Part, Chapter

  1 DvehMl, I   |         je ne bova deležna." ~"Še več grenkobe je v tvoji besedi,
  2 DvehMl, I   |         Eno leto, ali dve, ali še več – vse bo minilo kakor praznik,
  3 DvehMl, I   |           Eno leto komaj, pa nama več ne bo hudo, ko bova slišala
  4 DvehMl, I   |        tako ne zgodilo? Tam nisem več kajžarjev sin, tam ne vprašujejo
  5 DvehMl, I   |  kajžarjev sin, tam ne vprašujejo več, čegav si. Kmalu pridem
  6 DvehMl, I   |        poprej, da je zvezd veliko več in da vse lepše svetijo. ~"
  7 DvehMl, I   |          ne kapljice bridkosti ni več v nji. Rekla sva, da se
  8 DvehMl, I   |          Kajžarja sva bila, nisva več kajžarja. Žalostna sva bila,
  9 DvehMl, I   |          Žalostna sva bila, nisva več žalostna. Zvezde poglej!
 10 DvehMl, II  |       komaj je vedel, da bajta ni več njegova, jo je pogledal
 11 DvehMl, II  |           tisto ped zemlje nikoli več. Ukoreninil se je vanjo
 12 DvehMl, II  |         po klancu nizdol in se ni več ozrl. ~Mana se je poslavljala
 13 DvehMl, II  |           drugače gledal!" ~Nista več poslušala, tudi sama nista
 14 DvehMl, II  |           najino srce govori. Ali več ne veš, kako sva rekla?
 15 DvehMl, II  |          iz srca to žalost, ki je več ni treba! Tudi drugi so
 16 DvehMl, III |             Po kosilu se Lojze ni več smejal; resno je gledal,
 17 DvehMl, III |      pravi: dela manj in revščine več. Tudi mene je zaskrbelo,
 18 DvehMl, III |          rekel, da v Ameriki zdaj več ne rodi jablan zlatih jabolk;
 19 DvehMl, III |        stran. Najino domovanje ni več daleč!" ~Lojzetova izba
 20 DvehMl, III |       povesil glavo in pivo mu ni več teknilo. ~"Vedel sem, že
 21 DvehMl, IV  |        imel rad, je rekel; nikoli več ga ne bo!" ~Mana je vzdignila
 22 DvehMl, IV  |           povesila je glavo in ni več videla ne zelenih lok, ne
 23 DvehMl, IV  |    opljuvana od vrha do tal! Zdaj več ne pljujejo name, zato,
 24 DvehMl, V   |      nasutega, da ga svet ne more več vsega požreti, zatorej si
 25 DvehMl, V   |        strahoma. ~"Nič! Devetkrat več revščine bo in devetkrat
 26 DvehMl, V   |          revščine bo in devetkrat več hudodelstva, drugače pa
 27 DvehMl, V   |          tistih trideset tisoč in več ljudi, ki se leto na leto
 28 DvehMl, V   |         njegovo srce in se nikoli več ni poslovila. ~"Res, slabo
 29 DvehMl, V   |       storjeno je, nobene poti ni več na nobeno stran!" ~"Kako
 30 DvehMl, V   |       brazdo in kmalu je Pavle ni več razločil s svojimi zameglelimi
 31 DvehMl, V   |          da zapravljam, ali da te več rad nimam! Lojze je šel
 32 DvehMl, VI  |       kakor večna ploha, pa se ni več zmenila zanje in tudi do
 33 DvehMl, VI  |       zanje in tudi do joka ji ni več bilo. Le dni je štela. Ob
 34 DvehMl, VI  |         imeti v očeh nobene solze več in njegovo srce mora biti
 35 DvehMl, VI  |      hudemu. Zdaj bi me ne bolela več žal beseda, še udarca, zdi
 36 DvehMl, VI  |       nego jutranja megla, nikoli več ga ne bo v srce nazaj." ~"
 37 DvehMl, VI  |   sklenila roké. ~"Ne on! Ne reci več take besede, da me ne bo
 38 DvehMl, VI  |           zdi, nobena še ni imela več. Še deset ti jih dam povrhu,
 39 DvehMl, VI  |           v cerkvi: ~"Saj ni zame več poti ne na to in ne na ono
 40 DvehMl, VII |          jih je trideset tisoč in več, ki jim je tako postlano,
 41 DvehMl, VII |        misli vse veselejše in nič več ni bil truden. Ogledal se
 42 DvehMl, VII |       vijugastih ulicah. Pavle ni več vedel, kod da hodi in kje
 43 DvehMl, VII |         naj gredo v božjem imenu, več pa nikar. Zdaj jih imaš,
 44 DvehMl, VII |           predramil, ni bilo cule več pod posteljo. Hrvat je spal
 45 DvehMl, VII |       vreče cekinov je treba malo več modrosti. Pojdiva med razbojnike,
 46 DvehMl, VIII|          sto na dan in se nobeden več ne vrne. Da sem šel takoj,
