49 DvehMl, VI  |  pomislila in je rekla: ~"Zdaj pa mi naravnost povej, kako bi
 50 DvehMl, VI  |         blagi ali neblagi, nebesa mi niso odprta pri njih!"
 51 DvehMl, VI  |         stopila v izbo. ~"Napravi mi čaja, pa hitro! Ponoči ne
 52 DvehMl, VI  |         te pokličem, le pridi, pa mi poravnaj odejo in vzglavje.
 53 DvehMl, VI  |       tukaj? Šest goldinarjev, se mi zdi, nobena še ni imela
 54 DvehMl, VI  |     vrnila, k tistim krojačem. Če mi žalijo uho in obraz, kdo
 55 DvehMl, VI  |         bi jim zameril! Ne žalijo mi srca." ~Hanca ji je prinesla
 56 DvehMl, VI  |           pravici pisala. Papirja mi daj, ali ne glej mi pod
 57 DvehMl, VI  |       Papirja mi daj, ali ne glej mi pod roko. Tako bom pisala,
 58 DvehMl, VI  |         ga imam rada; ali ne glej mi pod roko, sram bi me bilo." ~
 59 DvehMl, VI  |           naju zadosti. Veliko se mi sanja o tebi, ali tako se
 60 DvehMl, VI  |         sanja o tebi, ali tako se mi sanja, da me je strah. Rada
 61 DvehMl, VI  |          me tja pokliči. Dobro se mi godi, stotisočkrat bodi
 62 DvehMl, VII |       nasmehnil. ~"Sami bratje so mi!" je rekel. ~Umazani, razcapani,
 63 DvehMl, VII |           čez morje, svoj pozdrav mi pošlji ob tej uri!" ~Komaj
 64 DvehMl, VII |         ure minejo hitro. Hujšega mi ne bo, pa če me posadi med
 65 DvehMl, VII |      kovaških pesti. Ampak žganje mi ne tekne, nikoli mi ni,
 66 DvehMl, VII |        žganje mi ne tekne, nikoli mi ni, zdaj pa še celó ne!" ~"
 67 DvehMl, VII |          v sanjah nasmehnil: "Kaj mi je hudega? Posteljo imam
 68 DvehMl, VII |          za ramo. ~"Glej, culo so mi vzeli." ~Hrvat je v poluspanju
 69 DvehMl, VII |      Pavle se je nasmehnil. ~"Ali mi daj vrečo cekinov, ali pa
 70 DvehMl, VII |         daj vrečo cekinov, ali pa mi povej, kako bi šel brez
 71 DvehMl, VII |         opravim sam. Ampak dokler mi ne zaspiš, te ne izpustim,
 72 DvehMl, VII |          ne izpustim, zato ker si mi večerjo kupil, ko sem bil
 73 DvehMl, VIII|         se bil namenil takrat, ko mi je izkušal Hrvat vero in
 74 DvehMl, VIII|           na cesti, in ne godi se mi najslabše med njimi: napol
 75 DvehMl, VIII|         se ni ganila. ~"Bratje so mi," je pomislil. "Bog jim
 76 DvehMl, VIII|     debelo nalagal. Ampak zdaj se mi zdi: če že pošte prenašaš,
 77 DvehMl, VIII|          mu je hudo – prikazal se mi je, kakor je, ves žalosten." ~"
 78 DvehMl, VIII|       zapró, če ne plačam. Verjel mi ni nič, ker me pozna, ampak
 79 DvehMl, VIII|       Šmarne gore. Vojska je pač. Mi, kar nas ni še padlo, pijmo!" ~
 80 KrcmEl, I   |           hiša, poln hlev; da ste mi pozdravljeni, Kovačevi!
 81 KrcmEl, I   |         srcem: Kaj sem storil, da mi nalagaš pokoro?" ~Star je
 82 KrcmEl, I   |          Bog mu daj veselih sanj, mi pa pijmo na njegovo zdravje." ~
 83 KrcmEl, I   |           sem bil med vami; kadar mi zapojete zadnjo pesem, boste
 84 KrcmEl, I   |         glavo. ~"Dajte, vzdignite mi vzglavje, da ga vidim,"
 85 KrcmEl, I   |        pamet bistra ... strupa si mi nalival, pritepeni žid ...
 86 KrcmEl, I   |      nalival, da bi nas ociganil. Mi pa smo farani osojniški ...
 87 KrcmEl, I   |         ne bo iz te nakane. Zakaj mi, farani osojniški, smo bistri
