Part, Chapter

 1 DvehMl, II  |    Westfalijo in v Ameriko – kam jim hlepe oči v samotnih urah?
 2 DvehMl, II  |         kmalu," je rekla Mana in jim je dala roko vsem po vrsti;
 3 DvehMl, II  |          bil! Ali poznam jih, ki jim je prežganka vsakdanji kruh.
 4 DvehMl, II  | popotniki so bili; na besedah se jim je poznalo in na oblačilu.
 5 DvehMl, II  |          videli prej nikoli. Kam jim drži pot nadalje? Mraz je
 6 DvehMl, II  |          in se niso jokali, zato jim je sonce svetilo!" ~Vesela
 7 DvehMl, III |          z britvijo rezal. Dobro jim, ki so stisnjeni in stlačeni
 8 DvehMl, III |        mu ni bilo žal. "Pozna se jim revščina in bridkost na
 9 DvehMl, IV  |   smejali. ~"Zakaj me žalijo, ko jim nisem storila hudega?" je
10 DvehMl, IV  |          ko jih ne žalim? Beseda jim je kakor pljunek!" ~"Ne
11 DvehMl, V   |         dni in noči, ampak ne bo jim dodeljeno! Ti pa na sramoto
12 DvehMl, VI  |      žalijo uho in obraz, kdo bi jim zameril! Ne žalijo mi srca." ~
13 DvehMl, VII |        trideset tisoč in več, ki jim je tako postlano, zakaj
14 DvehMl, VIII|        so mi," je pomislil. "Bog jim daj vesele sanje, pa tudi
15 DvehMl, VIII|          štirje veseli. Pri srcu jim je bilo vsem tako sladko
16 KrcmEl, I   |          lačni popotniki. Hudega jim ni bilo, kruha in vina so
17 KrcmEl, I   |     takih in enakih grehov; nato jim je prerokoval, da je šiba
18 KrcmEl, I   |         na tiste mislite, ki ste jim po svoji volji posteljo
19 KrcmEl, I   |   prepevanje in vriskanje. ~"Bog jim bodi milosten, grešnikom.
20 KrcmEl, I   |      njegovo vedelo za greh. Bog jim bodi milosten! O kralju
21 KrcmEl, I   |       bilo tedaj, kakor da so se jim oči nenadoma odprle; izpregledali
22 KrcmEl, II  |       tramovi. Slepi so – kdo bi jim kazal? Gluhi so – kdo bi
23 KrcmEl, II  |         kazal? Gluhi so – kdo bi jim pridigal? Ne bom kazal in
24 KrcmEl, III |         kopat po svetu, domovina jim je preveč siromašna." ~Počasi
25 KrcmEl, III |        so pili njegovo vino. Šlo jim je v kri in v kosti kakor
26 KrcmEl, III |        in take kupčije, da bi se jim še pijanec smejal in da
27 KrcmEl, III |         zarubljeno hišo; in tako jim je bilo pri srcu, da bi
28 KrcmEl, III |         pameti. In še bolj so se jim zvedrili obrazi, ko jih
29 KrcmEl, IV  |     cerkev nego v krčmo. Tudi se jim nikoli poprej ni toliko
30 KrcmEl, IV  |      poklical ženo in otroke ter jim je rekel: ~"Veliko hudega
31 KrcmEl, IV  |         Elijevi krčmi, točila pa jim je dekla. –  Na zimo, že
32 KrcmEl, IV  |         in je stopil v senco. Ni jim odgovoril naglas, ali odgovoril
33 KrcmEl, IV  |  odgovoril naglas, ali odgovoril jim je v svojem srcu: ~"Za vsako
34 KrcmEl, V   |     farani. ~"Dolgo ste čakali!" jim je očital stari Mlinar. "
35 KrcmEl, VI  |         njimi; in Bog sam ve, če jim bo še kdaj sijalo sonce. ~*~
36 KrcmEl, VI  |       vrsti, noč za nočjo; Elija jim je nazdravljal in napijal,
37 KrcmEl, VI  |         in napijal, pripovedoval jim je kvante ter jim prepeval
38 KrcmEl, VI  |   pripovedoval jim je kvante ter jim prepeval fantovske pesmi.
39 KrcmEl, VI  |      pozdravite še kraljico!" se jim je smejal Elija. ~In kjer
40 SimnuS, I   |       naj mi posteljejo, kjer se jim zdi!" ~Tako je preudaril
41 SimnuS, II  |         v nadlego bil ljudem, ko jim nisem bil nikoli. Ampak
42 SimnuS, II  |     birič na drugi. Pridružil se jim je kmet, da bi si ogledal
43 SimnuS, II  |      pomrli tam od vsega hudega, jim Bog daj večni mir in pokoj!
44 SimnuS, V   |           so prižgali tresko, da jim je svetila ob resnobnem
45 SimnuS, V   |         kapljice postave. Res se jim je navsezadnje posrečilo,
46 SimnuS, VI  |         v mokri travi; pozna noč jim je dihnila v obraz; zvezde
47 SimnuS, VI  |     prigovarjali, odgovarjalo pa jim je le nehvaležno godrnjanje,
48 SimnuS, VII |         spali trdno spanje. Rosa jim je bila že omočila lica,
49 SimnuS, VII |        Ljudje pa spe in sanja se jim o nebesih, kakor da smo
50 SimnuS, VII |    prikazen iz grobov. Oči so se jim vzdramile, ampak le počasi
51 SimnuS, VII |          in so premišljevali; ko jim je kakor iznad hriba zamigljalo
52 SimnuS, VII |        piše pravice človek, piše jim jo Bog. Zdaj je le vprašanje,
53 SimnuS, VII |      obrnil do svojih občanov in jim je ukazal: ~"Občani osojniški,
54 SimnuS, VIII|          sklicala občane; pa sta jim oznanila obadva: ~"Saj ste
55 SimnuS, VIII|          groba ne privoščijo! Mi jim pokažimo, da smo ljudje
56 SimnuS, VIII|    procesiji približali meji, se jim je vsem stemnilo pred očmi
57 SimnuS, VIII|    obrazi, tako svetli, kakor da jim je gorelo pod kožo ... Prisojniški