Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |           Grenke so že solze, ti pa jih še greniš!" ~Stala sta ob
  2 DvehMl, I   |             že prelila na kamen, ki jih ni občutil? Koliko vzdihov
  3 DvehMl, I   |           že spustila k zvezdam, ki jih niso slišale? Nam, ki smo
  4 DvehMl, I   |       zatorej dvakrat močnejši! Kaj jih ni bilo že na stotine, ki
  5 DvehMl, I   |         kdaj poprej. Ljudje, ki sta jih srečavala, so bili vse bolj
  6 DvehMl, II  |            razločnimi črkami, ki bi jih nobena roka ne izbrisala
  7 DvehMl, II  |             je tam za morjem? Devet jih je obogatelo, devetkrat
  8 DvehMl, II  |             devetkrat devetdeset pa jih je poginilo od gladu in
  9 DvehMl, II  |            je občutila nenadoma, da jih ima vse od srca rada: mater
 10 DvehMl, II  |             ji je zazdelo, kakor da jih prej ni videla in ne poznala;
 11 DvehMl, II  |          nje same. ~"Velikokrat sem jih žalila, nevrednica," je
 12 DvehMl, II  |           boš jutri?" ~"Dan za dnem jih gre na stotine, tako sem
 13 DvehMl, II  |         pred kugo bežé in koliko se jih vrne? Morda se vrnejo, kadar
 14 DvehMl, II  |         vsaj maslen bil! Ali poznam jih, ki jim je prežganka vsakdanji
 15 DvehMl, II  |             na stare dni." ~"Koliko jih je, ki se izgubé brez spomina,
 16 DvehMl, II  |            prikažejo med svoje, ker jih je sram. Da bi se tebi tako
 17 DvehMl, II  |          poznalo in na oblačilu. Ni jih bilo troje, da bi govorili
 18 DvehMl, II  |             dežele, Bog vedi odkod, jih je bilo prignalo v to nepriljudno
 19 DvehMl, II  |             ni treba solzá, hraniva jih za kasneje, ko bo morje
 20 DvehMl, III |            dokler so mogli, ali ker jih nihče poslušal ni, so umolknili. ~
 21 DvehMl, III |           zemljo, močne korenine so jih držale. "Pridi Mana, da
 22 DvehMl, III |              je rekel Pavle. ~Ko so jih poklicali, so bili pijani
 23 DvehMl, III |           še hujše besede, nego sem jih kdaj govoril sam! Bog se
 24 DvehMl, III |            kdaj govoril sam! Bog se jih usmili in tudi mene z njimi!" ~
 25 DvehMl, III |           bo iskanje kaj izdalo; že jih je lepa vojska, ki se potepajo
 26 DvehMl, III |             da bi se obešal! Poznam jih, ki so čakali pol leta in
 27 DvehMl, III |            ne bilo. Ali veš, koliko jih je včerajšnji dan v tem
 28 DvehMl, III |           suho kost na cesti? Umrlo jih je petdeset!" ~"To je greh,
 29 DvehMl, III |        Pavle je slišal te besede in jih je razumel, zato je bilo
 30 DvehMl, IV  |           Vesele so bile besede, ki jih je slišala, na njeno srce
 31 DvehMl, IV  |          vseh čednosti si polna, ki jih je treba dekletu; ali glej –
 32 DvehMl, IV  |             umazanih posod. ~"Mnogo jih je pač v družini!" je pomislila
 33 DvehMl, IV  |    vzdihujem. Ali čemu zmerjajo, ko jih ne žalim? Beseda jim je
 34 DvehMl, IV  |            pljujejo name, zato, ker jih poznam. Tudi tebi še pride
 35 DvehMl, V   |             pravi: zakaj tistih, ki jih bodo v tej deželi posadili
 36 DvehMl, V   |             bo le petsto, temveč bo jih stokrat in tisočkrat petsto!
 37 DvehMl, V   |             oddahnemo; par tisoč se jih bo pač oddahnilo za zmerom.
 38 DvehMl, V   |            zmogle so veliko, poglej jih! Pa me pahne rokovnjač na
 39 DvehMl, V   |          roka te natanke postave pa jih je zasačila in jih je razgnala;
