Part, Chapter

 1 DvehMl, II |      okoli nje. Vsako veselje njegovo in vsaka njegova bridkost,
 2 DvehMl, II |      sestra in brat. Poslušaj njegovo besedo, kakor da bi mater
 3 DvehMl, II |       Pavletu zdelo, da sliši njegovo besedo. ~"Če ti je popotniku
 4 DvehMl, II |    drugi barki pa se že pelje njegovo siromaštvo za njim." ~Tako
 5 DvehMl, III|      je razumel, zato je bilo njegovo srce še bolj žalostno in
 6 DvehMl, V  |      težka misel je stopila v njegovo srce in se nikoli več ni
 7 DvehMl, V  |  pozvanja od svetega Lenarta; njegovo srce sliši razločno tisto
 8 DvehMl, VI |      očeh nobene solze več in njegovo srce mora biti zakrknjeno.
 9 DvehMl, VI |   kakor da je bila ogoljufala njegovo ljubezen in zaupanje. ~"
10 KrcmEl, I  |     je proti nebu in tedaj je njegovo srce zaihtelo od bridkosti.
11 KrcmEl, I  |  veselih sanj, mi pa pijmo na njegovo zdravje." ~Pili so ter so
12 KrcmEl, I  |      Roke so se mu tresle, na njegovo lice je bila napisala smrt
13 KrcmEl, I  |    poslušali zlovoljni farani njegovo tretjo pridigo, je slonel
14 KrcmEl, I  |       ki greši, ne da bi srce njegovo vedelo za greh. Bog jim
15 KrcmEl, I  |       Tako je molil župnik in njegovo srce je bilo polno bojazni. ~
16 KrcmEl, II |     grobu, Bog mu daj nebesa, njegovo oznanjenje pa se je očitno
17 KrcmEl, II |      rekel v svojem srcu: Pod njegovo streho bom spal, če jo imá." ~
18 KrcmEl, III|    grabeževi krčmi in so pili njegovo vino. Šlo jim je v kri in
19 KrcmEl, IV |       Moj!"  "Glej ga, vse je njegovo! Navsezadnje tudi zidanica
20 KrcmEl, V  |       so bile njegove noge in njegovo srce je bilo veselo. Ko
21 KrcmEl, V  |     bilo več iz njegovih ust. Njegovo srce je gledalo, koga bi
22 SimnuS, II |       župan in vsi so hvalili njegovo modrost. ~Župan je ostal
23 SimnuS, IV |      razmikale Šimnove misli. Njegovo srce je bilo čisto od nekdaj
24 SimnuS, V  | obrazu in je slekla do golega njegovo hinavščino. Še pol ure ni
25 SimnuS, VI |    zvezde. Brez greha ni bilo njegovo srce, ali bilo je polno
26 SimnuS, VII|        ko smo sodili njega in njegovo dušo. In tudi bi nič ne
27 SimnuS, VII|       oživila; pokopljimo ga, njegovo malopridno dušo pa naj sodi