Part, Chapter

  1 DvehMl, I   | štiriindvajset let mu je bilo. ~Mana je bila hči kmeta Lukanca,
  2 DvehMl, I   |       in ženinu!" je odgovorila Mana. ~"Že jima jo je dal, ob
  3 DvehMl, I   |    obema je bilo hudo pri srcu; Mana pa je rekla: ~"Ne bojva
  4 DvehMl, I   |        mu ne mudi domov!" ~Tudi Mana je gledala v zvezde in tudi
  5 DvehMl, I   |      Tudi jaz pojdem," je rekla Mana. "Ni potreba, da bi jemal
  6 DvehMl, I   |     svet naju ne bo premagal!" ~Mana mu je gledala v obraz; njegove
  7 DvehMl, I   |       in varuha," se je smejala Mana. ~"Glej!" se je začudil
  8 DvehMl, I   |         svate," se je zasmejala Mana. ~Prišla sta v vas; cesta
  9 DvehMl, I   |       je z nama!" je odgovorila Mana. ~Šla sta, kakor sta bila,
 10 DvehMl, I   |         Pavle!" ~"Pozdravljena, Mana!" ~Ženin in nevesta sta
 11 DvehMl, I   |       so se vzdignili, Pavle in Mana sta zaplesala, najprva med
 12 DvehMl, II  |      nizdol in se ni več ozrl. ~Mana se je poslavljala od očeta
 13 DvehMl, II  |     Povrnem se kmalu," je rekla Mana in jim je dala roko vsem
 14 DvehMl, II  |     kakor sem jaz vesela." ~Ali Mana ni bila prav nič vesela.
 15 DvehMl, II  |           Kmalu!" je odgovorila Mana in se ni ozrla, da bi ne
 16 DvehMl, II  |       obadva, Pavle pod hribom, Mana na cesti. ~"On je vesel,
 17 DvehMl, II  |       moje solze?" je pomislila Mana in si je z robcem otrla
 18 DvehMl, II  |       in je čakal. Ko je prišla Mana, sta se pozdravila brez
 19 DvehMl, II  |          je padla Mani na lice; Mana jo je otrla z rokavom in
 20 DvehMl, II  |        ljubezen bila tvoj kruh, Mana, nikoli ne boš lačna." ~
 21 DvehMl, II  |      vedro prevrnilo. ~Pavle in Mana sta skočila čez jarek in
 22 DvehMl, II  |        lovila kaplje," je rekla Mana. ~Res je bilo obema tako
 23 DvehMl, II  |         drugače," je odgovorila Mana. ~Ploha se je polegla, škropilo
 24 DvehMl, II  |         ravnih curkih; Pavle in Mana sta se vrnila na razmočeno,
 25 DvehMl, II  |         so rekli vsi. ~Pavle in Mana pa sta bila žalostna. ~"
 26 DvehMl, II  |      nama prižgo," je pomislila Mana. ~Obadva pa sta rekla v
 27 DvehMl, II  |        močno zakajena. Pavle in Mana sta sedla za mizo ob durih;
 28 DvehMl, II  |            Le tisti čas je bila Mana sama, ko je Pavle šel, da
 29 DvehMl, II  |       njene misli. ~"Jokala si, Mana, ker si bila sama. Ne jokaj,
 30 DvehMl, II  |         si bila sama. Ne jokaj, Mana. Z vodo je zadežilo najino
 31 DvehMl, II  |        bi ga še s solzami. Pij, Mana, da stopi v lica kri in
 32 DvehMl, II  |      Bog mi je priča," je rekla Mana. ~"Tudi jaz te imam rad,
 33 DvehMl, II  |        Bog mi je priča. – Zdaj, Mana, ko je to ustanovljeno,
 34 DvehMl, II  |          mislim," je tiho rekla Mana in mu ni pogledala v obraz. ~"
 35 DvehMl, II  |       Pozno je že," je odvrnila Mana. "Lepo bi ne bilo, da bi