 40 DvehMl, V   |       postave pa jih je zasačila in jih je razgnala; pet ali šest
 41 DvehMl, V   |          bilo ranjenih, nekaj pa so jih zaprli. Ranjence so peljali
 42 DvehMl, V   |         bodo našli ničesar. Tolažba jih omami, kakor močna pijača;
 43 DvehMl, V   |          mislil tudi nase. ~"Bog se jih usmili!" se je grenko nasmehnil
 44 DvehMl, V   |           na Pavleta. "Zakaj, če se jih Bog ne usmili, se jih nihče
 45 DvehMl, V   |            se jih Bog ne usmili, se jih nihče drugi ne bo. Nekaj
 46 DvehMl, V   |            nihče drugi ne bo. Nekaj jih je, ki so si toliko prihranili,
 47 DvehMl, V   |            zadnjega; tudi od lakote jih umrje na dan le toliko,
 48 DvehMl, V   |        prišle siloma in ponevedoma, jih je z naglico odpravil. ~
 49 DvehMl, V   |         poginem, kakor si rekel, da jih pogine od vsega hudega petdeset
 50 DvehMl, V   |             pogledal Lojze. ~"Danes jih je tisoč, jutri jih bo morda
 51 DvehMl, V   |           Danes jih je tisoč, jutri jih bo morda že deset tisoč,
 52 DvehMl, V   |            že deset tisoč, nazadnje jih bo sto tisoč, ki bodo koprneli
 53 DvehMl, V   |   napravljal na pot. ~"Bral sem, da jih je že sto tisoč!" je rekel
 54 DvehMl, V   |       zemljo. Tiste tolarje, ki sem jih bil prinesel s seboj, sem
 55 DvehMl, VI  |           krožnikov. ~"Kdo drugi bi jih razbil, nego nerodni kmet!"
 56 DvehMl, VI  |             vse tiste besede, ki si jih ti preslišala. Nisi rojena
 57 DvehMl, VI  |             kar nocoj odpovej! Malo jih je, ki so zbirale in hranile
 58 DvehMl, VI  |           ni imela več. Še deset ti jih dam povrhu, pa boš kmalu
 59 DvehMl, VII |            kakor vsi tisti živé; če jih je trideset tisoč in več,
 60 DvehMl, VII |         zazdelo, da je bogat. ~"Kar jih tukaj sedi," je pomislil, "
 61 DvehMl, VII |        nastopili svojo pot, kolikor jih je zdaj mojih tovarišev.
 62 DvehMl, VII |            Pavle še videl ni, odkod jih je bil vzel. ~"Pa začnimo,"
 63 DvehMl, VII |           imenu, več pa nikar. Zdaj jih imaš, pa zbogom in mir besedi." ~
 64 DvehMl, VII |        tesan in zadušen; ljudje, ki jih je videl Pavle tam, niso
 65 DvehMl, VII |       Prišla sta v prenočišče, kjer jih je ležalo že do dvajset;
 66 DvehMl, VII |           imam pod seboj, na tisoče jih je na svetu, ki spe na trdem
 67 DvehMl, VII |            rekel Hrvat. "Dan na dan jih gre na stotine, pa najbistrejši
 68 DvehMl, VII |         žalostne. ~"Ozri se, poglej jih," je rekel Hrvat. "Sami
 69 DvehMl, VIII|           sem se bil namenil, kamor jih gre po petdeset in po sto
 70 DvehMl, VIII|          vesele sanje, pa tudi meni jih daj!" ~Veselih sanj ni bilo;
 71 DvehMl, VIII|            pošte prenašaš, prenašaj jih po pravici!" ~Mani je bilo
 72 DvehMl, VIII|        zbolé tako kmalu. Poznal sem jih, ki po tri tedne niso imeli
 73 DvehMl, VIII|            teh tolarjev, drugače bi jih rajši sam zapil. Le brž
 74 DvehMl, VIII|            je nesrečno smrt. Sto se jih je lani zadušilo pod zemljo,
 75 DvehMl, VIII|          hudega ni. Tisoč nad tisoč jih umrje tam, pod zemljo, v
 76 DvehMl, VIII|            železnim kolesom, kdo bi jih štel? Če bi se jokali za
 77 KrcmEl, I   |              Kako bi tožil, kako bi jih sodil? Mati joka nad svojimi
 78 KrcmEl, I   |        otroci grešniki, ali biričem jih ne izdaja. Otroci so, bradati
 79 KrcmEl, I   |        hriba črne ptice; zmerom več jih je bilo, kmalu so zasenčile
