Part, Chapter

 1 DvehMl, II  |           zgodilo, da se je vrnil človek iz Amerike s polno mošnjo
 2 DvehMl, III |        zdelo se mu je, da nobeden človek ne hodi zložno, temveč da
 3 DvehMl, III |          ležal na svoji culi star človek, najbrž tudi bolan, ker
 4 DvehMl, III |           nikoli takega; komaj ve človek, kam da bi se obrnil. Dela
 5 DvehMl, IV  |       prišla. Bridkost je kratka; človek se privadi, ker se mora." ~
 6 DvehMl, IV  |         suhoten in zmerom čemeren človek; njega je klicala Mana za
 7 DvehMl, V   |          tako stori vsak spodoben človek! – Pojdiva v krčmo, rad
 8 DvehMl, V   |           posla. Še zoper kugo se človek vojskuje, zoper lakoto se
 9 DvehMl, V   |           take zlagane pijanosti; človek se navsezadnje le iztrezni
10 DvehMl, V   |        časa dovolj; boljše je, da človek ne misli na prihodnje nadloge;
11 DvehMl, V   |          brž na ono stran. Tam je človek vsaj poškropljen in pokopan,
12 DvehMl, VI  |        gosposko oblečen, starikav človek z rdečo brado in smehljajočim
13 DvehMl, VI  |           Mana je odprla in tisti človek je stal na pragu. ~"Kaj
14 DvehMl, VII |            res je potreba tam, da človek meži, ko večerja in kosi,
15 DvehMl, VII |         Poleg njega je kosil mlad človek s črnimi lasmi in črnimi
16 DvehMl, VII |         Jaz vem za brlog, kjer si človek lahko odpočije." ~Pavle
17 DvehMl, VII |          bodi taka ali taka, nima človek prilike za žalostno premišljevanje
18 DvehMl, VII |           njima, bradat, krivonos človek, ki je znal nemško. ~"Ali
19 DvehMl, VII |        svoja rebra videl?" ~Čokat človek, rjav in koščen v obraz,
20 DvehMl, VII |       lahko svet preobrne. Srečen človek in presrečen, ki ve, da
21 DvehMl, VIII|     vprašala Mana in ni odprla. ~"Človek, ki te ne bo pojedel! Lojze
22 DvehMl, VIII| nasmehnila in rekla: ~"Siromak je človek sam, dva pa sta bogata,
23 KrcmEl, I   |           so bili časi, da je bil človek lahko po pravici vesel.
24 KrcmEl, I   |        Stopil je v izbo dolg, suh človek, oblečen v črn plašč, ki
25 KrcmEl, I   |        sama sladkost. ~"Kaj bi se človek jezil?" je rekel napol že
26 KrcmEl, II  |          je še visel na nebu, ali človek pogleda in vidi – oblaka
27 KrcmEl, II  |          nepoklicana pride ura in človek vpraša: Kaj bi se mi smilila
28 KrcmEl, II  |     nosijo noge – tako bo govoril človek pa sam ne bo vedel, odkod
29 KrcmEl, II  |   Poglavitno besedo pa je govoril človek, ki ga Potnikov še nikoli
30 KrcmEl, II  |        strehe; skoraj boljše leži človek na travi pod milim nebom,
31 KrcmEl, II  |        med živino v hlevu. Tak je človek: dolgo ni slišal poštene
32 KrcmEl, II  |         pa sem rekel: zakaj bi se človek malo ne ogledal po svojih
33 KrcmEl, III |         ne kraja, da bi si mislil človek: glej, ta fara je srečna
34 KrcmEl, III |         tako čudežna, da bi se ji človek smejal, če bi ne bila resnična
35 KrcmEl, III |              V neki fari je živel človek, grabež, oderuh in skopuh,
36 KrcmEl, III |          je prikazala črna senca; človek je hitel nizdol. ~Potnik
37 KrcmEl, III |            zato ker nisem župnik; človek hodi v krčmo pit, molit
38 KrcmEl, IV  |           je, ljudje božji, če je človek nagle jeze." ~Ko so se pod
39 KrcmEl, IV  |            Drugače nisem slaboten človek, saj veš, cigan! Nikoli
40 KrcmEl, IV  |         od nikoder. ~"Pravijo, da človek zaspi, če moli. Molil bom –
41 KrcmEl, V   |        zato ker sem mislil, da je človek. Tolika je bila moja ponižnost
42 KrcmEl, V   |           sem rekel, da si bister človek, in glej – resnično si bister! –
43 KrcmEl, V   |          in oderuh brez solzâ, je človek za silo živel v tvoji družbi;
44 KrcmEl, V   |         ga našli, ko je satan, ne človek!" ~Nato je vrgel prvi svojo
45 KrcmEl, V   |     zemljo se je udrl, saj ni bil človek!" je rekel eden izmed njih. ~"
46 KrcmEl, VI  |        kako je treba živeti: pij, človek, dokler je vino v kozarcu;
47 SimnuS, I   |      pravica ni živa stvar, ki jo človek lahko zgrabi in vpraša,
48 SimnuS, I   |        hudih skrbi. "Treba je, da človek kosi, kadar je čas kosila,
49 SimnuS, II  |            ki piše postave, da se človek ravna po njih? Šel sem,
50 SimnuS, II  |        zase! Zapisano je, da umri človek tam, kjer ni živel in da
51 SimnuS, II  |       kamenje je ostalo; ni se ga človek dotaknil: osat in trnje
52 SimnuS, II  |   oblastnije, da bi ga redili! Ta človek pa je Sirotnikov, poslednji
53 SimnuS, III |      cesta kakor žamet; plesal bi človek, ti pa stokaš!" ~"Star sem,
54 SimnuS, III |         me usmili!" ~"Za grob ima človek zmerom zemlje dovolj!" ga
55 SimnuS, III |        birič, ki je bil prekanjen človek, pa je izpregovoril ~"Je
56 SimnuS, III |        srcu. "Oblast je oblast in človek je preslaboten, da bi se
57 SimnuS, IV  |            je pravica in postava, človek pa je prah!" ~Take misli
58 SimnuS, IV  |    ustanovljena od Boga, ti pa si človek, iz ženske rojen!" ~Ko je
59 SimnuS, IV  |           bukve, nato šele je bil človek in je bila živa kri. Kar
60 SimnuS, IV  |         je kri. Najpoprej je imel človek ime in je imel številko,
61 SimnuS, V   |    ljubezni do bližnjega! Če vidi človek, da strada njegov brat,
62 SimnuS, VI  |          pogledala nego postrani. Človek je postavi le ovira in sitnost,
63 SimnuS, VI  |          uklepal dušo? Ne vidi je človek; razbojnik je zatisnil oči,
64 SimnuS, VII |         košček duše v njem; zakaj človek je človek in oblastnije
65 SimnuS, VII |           v njem; zakaj človek je človek in oblastnije bi nam delale
66 SimnuS, VII |      Zakaj mrtvim ne piše pravice človek, piše jim jo Bog. Zdaj je
67 SimnuS, VIII|           Pa je prijetneje, če je človek samodrug! Ena beseda je
68 SimnuS, VIII|       časih je le prijazno, da se človek malo izprehodi, čeprav šele