 36 DvehMl, II  |         in hišo, kakor je imela Mana na papirju zapisano. Hiša
 37 DvehMl, II  |       sta se poslovila Pavle in Mana. ~
 38 DvehMl, III |        ne morem," je odgovorila Mana. Tudi je ugledal Mano, ko
 39 DvehMl, III |  korenine so jih držale. "Pridi Mana, da te napojim in nasitim,"
 40 DvehMl, III |        Ne morem," je odgovorila Mana; in še je rekla: "Ti se
 41 DvehMl, IV  |                             IV  Mana je narahlo potrkala na duri,
 42 DvehMl, IV  |        kod si hodila ves dan?" ~Mana ji je pogledala v oči in
 43 DvehMl, IV  |       majhna je, ali je moja!" ~Mana je stopila v tesno izbo,
 44 DvehMl, IV  |         za kuhinjo in za cesto. Mana je ogledovala to bogastvo
 45 DvehMl, IV  |         nosom?" ~Polagoma se je Mana vzdramila in je spoznala,
 46 DvehMl, IV  |      kruha. ~"Čaj te bo omotil, Mana, ker je močan; lažje boš
 47 DvehMl, IV  |    sanjalo. Pij in prigrizni!" ~Mana je pila čaj in kri ji je
 48 DvehMl, IV  |        jaz spim tako," je rekla Mana. "Trudna sem, pa ne vprašam
 49 DvehMl, IV  |        pa mi je mraz!" je rekla Mana. ~Hanca je pokleknila k
 50 DvehMl, IV  |          nikoli več ga ne bo!" ~Mana je vzdignila glavo in je
 51 DvehMl, IV  |    sladko zaspi in lahko noč!" ~Mana je zatisnila oči, ali dolgo
 52 DvehMl, IV  |        bilo okno zagrnjeno, ali Mana je videla, da je že svetel
 53 DvehMl, IV  |        nisi vzbudila?" je rekla Mana. "Sram me je tega svetlega
 54 DvehMl, IV  |       Da ni?" se je prestrašila Mana. ~"Saj si res otrok, pa
 55 DvehMl, IV  |         naših krajev!" je rekla Mana. ~"Tudi jaz, da bi tako
 56 DvehMl, IV  |        govorila še grenkejše." ~Mana je skrila obraz v dlani. ~"
 57 DvehMl, IV  |      sladko so dišali kostanji. Mana se je spomnila na dolino,
 58 DvehMl, IV  |       ni dobro?" se je začudila Mana. ~Hanca pa se je zasmejala. ~"
 59 DvehMl, IV  |        o tej žalosti!" je rekla Mana. ~"Vedela boš sama, kadar
 60 DvehMl, IV  |         Ali si ti naša dekla?" ~Mana ji je dala list. ~"Le naprej
 61 DvehMl, IV  |       je še treba; veliko ni!" ~Mana se je ozrla po kuhinji;
 62 DvehMl, IV  |        v družini!" je pomislila Mana in si je zavihala rokave
 63 DvehMl, IV  |       so ostali rokavi do noči. Mana je pomivala, pospravljala,
 64 DvehMl, IV  |        človek; njega je klicala Mana za gospoda, tako je bilo
 65 DvehMl, IV  |        tako, da je pospravljala Mana četvero prostornih izb.
 66 DvehMl, IV  |      Zabiti kmet! Zabiti kmet!" Mana je stisnila ustnice in zatajila
 67 DvehMl, IV  |        in te še redila povrhu?" Mana je povesila glavo in ni
 68 DvehMl, IV  |  nedelje. Tisti dan pa je smela Mana iz hiše; oblekla se je pražnje
 69 DvehMl, IV  |        jo je pozdravila Hanca. ~Mana ni nič odgovorila; sedla
 70 DvehMl, IV  |        si dobra!" je vzkliknila Mana in je zaihtela na glas.  "