 80 KrcmEl, I   |            in kazni; navsezadnje pa jih je tolažil, da ni še odbila
 81 KrcmEl, I   |        smrti svojega župnika. Obšel jih je strah, klonili so glave,
 82 KrcmEl, I   |         pogreznili ti hribi, ki smo jih gledali od nekdaj. Dokler
 83 KrcmEl, I   |           župnik izdihnil. Kakor da jih je bila božja roka prenesla
 84 KrcmEl, I   |           svojem žalovanju in strah jih je bilo do srca. ~Ali ni
 85 KrcmEl, I   |             izpregledali so in sram jih je bilo. ~"Ali smo bili
 86 KrcmEl, I   |            so omahovali mimo njega, jih je ogledoval natanko tujec
 87 KrcmEl, I   |         farani vsi po vrsti, krčmar jih je prešteval, meril in sodil.
 88 KrcmEl, I   |        pisano moje ime. Naštejte mu jih petindvajset, zato, da bo
 89 KrcmEl, II  |         svojim sinovom, zato ker si jih ljubila, kakor so te ljubili.
 90 KrcmEl, II  |     nenadoma vse ugasnile, kakor da jih je popila noč; oblaka pa
 91 KrcmEl, II  |       znamenja, ne le tista, ki nam jih je bil župnik razodel. Kakor
 92 KrcmEl, II  |           na tla najprej stvari, ki jih je bil prinesel iz mesta,
 93 KrcmEl, III |             to so privojskovali, da jih je valpet tepel s škorpijoni,
 94 KrcmEl, III |       valpet tepel s škorpijoni, ko jih je prej samo z bičem. Nič
 95 KrcmEl, III |             oderuh in skopuh, kakor jih živi brez števila po dolenjskih,
 96 KrcmEl, III |             zgodilo – ampak opredel jih je kakor pajek, tako da
 97 KrcmEl, III |            zajemal iz sodov, ki sta jih skrbljivo napolnila ded
 98 KrcmEl, III |             bova delala kupčije!" ~"Jih bova!" ~Pa sta jih res neutegoma
 99 KrcmEl, III |      kupčije!" ~"Jih bova!" ~Pa sta jih res neutegoma začela delati.
100 KrcmEl, III |           veš drugačnih povesti? Če jih ne veš, ti bom jaz povedal
101 KrcmEl, III |           si se tako razsrdil? Glej jih – ob župnikovi pridigi so
102 KrcmEl, III |             jemljem obresti, temveč jih dajem." ~"Nikomur še nisem
103 KrcmEl, III |          Kolikor bo leh zapuščenih, jih bomo pognojili; kolikor
104 KrcmEl, III |        kolikor bo streh razmajanih, jih bomo poravnali!" ~Tako se
105 KrcmEl, III |            gledali v tla; spreletel jih je strah. ~Nikogar ni bilo,
106 KrcmEl, III |            naukov mu nisem delil in jih ne bom nikomur, zato ker
107 KrcmEl, III |             jim zvedrili obrazi, ko jih je povabil s prijazno besedo: ~"
108 KrcmEl, III |         snežnico politi in do mozga jih je spreletel strah. Ko pa
109 KrcmEl, IV  |          Krčmar je stal na pragu in jih je pozdravljal z veselim
110 KrcmEl, IV  |               Ali je izdihnil žid?" jih je vprašal Kovač. ~"Premalo
111 KrcmEl, IV  |             vzkliknil sosed. ~In še jih je ogovoril Kovač: ~"Ne
112 KrcmEl, IV  |            pa je razložil: ~"Sam si jih je prisodil, tistih pet
113 KrcmEl, IV  |         pogledi so strmeli nanj, da jih je skoraj na obrazu čutil. ~"
114 KrcmEl, V   |        slišala je vse besede, kakor jih je govoril sam v svojem
115 KrcmEl, V   |           doživel takih noči, da bi jih ne bil toliko! Mnogo sem
116 KrcmEl, V   |           osojniško; prav dobro sem jih razločil. Ampak niso se
117 KrcmEl, V   |             ga bom tepel, s katerim jih tepe sam. Nalijem mu strupa,
118 KrcmEl, V   |             hude sanje?" ~"Imel sem jih." ~"Povej, kako da si jih
119 KrcmEl, V   |           jih." ~"Povej, kako da si jih pregnal! Kadar me ozdraviš,
