Part, Chapter

 1 DvehMl, I   |        vsak po svoji poti, vsak s svojo žalostjo?" ~"Tako je potreba." ~
 2 DvehMl, II  |          storila. Pavle je prodal svojo revščino in še vesel je
 3 DvehMl, II  |            Ali ko je Pavle prodal svojo bajto, se mu je čudno storilo.
 4 DvehMl, II  |      oboje vidim pred seboj kakor svojo dlan, nič mi ni skritega;
 5 DvehMl, III |          vedra, ko je Pavle zadel svojo težko culo ter se napotil
 6 DvehMl, III |          rekel Pavle. "Noga najde svojo pot brez kažipota, kadar
 7 DvehMl, III |        Ugledal je Pavle svoj dom, svojo sirotno bajto; vabila ga
 8 DvehMl, III |           prag, in ni mogel. Tudi svojo leho je videl in svoj laz
 9 DvehMl, III |          tam, kamor so ga sunili; svojo culo je imel pod glavo. ~
10 DvehMl, III |          napravim žegnanje kar na svojo roko. Dovolj bo za obadva
11 DvehMl, III |           bil s svojim srcem in s svojo žalostjo. ~
12 DvehMl, IV  |           se! Kolikor bolj žvečiš svojo žalost, toliko grenkejša
13 DvehMl, V   |           sem se spomnil na tisto svojo staro domovino! In če sem
14 DvehMl, V   |             Pavle je šel zvečer v svojo samotno izbo; globoko upognjen
15 DvehMl, VI  |   poslovila in da sta šla vsak na svojo roko iskat nebes? Če sta
16 DvehMl, VI  |          so se napravile sanje na svojo pot, se je vzdramila; iz
17 DvehMl, VI  |        povrhu, pa boš kmalu imela svojo doto. Saj za doto služiš,
18 DvehMl, VII |           in kjer prepeva s hriba svojo sladko pesem sveti Lenart. ~"
19 DvehMl, VII |             Tako so vsi nastopili svojo pot, kolikor jih je zdaj
20 DvehMl, VII |       legla; Pavle je bil porinil svojo culo pod posteljo. Tako
21 KrcmEl, I   |          je nosil težko in trudno svojo butaro, zakaj plesal ni
22 KrcmEl, I   |           je šel počasi in mukoma svojo pot, vendar je šel dalje.
23 KrcmEl, I   |        lice je bila napisala smrt svojo prvo besedo in tudi njegov
24 KrcmEl, I   |     zagrebli in zasuli na vekomaj svojo lepo mladost. Vsi, tudi
25 KrcmEl, I   |         so zagrebli in objokavali svojo mladost. Kaj pomisli otrok,
26 KrcmEl, I   |         svečo ter se je napotil v svojo podstrešno izbo. Tam je
27 KrcmEl, I   |             Kje in čemu si prelil svojo kri?" ga je vprašal kralj
28 KrcmEl, II  |         boš jokala, kadar zadenem svojo culo na ramo. Lahko jutri,
29 KrcmEl, III |        ter je preklinjal vreme in svojo nesrečo; od same bridkosti
30 KrcmEl, III |    Zahvaljen bodi stotisočkrat za svojo dobroto!" ~"Za kakšno?"
31 KrcmEl, III |    zapisano!" ~Tako je šla pravda svojo pot; pravica pa je razsodila
32 KrcmEl, III |         je ozrl drugi Potnikov na svojo domačijo. V srcu ni čutil
33 KrcmEl, IV  |          šel ter se je zaklenil v svojo podstrešno izbo. ~Ni še
34 KrcmEl, IV  |    ugasnile. ~Krčmar si je ogrnil svojo črno suknjo in je planil
35 KrcmEl, V   |          pod streho in je povezal svojo culo. Nato je stopil pred
36 KrcmEl, V   |           nato pa bíj, Grajžar, s svojo dolgo roko!" ~Izpil je,
37 KrcmEl, V   |            o Elija, kam si razsul svojo pamet? Po pravici ti povem,
38 KrcmEl, V   |      človek!" ~Nato je vrgel prvi svojo gorečo tresko v izbo, drugi
39 KrcmEl, VI  |   pospravila in povezala Izis vso svojo dragoceno balo in se je
40 SimnuS, I   |        veleva!" ~Šimen je povezal svojo culo in je šel. Zmerom bolj
41 SimnuS, I   |         grobu in duša bo že našla svojo pot!" ~Res je legel kraj
42 SimnuS, II  | Prisojnici, poznam vso faro kakor svojo dlan ... ali številke devetindevetdesete
43 SimnuS, II  |        modrost. ~Župan je ostal s svojo dolgo procesijo ob meji,
44 SimnuS, III |      zložno se napravita obadva v svojo domačijo; tam pa glejte,
45 SimnuS, III |          mislim, zagradili pot na svojo zemljo. Zakaj iblajtarji
46 SimnuS, III |               Naj oblastnija reče svojo besedo!" je odvrnil prisojniški. "
47 SimnuS, V   |           zadovoljni s seboj in s svojo modrostjo. Ko so dočakali,
48 SimnuS, VI  |       smrčita in se ne zmenita za svojo službo?" ~Iblajtarja sta
49 SimnuS, VI  |         naj zdaj pravica razodene svojo sodbo?" ~Celo biriča sta
50 SimnuS, VIII|    Napravimo se vsi, prepeljimo v svojo faro sirotnega popotnika
51 SimnuS, VIII|         sta ter pobegnila vsak na svojo stran. ~"Ali nisi nikogar
52 SimnuS, VIII|        temni veži in je namesto v svojo izbo stopil v občinsko pisarno.