 71 DvehMl, IV  |       vse dobro bilo!" je rekla Mana. "Delam, dokler se roke
 72 DvehMl, IV  |         vsa žalostna odgovorila Mana. "Preveč je bridkosti v
 73 DvehMl, IV  |          toliko grenkejša je!" ~Mana je popila skodelico čaja,
 74 DvehMl, IV  |      mojem srcu!" je odgovorila Mana. ~Hanca je prinesla papirja,
 75 DvehMl, IV  |         ga imam rada," je rekla Mana vdrugič. ~Nato je pisala
 76 DvehMl, IV  |         ima rad!" je odgovorila Mana in se je razjokala. ~
 77 DvehMl, VI  |            VI  V nedeljo, ko je Mana odpovedala službo, je bilo
 78 DvehMl, VI  |    gledali sosedje na dvorišče. Mana je molčala, Hanca pa je
 79 DvehMl, VI  |        je šla. ~Ko je odslužila Mana svojih zadnjih štirinajst
 80 DvehMl, VI  |         kmet!" je rekla gospa. ~Mana se ni prerekala, povezala
 81 DvehMl, VI  |      srce ni tako ustvarjeno." ~Mana je odgovorila: ~"Kakor si
 82 DvehMl, VI  |        moja bridkost!" je rekla Mana. "Saj nisem mislila, da
 83 DvehMl, VI  |         morda joka v Ameriki." ~Mana se je hudo prestrašila in
 84 DvehMl, VI  |        si rekla," je odgovorila Mana, nato pa sta obedve molčali;
 85 DvehMl, VI  |             Ne morem!" je rekla Mana. "Še v oči bi mu ne mogla
 86 DvehMl, VI  |      usmili!" se je prestrašila Mana. ~"Če se nista poslovila
 87 DvehMl, VI  |         Ne morem!" je vzdihnila Mana; Hanca pa je pomislila in
 88 DvehMl, VI  |     zaloputnila duri za njim?" ~Mana se je vzdignila v postelji. ~"
 89 DvehMl, VI  |        bom mu pisala!" je rekla Mana. "Že mojemu srcu je dovolj
 90 DvehMl, VI  |        pojde!" ~Tako je mislila Mana in je ihteč zaspala. ~V
 91 DvehMl, VI  |        kri izza prstov na tla. ~Mana je vzkriknila od groze in
 92 DvehMl, VI  |           Kaj se ti je sanjalo, Mana, da te je strah?" ~"Videla
 93 DvehMl, VI  |       pa bodo še sanje lepše!" ~Mana je zavzdihnila globoko,
 94 DvehMl, VI  |       jo je ogovoril po nemško. Mana mu je pokazala knjižico
 95 DvehMl, VI  |  nerodna in tuja, tako da jo je Mana komaj razumela; njen obraz
 96 DvehMl, VI  |     Nista bogata!" je pomislila Mana. "Tudi tukaj si dote ne
 97 DvehMl, VI  |         mrtvaška!" je pomislila Mana in tudi sama je bila lačna. ~
 98 DvehMl, VI  |    glasilo bolno vzdihovanje. ~"Mana!"  Urno je vstala, prižgala
 99 DvehMl, VI  |   gospoda, ki spi v oni izbi!" ~Mana je kuhala čaj, od dremavice
100 DvehMl, VI  |         njene oči vse rdeče. In Mana si je mislila: "Če bi si
101 DvehMl, VI  |  pomežiknil je in je šel dalje. Mana se je prestrašila in je
102 DvehMl, VI  |         rahlo potrkalo na duri. Mana je odprla in tisti človek
103 DvehMl, VI  |         in je stopil v kuhinjo. Mana se mu je umeknila in je
104 DvehMl, VI  |         stanujem, soseda sva." ~Mana je strmela nanj in je molčala.