 88 KrcmEl, I   |          čelom ob tla. – ~"Kaj se mi je le sanjalo?" je vprašal
 89 KrcmEl, II  |         sva sklenila ljubezen, se mi je hudo storilo pri srcu." ~
 90 KrcmEl, II  |        sem gledala skozi okno, se mi je zazdelo, da so zvezde
 91 KrcmEl, II  |        nam je oznanjal hude čase, mi pa mu nismo verjeli. Zdaj
 92 KrcmEl, II  |          prišla in pobila! Zdi se mi časih, da se pod mano zemlja
 93 KrcmEl, II  |          človek vpraša: Kaj bi se mi smilila ta zemlja? Danes
 94 KrcmEl, II  |     čegava pa bo jutri? Kaj bi se mi smilil božji dan in čemu
 95 KrcmEl, II  |         šele čez teden dni. Ne bo mi težko slovo, ker vem, da
 96 KrcmEl, II  |         ali sem dušo zapil, da se mi cmeriš? Glej in pazi, da
 97 KrcmEl, II  |         Jaz sem gospodar in če se mi zdi, vas poženem na cesto
 98 KrcmEl, II  |           ošabni fant! Prikaži se mi še enkrat na tem pragu,
 99 KrcmEl, II  |        cigan: ~"Saj sem vedel. Ni mi toliko do stelje in do strehe;
100 KrcmEl, II  |           je kakor strah. ~"Povej mi, kdo da si," je ukazal in
101 KrcmEl, II  |         bi se ne izprehodil? Delo mi uide tako malo kakor smrt!
102 KrcmEl, II  |          gledal postrani in da bi mi očital? Reci kdo besedo,
103 KrcmEl, II  |          dal bi mu cekin, kdor bi mi to povedal! Veruj in upaj,
104 KrcmEl, II  |           Adijo, pa še lep spomin mi daj na pot!" ~Mana se ga
105 KrcmEl, II  |              Adijo! Lep spomin si mi dala, pa še veselje v srce." ~
106 KrcmEl, III |     trpeli, naši očetje še hujše, mi pa trpimo do krvi – kedaj
107 KrcmEl, III |            kakor so bile. – Nalij mi vina, žid!" ~Elija je točil
108 KrcmEl, III |           silna groza. ~"Kam zdaj mi vsi?" je rekel. ~Nato pa
109 KrcmEl, III |           je pomislil: ~"Vso hišo mi je vzel, vsaj streho mi
110 KrcmEl, III |           mi je vzel, vsaj streho mi povrne. Vse polje mi je
111 KrcmEl, III |       streho mi povrne. Vse polje mi je ugrabil, vsaj leho mi
112 KrcmEl, III |          mi je ugrabil, vsaj leho mi bo pustil." ~In se je napotil
113 KrcmEl, III |           kupil. Usmili se in daj mi vrv, da se obesim." ~Grabež
114 KrcmEl, III |          spoznal obraze. ~"Nič se mi ni sanjalo," je rekel. "
115 KrcmEl, III |          krepko. ~"Pa vendarle se mi je nekaj sanjalo," je modroval
116 KrcmEl, III |         napol ciganu. "Sanjalo se mi je, da sem tiščal v pesti
117 KrcmEl, III |          me od praga in ne odreci mi postelje; jaz ne jemljem
118 KrcmEl, III |           seboj. ~"Pa vendarle se mi zdi, da so bile pravične
119 KrcmEl, III |           zjutraj do mesta. Povej mi zdaj, če boš čakala name,
120 KrcmEl, III |       kričal in klel. ~"Vsaj hišo mi pusti, vsaj za gostača me
121 KrcmEl, IV  |       letos pa sem šel ponj. Niso mi ga dali, ker pravijo, da
122 KrcmEl, IV  |         hudega sem vam storil, če mi vi odpustite, mi bo tudi
123 KrcmEl, IV  |       storil, če mi vi odpustite, mi bo tudi Bog odpustil. Ravnajte
124 KrcmEl, IV  |         ga niso, pa je rekel: Žal mi je, da ga nisem ubil; ubiti
125 KrcmEl, IV  |        Nato pa si še rekel, da si mi dal že več ko preveč in