 47 DvehMl, VIII|          in zamotale, razločil ni več ne kraja, ne časa. Kadar
 48 DvehMl, VIII|         je kovalo. Kmalu ni vedel več, ali je jutro, ali je mrak.
 49 DvehMl, VIII|         srcu pa ni bilo bridkosti več. Tako sladko in lahko mu
 50 DvehMl, VIII|        kakor pijancu, ki ne makne več jezika, ne vidi več kozarca
 51 DvehMl, VIII|         makne več jezika, ne vidi več kozarca pred seboj, pa se
 52 DvehMl, VIII|          naglas zasmejal in se ni več zmenil zanj. ~Preden so
 53 DvehMl, VIII|        odlašam? Saj ni druge poti več, le ena je. Pojdimo, kamor
 54 DvehMl, VIII|        čemu da je nenadoma nikjer več ni. ~Vprašala je Hanco,
 55 KrcmEl, I   |      zakrknjeni, da bi nas milost več ne dosegla. Pa če se nam
 56 KrcmEl, I   |           bil župnik, oči ga niso več ubogale, pa je videl časih
 57 KrcmEl, I   |          hriba črne ptice; zmerom več jih je bilo, kmalu so zasenčile
 58 KrcmEl, I   |         bojim se, da še teden dni več ne bom. Če se vam je godilo
 59 KrcmEl, I   |           ni bilo v svetilki olja več, v sodu vina ne in v suknji
 60 KrcmEl, I   |     moštvá za senen voz. Ampak še več je napuha – in z napuhom
 61 KrcmEl, I   |          dolina; tudi veter se ni več ganil in zvezde so romale
 62 KrcmEl, I   |       osojniške fare. Grad ni bil več skrit globoko v gori, temveč
 63 KrcmEl, I   |           zavalila vanjo in se ni več ganila. ~
 64 KrcmEl, II  |     začudil. ~"Tam ne bomo nikoli več orali," je odgovoril oče. "
 65 KrcmEl, II  |        Tiste lehe za potokom niso več naše." ~Vsi trije sinovi
 66 KrcmEl, II  |   položili žlico na mizo. ~"Da ne več naše!" so rekli vsi trije
 67 KrcmEl, II  |      rekli vsi trije hkrati. ~"Ne več!" je vzdihnil oče in je
 68 KrcmEl, II  |       pogleda in vidi – oblaka ni več. Kam je šel, kako in kedaj?" ~
 69 KrcmEl, II  |          reber, do Kovačevih. Nič več ni šel potihoma do vrta,
 70 KrcmEl, II  |           žalosten; oči niso bile več tako bistre, lica ne več
 71 KrcmEl, II  |          več tako bistre, lica ne več tako rdeča kakor prej. ~
 72 KrcmEl, II  |         bi me ne izpustila nikoli več. Omahljivo, mehko in otročje
 73 KrcmEl, II  |     streho, ki je bila naša in ni več." ~Segli so si v roko, nato
 74 KrcmEl, II  |           hišo? Ali me ne poznate več?" ~Odgovoril pa mu nihče
 75 KrcmEl, II  |           mizo. ~"Ali niste lačni več? In ali ste gluhi in mutasti
 76 KrcmEl, II  |        sem še gospodar, ali nisem več? Ali sem vaš oče, ali sem
 77 KrcmEl, II  |       tako daleč je že bil, da ni več razločil njenih solz. ~Blizu
 78 KrcmEl, III |           Mladi ljudje ne mislijo več po tej pameti, ošabni so
 79 KrcmEl, III |      kakor pajek, tako da se niso več ganili. Še včeraj mu je
 80 KrcmEl, III |         si?" je vprašal. ~"Kaj me več ne poznaš?" se je začudil
 81 KrcmEl, III |      Zbledlo se ti je in ne vidiš več: ti sam si ravnal!" ~Spoznanje
 82 KrcmEl, III |      temveč da tudi nima ne gozda več, ne polja, ne senožeti,
 83 KrcmEl, III |         lahke gorjače ne vzdignil več." ~Pač je slišal Potnikov
 84 KrcmEl, III |          in tarnajo, in tistih je več." ~Tako je razsodil krčmar;
 85 KrcmEl, III |          kozarca mu nisem ponujal več, nego je sam ukazal, niti
 86 KrcmEl, III |       niti groša mu nisem posodil več, nego je sam podpisal. Če
 87 KrcmEl, III |           veselje. V nobenem srcu več ni bilo misli na Grajžarja
 88 KrcmEl, IV  |         devet farâ. Dolgo ne bova več samotarila. Jutri bo sedmina
 89 KrcmEl, IV  |         zadobila mir, nihče ga ni več srečal ne podnevi in ne
 90 KrcmEl, IV  |    gospodar, sem dajal; zdaj nisi več gospodar." ~Kovač je planil
 91 KrcmEl, IV  |         še rekel, da si mi dal že več ko preveč in da še toliko
 92 KrcmEl, IV  |       lepa hiša zraven farovža ni več moja in da sem v nji le