105 DvehMl, VI  |        sva soseda!" in je šel. ~Mana je zaklenila duri. Pozno
106 DvehMl, VI  |    Pozno v noč je rahlo trkalo, Mana je zatisnila oči in je trepetala
107 DvehMl, VI  |    prespana! Kako se ti godi?" ~Mana se je tiho nasmehnila. ~"
108 DvehMl, VI  |      kakor si!" je vzkliknila. ~Mana pa je rekla: ~"Tja bi se
109 DvehMl, VI  |         bo tako kmalu sojeno!" ~Mana je molčala; počasi je pila
110 DvehMl, VI  |        nikoli ne bo zacelilo." ~Mana je planila. ~"Ne piši; sama
111 DvehMl, VI  |        roko, sram bi me bilo." ~Mana je pisala ob sveči in je
112 DvehMl, VI  |         imam rada," je rekla in Mana je zgenila pismo. ~Ko se
113 DvehMl, VI  |     duri, je poklicala gospa. ~"Mana!"  Pogledala ji je v obraz
114 DvehMl, VI  |        Zakaj imaš objokane oči, Mana? Ne maram gledati objokanih
115 DvehMl, VI  |        gledati objokanih oči." ~Mana je šla v kuhinjo in si je
116 DvehMl, VII |     zeleni breg. Ob bregu stoji Mana, tako blizu, da ji voda
117 DvehMl, VIII|     zatohle izbe. ~"Zahvaljena, Mana," je rekel v svojem srcu. "
118 DvehMl, VIII|  počival – zakaj si me zmotila, Mana, zakaj si me poklicala v
119 DvehMl, VIII|      Kdo je zunaj?" je vprašala Mana in ni odprla. ~"Človek,
120 DvehMl, VIII|    pojedel! Lojze iz Amerike." ~Mana je takoj odprla in je pogledala
121 DvehMl, VIII|        kako je njemu," je rekla Mana. ~Lojze je sedel in je dolgo
122 DvehMl, VIII|       zdrav, povej," je prosila Mana. ~"Zdrav na vso moč. Ljudje
123 DvehMl, VIII|       nocoj mu pišem," je rekla Mana in je vzela papir iz miznice.
124 DvehMl, VIII|       noč, pa nikar ne jokaj!" ~Mana je napisala dolgo pismo,
125 DvehMl, VIII|        in brez žalostnih besed. Mana je čakala tistega dne z
126 DvehMl, VIII|      krčmi vsi štirje: Pavle in Mana, Lojze in Hanca. ~Lojze
127 DvehMl, VIII|     kozarec. ~"Ali se še bojiš, Mana, za najino srečo?" je vprašal. ~"
128 DvehMl, VIII|        ne bojim," je odgovorila Mana. ~Trčili so križem, da so
129 KrcmEl, II  |         moško čez hišni prag. ~"Mana!" je poklical v veži. ~Mana
130 KrcmEl, II  |     Mana!" je poklical v veži. ~Mana je prišla, njen obraz pa
131 KrcmEl, II  |   misliš in kam?" je vzkliknila Mana. ~"Toliko vem nocoj, da
132 KrcmEl, II  |    teboj pojdem," je vzkliknila Mana; že so bile solze v očeh
133 KrcmEl, II  |        da sem njen rodni sin!" ~Mana je bila žalostna, pa je
134 KrcmEl, II  |        odteče." ~Tedaj se ga je Mana oklenila z roko. ~"Če je
135 KrcmEl, II  |         Od daleč ga je ugledala Mana s polja in njene oči so
136 KrcmEl, II  |        štela tedne in dni." ~"O Mana, dal bi mu cekin, kdor bi
137 KrcmEl, II  |         spomin mi daj na pot!" ~Mana se ga je oklenila okoli
138 KrcmEl, VI  |    domačija Kovačevih, je stala Mana na pragu. ~"Kje si, moj
139 KrcmEl, VI  |            Dragi moj!" je rekla Mana. "Vedela sem, da se povrneš;