126 KrcmEl, IV  |            Ker si tak učenjak, pa mi še natoči." ~Krčmar je točil,
127 KrcmEl, IV  |       Zbogom, ljuba duša, mudi se mi še dalje." ~Martinov je
128 KrcmEl, IV  |         omahnil za mizo. ~"Namoči mi cunjo v mrzli vodi, pa jo
129 KrcmEl, IV  |        zame taka ura. – Daj, toči mi, cigan!" ~Cigan je točil,
130 KrcmEl, IV  |          Ali se staram, ali pa se mi je v glavi nekaj razmeknilo,
131 KrcmEl, IV  |            Pil sem nocoj, čemu si mi točil, cigan? Glej, vsa
132 KrcmEl, IV  |         še podpri, cigan! Tako se mi noge šibe, kakor se mi še
133 KrcmEl, IV  |         se mi noge šibe, kakor se mi še nikoli niso."  "O, kakšna
134 KrcmEl, IV  |   posteljo. ~"Daj, cigan, prinesi mi še vina, polno steklenico
135 KrcmEl, IV  |     sodite zdaj tam doli? Kaj ste mi privoščili in prisodili?
136 KrcmEl, V   |          da bi gledal še dalj, bi mi izkapale oči od same žalosti." ~
137 KrcmEl, V   |          vsa malodušna in noge so mi tako trudne, kakor da sem
138 KrcmEl, V   |          Bog vedi kako. Takrat se mi je res zazdelo, da sem tisti
139 KrcmEl, V   |             Prvo spoznanje, ki so mi ga vtepli, je bilo: da sem
140 KrcmEl, V   |    neumnejši od drugih. Vtepli so mi to črno vero s tako silo
141 KrcmEl, V   |     dosegli dolgi prsti. – Kaj bi mi, siromaku, to pozno spoznanje?
142 KrcmEl, V   |         kakor vranje peroti – tja mi velevajo, kjer je malodušnost
143 KrcmEl, V   |        spati mogel, le spati! Kdo mi je dal strupa, da je glava
144 KrcmEl, V   |        vrha poln žerjavice? Ti si mi dal strupa, cigan! Ali čuvaj
145 KrcmEl, V   |        životom na vzglavje. ~"Kdo mi je dal strupa, kdo me je
146 KrcmEl, V   |         ne bilo! Ti, cigan, ti si mi prvi točil, sedel si tukaj,
147 KrcmEl, V   |        prisedel k ciganu. ~"Zapoj mi, cigan, ali pripoveduj vesele
148 KrcmEl, V   |          v lica smejal. ~"Neče se mi več pesmi, ne kvant! Obojega
149 KrcmEl, V   |            Elija! Že predolgo, se mi zdi, da sem počival; treba
150 KrcmEl, V   |          sem pijan, pomislim: Kdo mi je strupa dal? In pravim:
151 KrcmEl, V   |      strupa dal? In pravim: Cigan mi ga je dal." ~Cigan je bil
152 KrcmEl, V   |           pravici ti povem, da se mi smiliš! Prišel si, kakor
153 KrcmEl, V   |         licih pozna!" ~"Kaj da se mi pozna?" je vzrojil krčmar. "
154 KrcmEl, V   |        vrvi in o cekinih. Zato si mi v svojem srcu namenil prezgodnji
155 KrcmEl, VI  |          vse večne čase in v izbo mi glej!" je rekel. "Oznanjaj,
156 KrcmEl, VI  |          kristjane očitno, ko jih mi drugi le naskrivaj in takorekoč
157 KrcmEl, VI  |          Pobotala se bova! Kaj se mi je bledlo, da si me zastrupil?
158 KrcmEl, VI  |          me zastrupil? Ti šele si mi povedal in pokazal, kako
159 KrcmEl, VI  |      Elija. "Hlapci delajo; če so mi pridelali vse drugo, naj
160 KrcmEl, VI  |          pridelali vse drugo, naj mi nazadnje še veselje pridelajo!" ~
161 KrcmEl, VI  |    zapestnic imam preveč; za noge mi kupi zlate zagležnjice!" ~
162 KrcmEl, VI  |      streha nad glavo!" ~"Čemu pa mi take reči pripoveduješ?"
163 KrcmEl, VI  |         vprašal Grajžar. "Dolgčas mi je bilo na tepki, pa sem
164 KrcmEl, VI  |      prišel na vrt pogledat. Toči mi!" ~"Vrag ti bo točil!" je