120 KrcmEl, V   |           pijance sem prišel, da bi jih zasužnjil, pa so me samega
121 KrcmEl, VI  |             mestu. Posvetna pravica jih je sodila, in sodila jih
122 KrcmEl, VI  |            jih je sodila, in sodila jih je brez usmiljenja. Železna
123 KrcmEl, VI  |       koreninami in s prstjó ter so jih presadili na vrt. Pod temnim
124 KrcmEl, VI  |            bile tiste črne maše, ki jih je bral Elija. Ob toplih
125 KrcmEl, VI  |         odiraš kristjane očitno, ko jih mi drugi le naskrivaj in
126 KrcmEl, VI  |           ponočni gostje. Ali Elija jih ni vabil, tudi jih ni prijazno
127 KrcmEl, VI  |            Elija jih ni vabil, tudi jih ni prijazno pozdravljal,
128 KrcmEl, VI  |       pozdravljal, temveč obmetaval jih je s steklenicami in kozarci. ~"
129 KrcmEl, VI  |        prvega do zadnjega; vsa izba jih je bila polna. Elija je
130 KrcmEl, VI  | spomladanski veter. Farani, kolikor jih je bilo, so se spogledali
131 SimnuS, I   |          oči ... oj, ne spoznale bi jih več!" ~"Kaj bi tisto!" je
132 SimnuS, I   |        biričem, poizkušal je, da bi jih izmodril. ~"Saj nič drugega
133 SimnuS, I   |            Če ne z očmi, spoznal bi jih morda vsaj s spominom. Bo
134 SimnuS, I   |          obrazu, ne po imenu, kakor jih jaz ne poznam?" ~Tako je
135 SimnuS, I   |            pismo priča, ampak videl jih nisem blizu do štirideset
136 SimnuS, I   |             so me vzdignili; prosil jih nisem, pa so me naložili
137 SimnuS, I   |          Gospoda piše postave, zato jih piše zase!" je rekel birič
138 SimnuS, II  |         krajih, pravi pismo. Jaz pa jih nisem spoznal z očmi in
139 SimnuS, II  |         spoznal z očmi in še spomin jih je komaj spoznal. Kako bi?
140 SimnuS, II  |       prerekal s postavami? Gospôda jih je napravila, pa jih je
141 SimnuS, II  |        Gospôda jih je napravila, pa jih je napravila zase! Zapisano
142 SimnuS, II  |             nadlogo!" ~Vsi, kolikor jih je bilo, so se temno ozrli
143 SimnuS, II  |             vzkliknili vsi, kolikor jih je bilo. ~"Pa v osojniško!"
144 SimnuS, III |      betežen?" ga je vprašal. ~"Pet jih nosim in težki so!" je odgovoril
145 SimnuS, III |            občinska nadloga! – Meni jih je sedemdeset, glej, pa
146 SimnuS, III |   tridesetletnih starcev, kakor sem jih videl jaz. Petnajst let
147 SimnuS, III |          redila svoje reveže, pa bi jih naprtila sosedom! Če je
148 SimnuS, III |            in kako da je z njim, se jih je polastila pravična jeza;
149 SimnuS, III |           je vzkliknil župan. "Glej jih tam, razbojnike!"  Onstran
150 SimnuS, III |         uganjaš take reči, kakor bi jih paglavec ne uganjal? Če
151 SimnuS, IV  |             ljudi na svetu – kdo bi jih preštel? – ki živé to pusto
152 SimnuS, VI  |           štirje, se poté; ampak če jih je dvajset in več, ne čutijo
153 SimnuS, VI  |            pravičniki sami in obšla jih je tista sladka lenoba,
154 SimnuS, VII |        lenuhov; ko je klical, da bi jih vzdramil, mu je šel glas
155 SimnuS, VII |            potrti. ~Birič osojniški jih je vzdramil dodobrega in
156 SimnuS, VII |          odprta usta; ti, župan, si jih imel nastežaj odprta!" ~
157 SimnuS, VII |         škoda je vseh besed, ki smo jih potrosili zanje! Ker imamo
158 SimnuS, VIII|          oznanila obadva: ~"Saj ste jih slišali, nevernike sosedne,
159 SimnuS, VIII|             tudi Martinec. ~Kolikor jih je bilo, vsi so se pokrižali,