 93 KrcmEl, IV  |      Martinovo hišo samo se nihče več ni zmenil, tudi ne za hlev
 94 KrcmEl, V   |       zakopana, da je nobena sila več ne izgrebe na dan. In da
 95 KrcmEl, V   |        umrl stari župnik in niste več slišali njegovih pridig
 96 KrcmEl, V   |        župnik umrl in ker ni bilo več njegovih pridig in očitanj;
 97 KrcmEl, V   |      njegova ustna se niso nikoli več nasmehnila, vesele besede
 98 KrcmEl, V   | nasmehnila, vesele besede ni bilo več iz njegovih ust. Njegovo
 99 KrcmEl, V   |          je bilo strupa v njem še več in še grenkejšega. Kar je
100 KrcmEl, V   |           bil kakor v omotici; ni več štel in meril besed – bušile
101 KrcmEl, V   |         lica smejal. ~"Neče se mi več pesmi, ne kvant! Obojega
102 KrcmEl, V   |           nalij, drugače ne pijem več! Če je pijanosti treba,
103 KrcmEl, V   |          me ne!" ~Farani niso nič več premišljevali, odkod da
104 KrcmEl, V   |           je rekel cigan in ni ga več bilo; vzela ga je noč. ~"
105 KrcmEl, V   |         človeško oko ga ni videlo več ... ~
106 KrcmEl, VI  |         sonce. ~*~Krčmar Elija ni več premišljeval in izpraševal,
107 KrcmEl, VI  |       zastrupil; tudi glava ga ni več bolela in strahov se ni
108 KrcmEl, VI  |           bolela in strahov se ni več bal. Ne v srce, ne v obraz
109 KrcmEl, VI  |           srce, ne v obraz ni bil več podoben tistemu Eliju, ki
110 KrcmEl, VI  |            Njegova lica niso bila več bleda; rdečica je gorela
111 KrcmEl, VI  |         ni bilo nobene hude misli več v njegovem srcu; in če bi
112 KrcmEl, VI  |           svetniki!" ~Ni mu sedel več Grajžar nasproti, temveč
113 KrcmEl, VI  |       beli dan? Nikoli, o, nikoli več ga ne boš gledal! Deset
114 KrcmEl, VI  |          noči je izginil in se ni več prikazal. ~"Vsega sem si
115 KrcmEl, VI  |          človeško družbo, ni bilo več duhov in prikazni, niti
116 KrcmEl, VI  |             Izis, glej, jaz nisem več bogat! Kakor nespametna
117 KrcmEl, VI  |           in v kleti ležiš, ki ni več tvoja!" ~"Nalij mi!" ~"Kdo
118 SimnuS, I   |          mu roke odpovedale, niso več vzdignile kladiva. In gospodar
119 SimnuS, I   |         roke nočejo, ne vzdignejo več kladiva!" ~Odkod da je doma,
120 SimnuS, I   |            oj, ne spoznale bi jih več!" ~"Kaj bi tisto!" je rekel
121 SimnuS, I   |         pismo; ali spomin ne vidi več tistega kraja, ne spoznal
122 SimnuS, I   |           kraja, ne spoznal bi ga več, še v sanjah ne ..." ~Nič
123 SimnuS, I   |       sanjah ne ..." ~Nič ga niso več izpraševali; prijeli so
124 SimnuS, I   |         gonijo, kamor mi srce nič več ne veleva. Preveč je moja
125 SimnuS, I   |         pravite?" ~Tudi spomin ni več spoznal teh lepih krajev.
126 SimnuS, II  |         pa moje roke ne vzdignejo več kladiva, tudi noge se mi
127 SimnuS, II  |      gostačev; nikomur pa ni bilo več v spominu, če so pomrli,
128 SimnuS, III |           bilo vpreženih tisoč in več; otroci so bili med nami,
129 SimnuS, IV  |          se je vzdramil, ni ležal več na hrbtu, temveč na obrazu.
130 SimnuS, IV  |          na noge, noge pa ga niso več nosile, le kamenje je zahreščalo
131 SimnuS, IV  |           nato pa ni izpregovoril več, le ustna so se prijazno
132 SimnuS, VI  |           je na kamenju, pa ga ni več čutil; še vedel ni več,
133 SimnuS, VI  |         ni več čutil; še vedel ni več, kje da leži in čemu. Napol
134 SimnuS, VI  |           ni povedano, da se duša več ne skriva pod kožo. Pošljimo
135 SimnuS, VI  |        ampak če jih je dvajset in več, ne čutijo bremena! Velika
136 SimnuS, VII |           zazibalo, da se noga ni več prestopila. Biriča je spreletel
137 SimnuS, VII |         sta in stresla. ~"Ni duše več v njem – njega in nas se
138 SimnuS, VIII|        Sam najdem pot in daleč ni več!" ~"Pa je prijetneje, če