165 KrcmEl, VI  |        pred vrtom. ~"Pridi, če si mi zvest! Vse rdeče in bolne
166 KrcmEl, VI  |         ki ni več tvoja!" ~"Nalij mi!" ~"Kdo plača?" ~Počasi
167 KrcmEl, VI  |         je dramil Elija. ~"Ali se mi je le sanjalo? Ali ni bila
168 KrcmEl, VI  |      znorel, hvala Bogu! – Poglej mi v obraz! Ali me ne poznaš?" ~
169 KrcmEl, VI  |          svet!" ~"Le kozarec vina mi še daj!" je prosil Elija. ~
170 SimnuS, I   |          mu je rekel: ~"Zvesto si mi služil, oj Šimen, dolgih
171 SimnuS, I   |          zaspal, me gonijo, kamor mi srce nič več ne veleva.
172 SimnuS, I   |         kraj ceste umiral, pa naj mi posteljejo, kjer se jim
173 SimnuS, II  |       spoznal. Kako bi? Deset let mi je bilo morda, ali še ne
174 SimnuS, II  |         nekoč skozi to dolino, se mi zdi; nisem je spoznal natanko,
175 SimnuS, II  |           prostoru, tako da so se mi noge za ped globoko udrle
176 SimnuS, II  |         več kladiva, tudi noge se mi že tresejo. In tako je ukazal
177 SimnuS, II  |       tebi srebra in zlata? Delaj mi zastonj! – Nisem popival
178 SimnuS, II  |              Svet stoji na glavi, mi ga ne bomo na noge postavili. –
179 SimnuS, II  |           županov obraz. ~"Vse se mi zdi, sirotni Šimen, da se
180 SimnuS, III |         je zavzdihnil: ~"Še tiste mi niso dali!" ~Ob takih razgovorih
181 SimnuS, III |    modruje po iblajtarski pameti, mi pa smo kristjani!" ~"Naj
182 SimnuS, IV  |      Sirotnikov, sem lačen in kdo mi bo dal kruha? Žejen sem
183 SimnuS, IV  |           kruha? Žejen sem in kdo mi ponudi korec? Vse, kar je,
184 SimnuS, IV  |         prelil – bogastvo, zdi se mi, da bi bilo. Ali kam je
185 SimnuS, IV  |         kamenje je moje, zapisano mi je, ne stresaj me na mojem
186 SimnuS, V   |  resnobnem preudarku smo sklenili mi občinski možje prisojniški
187 SimnuS, V   |       našo previdnost in modrost. Mi pa ne čakamo tvoje hvale,
188 SimnuS, V   |          zmoti nam v hišo poslan. Mi pa ti strežemo, pitamo te
189 SimnuS, VI  |      stare noge in išče dolgo, da mi poišče smrtno posteljo;
190 SimnuS, VI  |          še ganile niso. ~"Zdi se mi, da se nikoli ne bom izprehajal!"
191 SimnuS, VI  |       postava ozmerjala. Ampak če mi to veselje ni dovoljeno,
192 SimnuS, VI  |       pokrižal. ~"Odpočijmo si še mi; jutro bo že dalo, kar bo
193 SimnuS, VII |          in je ukazal: ~"Ne kuhaj mi kofeta danes, temveč merico
194 SimnuS, VII |            temveč merico slivovke mi daj pa slanine dober kos!" ~
195 SimnuS, VII |          smeje in celo mežika, se mi zdi! Prisojniški se je zvil
196 SimnuS, VII |      hinavščina in zloba! Porinil mi ga je čez mejo, da bi ga
197 SimnuS, VII |        leži tam na vekomaj, pa če mi pošlje gosposka vse biriče
198 SimnuS, VIII|  krščanskega groba ne privoščijo! Mi jim pokažimo, da smo ljudje
199 SimnuS, VIII|          zadobi njegova duša mir, mi pa da bomo deležni zasluženja!" ~
200 SimnuS, VIII|       more počivati? Zakaj čakati mi je treba, dokler posvetna
201 SimnuS, VIII|     čeprav šele po smrti! Postava mi ni dala počitka v življenju,
202 SimnuS, VIII|      počitka v življenju, zdaj pa mi ga je dodelila v obilni